202. člen OZ

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v času oprave spornega posla oziroma popravila strehe njeno stanje ni bilo takšno, da bi terjalo takojšnje popravilo in da to ni bilo tako nujno, da z njim ne bi bilo mogoče počakati še nekaj mesecev in v tem času ugotoviti potreben obseg del, njihove cene, zbrati ponudbe ter pridobiti ustrezno soglasje etažnih lastnikov, ki bi jih oprava del tudi finančno bremenila.

Od dogovora strank o vsebini stavbne pravice je razvidno, ali stavbna pravica obremenjuje celotno nepremično, ali je bila ustanovljena omejena stavbna pravica. Poslovodja brez naročila mora potem, ko je posel dokončan, dati dominusu obračun ter mu prepustiti koristi, ki jih je zanj pridobil, hkrati pa ima pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov. Povračilna dolžnost nastane torej šele po končanju posla. Šele tedaj je mogoče ugotoviti, kateri stroški so bili potrebni in koristni, sicer glede na celotni rezultat gestije.

Predlog se zavrne.

Pravnomočnost je procesna ovira, ki onemogoča ponovno sojenje o isti stvari. Po 202. členu OZ ima poslovodja brez naročila pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov, do primernega plačila za trud pa le, če je odvrnil škodo od tistega, čigar posel je opravljal, ali mu je pridobil korist, ki v vsem ustreza njegovim namenom in potrebam. Ta pogoj v toženkinem primeru ni izpolnjen. Toženkine obogatitve namreč tožnica ni dokazala.

Za naložitev stroška, ki je nastal v zvezi z interventnim popravilom črpališča, v plačilo toženi stranki kot lastnici zadevnega poslovnega prostora oziroma povrnitev le-tega tožeči stranki, zadošča že, da vzrok za nastali strošek izvira iz toženkinega poslovnega prostora (ker sta bili tam odvrženi kuhinjska krpa in ščetka v trokadero), da je ta strošek interventni službi plačala tožeča stranka in da je bilo interventno popravilo nujno potrebno, saj bi sicer poplavilo kletne prostore.

Potrebno je razlikovati med stroški, ki bremenijo stvar kot celoto in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki so v posledici njegovega delovanja, uporabe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da stroški elektro omrežnine, komunalni stroški, stroški dimnikarskih storitev, stroški napeljave za TV, plin in optični kabel ter stroški ogrevanja ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati, ker električno energijo, televizijske storitve, komunalne storitve in ogrevanje koristijo oziroma uporabljajo in se med solastnike njihovo stroškovno breme porazdeli v razmerju med njimi glede na dejansko uporabo. Zamenjava PVC okna v kleti, pleskanje vrat in oken, popravilo cokla in ureditev zunanje razsvetljave predstavlja zgolj redna vzdrževalna dela, ne pa tudi nujna. Ker je torej pri teh delih šlo za nenujne posle rednega upravljanja, bi glede na solastniški delež pravdnih strank, ki je enak in znaša 1/2, v skladu z določiloma 2. in 3. odstavka 67. člena SPZ, ki določata, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev, za ta

Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari se lahko uveljavlja bodisi na temelju stvarnopravne reparacije, obligacijskih določb o uporabnini ali kot odškodnina, kadar je podan element protipravnosti. Sodišče na (v tožbi) uveljavljano pravno podlago ni vezano. Stališče sodišča prve stopnje, da tožeči stranki po ustaljeni sodni praksi pripada le uporabnina v višini povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar, je v situaciji, kot je obravnavana, napačno. Takšno stališče je bilo v sodni praksi sprejeto v situacijah, ko je tožena stranka sama uporabljala tujo stvar. Če solastnik pobira (delno) tuje plodove nepremičnine (in prav to je toženkino prejemanje najemnine), pa mora povrniti tisto, kar je prejel. Ni razloga, da tožena stranka ne bi vrnila celotne dejansko dosežene koristi. Sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavlja, da tožena stranka kot gestor ni v vsem ravnala, kot je treba, saj tožeče stranke ni takoj, ko je bilo to mogoče, obvestila o svojem ravnanju, ji po končanem poslu ni dala računa in ji tudi ni prepustila vsega, kar je s poslom pridobila (prvi in drugi odstavek 200. člena OZ). Posledično je pravilna tudi odločitev, da do povračila stroškov ne

Kot utemeljeno ugotavlja sodišče prve stopnje, je skladno s pogodbo sklenjeno med pokojno toženko in A., slednji od kupnine za les pridobljen v okviru sanitarne sečnje odštel vse stroške le-te in celoten presežek nakazal na račun toženke. V praksi je šlo za kompenzacijo računov, ki sta jih drug drugemu izstavila toženka (računi za plačilo kupnine za les) in M. (računi za plačilo stroškov sanitarne sečnje). To med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, takšen način poslovanja pa sta potrdili tudi zaslišani priči.

Tožeča stranka ničesar več ne dolguje, iz lastnih sredstev tudi ni založila ničesar, kar še ne bi dobila poravnano, kar utemeljuje sklep, da nima več nobene obveznosti, katere prevzem bi lahko zahtevala od tožene stranke. Tožeča stranka tudi ni navedla, da je naredila obračun (iz katerega bi bile razvidne tako koristi kot obveznosti iz posla), iz katerega bi izhajalo, da ji je tožena stranka še karkoli dolžna.

Plačnik davka je toženka kot denacionalizacijski zavezanec, ki mora izračunati dohodnino od prisojenega nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen in jo plačati davčnemu organu po izplačilu nadomestila tožnikom. Sodišče sicer prisodi tožnikom bruto znesek nadomestila, vendar jim toženka neposredno izplača le neto znesek. Toženkinih stroškov zaradi delnega porušenja objekta ni mogoče odštevati od nadomestila za nezmožnost uporabe. Že zato ne, ker ni mogoče trditi, da bi ti stroški nastali tudi tožnikom, če bi imeli v obravnavanem obdobju zgradbo v svoji posesti, saj ne gre za stroške v okviru upravljanja in vzdrževanja, ki bi nastali po rednem teku stvari.

Toženka (gestor) lahko skladno z določbo prvega odstavka 202. člena OZ zahteva le povračilo potrebnih in koristnih stroškov, ne pa tudi drugih v obeh spornih računih navedenih stroškov, ki jih ne moremo šteti med dela sanitarne sečnje. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe OZ o poslovodstvu brez naročila, ko je presodilo, da stroški dela toženke, odvetniški stroški ter računovodski stroški niso stroški sanitarne sečnje, katere bi bila tožnica dolžna kriti na podlagi določb o nujni gestiji.

Tožena stranka za povračilo teh stroškov ne more biti zavezana niti na nepogodbeni pravni podlagi, to je iz naslova obogatitve oziroma iz naslova poslovodstva brez naročila (členi od 190 do 205 Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka je omenjeno gozdno posest le upravljala po pogodbi s solastnico M. P., zato bi bila v konkretnem primeru lahko neupravičeno obogatena zgolj omenjena solastnica, saj so iztoževani stroški nastali zgolj za potrebe nepremičnine.

Prikrajšanje mora biti premoženjsko, kar pomeni, da premoženje preide iz ene stranke na drugo. Če stranka, ki trdi, da je prikrajšana, ne utrpi zmanjšanja svojega premoženja, niso podani pogoji za uveljavitev obogatitvenega zahtevka po 190. členu OZ. Pravno relevantno je zgolj civilno pravno zmanjšanje premoženja, ne pa zmanjšanje v računovodskem pomenu besede (nastanek finančne obveznosti z izstavitvijo računa tretji osebi).

Glede na trditveno podlago pravdnih strank je s stopnjo verjetnosti izkazano, da tožnica za vlaganja ni imela soglasja toženke oziroma bi morala vedeti, da bi toženka nasprotovala vlaganjem, če bi za njih vedela, s stopnjo verjetnosti pa tožnica tudi ni izkazala, da so bila vlaganja koristna in še manj, da so bila nujna.

O nujni gestiji govorimo, kadar gestor ravna v stiski, kadar posla ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda. Obstajati mora konkretna nevarnost škode, ki jo gestor želi preprečiti s svojim ravnanjem, ali mora škoda že nastajati. Tožnik ponavlja v pritožbi, kar je ugotovilo na podlagi njegove izpovedi in izpovedi priče A. A. tudi že prvostopenjsko sodišče, da je bila streha dotrajana, potrebna zamenjave, da je na določenih mestih puščala in da so gnili leseni deli. Tudi če je škoda že nastajala, s tem tožnik še ni dokazal takšne nujnosti in neodložljivosti posla, da se ga je moral takoj lotiti sam, brez soglasja solastnice stavbe in tudi brez takojšnjega obvestila o svojem ravnanju (prvi odstavek 200. člena OZ).

Pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja je po vsebini enak položaju, ki ga ima začasni skrbnik zapuščine po 131. členu ZD, saj ne skrbi zgolj za začasno upravljanje denacionaliziranega premoženja, ampak tudi zastopa dediče oziroma osebe, ki bodo s sklepom o dedovanju ugotovljene kot dediči. Njegova funkcija preneha, ko postane sklep o dedovanju denacionaliziranega premoženja pravnomočen. Toženčeva obveznost, da tožnici izroči njen delež podedovanega premoženja, je zapadla šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ko je bilo jasno, kdo so dediči in kolikšni so njihovi dedni deleži.

Ker mora stranka narok v postopkih v sporih majhne vrednosti izrecno zahtevati, pritožnica, ki v pritožbi ne trdi, da je narok predlagala, ampak navaja, da se mu ni odpovedala, s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Enako velja za pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje narok izvesti zaradi predlaganega zaslišanja prič, saj sta si pravna teorija in sodna praksa enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog z zaslišanjem strank ali prič pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče predlogu ugodilo. Predložene naročilnice, ki se nanašajo na obdobje po opravi zaračunane storitve, ne morejo predstavljati naročil tožene stranke, s katerimi bi slednja izrazila voljo za sklenitev pogodbe. Sodišče res mora pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti, vendar pa morajo stranke podati trditve, ki terjajo uporabo določenih pravnih pravil.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da sta pravdni stranki v razmerju gestorja in dominusa, ter da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker zahtevka ni presojalo z vidika določb poslovodstva brez naročila. Tožeča stranka namreč ni navedla nobenih trditev, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti pravna pravila o poslovodstvu brez naročila, ampak je svoj zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi. Že res, da mora sodišče pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti, vendar pa morajo biti kljub temu podane trditve, ki terjajo uporabo določenih pravnih pravil, ki pa jih tožeča stranka ni postavila.

Tisto, kar je bistveno za zavrnitev zahtevka iz katerekoli pravne podlage ter tako tudi iz naslova subrogacije in neopravičene obogatitve, je, da je ključ delitve stroškov v procesnem gradivu tožeče stranke popolnoma nepregleden. Enako velja glede delitve konkretno založenih zneskov po posameznih etažnih lastnikih. Ker je toženec izrecno in konkretno ugovarjal pravilnosti delitve posameznih stroškov, je bilo na tožeči stranki breme, da za vsak strošek posebej natančno predstavi ključ delitve, opredeli njegovo podlago in višino.

Zaradi upnikove zamude obveznost praviloma ne preneha. Pravica tožeče stranke zahtevati povračilo stroškov vzpostavitve prejšnjega stanja od tožene stranke, glede na dogovor med pravdnima strankama (da stroški sanacije poslovnega prostora bremenijo toženo stranko), ni odvisna od tega, ali je tožeča stranka te stroške že plačala. Ta pravica je odvisna zgolj od vprašanja, ali je tožeča stranka prejšnje stanje vzpostavila ter kolikšna je vrednost teh del.