279.a člen ZPP

Dopolnitev izvedenskega mnenja ni namenjena temu, da izvedenec ponovno oceni že upoštevane podatke in še enkrat poda mnenje, temveč temu, da se razčistijo morebitne nejasnosti, dopolnijo morebitne pomanjkljivosti ter podajo dodatna strokovna pojasnila. Iz zakona ne izhaja izrecna zahteva, kdaj je sodišče dolžno obrazložiti dokazni sklep. Če tega ne stori ob izreku dokaznega sklepa, temveč šele v sodbi, ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa ravnanje sodišča vpliva na rok, do katerega je stranka dolžna grajati opustitev izvedbe dokazov. Dokler sodišče ne izda popolnega (tj. obrazloženega) dokaznega sklepa, od stranke namreč ni upravičeno zahtevati, da graja njegovo pravilnost. Dejstvo, da je povzročitelj škode s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča spoznan za krivega škodnega dogodka, ne predstavlja ovire za presojo, da je tudi sam oškodovanec s svojim ravnanjem ali opustitvijo prispeval k nastanku škodnega dogodka ali povzročil, da je škoda večja od tiste, ki bi sicer izhajala iz kaznivega dejanja.

Po presoji sodišča druge stopnje je tožnica ravnala v nasprotju z določbo 11. člena ZPP in pri uveljavljanju svojih pravic ni ravnala skrbno, saj je vlogo z dne 20. 11. 2023 z navedbo novih dejstev in predložitvijo novih dokazov ter spremembo tožbenega zahtevka podala 5 let po vložitvi tožbe, ko je menjala pooblaščenca in več kot eno leto za tem, ko jo je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 14. 7. 2022 pozvalo, naj se izjasni o dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca A. A., pri čemer ni navedla nobenih razlogov zakaj teh navedb in dokazov ni podala pravočasno.

Ni sporno, da je pritožnica skrbnica oziroma zakonita zastopnica nasprotne udeleženke. Zakoniti zastopnik ima v nepravdnem postopku enak položaj, kot bi ga imela procesno sposobna udeleženka. Za varovanko oziroma varovanca ima pravico opravljati vsa procesna dejanja, torej tudi pravico do vložitve pritožbe zoper sodno odločbo. Sodišče prve stopnje naroka ni opravilo, ker je štelo, da so izpolnjeni pogoji iz 279.a člena ZPP, čigar določbe se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo (42. člen ZNP-1) in po katerem lahko sodišče s soglasjem udeležencev v postopku odloči na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se udeleženca obravnavi pisno odpovesta. V obravnavanem primeru se udeleženca nista pisno odpovedala obravnavi niti ni prvostopenjsko sodišče razpolagalo s pisnimi vlogami udeležencev, zato pogoji za uporabo navedene zakonske določbe niso bili izpolnjeni. V tej občutljivi statusni zadevi, v kateri je udeležena tudi oseba iz drugega odstavka 6. člena ZNP-1, bi sodišče moralo opraviti narok za glavno obravnavo in ji s tem dati priložnost, da izkoristi pravico do izjave.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je po prejetih takšnih soglasij pravdnih strank odgovorih pravdnih strank izdalo izpodbijano sodbo, ne da bi pred tem razpisalo še zadnji narok za glavno obravnavo, ravnalo v skladu z 279. a členom ZPP. Pravno zmotna pa so pritožbena zatrjevanja o pravni odločilnosti tega, kar je zapustnica mislila ob podaji izjave 2. 3. 2005. Sama enostranska izjava volje namreč ne more imeti pravno zavezujočih učinkov za drugo stranko.

Skupno premoženje - obstoj, obseg, obligacijski zahtevek, uporabnina, vrnitev vrednosti darila.

ZNP-1 v prvem odstavku 8. člena določa, da sodišča v nepravdnih postopkih odločajo po obravnavi na naroku, če zakon ne določa drugače. ZNP-1 v petem oddelku, kjer posebej ureja postopke v zakonskih sporih, glede oprave naroka ne določa drugače. 279.a člen ZPP, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo glede na določila 42. člena ZNP-1, pa določa, da lahko sodišče s soglasjem strank odloči na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se stranki obravnavi pisno odpovesta.

Glavni obravnavi se je odpovedala zgolj tožena stranka (pa še ta je opozarjala na morebitno spornost določitve datuma nastanka invalidnosti), tožnica pa sodišču ni posredovala pisne odpovedi glavni obravnavi. Ker niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (pisna odpoved obeh strank glavni obravnavi), sodišče ne bi smelo opraviti zgolj seje senata, temveč bi moralo opraviti glavno obravnavo.

Tožnici se v dokaz kontinuitete pravice uporabe na parceli ne moreta sklicevati na pravico do uporabe družbenih pravnih oseb, ki so s hotelom in gostiščem upravljale. Tožnici sta namreč individualni pravni naslednici F. F., ki so ji bila omenjena zemljišča nacionalizirana za gradnjo in ki jih ni nikoli uporabljala za namen parkirišča hotela in gostišča, saj tega ob nacionalizaciji sploh še ni bilo. Nepomembno je torej, ali je parkirišče zgradila toženka ali podjetje B. oziroma njegov pravni naslednik, temveč da pravice do uporabe niso pridobili individualni pravni predniki tožnic. V razmerju do sodišča in nasprotne stranke ni odločilno, ali je do spremembe tožbe prišlo brez posvetovanja pooblaščenca s stranko ali z njeno vednostjo. Sodišče je spremembo tožbe dovolilo. Stranka lahko po naravi stvari svoj dokazni predlog umakne vse do trenutka, ko sodišče začne z njegovim izvajanjem, ne pa tudi kasneje.

S pritožbo zoper sklep pritožnica ne more več izpodbijati pravnomočno določene meje. Predlagateljica je sklep sodišča prve stopnje izpodbijala s pritožbo, vendar je bila ta s strani pritožbenega sodišča zavržena, zato je postopek z rednimi pravnimi sredstvi zaključen, kar pomeni, da jih ni več mogoče vlagati.

Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh. Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino post

Na dolžnost sodišča razpisati glavno obravnavo nima vpliva procesna situacija, nastala po vložitvi tožbe s strankinim priznanjem dejstva, ki je bilo v tožbi opredeljeno kot zmotno ali sploh ne ugotovljeno. ZUS-1 namreč take (nadaljnje) izjeme od odločanja na glavni obravnavi ne določa. Še več, izrecno je zanikana z določbo 60. člena ZUS-1, saj odločanje na seji izključuje poseganje v dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani odločbi, zaradi česar neizvedba glavne obravnave pomeni, da je prvostopenjsko sodišče v celoti vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku. Kaj drugega ne izhaja niti iz 214. člena ZPP, ki v prvem odstavku določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala (z izjemo, določeno v nadaljevanju stavka). Ta določba pomeni samo, da za priznano dejstvo ni treba izvesti dokazov, ki bi to dejstvo potrdili ali ovrgli, ne odpravlja pa dolžnosti sojenja na glavni obravnavi. Zato mora sodišče to, naknadno nastalo okoliščino nespornosti dejstva, s katerim dopolni ali spremeni dejansko podlago odločanja, ugotoviti na glavni obravnavi, ne pa na seji. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da v obravnavani za

Sodišče je kršilo tožnikovo pravico do izjave in mu ni dalo možnosti obravnavanja, saj se je pri odločitvi oprlo na trditve prve toženke, glede katerih tožniku možnost odgovora ni bila dana. Hkrati je storilo tudi kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano zavrnilno sodbo izdalo brez glavne obravnave v nasprotju z določili ZPP.

Vsebinsko se do dokazov nasprotnega udeleženca sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožba zato utemeljeno graja postopek in argumentacijo sodišča. Delovna metoda sodišča prve stopnje pri izboru dokazov in argumentacija dejanskih ugotovitev je pomanjkljiva, zato pritožba utemeljeno navaja, da je bila zaradi teh formalnih pomanjkljivosti nasprotnemu udeležencu kršena pravica do kontradiktornosti postopka in pravica do enakosti pravic v sodnem postopku. Prav zaradi teh pomanjkljivosti je pritožba lahko uspešno izpodbila zaupanje v dejanske rezultate sodišča prve stopnje. Če bi sodišče zaslišalo udeleženca in nekatere priče ter vpogledalo v listine, bi bila objektivna stvarnost spornega razmerja ugotovljena najmanj s potrebno stopnjo materialne resnice.

Predmet te pravde je (notranji) regresni zahtevek iz prvega odstavka 188. člena OZ. Ker je zavarovalnica z izplačilom odškodnine oškodovancu vstopila v položaj svojega zavarovanca, tako kot to določa pravilo o subrogaciji iz prvega odstavka 963. člena OZ, se tudi začetek in dolžina zastaralnega roka za njen regresni zahtevek proti sopovzročitelju škode določata po zastaralnem roku terjatve, v katero zavarovalnica vstopa.

Presoja o tem, ali gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se vprašanje izbire osnovne šole postavlja v kompleksni družinski situaciji, ki je obravnavana kot visoko konfliktna, v kateri starša ne zmoreta najti sporazumne odločitve in sta hkrati za nastalo situacijo v celoti sama odgovorna. Zaradi tako visoko konfliktnega odnosa med staršema je tudi vprašanje prešolanja otrok, vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Pritrditi je treba predlagateljici, da bi (zgolj) upoštevanje objektivnih okoliščin narekovalo presojo, da bi bilo prešolanje mladoletnega otroka v šolski okoliš, v katerem otrok stalno prebiva, smotrno. Gre za nov dokaz, ki je v sporih iz razmerij med starši in otroki dopusten tudi v pritožbenem postopku.

Stranki sta v materialnopravnem razmerju na podlagi zavarovalne pogodbe, zato je ugovor pasivne legitimacije neutemeljen. Tudi ob dejstvu, da je zemeljski plaz naravna nesreča, to še ne pomeni, da je toženka kljub zavarovanju prosta obveznosti do povrnitve škode. Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami namreč določa pristojnosti ravnanj države, občine, organizacij, pa tudi odgovornost lastnikov in uporabnikov stavb, ne izključuje pa obveznosti zavarovalnice.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZDSS-1 za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku brez glavne obravnave. Dejansko stanje med strankama je bilo namreč sporno, poleg tega pa se nobena od strank glavni obravnavi ni pisno odpovedala. Razen tega je sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku odločilo tudi na podlagi izpovedb tožnika in več prič, kar pomeni, da tudi iz tega razloga za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave ni bilo izpolnjenih pogojev. Z izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem ni bistveno, da je sodišče prve stopnje te dokaze izvedlo na narokih za glavno obravnavo v prejšnjih postopkih, katerim sta sledili dve sodbi, ki sta bili v pritožbenem sodišču razveljavljeni na podlagi 355. člena ZPP. Odločilno je, da je bila izpodbijana sodba izdana brez glavne obravnave, s čimer je bila tožniku (in tudi toženi stranki) kršena pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZDSS-1 za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave. Dejansko stanje med strankama je bilo namreč sporno, poleg tega pa se nobena od strank glavni obravnavi ni pisno odpovedala. Razen tega je sodišče prve stopnje o tožničinem tožbenem zahtevku odločilo tudi na podlagi izpovedi tožnice in več prič, kar pomeni, da tudi zaradi tega za odločitev o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave niso bili izpolnjeni pogoji. Z izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem ni bistveno, da je sodišče prve stopnje te dokaze izvedlo na narokih za glavno obravnavo v prejšnjih postopkih, katerim sta sledili dve sodbi, ki sta bili v pritožbenem sodišču razveljavljeni na podlagi 355. člena ZPP. Odločilno je, da je bila izpodbijana sodba izdana brez glavne obravnave, s čimer je bila tožnici (in tudi toženi stranki) kršena pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave.

Do zaključka postopka izven obravnave je prišlo ne le zaradi soglasja toženke, da se obravnavi v smislu 279.a členu ZPP odpoveduje, ampak zaradi soglasja obeh pravdnih strank. Da bo tudi tožnica dala takšno soglasje, pa toženka ni mogla vedeti, niti ni bila dolžna na to vnaprej računati. Ob smiselni uporabi sedmega odstavka 163. člena ZPP je bila zato upravičena zahtevati povrnitev stroškov v 15 - tih dneh od prejema sodbe.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v zadevi odločilo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, s čemer pravdni stranki nista soglašali, niti nista bili k temu pozvani, kršilo načelo neposrednosti (4. člen ZPP), hkrati pa tudi načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP).