Pokopališča

Sodišče prve stopnje je že s pomočjo jezikovne razlage pravilno ugotovilo, da beseda "vsak" kaže na širšo interpretacijo, kar potrjuje, da 24-urna dežurna služba obsega vse prve prevoze do hladilnih prostorov tožnice, ne glede na nadaljnje postopke. Nelogično in notranje protislovno bi bilo, da bi besedna zveza "vsak prevoz" vključevala samo t.i. nujne prevoze. Navedeno dodatno potrjuje veznik "ali" med prevozi do hladilnih prostorov izvajalca in prostorov zdravstvenega zavoda zaradi obdukcije pokojnika, odvzema organov oziroma drugih postopkov na pokojniku, kar kaže, da gre za vse prevoze. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov presodilo, da je bila toženka naročnica vtoževanih storitev (gre za dejansko ugotovitev, v katero pritožbeno sodišče ne more posegati). To naj bi izhajalo iz obligacijsko pravnega razmerja med strankama, ki med drugim temelji na poslovni praksi med njima (12. člen OZ).

Mnenje, ki ga najemnik groba poda ob zahtevi za prekop po ZPPDej, ne more več šteti kot pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa, temveč le kot podlaga za odločitev na podlagi tehtanja vrednot,

Prvostopenjski upravni organ je po presoji sodišča odločil pravilno, saj iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da najemnik groba ni dal soglasja za prekop pokojnika. Nesporno dejstvo je, da ni izpolnjen pogoj iz 9. člena ZPPDUP za odločanje po prostem preudarku (diskrecijski pravici). Zaključek tožene stranke je pravilen, ker je upravni organ le tedaj, če je dano soglasje najemnika groba, pooblaščen ugotavljati interes vlagatelja zahteve za prekop pokojnika in odločiti po prostem preudarku, seveda ob upoštevanju načela zakonitosti (6. člen ZUP).

Če najemnik groba soglasja za pokop trupla v grob, katerega najemnik je in za katerega skrbi, ne da, njegove volje sodišče s svojo odločitvijo ne more nadomestiti. V takem primeru določbe ZPPDej ne omogočajo, da bi manjkajoče soglasje nadomestilo sodišče v (ne)pravdnem postopku.

Zbiranja odpadnih nagrobnih sveč si ni mogoče predstavljati brez njihovega prevoza na mesto zbiranja ali mesto, kjer se predelava opravlja, zato je njegovo financiranje v konkretnem primeru dolžna zagotoviti tožena stranka.

Pri pravici do prekopa gre za pravico svojca do pietete, ki je umeščena v okvir njegove osebnostne pravice do duševne integritete, ki ni prenosljiva, zato je s smrtjo tožnika ugasnila. Za prenos te pravice na dediče pa tudi ni zakonske podlage.

Zakonodaja veže razmerja glede grobnih mest le na najemna razmerje in na najemnika, ne pa na vrsto groba, torej ali grobno mesto predstavlja en grob ali morebiti grobnico. Gre za pravico, ne pa dolžnost pokojnikovih svojcev do najema grobnega mesta. To pa pomeni, da posameznika ni mogoče prisiliti k sodelovanju pri stroških najemnine, niti s strani pokopališča, niti ostalih pokojnikovih svojcev.

Javni partner po objavi javnega razpisa ni zavezan, da izbere izvajalca javno-zasebnega partnerstva. Če nikogar od prijavljenih ne izbere, izda o tem akt, s katerim konča postopek izbire, kot je v 59. členu ZJZP podrobneje navedeno.

Tako pravna teorija kot sodna praksa sta že večkrat zavzeli stališče, da mora biti zahteva za izvedbo naroka izrecna, in da ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje strank ali prič pomeni takšno zahtevo. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Sodišče ima pri tem določeno diskrecijo. Zavrne lahko izvedbo dokaza s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantnega dejstva ali izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na njegovo odločitev.

Ker mora stranka narok v postopkih v sporih majhne vrednosti izrecno zahtevati, pritožnica, ki v pritožbi ne trdi, da je narok predlagala, ampak navaja, da se mu ni odpovedala, s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Enako velja za pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje narok izvesti zaradi predlaganega zaslišanja prič, saj sta si pravna teorija in sodna praksa enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog z zaslišanjem strank ali prič pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče predlogu ugodilo. Predložene naročilnice, ki se nanašajo na obdobje po opravi zaračunane storitve, ne morejo predstavljati naročil tožene stranke, s katerimi bi slednja izrazila voljo za sklenitev pogodbe. Sodišče res mora pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti, vendar pa morajo stranke podati trditve, ki terjajo uporabo določenih pravnih pravil.

Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami je specialen predpis, ki se nanaša izrecno na ravnanje z odpadnimi nagrobnimi svečami. Kot takšen (lex specialis) ima prednost pred splošnimi predpisi, ki urejajo ravnanje s komunalnimi odpadki.

Soglasje najemnika groba je pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa o zahtevi za prekop in prenos posmrtnih ostankov. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da najemnik groba ni dal soglasja za prekop pokojne, zato tudi ni pomemben razlog, zakaj tožnica ni mogla urediti najema groba za pokop matere. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj iz 9. člena ZPPDUP za odločanje po prostem preudarku (diskrecijski pravici). Le tedaj, če je dano soglasje najemnika groba, je upravni organ po navedeni določbi pooblaščen ugotavljati interes vlagatelja zahteve za prekop pokojnega in odločiti po prostem preudarku, seveda ob upoštevanju načela zakonitosti (6. člen ZUP).

Tožena stranka (drugostopenjski organ) je v postopku reševanja pritožbe sprejela odločitev, ki je nasprotna odločitvi prvostopenjskega upravnega organa, vendar odločitve tega organa ni odpravila, kar bi, z ozirom na pravila ZUP, ki se nanašajo na izrek odločbe in pravila postopka v zvezi z odločanjem drugostopenjskega organa o pritožbi, morala storiti. Ker tega ni storila, torej s svojo odločbo ni nadomestila odločbe prvostopenjskega organa, sedaj obstojita dve odločbi s povsem različno odločitvijo. V zadevi gre za postopek, v katerem sta udeleženi dve stranki, kar zahteva, da sta ti stranki v postopku izdaje upravnega akta, tudi akta, ki ga izda drugostopenjski organ, udeleženi aktivno. Iz listin, s katerimi razpolaga sodišče, udeležba tožnice v postopku izdaje izpodbijanega akta ni razvidna, torej pred izdajo te odločbe ni bila seznanjena z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe, niti ji ni bila dana možnost izjave.

Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da sta v letih 2001 in 2002 pravdni stranki imeli sklenjeno pogodbo o nadomestilu za vzdrževanje skupnih objektov in naprav za navedene grobne prostore in da je za omenjeni leti tožena stranka tožeči stranki stroške poravnala. Bistveno je, da je kasneje Zakon o vojnih grobiščih v 32. členu določil, da se najemnina za uporabo vojnih grobišč ne plačuje več.

Soglasje najemnika groba je pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa o zahtevi za prekop in prenos posmrtnih ostankov. Ker najemnica groba ni dala soglasja za prekop pokojne, ni bil izpolnjen pogoj iz 9. člena zakona za odločanje po prostem preudarku (diskrecijski pravici), zato tudi ni pomemben razlog, zakaj mati ni mogla poskrbeti za pokop umrle. Le tedaj, če je dano soglasje najemnika groba, je upravni organ po navedeni določbi pooblaščen ugotavljati interes vlagatelja zahteve za prekop pokojnega in odločiti po prostem preudarku, seveda ob upoštevanju določb 2. in 3. odstavka 4. člena ZUP.

Če najemnik groba ni dal poprejšnjega soglasja za prekop žare ni izdan eden od dveh pogojev za izkop oziroma prekop žare po 9. členu ZPPDUP.