UPRS Sodba IV U 179/2016-16

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Občina Slovenske Konjice (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo A.A., B.B. in C.C., v tem upravnem sporu tožnikov, za prekop posmrtnih ostankov pokojnika D.D. iz grobnega prostora št. ... v grobni prostor št. ..., oboje v ... (točka 1 izreka), pri tem pa odločila, da organ in vse stranke krijejo vsaka svoje stroške (točka 2 izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da so tožniki v svoji vlogi in njeni dopolnitvi zatrjevali nujnost prekopa iz razloga hudih družinskih sporov in dejstva, da je upravljalec pokopališča sklenil najemno pogodbo s D.D., ki pa sam in po svoji partnerki onemogoča izražanje pietete bodisi z nameščanjem cvetja bodisi s splošnim urejanjem groba. Po njihovem mnenju bi moral upravljalec pokopališča skleniti najemno pogodbo z ženo pokojnika (B.B.), saj je bila vseskozi volja pokojnika, da bosta z ženo pokopana v istem grobu, kar pa zaradi hudih sporov ne bo mogoče, če do prekopa ne pride. Podrejeno pa je ena od strank (A.A.) po oporoki edini dedič po pokojniku, kar izkazuje voljo pokojnika za časa življenja, kdo bi moral biti najemnik grobnega prostora po smrti pokojnika. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da tožniki niso najemniki grobnega prostora št. ..., zato je za poseg v ta grobni prostor potrebna izjava najemnika, da se s tem posegom strinja. Ker najemnik D.D. ni podal soglasja za poseg, je bila predmetna zahteva tožnikov zavrnjena.

2Tožniki so zoper navedeno odločbo vložili pritožbo, ki jo je župan Občine Slovenske Konjice kot drugostopenjski upravni organ zavrnil kot neutemeljeno in potrdil prvostopenjsko odločbo (točki 1 in 2 izreka), pri tem pa ugotovil, da v postopku izdaje odločbe niso nastali posebni stroški (točka 3 izreka). Kot prvostopenjski upravni organ je tudi drugostopenjski upravni organ ugotovil, da najemnik groba ni podal soglasja za prekop, soglasje najemnika groba pa je pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa, kot je določeno v 9. členu Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (v nadaljevanju ZPPDUP). Iz teh razlogov je po stališču drugostopenjskega upravnega organa odločba prvostopenjskega upravnega organa pravilna in zakonita.

3Tožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo. V tožbi navajajo, da jo vlagajo iz vseh tožbenih razlogov, zlasti zaradi kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, pri tem pa so bile tožnikom kršene tudi ustavno zagotovljene človekove pravice. Tožniki, ki predstavljajo vdovo po pokojniku ter pokojnikovo hči in sina, želijo izvesti prekop posmrtnih ostankov pokojnika v drug grobni prostor, ker najemnik grobnega prostora, v katerem je pokojnik pokopan, in njegova žena v družini povzročata hude spore, preprečujeta tožnikom ustrezno izražanje pietete, urejanje grobnega mesta, postavljanje rož in sveč. Poleg tega je pomembno dejstvo tudi to, da je sedanji najemnik do najema grobnega mesta prišel v nasprotju z določili ZPPDUP, kar sicer ni predmet tega postopka. Drugo tožnica še posebej izpostavlja željo pokojnika, da sta zakonca po smrti pokopana v istem grobu, kar ne bo mogoče, saj se zahteva soglasje najemnika tudi za pokop v grobno mesto. Tožniki v zvezi z zakonsko ureditvijo in zahtevanimi pogoji za prekop pokojnika navajajo, da takšna ureditev posega v njihove ustavno zagotovljene pravice, ZPPDUP pa je v tem delu v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Tako je zakonska ureditev in vzpostavljena sodna praksa protiustavna, s čimer je kršenih več temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Upravna organa sta zahtevo tožnikov za prekop posmrtnih ostankov zavrnila izključno zaradi nepodaje soglasja za prekop s strani najemnika grobnega mesta, nista pa ugotavljala upravičenega interesa tožnikov za njihovo zahtevo, saj ZPPDUP tega ne ureja. Ker navedeni ali kakšen drug zakon ne vsebuje določb o tem, kako se o prekopu posmrtnih ostankov odloča v primeru spora med ožjimi družinskimi člani in najemnikom grobnega mesta, ta zakon članom ožje družine pokojnika ne zagotavlja sodnega ali drugega varstva njihovih pravic, tudi pravice do pietete, in nenazadnje o tem, kje bo pokojnik pokopan, kar vsebinsko sodi pod pojem pietete, pa tudi ne pravice drugo tožnice, da bi bila pokopana v istem grobu s svojim pokojnim možem. Zakonodaja bi morala vsebovati način rešitve spora in določiti pristojni organ, ki bi v primeru tovrstnega spora odločil, čigava pravica je močnejša oziroma ali je zahteva velike večine najožjih svojcev za prekop posmrtnih ostankov moža in očeta na drugo grobno mesto upravičena ali so bolj utemeljeni razlogi najemnika grobnega mesta za to, da ostane pokojnik v trenutnem grobnem mestu. Tožniki tudi navajajo, da bi moral biti prvo tožnik najemnik grobnega mesta, vendar je nasprotno ugotovilo Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah s sodbo, ki je po prepričanju tožnikov napačna. Tožniki pozivajo sodišče, da pri odločanju uporabi določila Ustave Republike Slovenije, saj zakon ni v skladu z ustavo. Tožniki sodišču primarno predlagajo, da izpodbijano odločbo spremeni, torej jo odpravi in samo odloči o stvari tako, da zahtevi tožnikov za prekop ugodi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje z navodilom, da protiustavnih določb ZPPDUP ne uporabi in izpelje posebni ugotovitveni postopek neposredno na podlagi Ustave Republike Slovenije, pri tem pa v obeh primerih toženi stranki naloži povrnitev stroškov predmetnega postopka tožnikov. Tožniki podpodredno sodišču še predlagajo, da prekine postopek in na Ustavno sodišče Republike Slovenije vloži zahtevo za presojo ustavnosti ZPPDUP v spornem delu iz zgoraj navedenih razlogov.

4Toženka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem je ponovno poudarila, da je v skladu z 9. členom ZPPDUP soglasje najemnika pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa za prekop pokojnika. Namen te določbe je, da se po smrti osebe varuje integriteta trupla, podoba in čast umrlega ter pietetna čustva svojcev in najemnika groba, torej gre za osebnostne pravice. Vsi svojci imajo enako pravico do izražanja svojih pietetnih čustev do pokojnega. Svoj pietetni odnos do pokojnega in njegovega groba pa lahko posameznik izvršuje le na tak način, da ne posega v pietetna čustva drugega svojca in najemnika groba, saj bi bilo drugačno izvrševanje osebnostne pravice v nasprotju z njenim namenom. Glede na navedeno upravni organ ni ugotovil neskladja med ZPPDUP in Ustavo Republike Slovenije. Tudi v primeru, če v zakonu ne bi bilo predpisanega izrecnega soglasja najemnika groba, bi trčili v konflikt osebnostnih pravic svojcev in integriteto pokojnika. Če bi torej ugodili zahtevi svojcev - tožnikov, bi posegli v osebnostne pravice preostalih svojcev - stranke z interesom, pa tudi v čast in integriteto pokojnika. Očitke v delu, ko tožniki navajajo, da bi moral biti najemnik grobnega prostora z oznako ... prvo tožnik, toženka zavrača z argumentom izdane sodbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, št. P 24/2015 z dne 12. 6. 2015. Sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne, tožnikom pa naloži stroške postopka toženke.

5Odgovor na tožbo je podala tudi stranka z interesom E.E., ki navaja, da je že v upravnem postopku nasprotoval prekopu posmrtnih ostankov svojega očeta v drug grobni prostor, kakor nasprotuje tudi še sedaj. Meni, da je v nasprotju s spoštovanjem pietete umrlega, da bi se zaradi zamer tožnikov, ki jih po smrti pokojnega gojijo do njega, posegalo v osebnostno pravico umrlega, kakor tudi v osebnostno pravico do spomina D.D. kot sina pokojnika na samega pokojnika in pravico do izražanja pietete do umrlega. Očitki tožnikov o njegovem ravnanju v smislu onemogočanja izražanja pietete, ne držijo. Tožnikom ne preprečuje ali onemogoča obiskovanja groba ali izražanja spomina in pietete do umrlega. Po njegovem mnenju bi bil poseg v spomin in osebnostno pravico pokojnega nedopusten, če bi se prekopavalo njegove posmrtne ostanke zgolj zato, ker tako želijo nekateri izmed njegovih sorodnikov, za kar pa ni nobenega utemeljenega razloga. Vsi, tako tožniki kot stranka z interesom, imajo enake pravice do izražanja pietete in bi bil nesorazmeren poseg v spomin in osebnostno pravico pokojnika, če bi sodišče dovoljevalo prekop posmrtnih ostankov vsakič, ko bi prišlo do nesoglasij med pokojnikovimi bližnjimi sorodniki. To bi bilo v nasprotju z zakonom in ciljem, ki ga je zasledoval zakonodajalec ob sprejemanju tega zakona. Prekop groba ter izkop in prenos posmrtnih ostankov ne moreta biti predmet prostega razpolaganja strank. V kolikor bi upravni organ ugotavljal večji ali manjši interes med svojci in na tej podlagi omogočal prekop posmrtnih ostankov, bi bilo s tem poseženo v osebnostno pravico pokojnika. Želja pokojnika je bila, da je pokopan v grobnem mestu, kjer se nahaja. Kasnejše želje ostalih ožjih sorodnikov, kje bodo pokopani in kdaj bo prišlo do tega, so bodoča dejstva, ki jih sodišče v predmetnem postopku ne bi smelo upoštevati. Obstoječa ureditev po mnenju stranke z interesom in na podlagi tega sprejeta sodna praksa ni protiustavna in ne posega v ustavne pravice tožnikov. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in odloči o povrnitvi stroškov stranke z interesom.

K točki I izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Pravna podlaga za sprejem odločitve prvostopenjskega upravnega organa, ki jo je potrdil drugostopenjski upravni organ, predstavlja 9. člen ZPPDUP, ki določa, da se lahko na zahtevo svojcev ali drugih fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo za to interes, umrli izkoplje in prenese na drugo pokopališče ali v drug grob na istem pokopališču, po poprejšnjem soglasju najemnika groba in z dovoljenjem za zadeve zdravstvenega varstva pristojnega občinskega upravnega organa. Soglasje najemnika groba je torej pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa. Po presoji sodišča iz zakona izhaja namen, da se po smrti osebe varuje integriteta trupla, podoba in čast umrlega ter pietetna čustva svojcev in najemnika groba. Gre torej za osebnostne pravice. Vsi svojci imajo pravico do izražanja svojih pietetnih čustev do pokojnega. Svoj pietetni odnos do pokojnega in njegovega groba pa lahko posameznih izvršuje le na tak način, da ne posega v pietetna čustva drugega svojca in najemnika groba, saj bi bilo drugačno izvrševanje osebnostne pravice v nasprotju z njenim namenom. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse, med drugim iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 327/1994 z dne 12. 12. 1996.

8Prvostopenjski upravni organ je po presoji sodišča odločil pravilno, saj iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je najemnik groba E.E., ki ni dal soglasja za prekop pokojnika, zato tudi ni pomemben razlog, ki ga je vodil k takšni odločitvi in se po zatrjevanjih tožnikov nanaša na neprimerno ravnanje stranke z interesom, kar pa slednja sicer zanika. Nesporno dejstvo je, da ni izpolnjen pogoj iz 9. člena ZPPDUP za odločanje po prostem preudarku (diskrecijski pravici). Zaključek tožene stranke je pravilen, ker je upravni organ le tedaj, če je dano soglasje najemnika groba, pooblaščen ugotavljati interes vlagatelja zahteve za prekop pokojnika in odločiti po prostem preudarku, seveda ob upoštevanju načela zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Pri tem v zakonski ureditvi ni predvideno tehtanje glede tega, čigava pravica je močnejša.

9Glede na navedeno sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na zgolj upoštevanje podanega ali nepodanega soglasja najemnika za prekop posmrtnih ostankov, in izostanku ugotavljanja močnejše pravice ali interesa tožnikov za prekop posmrtnih ostankov njihovega ožjega svojca, zavrača kot neutemeljene. Sodišče v relevantnih določilih ZPPDUP ne vidi protiustavnosti, zato tudi ne sledi predlogu tožnikov za prekinitev postopka in vložitev presoje ustavnosti spornega določila tega zakona. Sodišče pripominja, da je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava). Če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). Sodišče je na podlagi teh določb obravnavalo argumente tožbe v navedenem delu in presodilo, da sporna ureditev ZPPDUP ni v neskladju z Ustavo. V skladu z ustavnosodno prakso pa sodišče ni dolžno prekiniti postopka zgolj zaradi zahteve stranke v postopku, ampak samo, če sámo meni, da zakon ni v skladu z Ustavo (sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-70/96 z dne 22. 5. 1996).

10Ostale tožbene trditve, ki se nanašajo na sklenitev najemne pogodbe in najem predmetnega grobnega mesta, ne morejo biti predmet upravnega spora, kar ugotavljajo tudi sami tožniki v delu tožbe, ko navajajo, da je najemnik prišel do najema v nasprotju z določili ZPPDUP. Takšen zaključek velja tudi za tožbeno zatrjevanje, da bi moral biti najemnik tega grobnega mesta prvo tožnik, pri čemer sodišče pripominja, da je o tem vprašanju že odločilo sodišče v pravdnem postopku.

11Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka:

12Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kar velja tako za tožečo stranko, ki s tožbo ni uspela, kot za toženo stranko in stranko z interesom, ki sta tudi zahtevali povrnitev stroškov postopka. Glede zahteve stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki se nanaša na povrnitev stroškov prizadeti stranki (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Tudi če se upošteva določila ZPP, po mnenju sodišča ni mogoče stranki z interesom priznati priglašenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške in ker je stranka z interesom (in tudi tožena stranka) s svojim predlogom za zavrnitev tožbe uspela, bi bili sicer tako tožena stranka kot stranka z interesom načeloma upravičeni do povračila stroškov postopka, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Potrebni stroški so po mnenju sodišča tisti, ki so pomembni za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča tako tožena stranka kot stranka z interesom v odgovorih na tožbo nista podali takšnih navedb, saj sta navajali dejstva, ki so že izhajala iz upravnega spisa in sodne prakse ter jih je sodišče lahko vpogledalo in pri tem ugotovilo njihovo vsebino. Zato s temi navedbami po mnenju sodišča tako tožena stranka kot stranka z interesom nista vplivali na odločitev sodišča. Glede na navedeno toženi stranki in stranki z interesom priglašeni stroški niso bili priznani.