204. člen OZ

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v času oprave spornega posla oziroma popravila strehe njeno stanje ni bilo takšno, da bi terjalo takojšnje popravilo in da to ni bilo tako nujno, da z njim ne bi bilo mogoče počakati še nekaj mesecev in v tem času ugotoviti potreben obseg del, njihove cene, zbrati ponudbe ter pridobiti ustrezno soglasje etažnih lastnikov, ki bi jih oprava del tudi finančno bremenila.

Tako državljani kot različne organizacije imajo med drugim pravico na resorna ministrstva oziroma pristojne institucije naslavljati svoje predloge za spremembo zakonov. Vendar navedeno ne pomeni, da so z naslovniki s tem, ko so pobudo podali, vstopili v kakršnikoli posel z naslovnikom pobude. Prejeta pobuda namreč naslovnikov v ničemer ne zavezuje (kot tudi ne pošiljatelja), bistvo vsakega posla pa je, da zavezuje obe strani. S tem, ko je tožena stranka naslovnikom poslala dopis, ki je vseboval predlog za spremembo zakonske ureditve, ni vzpostavila dolžnosti naslovnikov, da pobudo obravnavajo, jo predložijo v razpravo Vladi RS ali podobno, in, še manj, s tem avtomatično dosegla, da bo imela pobuda kakršnekoli posledice v smislu spremembe zakonodaje. Glede na navedeno je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za poslovodstvo brez naročila po 199. členu OZ.

Tožnik je z opustitvijo unovčenja zastavljenih investicijskih kuponov tožencev v januarju 2010 izčrpal svoje upravičenje, da se zapadle obveznosti po kreditnih pogodbah iz leta 2008 poplačajo v breme tožencev, zaradi česar je tudi ta obveznost tožencev v januarju 2010 prenehala.

Zaključek, da je imela tožeča stranka pravico do 9. 12. 2016 opravljati v sporni stavbi naloge upravnika, je sodišče prve stopnje oprlo na predhodno vprašanje, ki je bilo rešeno s sodno poravnavo. Sodno poravnavo sta sklenila prejšnji in novi upravnik ter nekateri od etažnih lastnikov. Ker je z njo tožeča stranka novemu upravniku s poravnavo priznala pravico do upravljanja sporne stavbe od 1. 9. 2016, in ker tožena stranka ni v tem sporu izpodbijala dejstva, da je tožeča stranka dejansko opravljala upravniške storitve do 9. 12. 2016, pomeni, da jih je do takrat opravila tožeča stranka kot poslovodja brez naročila. Za upravniška dejanja, ki jih je tožeča stranka izvedla v razmerju do tožene stranke od 9. 12. 2016 dalje, sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 204. člena OZ, po kateri tisti, ki se vtakne v tuj posel kljub prepovedi tistega, čigar posla se je lotil, in je za prepoved vedel ali bi moral vedeti, nima pravic, ki jih ima poslovodja brez naročila.

Naknadna odobritev posla lahko vpliva le na pravno razmerje med upravnikom in etažnim lastnikom, ki je plačal svoj delež, in pomeni, da ravnanje upravnika v razmerju do posameznega etažnega lastnika ni gestija, temveč mandatno pogodbeno razmerje. V tem primeru se upravnik šteje za prevzemnika naročila oziroma da ga je etažni lastnik pooblastil za sklenitev pogodbe, katere veljavnost je odvisna od odobritve ustrezne večine. Sodno varstvo po SZ-1 ne izključuje uporabe določila o nujni gestiji. Nujna gestija pride v poštev, ko je treba ukrepati hitro in ni mogoče čakati na sodno varstvo. To je namenjeno varstvu preostalih aktivnih etažnih lastnikov, tako da sodišče z nadomestilom manjkajoče volje pasivnih lastnikov ustvari pravno podlago za izvedbo posla.

Med stroške, ki so v zvezi z opravljanjem posla, in do povrnitve katerih je mandatar upravičen na podlagi prvega odstavka 776. člena OZ, spadajo tudi zneski, ki jih je mandatar plačal svojemu sopogodbeniku na podlagi posla, ki ga je sklenil (v svojem imenu in) za račun naročnika. Torej tudi obratovalni stroški, ki jih je za račun naročitelja plačal dobavitelju blaga oziroma storitve. Toženka je od mandatne pogodbe odstopila, zaradi česar je pogodba s potekom odpovednega roka prenehala. Od takrat dalje tožnica za plačevanje obratovalnih stroškov za toženko ni imela nobene podlage. Kar jih je plačala, jih je plačala kljub izrecni (odpovedi) prepovedi toženke in že zato iz teh poslov, skladno z določbo 204. člena OZ, ni pridobila nobenih pravic poslovodje brez naročila. Dokazi (računi dobaviteljev in izpiski prometa na računu) ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage glede stroškov, ki naj bi jih tožnica v posameznem mesecu plačala za toženko. To, da bi med dokazi iskalo in izbiralo pomembna dejstva, tudi ni naloga sodišča.

Tožena stranka za povračilo teh stroškov ne more biti zavezana niti na nepogodbeni pravni podlagi, to je iz naslova obogatitve oziroma iz naslova poslovodstva brez naročila (členi od 190 do 205 Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka je omenjeno gozdno posest le upravljala po pogodbi s solastnico M. P., zato bi bila v konkretnem primeru lahko neupravičeno obogatena zgolj omenjena solastnica, saj so iztoževani stroški nastali zgolj za potrebe nepremičnine.

Gestija predstavlja izjemo od načela prepovedi vmešavanja v tuje posle in je dopustna zgolj takrat, ko in dokler je nujna ali koristna. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ni izkazal, da bi bila gestija v konkretnem primeru nujna ali koristna. Uporabo teh pravil je zavrnilo iz razloga, ker za nobenega od opravljenih poslov, ki jih je po odpovedi pogodbe o upravljanju izvedel tožnik ni mogoče reči, da bi toženi stranki nastala kakšna škoda ali bi bila zamujena očitna korist, če tožnik teh poslov ne bi opravil. Šteti je torej, da je tožnik tuje posle opravljal kljub izrecni prepovedi tožene stranke in zato skladno z določbo 204. člena OZ iz njih ni pridobil nikakršnih pravic. Tožnik s svojim zanikanjem trditev tožene stranke ni zadostil standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njegove navedbe glede na navedbe tožene stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb. Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.

V danem primeru ni moč uporabiti instituta poslovodstva brez naročila. Tožnik ni izkazal, da so bila vlaganja v skupno nepremičnino nujno potrebna in da je bila toženkina prepoved v nasprotju z moralo in torej nedopustna. Celo nasprotno. Tožnik je v trditveni podlagi poudaril, da ni potreboval toženkinega soglasja za opravljena dela, ker je bil "samolastnik" stanovanjske hiše. Poslovodstvo je zato nedopustno, saj je toženka izkazala, da je posel prepovedala, tožnik pa ni dokazal, da je bila njena prepoved v nasprotju z moralo ali zakonom.

Glede stroškov obratovanja, ki jih tožeča stranka zahteva na podlagi verzije, je ključna dejanska ugotovitev sodbe, da tožeča stranka, ker ni bila upravnica, ni bila upravičena plačati tujih računov dobaviteljem, četudi jih je prejela, saj je šlo s tem za opravljanje tujih poslov kljub prepovedi (204. člen OZ). Posledično pa ni bila upravičena obračunavati, razdeljevati in izterjevati teh stroškov od etažnih lastnikov. Napačno je stališče pritožnice, da je za odločitev pomembno zgolj to, da je bila še na dan 17. 3. 2016 vpisana kot upravnik v registru upravnikov stavb pri Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana. Iz tega potrdila res izhaja, da je bila takrat vpisana kot upravnik na naslovu B.1 (in ne B.2). Iz obrazložitve sodbe pravilno izhaja, da takšen vpis nima konstitutivnega, temveč zgolj deklaratorni pomen in na obstoj ali veljavnost pogodbenega razmerja nima vpliva.

Prikrajšanje mora biti premoženjsko, kar pomeni, da premoženje preide iz ene stranke na drugo. Če stranka, ki trdi, da je prikrajšana, ne utrpi zmanjšanja svojega premoženja, niso podani pogoji za uveljavitev obogatitvenega zahtevka po 190. členu OZ. Pravno relevantno je zgolj civilno pravno zmanjšanje premoženja, ne pa zmanjšanje v računovodskem pomenu besede (nastanek finančne obveznosti z izstavitvijo računa tretji osebi).

Načeloma velja, da terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zapade v trenutku, ko se prikrajšana in obogatena stranka seznanita, da je prišlo do neupravičene obogatitve. Torej ko se seznanita z vzročno zvezo med prikrajšanjem in okoriščenjem. Vendar zahtevki iz neupravičene obogatitve ne nastanejo le v primerih, ko kasneje odpade pravna podlaga, ampak tudi v primerih, ko nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila. V postopku je odločilna tako korist obogatenega, kot škoda prikrajšanega, zato je pri zastaranju treba upoštevati razloge za nastanek prikrajšanja in druge posebnosti, zaradi katerih prikrajšani ni uveljavil terjatve v zastaralnem roku po prehodu koristi na obogatenega. V konkretnem primeru je treba pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja upoštevati posebne okoliščine konkretnega primera, ki utemeljujejo tezo, da je tožnik izkazal posebne razloge, zaradi katerih svoje pravice ni uveljavil, zato njegova terjatev ni zastarala.

Glede na trditveno podlago pravdnih strank je s stopnjo verjetnosti izkazano, da tožnica za vlaganja ni imela soglasja toženke oziroma bi morala vedeti, da bi toženka nasprotovala vlaganjem, če bi za njih vedela, s stopnjo verjetnosti pa tožnica tudi ni izkazala, da so bila vlaganja koristna in še manj, da so bila nujna.

Toženka je kljub odpovedi pogodbe o upravljanju še vedno nastopala kot upravnik stavbe in izvajalcu gradbenih del pred zapadlostjo terjatve plačala znesek opravljenih del. Ker se je na ta način brez dovoljenja etažnih lastnikov lotila tujega posla, je odgovorna za nastalo škodo.

V pogodbi, sklenjeni pod odložnim pogojem, teče zastaralni rok od trenutka uresničitve pogoja. Tako je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da se je zastaralni rok iztekel pet let po zadnjem plačilu obroka za odkup stanovanja v letu 1997. Ker je bila izpolnitev (čeprav nične) obveznosti dogovora odložena do trenutka smrti zapustnice, ko bi tožnica pridobila v last sporno stanovanje, je materialnopravno zmotna ocena sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve.

Izvedba projekta samostojnega odjemnega mesta ne predstavlja vzdrževanja obstoječe vodovodne infrastrukture. Le informiranost predsednika upravnega odbora poslovnega objekta P. s projektom in potekom izgradnje nove vodovodne infrastrukture, ne more nadomestiti ustreznega sklepa vseh etažnih lastnikov, da se izvede navedeni projekt v sodelovanju z družbo D. d. o. o. Notifikacijska dolžnost gestorja iz 200. člena OZ je v zaščiti interesov dominusa, ki nadaljevanje posla lahko prepove ali pa odobri. Pri tem teorija poudarja, da se dominusov molk ne sme interpretirati kot soglasje. Tožniku kot upravniku je bilo znano, da poslov brez soglasja lastnikov ne sme sklepati, saj so bile njegove pristojnosti jasno opredeljene v pogodbi o upravljanju. Ker v obravnavanem primeru tudi ni šlo za nujen posel, da bi se odvrnila škoda, glede posla, ki se ga je lotil v breme lastnikov pa tudi ni imel pooblastila za presojo njegove koristnosti za lastnike, niti ni šlo za situacijo, ko zaradi časovne stiske ne bi mogel pridobiti potrebnega soglasja lastnikov (kaj takega pritožnik niti ne trdi), po presoji pritožbenega sodišča pritožnikova uveljavljana terjatev nima podlage niti v do

Tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je plačnik tujega dolga vedno prikrajšan v razmerju do prejemnika plačila, in ne v razmerju do resničnega dolžnika, se povzeto splošno pravilo dopolnjuje s pravili vračanja. Iz teh med drugim izhaja, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo. To pravilo omogoča pasivno legitimacijo resničnega dolžnika in je posledično uporabljivo za tristranska razmerja, v katerih nastopajo plačnik, resnični dolžnik in prejemnik plačila. Vendar pa je razmerju med plačnikom in resničnim dolžnikom verzijski zahtevek mogoč zgolj v primeru, da je bila plačana obveznost, ki bi jo bil resnični dolžnik dolžan izpolniti po zakonu. Ker etažni lastniki nosijo obveznosti na skupnih delih sorazmerno njihovemu solastniškemu deležu, je mogoče zaključiti, da je bilo plačilo stroškov v zvezi z obratovanjem zakonska dolžnost tožene stranke. Sklicevanje na obsežne razdelilnike v primeru, ko lastnik ugovarja, da izračuna ni mogoče preveriti, ni dovo

Ker mora stranka narok v postopkih v sporih majhne vrednosti izrecno zahtevati, pritožnica, ki v pritožbi ne trdi, da je narok predlagala, ampak navaja, da se mu ni odpovedala, s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Enako velja za pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje narok izvesti zaradi predlaganega zaslišanja prič, saj sta si pravna teorija in sodna praksa enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog z zaslišanjem strank ali prič pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče predlogu ugodilo. Predložene naročilnice, ki se nanašajo na obdobje po opravi zaračunane storitve, ne morejo predstavljati naročil tožene stranke, s katerimi bi slednja izrazila voljo za sklenitev pogodbe. Sodišče res mora pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti, vendar pa morajo stranke podati trditve, ki terjajo uporabo določenih pravnih pravil.

Kadar sodišče izvedeniško delo zaupa strokovni instituciji, ki nima statusa sodnega izvedenca, zanjo ne veljajo določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih. Izvedenčeva pravica do plačila za opravljeno delo se v takem primeru presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Predlagatelj, ki predlaga zavarovanje dokazov, nosi stroške tega postopka, vključno s stroški sodelovanja nasprotne stranke. Vsaj začasno mu jih mora povrniti. Če jih priglasi (v kasnejši) pravdi, v kateri uspe, pa jih lahko dobi povrnjene.

Glede na ugotovitve, da je sporni del poti nekategoriziran, ker je nevaren, strm in ozek, da gre torej le za gozdno vlako ali javno pot, ker ne izpolnjuje niti zahtev za kategorizacijo kot gozdno cesto, je sodišče pravilno odločilo, da toženka ni bila dolžna tega dela poti vzdrževati kot gozdne ali celo javne ceste, temveč zgolj kot gozdno vlako oziroma javno pot. Tožnikov gestijski zahtevek za povračilo stroškov, ki so bili potrebni za vzdrževanje tega dela poti tako, da je bila mogoča vožnja z vozili, zato ni utemeljen.