78. člen ZM

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

Na tako izpolnjeni menici je bila tožena stranka navedena kot trasant in trasat, kar pomeni, da gre za trasirano lastno menico, ki je veljavna, saj ima vse sestavine po Zakonu o menici (ZM). Kot utemeljeno navaja tožeča stranka je sodišče prve stopnje slednje prezrlo in zmotno presodilo, da bi moralo biti besedilo ″plačajte za to″ spremenjeno v besedilo ″plačam, bom plačal, plačamo″. Pritožbeno sodišče ne more slediti niti (sicer pravočasnim) ugovornim navedbam tožene stranke, da v menici naveden datum dospelosti menice 16. 1. 2013 ni pravilen, ker da je obveznost po pogodbi o kratkoročnem kreditu zapadla v plačilo 30. 10. 2009 in bi moral biti ta datum naveden tudi v menici, kar pa ne drži. Pooblastilo za izpolnitev menice pooblašča imetnika menice, da sam določi tudi rok dospelosti menice, ki pa ni nujno enak datumu zapadlosti obveznosti po kreditni pogodbi, kot to zmotno navaja tožena stranka. Ker po določbi 78. člena ZM menična obveznost iz obravnavane menice zastara po preteku enega leta od dospelosti menice, upoštevaje datum vložitve tožbe 22. 1. 2013, terjatev iz naslova obravnavane menice ni zastarala in je ugovor tožene stranke tudi v tem delu neutemeljen.

Datum dospelosti menice med pravdnima strankama ni bil določen in ker datum dospelosti menice ni v nasprotju z vsebino poroštvene izjave, so neutemeljene toženčeve navedbe, da bi morala tožnica izpolniti menico najkasneje v dveh delovnih dnevih, pri tem pa se toženec zmotno sklicuje na 37. člen ZM, ki določa roke za predložitev menice v plačilo, ko gre za menico, ki je plačljiva na (vnaprej) določen dan. Terjatev tožnice proti tožencu iz meničnopravnega razmerja ni zastarala, ker je tožnica vložila tožbo v enem letu od dneva dospelosti menice, kot to določa drugi odstavek 78. člena ZM.

Glavna značilnost bianco menice je ta, da upnik po njeni izročitvi sam izpolni listino o dolgu oziroma v blanket vpiše sestavine, ki jih menica ob svoji izdaji nima. Pri tem se mora držati za izpolnitev danega pooblastila. Menična izjava je "dogovor o vpisu manjkajočih sestavin", podpis meničnega zavezanca pa je nujno potreben že v času, ko je bianco menica izročena. Z izročitvijo bianco menic, na katerih je podpis toženca kot trasanta, je ta konkludentno izjavil svojo voljo, da odgovarja kot trasant.

Začetek teka zastaralnega roka je vezan na vprašanje dospelosti menične terjatve. Le ta je bila razvidna iz same listine, in sicer gre za menico na vpogled, pri kateri čas dospelosti s predložitvijo določi upnik (33. člen ZM). Ker pa sta toženca kot izdajatelja menice določila, da se slednja v plačilo lahko predloži do 1. 1. 2011, je menična terjatev dospela z navedenim dnem.

Upnik lahko v sodnem izvršilnem postopku, začetem na podlagi menice kot verodostojne listine, svojo terjatev v kasneje nadaljevanem pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ) utemeljuje tudi na podlagi osnovnega posla kot podrejeni pravni podlagi (v konkretnem primeru na poroštveni podlagi).

Pomanjkljivo izpolnitev bianko menice je mogoče sanirati tudi po tem, ko je predložena v plačilo.

Merilo za presojo subjektivne nevarnosti – delovanje dolžnika – ni časovno omejeno. Relevantno je tako dolžnikovo delovanje v preteklosti, sedanjosti, kot tudi dejanja, ki se bodo verjetno zgodila v prihodnosti.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je menica neveljavna, ker na njej ni toženčevega podpisa kot trasata ali kot akceptanta. Tako iz originala (ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo na glavni obravnavi) kot tudi iz kopije, ki je enaka originalu, nedvomno izhaja, da je menico s pripisom „sprejemam“ lastnoročno podpisal, s čimer je menico veljavno akceptiral in se s tem zavezal, da bo menično obveznost kot glavni dolžnik poravnal. Pritožbenih pavšalnih navedb, da menice ni podpisal, pri čemer tekom postopka ni oporekal pristnosti podpisa, temveč je zgolj zatrjeval, da pogosto ni vedel kaj podpisuje, pritožbeno sodišče, upoštevaje pravni standard skrbnosti povprečnega človeka, ne more sprejeti.

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje (poleg ugovora v izvršilnem postopku) vložila tri pripravljalne vloge, pri čemer sodišče prve stopnje ni upoštevalo zadnje, četrte pripravljalne vloge. Med tretjo in zadnjo pripravljalno vlogo tožeča stranka ni vložila nobene pripravljalne vloge, zato zadnja vloga tožene stranke, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, tudi ni bila nujno potrebna za odgovor na navedbe tožeče stranke. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da izročitev menice v hrambo ne izkazuje nepravilnega prenosa menice, saj se indosament glasi na prinosnika (bianco indosament, tretji odstavek 11. člena ZM).

S tem, ko je toženec podpisal bianco menico tudi v svojem imenu kot izdajatelj in jo izročil tožeči stranki (ter ob dani menični izjavi - pooblastilu za izpolnitev in vnovčenje menice, katero je dolžnik podpisal tudi v svojem imenu), je v lastnem imenu izrazil voljo, da bo z osebno menično odgovarjal, s čimer je prevzel menično obveznost. Pravica do izpolnitve bianco menice je samostojna in ne zastara (če upnikova terjatev iz temeljnega razmerja ni zastarala, česar pa dolžnik v tej zadevi niti ne zatrjuje).

Sporna menica je lastna menica. Bistvena značilnost lastne menice je v tem, da ostane njen izdajatelj oz. trasant (toženec) glavni dolžnik, kar je drugače kot pri trasirani menici, pri kateri izdajatelj naroči tretjemu, naj poravna njegovo obveznost in z akceptom transat postane glavni dolžnik. Zato pri tej menici ne pridejo v poštev določbe o akceptiranju, ker pri njej nimamo niti transata niti acepta. Odpade tudi protest in regres zaradi neakceptiranja.

Sama bianco menica (dokler ni izpolnjena), ne predstavlja menice. Prenose bianco meničnih blanketov je sodišče prve stopnje pravilno presojalo po pravilih obligacijskega prava o prenosu terjatve, v zavarovanje katere so bili izročeni upniku. Zastaranje zahtevkov iz temeljnega posla ne vpliva na meničnopravno zastaranje. Menično pravni zahtevki pa ločeno zastarajo za vsakega meničnega upnika zoper vsakokratnega meničnega zavezanca Menice z datumom izdaje 13.5.1991, z dospelostjo po vpogledu, imetnica menice ni predložila v plačilo v roku iz 1. odstavka 33. člena ZM. Lahko bi jo predložila v plačilo do 13.5.1992, saj vsi menično pravni zahtevki zoper akceptanta zastarajo čez tri leta od dospelosti.

Pomembno je predvsem, da upnik sam označi transakcijski račun, na katerega naj se izterjani znesek nakaže, ne pa da bi moralo sodišče iskati številko računa. To plačilo je prinosnina, zato mora biti povsem jasno, na kateri račun naj se znesek nakaže, da bo izpolnitev pravilna. Že jezikovno in logično pa je jasno, da je prvi narok lahko samo eden, vsi nadaljnji ne more biti več prvi. Po preložitvi ne more več iti za prvi narok. Prvi narok za glavno obravnavo je tako samo dejansko prvi narok. Če tožena stranka meni, da menice S. d.o.o. ne bi smel indosirati zaradi neobstoja terjatve, bi to morala uveljavljati proti S. d.o.o., kot gospodarski subjekt pa se zaveda ali bi se vsaj morala zavedati pomena menice in njenih posledic, še posebej če je menica indosirana (kot je v menični izjavi izrecno dovolila), in zato proti indosatarju ne more več uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja. Zastaranje terjatve po osnovnem poslu je ugovor iz temeljnega razmerja, ki pa ga tožena stranka zoper tožečo stranko ne more uveljavljati.

Datum dospelosti menice ni nujno enak dnevu zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo bianco menice.

Podpis na sprednji strani talona predstavlja podpis na licu menice.

V 319. členu ZPP je opredeljen institut pravnomočnosti kot vezanost sodišča in strank na vsebino sodne odločbe in kot prepoved ponovnega razpravljanja o isti stvari. S tem pa je povezano vprašanje identitete stvari. Pravnomočnost se tiče le tistih oseb, ki so bile stranke v pravdi (subjektivne meje pravnomočnosti), poleg tega pa se mora spor ujemati tudi po vsebini (objektivne meje pravnomočnosti). V že pravnomočnem sporu je tožnica kot verodostojno listino navajala in predložila poroštveno pogodbo, s katero se je druga toženka zavezala kot porok in plačnik, v obravnavani pravdi pa je tožnica uveljavljala svojo terjatev na podlagi protestirane menice. Gre torej za zadevo, ki se po dejanski in po pravni podlagi loči od tiste, o kateri je bilo že odločeno. Za ugovor, češ da je terjatev zastarala, je treba uporabiti pravila meničnega prava, in sicer 78. člen ZM, ki določa, da vsi menično-pravni zahtevki zoper akceptanta zastarajo čez tri leta od dospelosti.

S tem ko je toženec podpisal bianco menico tudi v svojem imenu kot izdajatelj in jo izročil tožeči stranki (ter ob dani menični izjavi – pooblastilu za izpolnitev in unovčenje menice, katero je toženec podpisal tudi v svojem imenu kot porok), je v lastnem imenu izrazil voljo, da bo osebno menično odgovarjal, s čimer je prevzel menično obveznost. Opustitev obvestila o izpolnitvi in vnovčenju menice oziroma o odklonitvi plačila menice ne vpliva na obstoj menične obveznosti. Pravica do izpolnitve bianco menice je samostojna in ne zastara (če upnikova terjatev iz temeljnega razmerja ni zastarala, česar toženec v obravnavani zadevi ne trdi).

V Republiki Sloveniji poslovanje z menico ureja Zakon o menici. Poleg ZM urejajo menično poslovanje tudi drugi predpisi, pri čemer zlasti prihajajo v poštev določila Obligacijskega zakonika, ki na splošno ureja poslovanje z vrednostnimi papirji. Pri tem pa določila Obligacijskega zakonika, ki urejajo vrednostne papirje, prihajajo v poštev le, če ZM ne določa drugače. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju torej ni uporabilo pravilne materialnopravne podlage, to je določil ZM, in ugotavljalo zanje relevantnih dejstev.

Pravilna je presoja sodišča druge stopnje, da je tožnica imela pooblastilo izpolniti manjkajoče bistvene sestavine menice (datum izdaje, datum dospelosti in menični znesek), zato je kot datum izdaje menice lahko napisala katerikoli datum po svoji izbiri, po datumu izročitve menice. Ni namreč v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če upnik izpolni blanko menico v mejah narave posla, za katerega je bila le-ta izročena.