VSL sodba II Cp 2990/2014

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in V. Točki izreka) odločba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je potem, ko ni dopustilo subjektivne spremembe tožbe (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva od toženke plačilo sorazmernega deleža najemnine grobnega prostora za leto 2009 - 2012 v skupnem znesku 24,95 EUR (II. točka izreka) in zavrglo zahtevek za plačilo 1/10 najemnine grobnega prostora in stroškov v zvezi z urejanjem le-tega (III. točka izreka) ter ustavilo postopek glede dela tožbenega zahtevka z vsebino, kot je razvidna iz IV točke izreka izpodbijane odločitve, zaradi delnega umika tožbe (IV. točka izreka). Hkrati je zavrnilo zahtevo tožnice za povrnitev pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del odločbe (II. točko) se je pravočasno pritožila tožnica. V obširni pritožbi v bistvenem nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da vsebina dogovora med otroki pokojne A. P., da nosijo vse stroške groba svoje matere, nima učinka za univerzalne pravne naslednike vsakega od teh otrok in da gre za izjemo od načelnega prenosa pogodbenih razmerij po 125. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Otroci A. P. so že na podlagi dednega naslova pridobili 1/5 od 1/2 grobnice. Vsak je torej postal lastnik grobnice do 1/10. Glede na solastnino na grobnici je J. tudi A. P. in R. F. kot solastnikoma grobnice zaračunavalo po 1/2 najemnine za grobni prostor. Otroci A. P. so se že pred zapuščinsko obravnavo dogovorili, da se 1/2 najemnine grobnega prostora, ki jo je plačevala A. P. razdeli na pet delov, kar je sorazmerno njihovi lastnini na grobnici. Sodišče zato zmotno meni, da niti iz sklepa o dedovanju po pokojni A. P. niti iz zapisnika o zapuščinski obravnavi po pokojnem D. P. ni razvidno nič v zvezi z grobnim mestom ali grobnico in da na tej podlagi ni mogoče ugotoviti solastnine. Da se ugotovi solastnina na grobnici, je treba samo povezati ta dva dokumenta s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani V P 98/82 z dne 21. 9. 1983. V tej sodbi je bilo ugotovljeno, da že dedni naslov zadostuje upravičencu pridobitev lastninske pravice na grobnici, iz česar izhaja, da so otroci pokojne A. P. prejeli pravico lastnine na grobnici, hkrati pa prevzeli obveznost plačevanja sorazmernega dela najemnine za grobni prostor. V 9. členu je Uradni list LRS št. 49/1955 določal, da so grobovi lahko zgrajeni kot grobnice in da je med njimi za grobnice potrebno gradbeno dovoljenje. Grobnica je torej nepremičnina in ima lastnike in lastninska pravica se prenaša iz roda v rod. Lastnina pa prinaša tudi pravice in obveznosti, med drugim tudi plačilo najemnine in vzdrževanje grobnice. Gre za stroške, ki jih mora plačati lastnik grobnice. Po drugi strani pa lastnina grobnice pomeni pravico do pokopa v grobnici. Nadalje tožnica graja stališče sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage, po kateri bi tožnica lahko od toženke zahtevala povrnitev sorazmernega deleža najemnine za grobno mesto, pri čemer vprašanje, ali je na grobnem mestu postavljena grobnica ali ne, ni odločilno. Tožnica meni, da je zelo pomembno, ali je na grobnem prostoru grobnica ali ne, in da je treba razlikovati med enojni ali dvojnim grobom in grobnico na drugi strani, ki je nepremičnina in ima kot takšna svojega (so)lastnika. Navaja še, da gre pri lastninski pravici do nagrobnih obeležjih, v tem primeru grobnici, in pravici do najema zemljišč za grobni prostor za dve ločeni vprašanji. Lastninska pravica na grobnici se prenaša z dedovanjem, pravice in obveznosti najemnega prostora pa so urejene v ustreznem zakonu in podzakonskih aktih. Vztraja pri tem, da so solastniki grobnice dolžni plačevati vsak ustrezen del najemnine.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da se po načelu relativnosti pogodbenih razmerij pogodbeni učinki ne raztezajo na tretje osebe. Prehoda pravice tudi ne more biti, če to ne izhaja iz narave same pogodbe, ker gre za neprenosljive pravice, ko je obveznost pogojena z osebnimi lastnostmi strank.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmetni spor je spor majhne vrednosti, saj vrednost denarnega zahtevka, ki ga uveljavlja tožeča stranka, ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V tovrstnem sporu so pritožbeni razlogi omejeni. V skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodbo v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v pritožbi v obširno in bistvenem ponavlja dejanske okoliščine in svoja videnja zadeve, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tudi upoštevalo in nanje, kolikor so odločilni za odločitev, tudi odgovorilo. Tako pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica presega, relativizira in obhaja pred prvim sodiščem podano dejstveno podlago ter mestoma kritizira dejanske ugotovitve v tovrstnem postopku niso upoštevne, saj sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato nanje pritožbeno sodišče posebej ne odgovarja.

7Toženka je vdova po pokojnem D. P., ki je (bil) brat tožnice. A. P., mati tožnice in D. P. ter C. K., B. V. in P. P., je bila sonajemnica polovice spornega grobnega prostora, najemnik druge polovice pa R. F.. Po smrti A. P. je bila najemnica njene polovice grobnega prostora najprej C. K., leta 2001 pa je postala edina najemnica grobnega prostora tožnica. Pokopališče tožnici za najem tega prostora vsako leto izstavi račun, ki ga tožnica tudi plača, nato pa znesek najemnine razdeli naprej. Polovico najemnine „zaračuna“ dedičem R. F., stroške druge polovice najemnine deli med med vseh pet otrok A. P., med njimi tudi D. P. Slednji je umrl v letu 2009, tožnica pa po njegovi smrti zahteva vračilo deleža najemnine, ki ga je prej plačeval on, od njegove vdove – toženke.

8Pritožbeni očitek pritožnice o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica nima pravne podlage, da od toženke zahteva povrnitev 1/10 plačane najemnine za grobni prostor. V skladu z Zakonom o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč z vsemi dosedanjimi spremembami (ZPPDUP), je grobnica le ena od zvrsti klasičnih grobov (21. člen). Ne ta zakon ne podzakonski akt (Odlok o pogrebni in pokopališki dejavnosti MOL) ne razlikuje oziroma daje grobnici drugačnega (posebnega) pomena/statusa kot drugim vrstam klasičnih grobov. Skladno s tem predpisom je mogoč le najem grobnega mesta, ki je enak, ne glede na to, ali je na njem grobnica ali pa kakšna druga vrsta groba. Status najemnika se ne deduje, pravico do najema groba ima tisti, ki je poravnal stroške pokopa. To pravico je mogoče prenesti na drugega samo pismeno, obnoviti ali podaljšati pa jo je mogoče pod pogoji, ki jih določa komunalna oziroma krajevna skupnost (21. in 22. člen ZPPDUP). Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je na konkretnem grobnem mestu postavljena grobnica, na odločitev nima vpliva. Glede na navedeno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejstva, da zakonodaja veže razmerja glede grobnih mest le na najemna razmerje (1) in na najemnika, ne pa na vrsto groba, torej ali grobno mesto predstavlja en grob ali morebiti grobnico. Gre za pravico, ne pa dolžnost pokojnikovih svojcev do najema grobnega mesta. To pa pomeni, da posameznika ni mogoče prisiliti k sodelovanju pri stroških najemnine, niti s strani pokopališča, niti ostalih pokojnikovih svojcev. Tožnica pri tem neutemeljeno navaja, da je grobnica nepremičnina, ki se jo deduje že na podlagi dednega upravičenja in zato ni potrebno, da je vključena v sklep o dedovanju. Čeprav je iz sodbe, na katero se sklicuje pritožnica res izhaja tako stališče, je treba hkrati upoštevati režim stvarnega prava, ki je od izdaje sodbe v letu 1983 doživel korenite spremembe. Nepremičnina je (sedaj) prostorsko odmerjen del zemeljske površine, torej zemljišče (tu grobna parcela) skupaj z vsemi sestavinami. Vse kar je na zemljišču, je spojeno z zemljiščem in deli pravno usodo te zemljiške parcele. Glede na navedeno je razumljivo in povsem sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da niti na podlagi sklepa o dedovanju po pokojni A. P. niti zapisnika o zapuščinski obravnavi po pokojnem D. P. ni mogoče sklepati o obstoju (so)lastninske pravice na grobnici in s tem povezovati obveznost plačila najemnine grobnega mesta, ki je izključno vezana na osebo najemnika, torej tožnico.

9Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi izpodbijane sodbe glede neobstoja pogodbene podlage, iz katere bi izhajala toženkina obveznost plačila sorazmernega deleža najemnine. Tudi po mnenju višjega sodišča je bil ustni dogovor v letu 1985 med otroci pokojne A. P. (med njimi tudi toženkinega pokojnega moža), da bodo skrbeli za grob svoje matere in delili stroške zanj, vezan na osebne okoliščine/lastnosti strank, saj je bila kavza dogovora sorodstveno-krvno in čustveno razmerje med pokojno in njenimi otroki. Ob tem, da takšen dogovor niti ni bil vnešen v nobeno od listin v zvezi z dedovanjem (npr. dedni dogovor), kar bi lahko kazalo, da bi se otroci A. P. dogovorili tudi za svoje pravne naslednike, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre glede na osebno naravo pogodbe med otroci za izjemo od pravila, da ima pogodba učinek tudi za univerzalne pravne prednike pogodbenih strank (drugi odstavek 125. člena OZ), zato obveznost plačila najemnine ni mogla preiti na toženko niti na pogodbeni podlagi.

10Ker ni zakonske in v konkretnem primeru tudi ne pogodbene podlage, ki bi svojcem nalagala plačevanje najemnin za grobove prednikov oziroma utemeljevala prenos ustno dogovorjene zaveze med otroci o delitvi stroškov groba svoje matere na zakonitega dediča (tu toženke) enega od njenih otrok, je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

11Glede na navedeno je sodišče pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama strošek sodne takse, ki ji je nastal z vložitvijo pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v zavrnitvi pritožbe. Toženka pa pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločanje o njih odpadlo.

-----------------------

(1) pri čemer najemnina predstavlja nadomestilo za vzdrževanje skupnih objektov in naprav na pokopališču ter vzdrževanje pokopališča.