178. člen OZ

Pritožba utemeljeno opozarja, da imata oba odškodninska zahtevka različni pravni in dejanski podlagi ter da je objava opravičila zgolj ena izmed možnih oblik zadostitve nepremoženjske škode po OZ, ne pa eden od pravnih naslovov povračila škode. S človekovo pravico do zasebnosti, ki vsebuje tudi pravico do pietete (tj. ugleda in duševne celovitosti pokojnika), pravo ščiti druge pravne dobrine kot s pravico do odškodnine zaradi duševnih bolečin ob izgubi bližnje osebe. Zloraba pravice do svobode izražanja se sankcionira z objavo popravka oziroma opravičila po 178. členu OZ, pri čemer ne gre za avtomatizem morebitnega vzporednega zahtevka za plačilo denarnega zadoščenja. Zaključek sodišča, ki izhaja iz stališča, da sta zahtevka soodvisna (korelativna), oziroma da je zavrženi zahtevek podreden (akcesoren) zahtevku iz postopka III P 511/2025, je zato napačno, tako zaradi različnosti podlag zahtevkov, kot zaradi procesne logike razdruženih postopkov.

Za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime ne zadostuje vsaka prizadetost zaradi žaljivih objav, temveč mora oškodovanec izkazati duševne bolečine takšne intenzitete in trajanja, ki pomenijo pravno priznano nepremoženjsko škodo. Pri presoji obstoja duševnih bolečin je treba upoštevati oba prepletajoča se vidika osebnostne pravice – čast kot zavest o lastni vrednosti ter dobro ime oziroma ugled kot spoštovanje posameznika v družbi. Če objave niso povzročile okrnitve ugleda niti porušenja oškodovančevega duševnega ravnovesja, odškodninska odgovornost ni podana.

Toženka ob hudih očitkih, ki jih v spornem članku usmerja zoper tožnika, ni opravila dolžnega razumnega obsega raziskovanja in ni na ustrezen način preverila, kaj pravzaprav tožniku očita kazenska ovadba, s katero niti ni razpolagala. Prav tako tožniku pred objavo članka ni dala možnosti odziva in obrambe, v članku pa je izpustila informacije, ki bi bile tožniku v korist. Hkrati je v članku vsebino ovadbe povzela napačno in neresnično in kaznivo dejanje, ki je bilo tožniku očitano, senzacionalistično prenapihnila. Prav tako ob povedanem toženka ni imela utemeljenega razloga, da bi verjela v resničnost dejstev, ki jih je podala v spornem članku. Ob tako nekorektnem poročanju je mogoč samo zaključek, da je bilo toženkino ravnanje protipravno in je kot tako nedopustno poseglo v tožnikove ustavnopravno varovane pravice do dostojanstva, časti in dobrega imena.

Pritožbeno sodišče je izreklo nedenarno odškodninsko sankcijo po 178. členu OZ, ne da bi ugotavljalo obstoj prvin civilnega delikta. Tako je ravnalo, ker je menilo, da je vezano na kazensko oprostilno sodbo, zaradi česar je treba šteti, da tožnik dejanj, ki ga jih je bremenila obtožnica, ni storil. Takšno ravnanje je napačno. Oprostilna kazenska sodba za tožnika ne nadomešča predpostavk civilnega delikta, ki naj bi ga storila toženka, in so pogoj za izrek odškodninske sankcije.

Prvi odstavek 269. člena OZ, ki govori o sodnih penalih, dovoljuje določitev sodnih penalov za primer dolžnikove zamude pri izpolnitvi pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti. Sodni penali so torej civilna sankcija za zamudo pri izpolnitvi pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti. Pravilna je presoja, da prepovedni del tožbenega zahtevka ni individualiziran, saj ni namen izvršilnega postopka v tem, da bo izvršilno sodišče opravljalo tehtanje med svobodo izražanja in varstvom osebnostnih pravic, ampak je to tehtanje treba opraviti že v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov. Drži tudi, da tožencu ni mogoče prepovedati nekaj, česar sploh ni kršil in nima namena kršiti. V obravnavanem primeru gre za objavo posameznika, bivšega moža hčere tožnikov in očeta njune vnukinje. Zaradi teh osebnih povezav tožencu ni mogoče vnaprej preprečiti pisanj o lastnem življenju in o ljudeh, s katerimi na opisan način prihaja v stik.

Očitek storitve kaznivega dejanja je že sam po sebi objektivno žaljiv in tak očitek nikakor ne more biti vrednostna sodba. Ko gre za očitek kaznivega dejanja tudi ni mogoče govoriti, da je podana sorazmernost med toženčevo izjavo in posegom v tožnikove osebnostne pravice.

Svoboda izražanja zajema tudi informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. V njen okvir sodi tudi možnost zatekanja k določeni stopnji pretiravanja ali provokacije in k uporabi pretiranih izjav. Nikakor pa niso - tudi po praksi ESČP - varovane izjave, ki bi pomenile objestno samovoljno klevetanje in katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta predhodni kazenski postopek, ki je bil zaključen s pravnomočno oprostilno sodbo, in obravnavni odškodninski spor neizogibno povezana. Ker je bil tožnik s pravnomočno oprostilno sodbo oproščen kaznivega dejanja šikaniranja, toženka ne more v tem odškodninskem sporu uspeti z ugovorom, da je tožnik očitano kaznivo dejanje storil. Nasprotno stališče, da bi se v tem postopku lahko dokazovalo, da so se sporni dogodki odvili drugače kot je to opisano v pravnomočni oprostilni sodbi, je v nasprotju s tožnikovo domnevo nedolžnosti.

Ne glede na pomen posameznih besed oziroma imen, je relevantna kontekstualna presoja celotnega članka (A2) in funkcije posameznih spornih delov in vrednostnih sodb v njem, glede slednjih pa tudi obstoj dejanske podlage. Nujnost povezave med vrednostno sodbo in dejansko podlago, ki vrednostno sodbo podpira, se, odvisno od okoliščin primera, lahko razlikuje od primera do primera. Ob upoštevanju celotnega konteksta prispevka je lahko vsak povprečen bralec dojel, da so bili sporni deli prispevka namenjeni izključno omalovaževanju tožnice in njenemu razvrednotenju kot osebe.

Tožnica je novinarka, kot taka vstopa v sfero javnosti. V predmetnem primeru ne gre za to, da bi javnost tožnica zanimala kot novinarka, torej relativno, v relaciji (odnosu) do njenega dela, se pravi da bi kaj izvedeli o njenem delu. Niti ne gre za to, da bi javnost pasla radovednost nad zasebnim življenjem relativno malo znane (tu je treba smiselno pritrditi pritožnici, da gre v tem pogledu za slehernico) novinarke. Bistveno je vprašanje, ali zadevne objave lahko prispevajo k razpravi v splošnem interesu družbe. Tukaj pa je odgovor pritrdilen. Predmetni prispevek (tako kot številni drugi, ki so v tistem času omenjali ali celo prikazovali tožnico (predmetni je ni)), se nanaša na vprašanje privabljanja golobov v stanovanjske prostore v relativno urbanem okolju, torej na način, da navedeno zaradi smradu oz. higienske oporečnosti lahko hudo moti sosede oz. bližnje stanovalce, lastnikom stanovanj, če ne gre za lastniška stanovanja (in stanovanja nesporno niso bila pritožničina, pač pa jih je imela v najemu), pa lahko povzroča tudi neposredno škodo. Gre torej za vprašanje spoštovanja mirnega sobivanja, lastnine in javnega zdravja, kar so nedvomno vprašanja javnega interesa.

Tožnik je bil v času objave spornega prispevka javni uslužbenec, torej relativno javna osebnost. Da bi smela novinarka kritizirati ravnanja tožnika le, če bi bil ta (že) spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, ne drži. V takšnem primeru bi bilo novinarsko poročanje tako omejeno, da bi bilo že poseženo v pravico do svobode izražanja. Mnogokrat se v družbi dogajajo nepravilnosti, ki niso inkriminirane, pa je nanje vseeno nujno opozarjati. Prav to je naloga in poslanstvo novinarskega poklica.

Tožena stranka pravilno uporabi določbo prve alineje 8. člena ZBPP, kolikor navede oziroma ugotovi, da tožnik ni izkazal, da bi imel položaj oškodovanca v kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja. Tega niti ni zatrjeval. Materialnopravno zmotno pa je tožena stranka, sklicujoč se na omenjeno določb, navedla, da ker tožnik ni izkazal, da bi imel položaj oškodovanca v kazenskih postopkih zoper osebe, za katere zatrjuje, da so mu povzročile škodo, že na podlagi samega zakona (torej prve alineje 8. člena BPP) ni upravičen do BPP. Ta določba se na tožnikov primer namreč ne nanaša, saj je tožnik izrecno zaprosil za BPP v zvezi s civilnimi odškodninskimi zahtevki in ne "zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja". V tem smislu tudi ni neposredno uporabna izjema, ki jo določa prva alineja 8. člena ZBPP, tj., da se BPP lahko dodeli tudi zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, če oškodovanec verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda. Relevantna pa je navedena določba, kolikor podpira pravilno razlag

Bolniški stalež ni razlog za preložitev naroka za glavno obravnavo. Stranki je namreč skladno z zahtevami skrbnega ravnanja v postopku naložena odgovornost, da si, ko ve, da ne bo mogla opraviti procesnega dejanja, priskrbi pooblaščenca. T. i. relativno javne osebe so tiste, ki so javnosti znane in javnost zanimajo samo v zvezi s konkretnim dogodkom, in ki so zaradi svojega družbenega delovanja, povezanega z določenim dogodkom/dejavnostjo, za javnost zanimivi zgolj začasno. Resnične informacije o relativno javni osebi je dopustno objaviti, tudi če so negativne.

Čeprav tožnik zoper toženko vodi vrsto postopkov (tako civilnih kot kazenskega, na katerega opozarja v pritožbi) in v njih opisuje iste historične dogodke, iz istega dejanskega tožbenega temelja uveljavlja vsebinsko različne tožbene zahtevke oziroma predloge. Civilnopravno varstvo osebnostnih pravic, ki jih zasleduje v tem postopku, je lahko različnih vrst (134. člen OZ, 178. člen OZ, 179. člen OZ). Izbira oblike varstva je prepuščena prizadetemu, sodišče pa mora odločati v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Različni tožbeni zahtevki se lahko kombinirajo in kumulirajo. Nedenarni odškodninski zahtevki po 134. členu OZ ne izključujejo zahtevka za plačilo denarnega zahtevka - odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da si v obravnavanem primeru stojita nasproti roditeljska pravica oziroma pravica do izvajanja starševske dolžnosti obeh pravdnih strank, ki sta medsebojno omejeni. Hkrati konkurirata otrokovim ustavnim pravicam (56. člen Ustave RS). Pravilno je poudarilo, da so koristi otroka skladno s 3. členom Konvencije ZN o otrokovih pravicah glavno vodilo pri vseh dejavnostih (ravnanjih) v zvezi z otroki. Otroku

Žaljiva vrednostna sodba, ki temelji na napačno predstavljenih dejstvih, nedopustno posega v pravico tožnika do časti in dobrega imena. Osrednje sporočilo spornega članka, da je tožnik renegat, namreč nima podlage v dejstvih, kar kaže na zaničevalen namen prvega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedbe prvega toženca prekomerno posegajo v tožnikovo pravico do dobrega imena in časti, saj gre pri navedbah za vrednostno sodbo brez ustrezne zadostne dejstvene podlage, v ospredju pa je zaničevalen namen, ki brez dvoma krni ugled tožnika.

Trditev, da neka oseba prejema slovensko pokojnino, sama po sebi res nima nikakršne vrednostne dimenzije, drugače pa je, če je postavljena v kontekst, iz katerega jasno in nedvoumno izhaja, da jo prejema oseba, ki je ne bi smela, in sicer zaradi svojega zavržnega ravnanja. Sodišče ni dolžno stranke pozivati h konkretizaciji presplošnih navedb, če je to storila že nasprotna stranka; poleg tega gre za dobro znane in uveljavljene koncepte - za denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ne zadošča zgolj objektivni poseg v osebnostno pravico, ugotovljeno mora biti konkretno trpljenje oškodovanca, ker je odškodnina za nepremoženjsko škodo v našem sistemu satisfakcija (tolažba, zadoščenje).

Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago uporabilo ustrezne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), 147., 179., 178. člen OZ, 15. in 39. člen Ustave Republike Slovenije, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah - EKČP (10. člen) in sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo tehtanje med človekovimi pravicami v koliziji - pravico do osebnega dostojanstva tožnika in pravica do svobode izražanja tožencev (svoboda novinarskega izražanja). Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik relativna javna oseba zaradi opravljanja uradne funkcije predsednika uprave C., predsednika nadzornega sveta B 1 in B 2 ter ekonoma A., ki je v letu 2011 tudi podal izjavo v parlamentu, ki je bila takrat posneta, v predmetnem prispevku pa kot arhivsko predvajana z namenom predstavitve različnih stališč o deset let trajajočih stečajnih postopkih, v interesu javnosti po informiranosti.

Tako državljani kot različne organizacije imajo med drugim pravico na resorna ministrstva oziroma pristojne institucije naslavljati svoje predloge za spremembo zakonov. Vendar navedeno ne pomeni, da so z naslovniki s tem, ko so pobudo podali, vstopili v kakršnikoli posel z naslovnikom pobude. Prejeta pobuda namreč naslovnikov v ničemer ne zavezuje (kot tudi ne pošiljatelja), bistvo vsakega posla pa je, da zavezuje obe strani. S tem, ko je tožena stranka naslovnikom poslala dopis, ki je vseboval predlog za spremembo zakonske ureditve, ni vzpostavila dolžnosti naslovnikov, da pobudo obravnavajo, jo predložijo v razpravo Vladi RS ali podobno, in, še manj, s tem avtomatično dosegla, da bo imela pobuda kakršnekoli posledice v smislu spremembe zakonodaje. Glede na navedeno je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za poslovodstvo brez naročila po 199. členu OZ.

Vročilnica z močjo javne listine dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, vendar je domnevo mogoče izpodbijati z ustreznimi trditvami in dokazi. Tožeča stranka je predlagala vzpostavitev v prejšnje stanje in o tem predlagala dokaze. Tudi zavrnilno zamudno sodbo izpodbija iz tega razloga. Postavitev v prejšnje stanje ni mogoče zaradi zatrjevanja, da tožnik ni prejel sklepa sodišča, vendar je treba presojati navedbe kot trditve, da tožeča stranka ni prejela sklepa sodišča prve stopnje.