VSL Sodba II Cpg 132/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je v roku osmih dni dolžna plačati tožnici 225 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici v roku osmih dni plačati 1955,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2023 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 0,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2023 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora tožnici povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2Toženka je zoper I. in III. točko izreka sodbe vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženki pa naloži v plačilo stroške njenega odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato odločala sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

7Tožnica je javno podjetje, ki med drugim izvaja obvezno občinsko gospodarsko javno službo, in sicer 24-urno dežurno službo v skladu z Zakonom o pogrebni in pokopališki dejavnosti - ZPPDej. Od maja do avgusta 2023 je opravila pogrebne storitve prvega prevoza v okviru 24-urne dežurne službe osmih pokojnikov od kraja smrti do svoje hladilnice, kjer je pokojnike prevzela toženka, ki je organizirala pogreb. Toženka je račune, ki jih je tožnica izstavila, delno plačala, ni pa plačala 24-urne dežurne službe, ki je za vsakega pokojnika znašala 239,09 EUR. V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali opravljene storitve prevoza pokojnikov od kraja smrti do hladilnih prostorov tožnice spadajo med storitve 24-urne dežurne službe in ali je toženka to storitev naročila. Sporna je razlaga in uporaba določbe prvega odstavka 8. člena ZPPDej. V navedeni določbi je zapisano, da 24-urna dežurna služba obsega vsak prevoz od kraja smrti do hladilnih prostorov izvajalca javne službe ali zdravstvenega zavoda zaradi obdukcije pokojnika, odvzema organov oziroma drugih postopkov na pokojniku in nato do hladilnih prostorov izvajalca javne službe, vključno z uporabo le-teh, če ta zakon ne določa drugače. Tožnica si navedeno določbo razlaga tako, da 24-urna dežurna služba obsega prevoz pokojnika od kraja smrti do hladilnih prostorov izvajalca javne službe tudi kadar ni odrejena obdukcija pokojnika oziroma odvzem organov ali drugi postopki, toženka pa na način, da gre za 24-urno dežurno službo le v primeru odreditve obdukcije, odvzema organov ali drugih postopkov, prvi prevoz pa v tem primeru predstavlja prevoz pokojnika od kraja smrti do hladilnih prostorov izvajalca ali do zdravstvenega zavoda, kjer bodo ti postopki izvedeni.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da navedena določba ni povsem jasna in jo je mogoče razlagati na oba načina. Postavilo pa se je na stališče, da iz besedila določbe izhaja, da 24-urna služba obsega vsak prevoz, kar govori v prid tožnice, ki se zavzema za to, da pokriva tudi prevoz do njenih hladilnih prostorov. Beseda vsak naj bi kazala na širšo interpretacijo oziroma na to, da ima zakon v mislih širši obseg storitev. Vendar pa zgolj na podlagi tega tožnici še ni moglo pritrditi, zato je poleg jezikovne razlage ugotavljalo še namen pravne norme. Navedlo je, da iz predloga ZPPDej jasno izhaja, da 24-urna dežurna služba obsega vsak prevoz pokojnika od kraja smrti do hladilnih prostorov izvajalca te službe, če pa je potrebna obdukcija pokojnika, odvzem organov oziroma drugi postopki na pokojniku obsega tudi prevoz do zdravstvenega zavoda in nato do hladilnih prostorov izvajalca 24-urne dežurne službe.

Glede razlage prvega odstavka 8. člena ZPPDej

9Spor med pravdnima strankama izvira iz različne interpretacije prvega odstavka 8. člena ZPPDej. Toženka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo to določbo, ko je ugotovilo, da storitev 24-urne službe obsega vsak prevoz pokojnika od kraja smrti do hladilnih prostorov izvajalca javne službe, ne glede na to, ali je prevoz povezan z obdukcijo, odvzemom organov ali drugimi postopki na pokojniku. Vztraja pri razlagi, da naj bi 24-urna dežurna služba veljala le v primerih, ko je takšen postopek potreben. Meni, da je razlaga sodišča prve stopnje neustavna in v nasprotju s svobodno gospodarsko pobudo (74. člena Ustave RS - URS).

10Sodišče prve stopnje je že s pomočjo jezikovne razlage pravilno ugotovilo, da beseda "vsak" kaže na širšo interpretacijo, kar potrjuje, da 24-urna dežurna služba obsega vse prve prevoze do hladilnih prostorov tožnice, ne glede na nadaljnje postopke. Nelogično in notranje protislovno bi bilo, da bi besedna zveza "vsak prevoz" vključevala samo t.i. nujne prevoze.¹ Navedeno dodatno potrjuje veznik "ali" med prevozi do hladilnih prostorov izvajalca in prostorov zdravstvenega zavoda zaradi obdukcije pokojnika, odvzema organov oziroma drugih postopkov na pokojniku, kar kaže, da gre za vse prevoze.

11Poleg jezikovne razlage je sodišče prve stopnje ugotavljalo še namen pravne norme in pravilno ugotovilo, da razlaga v celoti podpira stališče tožnice. Vpogled v gradivo zakonodajnega postopka pokaže, da iz obrazložitve 3. in 11. člena predloga ZPPDej izhaja, da je 24-urna dežurna služba občinska gospodarska javna služba, saj se mora zaradi zagotavljanja človekovih ustavnih pravic, predvsem dostojanstva in pietete do umrlih, opravljati nemoteno. Gre za prevoze pokojnika znotraj lokalne skupnosti, in sicer od kraja smrti do hladilnih prostorov izvajalca javne službe. Ta služba obsega tudi prevoze od kraja smrti do zdravstvenega zavoda zaradi obdukcije pokojnika, odvzema organov oziroma drugih postopkov na pokojniku in nato do hladilnih prostorov izvajalca 24-urne dežurne službe.² Pritožbeno stališče, da je obvezno 24-urno dežurno službo mogoče razlagati samo ozko in restriktivno, torej na način, da se ta izvede samo, kadar je potrebno na pokojniku izvesti obdukcijo, odvzem organa ali drug postopek na pokojniku, torej da je zgolj v teh primerih podan javni interes, ni utemeljeno. Napačno je toženkino stališče, da v primeru, da ne obstoji nobena zahteva po izvedbi medicinskih operacij na pokojniku in so svojci že poskrbeli za organizacijo pogreba in ustrezen prevoz pokojnika ter nadaljnje aktivnosti, javnega interesa ni in ni potrebe po aktivaciji obvezne občinske gospodarske javne službe. Namen določbe prvega odstavka 8. člena ZPPDej je, da prvi prevoz pokojnika poteka pod nadzorom javne službe, kar preprečuje morebitne zlorabe, neurejenost ali kršitve sanitarnih standardov. Javni interes namreč obstaja že v sami zagotovitvi načela pietete v primerih, ko pokojnik svojcev, ki bi naročili organizacijo pogreba pri zasebnem subjektu, nima, kot je sodišče poudarilo v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe. Upoštevati je tako treba tudi namen sprejetja tega zakona. ZPPDej v 5. členu določa, da je 24-urna dežurna služba obvezna občinska gospodarska javna služba, ki jo izvajajo subjekti imenovani z odlokom občine (v tem primeru tožnica, kar je med strankama nesporno). Namen zakona ni v popolni liberalizaciji pogrebnih storitev, temveč ohranitev javnega nadzora nad ključnimi vidiki, kot je prvi prevoz. To potrjujeta tudi odločbi Ustavnega sodišča RS (U-I-223/16 in U-I-32/17), omenjeni v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe. Občine so s sprejetjem ZPPDej ohranile izvirno pristojnost organiziranja storitev, zajetih v 24-urni dežurni službi, iz pravice do svobodne gospodarske pobude pa ne izhaja zahteva, da lahko tudi zasebni izvajalci pogrebne dejavnosti opravljajo storitve 24-urne dežurne službe hkrati z izvajalci, ki so bili za opravljanje dejavnosti določeni s strani občin. Odločitev o opravljanju določene dejavnosti v obliki javne gospodarske službe zato vključuje tudi odločitev o prepovedi opravljanja te dejavnosti oziroma njenih storitev na trgu. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ugotovilo, da do posega v svobodno gospodarsko pobudo ne prihaja, saj gre za zakonito omejitev v javnem interesu.

12Sodišče prve stopnje je tudi tehtno obrazložilo, zakaj ni sledilo stališču, izraženem v odločbi Okrajnega sodišča v Kranju ZSV 293/2020 z dne 29. 12. 2022 in sodbi Višjega sodišča v Mariboru Prp 25/2021 z dne 24. 2. 2021, saj ta temelji na preozki jezikovni razlagi 8. člena ZPPDej, brez upoštevanja namena zakona. Prav tako ena odločba pritožbenega sodišča še ne pomeni ustaljene sodne prakse, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Na podlagi vsega pravkar navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da storitve, ki jih je tožnica opravila, spadajo v okvir 24-urne dežurne službe. Prav tako je pravilen zaključek, da v obravnavanem primeru ne gre za poseg v svobodno gospodarsko pobudo in s tem v 74. člen URS.

Glede naročila in plačila storitev

13Pritožnica trdi, da ni naročila storitev 24-urne dežurne službe in da stroškov ne bi smela plačati ona, temveč naročniki pogreba (svojci) ali Bolnišnica A. in Dom upokojencev B. kot nosilca javnih pooblastil.

14Sodišče prve stopnje je za svoje zaključke, da navedeno ne drži, navedlo več argumentov. Najprej je izpostavilo poslovno prakso, ki je obstajala med strankama (12. člen Obligacijskega zakonika - OZ). O obstoju prakse, vzpostavljene med strankama, je mogoče govoriti, če sta stranki v določenem časovnem obdobju ves čas poslovno sodelovali.³ Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je toženka prevzemala oziroma prevzela pokojnike iz hladilnih prostorov tožnice za organizacijo pogrebov, pritožnica pa sama trdi, da je sporne storitve v preteklosti tudi plačevala. Da je bila toženka naročnica navedenih storitev, naj bi izhajalo tudi iz izpovedbe zakonite zastopnice toženke, ki je na zaslišanju izpovedala, da je kontaktirala tožnico za prevzem pokojnikov. Navedlo je še, da četudi toženke ne bi bilo mogoče šteti za naročnico teh storitev, pa je s podpisom nalogov za prevzem pokojnikov pristopila k dolgu naročnikov pogreba (432. člen OZ).

15Toženka v pritožbi trdi, da je tožnica prevoze opravila samovoljno, kar naj bi izključevalo to, da bi bila sama naročnik. Vendar je sodišče v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da prvi prevoz pokojnika spada v izključno pristojnost tožnice kot izvajalke javne službe, kar pomeni, da toženka (oziroma kdo tretji) tega prevoza sploh ne bi smela opraviti, ne glede na želje svojcev. Trditev, da je storitev nepotrebna, ker so svojci želeli prevoz s strani toženke, je zato irelevantna, saj zasebni izvajalec nima zakonske podlage za izvajanje te storitve, volja svojcev pa ne more nadomestiti zakonsko določenega ravnanja in obveznosti, ki jih ima tožnica v tej zvezi. Kot že rečeno, je tožnica kot izvajalka javne službe tista, ki skladno z ZPPDej opravi prvi prevoz, kar potrjuje, da je tožnica ravnala zakonito. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je bila toženka prisiljena poklicati tožnico o tem, kdaj lahko prevzame pokojnike, saj v tem primeru ne moremo govoriti o prisili, temveč gre za ravnanje, ki je skladno z ZPPDej.

16Zavzemanje toženke, da ni plačnica storitev, saj naj bi te moral poravnati naročnik pogreba (svojci) ali Bolnišnica A. oziroma Dom upokojencev B. kot nosilca javnih pooblastil na podlagi 4. odstavka 16. člena ZPPDej, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov presodilo, da je bila toženka naročnica vtoževanih storitev (gre za dejansko ugotovitev, v katero pritožbeno sodišče ne more posegati). To naj bi izhajalo iz obligacijsko pravnega razmerja med strankama, ki med drugim temelji na poslovni praksi med njima (12. člen OZ). Poleg tega naj bi s strani toženke podpisani nalogi za oddajo pokojnikov (priloge A4, A6, A9, A11, A13, A15, A17 in A19), kjer je navedeno, da je prevzemnik pokojnika plačnik storitve prevzema, ki jo nato zaračuna naročniku pogreba, dokazovali, da je toženka prevzela obveznost plačila spornih storitev. Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožnici, da bi morala tožnica s toženko skleniti sporazum (pogodbo), da bo te stroške v imenu in za račun naročnikov pogreba plačevala toženka, saj takšno zavezo lahko sprejme oziroma izrazi tudi na drug način.

17Četrti odstavek 16. člena ZPPDej določa, da storitve, opravljene na zahtevo državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil, plača naročnik teh storitev. Vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi Bolnišnica A. ali Dom upokojencev B. zahtevala prevoz v smislu te določbe (zaradi obdukcije ali drugega postopka). Tožnica je prevoz opravila v okviru svoje splošne dolžnosti iz 8. člena ZPPDej, kar pomeni, da stroški bremenijo toženko, ki je, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, s prevzemom pokojnika prevzela tudi plačilo vtoževanih storitev.

18Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih glede pravne podlage za plačilo storitev, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno ocenilo, da je tožnica za izvedbo prevoza pokojnikov imela podlago v ZPPDej in na podlagi ugotovitev, da je bila naročnica vtoževanih storitev, tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo že na podlagi splošnih določb obligacijskega prava o izpolnitvi prevzete obveznosti (prvi odstavek 239. člena OZ). Glede na navedeno ni odločilno, koga Uredba o metodologiji za oblikovanje cen 24 - urne dežurne službe (Uradni list RS, št. 5/18) določa kot plačnika stroškov.

19Pritožba proti I. točki izreka prvostopenjske sodbe ni utemeljena. Posledično ni utemeljena niti proti stroškovni odločitvi v III. točki izreka. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj torej 225 EUR. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo stroškov pregleda listin, ker ne gre za samostojno opravilo, saj je to priznano in zajeto v stroških sestave odgovora na pritožbo. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov tečejo od poteka osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

¹ dr. Miloš Senčur, Izvajanje pogrebne dejavnosti - primer sodniške samovolje, Pravna praksa, št. 46-47, 2022, str. 20-22.
² Državni zbor RS, Predlog Zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti, EPA: 1139 - VII, 1. april 2016, str. 27 in 30.
³ V. Kranjc, komentar 12. člena OZ, v: Juhart, Plavšak, "Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del)", 1. knjiga (GV Založba, Ljubljana 2003), str. 136.