432. člen OZ

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je pritožbeno sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da med tožnikom in toženko ni bilo nobenega veljavnega dogovora, saj je poslu umanjkala oblika notarskega zapisa? - Ali je pritožbeno sodišče kršilo pravila pravdnega postopka, ko se v sodbi ni opredelilo do navedb tožnika o tem, da je toženka pristopila k dolgu, ki ga je do tožnika imela stranska intervenientka? - Ali je pritožbeno sodišče kršilo pravila pravdnega postopka, ko je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo na način, da je zavrnilo tožbeni zahtevek ter zadeve ni vrnilo v novo sojenje?

Javni interes terja, da se javna služba redno izvaja in da so dobrine oziroma storitve, ki jih zagotavlja, vsem dostopne pod enakimi pogoji (načelo enakosti). Višje sodišče se strinja s prvostopenjskim, da iz pravice do svobodne gospodarske pobude ne izhaja zahteva, da lahko tudi zasebni izvajalci pogrebne dejavnosti opravljajo storitve 24-urne dežurne službe hkrati z izvajalci, ki so bili za opravljanje dejavnosti določeni s strani občin, in da odločitev o opravljanju določene dejavnosti v obliki javne gospodarske službe zato vključuje tudi odločitev o prepovedi opravljanja te dejavnosti oziroma njenih storitev na trgu.

Po SPZ je zavezanec za plačilo stroškov, povezanih z upravljanjem in obratovanjem stavbe ter za vplačila v rezervni sklad etažni lastnik (68., 115., 118. in 119. člen SPZ) in ne najemnik. Upravnik je tudi pri sklepanju pogodb s tretjimi zastopnik etažnih lastnikov, tretji (dobavitelj) pa ima zahtevek zoper etažne lastnike, ki so nosilci pravic in obveznosti iz tega razmerja in ne zoper najemnike, zato upravnik ni upravičen zahtevati povrnitve teh stroškov od najemnika na podlagi pravil o subrogaciji. V okviru svobodnega urejanja pogodbenih razmerij se najemnik in najemodajalec sicer lahko dogovorita, da je prej navedene stroške in vplačila v rezervni sklad zavezan plačevati najemnik. Vendar bi tak dogovor iz najemne pogodbe lahko med upravnikom - tožnico in najemnikom - toženko vzpostavil upniško - dolžniško razmerje zgolj v primer hkratne ugotovitve dodatnih okoliščin, ki bi omogočale subsumpcijo tega dogovora pod določbo 427. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je že s pomočjo jezikovne razlage pravilno ugotovilo, da beseda "vsak" kaže na širšo interpretacijo, kar potrjuje, da 24-urna dežurna služba obsega vse prve prevoze do hladilnih prostorov tožnice, ne glede na nadaljnje postopke. Nelogično in notranje protislovno bi bilo, da bi besedna zveza "vsak prevoz" vključevala samo t.i. nujne prevoze. Navedeno dodatno potrjuje veznik "ali" med prevozi do hladilnih prostorov izvajalca in prostorov zdravstvenega zavoda zaradi obdukcije pokojnika, odvzema organov oziroma drugih postopkov na pokojniku, kar kaže, da gre za vse prevoze. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov presodilo, da je bila toženka naročnica vtoževanih storitev (gre za dejansko ugotovitev, v katero pritožbeno sodišče ne more posegati). To naj bi izhajalo iz obligacijsko pravnega razmerja med strankama, ki med drugim temelji na poslovni praksi med njima (12. člen OZ).

Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa.

S tem, ko je upravitelj terjatvi priznal le kot pogojni, sicer ni prekoračil zahtevka, temveč ju je priznal le kot pogojni, s čimer je priznal manj, kot je bilo zahtevano, ne pa nekaj drugega. Glede na določila 67. člena ZFPPIPP torej nobena od teh terjatev ni priznana, temveč so vse prerekane, čeprav je prvo in tretjo terjatev upravitelj delno, drugo terjatev pa v celoti priznal. Če je tožeča stranka uveljavljala nižje zneske, kot bi jih glede na napotitveni sklep lahko, ali pa je uveljavljala nekaj manj, torej ugotovitev obstoja terjatev pod razveznim pogojem namesto kot nepogojne terjatve, je bila s tem še vedno v okviru napotitvenega sklepa in je njen pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan (181. člen ZPP). Poudariti velja, da je tožena stranka sicer v ugovorih o prerekanju terjatev tudi kritizirala izjavo upravitelja, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je ta ugovor namenjen prerekanju prijavljene terjatve in je povsem neodvisen od prerekanja upravitelja in se njegove posledice ne navezujejo na prerekanje upravitelja. Tudi če bi upravitelj sam prerekal terjatve iz vseh razlogov, ki jih navaja tudi tožena stranka, je še vedno smiselno, da upnik tudi sam pre

Dolžnik in tretji se ne moreta samostojno dogovoriti o tem, da v obstoječem obligacijskem razmerju tretji - prevzemnik prevzame dolg dolžnika (prim. prvi odstavek 427. člena OZ). Upnikova privolitev v dogovor s to vsebino je odločilnega pomena za nastop učinka nadomestitve dolžnika s prevzemnikom (dolga), ker jo šele soglasje upnika odobri. Privolitev upnika kot izjava soglasja k pogodbi o prevzemu dolga se neločljivo navezuje na vedenje upnika o tej pogodbi; to pa predpostavlja, da je upnik obveščen prav o pogodbi o prevzemu dolga in s tem s skupnim interesom dolžnika in prevzemnika, da naj slednji v obstoječem obligacijskem razmerju nadomesti prvega. Upnikova privolitev je izjava volje. Izrazi se lahko tudi v pogodbi, sklenjeni med upnikom in tretjim - prevzemnikom dolga. Vendar mora biti upnikova volja, da se dolžnik iz obstoječega razmerja nadomešča s tretjim, nedvoumna. Prav to je bistveno, ker šele upnikovo soglasje s to vsebino to pogodbo razločuje od pogodbe o pristopu k dolgu. Četudi je bil morda skupni namen toženke in njenega najemnika, da najemnik prevzame dolg toženke, to v okoliščinah primera ne pomeni, da je bila tožnica kot upnica o tem njunem m

Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec na podlagi sklenjenega dogovora o pristopu k dolgu dolžan plačati 7.720.98 EUR. Toženec je ugovarjal, da ni šlo za dogovor o pristopu k dolgu (432. člen OZ), ampak za pogodbo o prevzemu dolga (prvi odstavek 429. člena OZ), s katero bi moral soglašati prvotni upnik, družba A. d. o. o., katere direktor je bil toženec. Toženec je uveljavljal tudi pobotni ugovor. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, obenem je odločilo, da terjatev toženca (po pobotnem ugovoru) ne obstaja, sodišče druge stopnje pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je ocenilo, da predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje pogojev po 367a. čl. ZPP.

Predlog se zavrne.

Dolžnik s Pogodbo o pristopu k dolgu ni pristopil neposredno k dolgu po potrošniških kreditnih pogodbah, temveč je izrecno pristopil k dolgu po sklepih o izvršbi, ki sta bila izdana zoper osnovno dolžnico kot kreditojemalko zaradi izterjave že zapadlih obveznosti (v razmerju do nje torej ni šlo za predčasni odstop od kreditnih pogodb). Sklepa o izvršbi sta že postala pravnomočna, kar pomeni, da osnovna dolžnica kavtel iz naslova varstva potrošnikov več ne more uveljavljati. Pristopnik k dolgu stopi v zavezo poleg dolžnika in ima proti upniku praviloma vse ugovore, ki jih ima dolžnik. Ker osnovna dolžnica zapadlosti dolga po kreditnih pogodbah na podlagi pravil potrošniškega prava ne more več izpodbijati, teh pravil tudi ni mogoče uporabiti za pristopnika k dolgu, ki je pristopil k že zapadlemu in s pravnomočnima sklepoma o izvršbi opredeljenemu dolgu.

Seznanjenosti tožeče stranke z najemno pogodbo (v kateri je bilo določeno, da bo zadevne stroške plačevala najemnica) ni mogoče šteti kot obvestilo o prevzemu dolga iz drugega odstavka 427. člena OZ. Slediti je namreč mogoče tožeči stranki, da je na njeni podlagi najemnico štela le za prevzemnico izpolnitve, da se je torej ta zavezala poleg lastnika in ne namesto njega (434. člen OZ). S tem tožeča stranka tudi ni bila postavljena pred odločitev, da bodisi poda bodisi odkloni svoje privoljenje v morebitni prevzem dolga. Omenjeni dogovor med toženo stranko in najemnico o plačevanju stroškov ima zato lahko kvečjemu naravo prevzema izpolnitve (peti odstavek 427. člena OZ). V takšnem primeru pa prvotni dolžnik upniku ostane zavezan za plačilo dolga (smiselno tretji odstavek 434. člena OZ).

Po določbi prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP in njegove 2. točke je posamezen član poslovodstva ali nadzornega sveta odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona, vendar pri članih poslovodstva srednje družbe ne manj kot 50.000 EUR. Glede na to, da tožbeni zahtevek znaša 50.000,00 EUR, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, točno kolikšna škoda je nastala upnikom tožeče stranke, pač pa zgolj, da stanje ob zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje kaže, da škoda dosega oz. presega 50.000,00 EUR. O tožbenem zahtevku za povrnitev škode na tej podlagi pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mogoče odločiti še preden je v stečajnem postopku znana točna višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase, saj ima poslovodja oz. član nadzornega sveta v primeru višjega poplačila upnikom v stečajnem postopku regresno terjatev do družbe (šes

Izhodišče odločanja v postopku pred CSD (o zahtevah za oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva) je, da je storitev institucionalnega varstva primarno dolžan plačati upravičenec (uporabnik te storitve). Če ta plačila ne zmore in ima pravico do oprostitve plačila, je razliko med oskrbnino in upravičenčevimi dohodki dolžan plačati zavezanec (če je teh več, so dolžniki vsi). Zavezanci za plačilo so lahko otroci kot preživninski zavezanci, pa tudi tretje osebe, ki jih k plačilu zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel.

Iz pogodbe o poplačilu ne izhaja dogovor, da bo dolg iz posojilne pogodbe (namesto posojilojemalke) tožnici poplačala toženka. Iz pogodbe o poplačilu je razvidno le, da ima tožnica na nepremičnini, ki je v lasti toženke, vknjiženo hipoteko za zavarovanje terjatve, ki je po opisu enaka tisti iz posojilne pogodbe. V pogodbi o poplačilu res ni izrecnega določila, da toženka tožnici jamči le do višine prejetih kupnin iz naslova prodaje nepremičnine, niti določila, da je toženka prosta obveznosti vračila posojila, ko se nepremičnina proda. Vendar pa oboje logično izhaja iz dejstva, da je v pogodbi o poplačilu ugotovljen le obstoj tožničine hipoteke na toženkini nepremičnini, ne pa tudi prevzem zavarovane obveznosti s strani toženke. Več kot to, da je bila toženka v času sklenitve pogodbe o poplačilu aktualna lastnica nepremičnine, ki je bila obremenjena s hipoteko v korist tožnice, ter s tem tožničina zastavna (realna) dolžnica, iz pogodbe o poplačilu ne izhaja. Sámo dejstvo, da je bila toženka tedaj tožničina zastavna (realna) dolžnica, še ne pomeni, da je bila tudi njena nova osebna dolžnica. S prenosom zavarovane terjatve se na prevzemnika terjatve prenese tudi hipoteka kot strans

Republika Slovenija je prevzela izpolnitev obveznosti banke do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti. Upnica se z dokončnim in pravnomočnim informativnim izračunom odpoveduje le tistim zahtevkom iz naslova neizplačanih deviznih vlog, ki so predmet informativnega izračuna. Informativni izračun se na (višjo) s pravnomočno sodno odločbo priznano terjatev ne nanaša, zato se upravičenec (upnica) tem zahtevkom ne odpove. Še posebej ne zato, ker dolžnik (Ljubljanska banka d.d.) na podlagi prevzema izpolnitve ni (bil) razbremenjen obveznosti izpolnitve v razmerju do upravičencev (upnice) in lahko upravičenci (upnica) kljub prevzemu izpolnitve še naprej terja samo dolžnika. V primeru, ko je bil do uveljavitve ZNISESČP že pravnomočno končan sodni postopek, v katerem je bilo v upravičenčevo (upničino) korist prisojeno izplačilo neizplačane stare devizne vloge v določenem znesku, takšni pravnomočni sodni odločbi ni mogoče odreči pravne veljave, in to ne glede na morebitno kasnejšo odločbo Sklada o zahtevi za verifikacijo. To je tudi logično, saj bi bilo v nasprotnem primeru brez utemeljitve retroaktivno poseženo v že pridobljene pravice upravičence

Prva toženka ni izkazala upravičenih razlogov za preložitev naroka. O tem sodišče nobene od strank ni dolžno obveščati. Če namreč stranka ne prejme obvestila sodišča o preložitvi, to pomeni, da bo sodišče narok opravilo. Če se stranka naroka ne udeleži, mora trpeti morebitne škodljive posledice svoje odsotnosti. Pravna posledica pristopa k dolgu je, da podpisnik pogodbe upniku odgovarja tako kot dolžnik, to je prva tožena stranka, kot tudi pristopnika k dolgu, mož in sin.

Pogodba o pristopu dolgu ustvarja somostojno zavezo pristopnika dolgu, ne odveže pa dejanskega dolžnika plačila. S sodno poravnavo sta tožeča stranka kot upnik in tožena stranka kot njen dolžnik sicer smeli dogovoriti, da bo tožeča stranka primarno izterjala plačilo sedaj vtoževane terjatve od pristopnika k dolgu, nista pa se dogovorili, da tožena stranka ni dolžna plačati te terjatve. Ker tega nista dogovorili, je tožena stranka smela vložiti tožbo zoper toženo stranko še pred zaključkom pravde zoper pristopnika k dolgu in ni bila dožna čakati na poplačilo od pristopnika k dolgu. Iz sodne poravnave izhaja, da se tožeča stranka primarno zavezuje izterjati dolg od pristopnika k dolgu, ne pa, da tega dolga ne sme izterjati od tožene stranke.

Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti (92. člen OZ), vendar ugovor obravnava v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke. V obravnavanem primeru je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor – pogodba - z elementi mandatne (v odnosu med tožnico in prvo toženko) in posredniške (v odnosu med tožnico in drugo toženko) pogodbe, ki sta jo toženki po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravilno izpolnili. Obstoj izpolnjenega pogodbenega temelja izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožnica se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, sprejetih na podlagi njene izpovedbe, zavestno odločila za tvegano naložbo pri tuji družbi in toženkama v ta namen izročila denar. Splošno znano je, da je poslovanje finančnih institucij (tudi tistih s sedežem v tujini) podrobno predpisano in nadzorovano, pa tudi to, da so obljubljeni visoki donosi v kratkih rokih znamenje zelo tveganih naložb, ki zelo verjetno ne prinesejo zatrjevanih dobičkov. Pri sklepanju tveganih pravnih poslov se zato od vsakega povprečno skrbnega vlagatelja pričakuje, da pred vlaganjem preveri tveganost naložbe, najmanj pa to, da sam preveri tudi kredibilnost neznane tuje finančne institucije, k

Glede na dikcijo 2.1 točke spornega sporazuma v zvezi s 1. točko tega sporazuma je sodišče prve stopnje pravilno zaznalo, da določilo 2.1 točke sporazuma ni povsem jasno in je zato utemeljeno iskalo skupen namen, ki sta ga ob sklenitvi sporazuma zasledovali obe pravdni stranki (drugi odstavek 82. člena OZ). Obseg pristopnikove odgovornosti in s tem njegova obveznost namreč ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika. Pravilna uporaba materialnega prava, ne glede na to, da so zakonske zamudne obresti začele teči že pred uveljavitvijo OZ dne 1. 1. 2002 (ustavna odločba U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006), pri čemer do tega dne glavnice še niso presegle (ustavna odločba Up-699/05-22 z dne 5. 7. 2007), pa narekuje omejitev teka zamudnih obresti do višine glavnice skladno z določbo takrat veljavnega 376. člena OZ. Po citirani določbi so obresti (pogodbene in zamudne) nehale teči, ko je vsota zapadlih pa neplačanih obresti dosegla glavnico.

Prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo toženki jasno, da se zavezuje plačati obveznost iz posojila v primeru, če je posojilojemalec ne bo izpolnil, in da se je "formalnost" pristopa k dolgu, na katero se sklicuje toženka, nanašala na dejstvo, da toženka še ni bila vpisana kot lastnica na skupnem premoženju in ob podpisu pogodbe še ni bilo moč "garantirati" plačilo z nepremičnino. Ne drži torej trditev pritožbe, da ne gre za pristop k dolgu, saj ugotovljeno dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 432. člena OZ.