Osebnostne pravice

Sodišče prve stopnje pa vidi izpolnjenost pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr primarno v tem, da zadržana oseba huje ogroža svoje zdravje, ker je opustila terapijo in jo tudi v bolnišnici odklanja. Zadržana oseba se v pritožbi neutemeljeno zavzema za krajše zdravljenje. Kolikšen čas je potreben, da terapija polno učinkuje in se stabilizira stanje zadržane osebe, je strokovno vprašanje. Sodišče odloči o dolžini zdravljenja v psihiatrični bolnišnici na podlagi mnenja izvedenca.

Tožena stranka ni dokazala resničnosti objavljenih očitkov. Odločitev o protipravnosti njenega ravnanja je zato odvisna od odgovora na vprašanje, ali je ob objavi upravičeno verjela v njihovo resničnost.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje, glede na to, da je A. A. že 27. 11. 2024 na CSD izjavil, da namerava do 31. 12. 2024 poravnati celoten dolg do Centra starejših Zimzelen Topolšica, a tega nesporno ni storil, in glede na to, da se niti ni prepričalo (niti z zaslišanjem A. A.), ali je res iz materinega bančnega računa plačeval izdelke, ki sta jih starša naročila, kot je navedel v izjavi na CSD dne 27. 11. 2024, ni imelo osnove za to, da je v ravnanju zaslišanega, ki se je sicer tudi na naroku 30. 4. 2025 zavezal, da bo v postavljenem roku štirih mesecev dolg poplačal v celoti, prepoznalo pristno željo po pomoči in optimalnem upravljanju s premoženjem nasprotne udeleženke ter skrbjo za njeno dobrobit.

Prvostopenjsko sodišče je verjetnost resničnosti vsebine prispevkov (in posledično tudi posnetkov, ki so predstavljali "kronski vir" teh prispevkov) utemeljilo kar na njihovi vsebini, tako da je v obrazložitev sklepa preprosto vneslo navedbo novinarke iz posnetka, ki trdi, da resničnost dejstev potrjujejo tudi drugi viri informacij. Obširno povzemanje (citiranje) vsebine prispevkov ne zadošča za obrazložitev sodišča, da je novinarka opravila razumen obseg raziskovanja z uporabo kredibilnih virov, na podlagi katerega je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost dejstev iz objavljenih prispevkov. Tožnica je argumentirano oporekala verodostojnosti informacij iz posnetkov in v tožbi izpostavila več okoliščin, s katerimi je bila novinarka pred objavo seznanjena in ki bi lahko zamajale avtoriteto navedenega vira informacij in vplivale na vprašanje, ali je novinarka v konkretnih okoliščinah primera sploh opravila razumen obseg raziskovanja. Sodišče prve stopnje bi se moralo podrobneje opredeliti do teh tožničinih navedb in pretehtati verjetnost trditev vsake stranke. V kolikor tehtanje verjetnosti trditev ene in druge stranke ne bi uspelo, pa bi sodišče moralo izvesti dokaze, k

Neobstoj namena diskriminacije je element, ki je bistveno bližje posredni diskriminaciji kot pa neposredni diskriminaciji. Pri posredni diskriminaciji gre torej za "navidezno nevtralno" prakso (pravno določbo, merilo, politiko, dejanje), ki pa vseeno lahko prinaša učinke različnega obravnavanja. Posredna diskriminacija zaradi barve kože pri dostopu do blaga v trgovini ni absolutno prepovedana, ampak je dovoljena, če je konkretno ravnanje varnostnikov temeljilo na legitimnem cilju in so sredstva za dosego tega cilja ustrezna in nujno potrebna. Tožena stranka bi morala v dokazni oceni utemeljiti, zakaj sta oba temeljna pogoja za zadržanje osebe do prihoda policije, to je, da istovetnosti ni bilo mogoče ugotoviti in da je zadrževanje trajalo manj kot dve uri, manj pomembna od okoliščin, da naj bi po oceni tožene stranke predsodki dejansko (odločilno) vodili varnostnike, da so predlagatelja zadržali do prihoda policije. Zadrževanje tujca lahko traja samo toliko časa, kolikor je to nujno, ker gre lahko za poseg v ustavno pravice do svobode gibanja. Pri tem je pomembno, ali se je dogodek odvijal na javnem mestu, ali so bili na javnem mestu razkriti motivi

Iz gradiva v spisu in ravnanj nasprotne udeleženke izhaja, da ni sposobna razumeti in uveljaviti svojih pravic v postopku, zato bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti nasprotni udeleženki zagotoviti ustrezno zastopanje v postopku.

Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na zaključku, da je toženec z oznako "fašist" uveljavljal svojo svobodo izražanja v dopustnih okvirjih, ter da zato ni podana protipravnost kot bistven element odškodninskega delikta.

Pravilno je sodišče v razlogih sklepa tudi zapisalo, da je potrebno zaradi udeleženčevega duševnega stanja, ki se odraža na njegovem neučinkovitem, nepravilnem in zanj obremenjujočem pristopu pri vodenju upravnopravnih zadev, zaradi ureditve sodnih, upravnih in drugih postopkov, začasnega skrbnika izbirati med osebami s pravnim znanjem.

V 39. členu ZDZdr je že zakonodajalec zasnoval test, po katerem presoja sodišče sorazmernost posega v pravico do posameznikove osebne svobode (in pravice odkloniti zdravljenje). Kar mora v vsakem konkretnem primeru s pomočjo izvedenca storiti sodišče, je ugotoviti, katera konkretna ravnanja unikatnega posameznika utegnejo zaradi njegove duševne motnje pripeljati do resnih ogrozitev. Nato pa pretehtati, ali so ogrozitve dovolj otipljive in resne, ter ali jih je mogoče odvrniti mileje kot z intenzivnim, osebno svobodo omejujočim bolnišničnim zdravljenjem. Izraz sorazmernosti je tudi odreditev ukrepa za le toliko časa, kolikor je glede na pravila psihiatrične stroke predvidoma treba, da bo zdravljenje doseglo točko, ko nevarnosti ogrožanja ne bo več. Prvostopenjsko sodišče pritožnikovega golega zavračanja zdravljenja paranoidne shizofrenije ni a priori štelo za takšno ogrožanje zdravja, ki upravičuje sprejetje na oddelek pod posebnim nadzorom. Kot resno ogrožanje ni opredelilo samih po sebi psihotičnih stanj kot neposrednih simptomov nezdravljene psihoze, marveč usodne (nepovratne) posledice, ki jih ima kronifikacija bolezni na pritožnikovo kognitivno stanje. Ključna pri tem

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o izkazanosti tveganja, da bi si nasprotna udeleženka povzročila premoženjsko škodo. Pritožnice ne izpodbijajo ugotovitve, da je nasprotna udeleženka v večini vsakodnevnih opravil samostojna (opravlja nakupe, poskrbi za plačilo stanovanjskih stroškov, racionalno razpolaga s pokojnino). Da bi imela drugo premoženje, s katerim bi v "slabem" dnevu razpolagala in si povzročila škodo, niti iz pritožbe niti iz procesnega gradiva ne izhaja. Kritje stroškov domske oskrbe je dogovorjeno v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, ki jo je sklenila z vnukoma. Skrb pritožnic, ker stanovanja ni podarila, ampak je z njim razpolagala s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ni razumljiva. Do prenosa lastninske pravice glede stanovanja, v katerem nasprotna udeleženka živi, bo prišlo šele ob njeni smrti; s pogodbo, ki jo je sklenila, sta se vnuka zavezala k potrebni skrbi zanjo; v primeru neizpolnjevanja pogodbe ima nasprotna udeleženka na razpolago zahtevek za razvezo pogodbe. Pravilna je po navedenem tudi odločitev, da nasprotna udeleženka ne potrebuje skrbnika pri urejanju premoženjskih zadev.

Sodišče je napačno, kot to pravilno izpostavlja pritožba, ugotovilo dejansko stanje glede nekaterih drugih okoliščin, in sicer v delu, da se tožnik zoper bivanjske razmere ni nikoli pritoževal, prav tako pa zmotno ni upoštevalo, da v času pripora v ZPKZ Maribor ni podal nobene prošnje za opravljanje dela; ta je bila podana le v času pripora v ZPMZKZ Celje. Upoštevaje po tožeči stranki neprerekane trditve, ki jih je postavila toženka že tekom postopka na prvi stopnji, da je tožnik, priprt 12. 5. 2009, pripor do 16. 5. 2009 prestajal v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje (ZPMZKZ Celje), nakar je bil premeščen v pripor v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor (ZPKZ Maribor), kjer se je nahajal do 15. 10. 2010, medtem ko je ponovno odrejeni pripor od 4. 11. 2010 do 2. 3. 2011 prestajal v ZPMZKZ Celje, pri čemer so bile okoliščine razmer v priporu primerljive, ob tem, ko se med pravdnima strankama ni izkazalo za sporno, (1) da tožnik v času prestajanja pripora v ZPKZ Maribor ni podal nobene prošnje za opravljanje dela, kot tudi, (2) da se v času pripora ni pritoževal nad bivanjskimi razmerami, pritožbeno sodišče odpravlja prvostopno kršitev neupoštev

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predpogoj za izvedbo postopka za sprejem v varovani oddelek brez privolitve je torej, da oseba ne privoli v sprejem. Iz spisa (razen iz predloga partnerja nasprotne udeleženke, kar pa ni izjava nasprotne udeleženke) ni razvidno, da bi nasprotna udeleženka nasprotovala sprejemu v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, poleg tega pa sodišče prve stopnje tudi ni opravilo njenega zaslišanja, da bi se izjavila o tem. Končno iz spisa tudi ni razvidno na kakšni podlagi (prostovoljno ali na podlagi sklepa sodišča) je v trenutku odločanja nasprotna udeleženka v Univerzitetni psihiatrični bolnici (UPK). Zato v trenutku odločanja še niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo postopka po 75. členu ZDZdr, kar je terjalo razveljavitev izpodbijane odločitve.

Ne glede na pomen posameznih besed oziroma imen, je relevantna kontekstualna presoja celotnega članka (A2) in funkcije posameznih spornih delov in vrednostnih sodb v njem, glede slednjih pa tudi obstoj dejanske podlage. Nujnost povezave med vrednostno sodbo in dejansko podlago, ki vrednostno sodbo podpira, se, odvisno od okoliščin primera, lahko razlikuje od primera do primera. Ob upoštevanju celotnega konteksta prispevka je lahko vsak povprečen bralec dojel, da so bili sporni deli prispevka namenjeni izključno omalovaževanju tožnice in njenemu razvrednotenju kot osebe.

Zgolj zapis v zapisniku o naroku, da se je udeleženkino stanje delno stabiliziralo in je bolj umirjena, še ne pomeni, da svojega zdravja in življenja ne ogroža več oziroma ga ne bi ogrožala, če bi bila odpuščena z oddelka pod posebnim nadzorom. Pripombe zoper takšno mnenje izvedenke odvetnik zadržane osebe na naroku ni podal. Izvedenka pa je sicer tudi pojasnila, da udeleženka potrebuje bolnišnično zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom za obdobje 10 dni, kar pomeni, da njeno stanje ni takšno, ki bi narekovalo takojšnji odpust iz tega oddelka.

Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek zavrnilo iz dveh enakovrednih razlogov, zaradi zastaranja in ker ni podan element protipravnosti. Že utemeljenost slednjega, kot je bilo že navedeno, zadošča za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zgolj podredno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugodilo ugovoru zastaranja vtoževane odškodninske terjatve.

Tožnik je bil v času objave spornega prispevka javni uslužbenec, torej relativno javna osebnost. Da bi smela novinarka kritizirati ravnanja tožnika le, če bi bil ta (že) spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, ne drži. V takšnem primeru bi bilo novinarsko poročanje tako omejeno, da bi bilo že poseženo v pravico do svobode izražanja. Mnogokrat se v družbi dogajajo nepravilnosti, ki niso inkriminirane, pa je nanje vseeno nujno opozarjati. Prav to je naloga in poslanstvo novinarskega poklica.

Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost toženkini pravici do svobode izražanja, saj je bilo s tem zagotovljeno ozaveščanje ljudi o pomembnosti ohranjanja zdravega življenjskega okolja, kar je prispevalo tako h generalni prevenciji kot tudi zaščiti lokalnega okolja, v katerem je prišlo do očitanega onesnaženja. Tehtnica se je torej prevesila na toženkino stran ter tožnik zaradi očitanega dolgotrajnega poseganja v okolje, njegove odločenosti pri tem ravnanju in teže kaznivega dejanja v tem konkretnem primeru nima pravice zahtevati popolne anonimnosti. Škoda, za katero tožnik zatrjuje, da mu je nastala kot posledica objave, ne pretehta škode, ki bi brez prepoznavnega poročanja nastala zaradi izostanka generalne prevencije in zaščite lokalnega okolja. Toženkino prepoznavno poročanje zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo protipravno.