134. člen OZ

Toženka ob hudih očitkih, ki jih v spornem članku usmerja zoper tožnika, ni opravila dolžnega razumnega obsega raziskovanja in ni na ustrezen način preverila, kaj pravzaprav tožniku očita kazenska ovadba, s katero niti ni razpolagala. Prav tako tožniku pred objavo članka ni dala možnosti odziva in obrambe, v članku pa je izpustila informacije, ki bi bile tožniku v korist. Hkrati je v članku vsebino ovadbe povzela napačno in neresnično in kaznivo dejanje, ki je bilo tožniku očitano, senzacionalistično prenapihnila. Prav tako ob povedanem toženka ni imela utemeljenega razloga, da bi verjela v resničnost dejstev, ki jih je podala v spornem članku. Ob tako nekorektnem poročanju je mogoč samo zaključek, da je bilo toženkino ravnanje protipravno in je kot tako nedopustno poseglo v tožnikove ustavnopravno varovane pravice do dostojanstva, časti in dobrega imena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna praksa neenotna glede vprašanja, ali je mogoče podaljšanje ukrepov po ZPND izreči, če povzročitelj nasilja izrečenih ukrepov ni kršil, kar pomeni, da ni storil novega nasilnega dejanja. Sodišče druge stopnje izpostavlja, da se ukrepi na podlagi ZPND izrekajo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti (prvi odstavek 22. člena ZPND), zaradi česar so lahko zgolj začasnega (ne pa trajnega) značaja, in sicer lahko trajajo največ 12 mesecev (tretji odstavek 19. člena ZPND). Jezikovna razlaga tretjega odstavka 19. člena ZPND ne dopušča, da bi lahko bila ista nasilna dejanja, kot so bila podlaga za izrek prvotnega ukrepa, tudi podlaga za njegovo podaljšanje, saj je zakonsko besedilo jasno - izrečeni ukrepi lahko trajajo največ 12 mesecev. Enako velja za namensko razlago navedene določbe. Ukrepi po ZPND so začasnega značaja (trajajo 12 mesecev), njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem sumarnem postopku čimprej nuditi zaščito pred nasiljem (zato se tudi sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, ne pa s stopnjo prepričanja, kot v večini ostalih sodnih postopkov). Ukrepi, ki so bili izrečeni na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena s

Prvi odstavek 269. člena OZ, ki govori o sodnih penalih, dovoljuje določitev sodnih penalov za primer dolžnikove zamude pri izpolnitvi pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti. Sodni penali so torej civilna sankcija za zamudo pri izpolnitvi pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti. Pravilna je presoja, da prepovedni del tožbenega zahtevka ni individualiziran, saj ni namen izvršilnega postopka v tem, da bo izvršilno sodišče opravljalo tehtanje med svobodo izražanja in varstvom osebnostnih pravic, ampak je to tehtanje treba opraviti že v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov. Drži tudi, da tožencu ni mogoče prepovedati nekaj, česar sploh ni kršil in nima namena kršiti. V obravnavanem primeru gre za objavo posameznika, bivšega moža hčere tožnikov in očeta njune vnukinje. Zaradi teh osebnih povezav tožencu ni mogoče vnaprej preprečiti pisanj o lastnem življenju in o ljudeh, s katerimi na opisan način prihaja v stik.

Namen regulacijske začasne odredbe je ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe). V okviru, z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-275/97, začrtanih meja obravnavanja take začasne odredbe, je treba pogoje za izdajo takšne začasne odredbe presojati po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ob tehtanju interesov strank. Gre za varstvo obstoječega stanja pred grozečim nasiljem ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče tako mora, glede na citirano ustavno odločbo presojati, ali te škode ni mogoče odvrniti drugače kot z izdajo predlagane začasne odredbe in ali izdaja te začasne odredbe ne bi nedopustno posegala v pravni položaj dolžnika s tem, da bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi več bilo mogoče odpraviti. Glede na poseben pomen svobode izražanja mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin svobodi izražanja dana posebna teža in je treba v zadevah, pri katerih gre za omejevanje te pravice še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za takšno omejitev. Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva toženka s sporno objavo izrazila mnenje. Za razliko od dejstev pri mnenju ni mogoče zahtevati, da bi bilo podvrženo dokazovanju resničnosti. Protipravnost je podana, če je mnenje podano z zaničevalnim namenom. V konkretnem primeru je zaradi odločitve o razveljavitvi začasne odredbe naknadno odpadla pravna podlaga za vodenje postopka zavarovanja. Upoštevajoč 76. člen ZIZ se v takšnih primerih razveljavijo tudi opravljena izvršilna dejanja, saj je odpadla pravna podlaga tudi za njihovo opravo. Pri zavarovanju za opravo nenadomestnega dejanja je izvršilno dejanje tudi izrečena denarna kazen, ki jo je potrebno, če so izpolnjeni pogoji iz 76. člena ZIZ, razveljaviti.

Svoboda izražanja zajema tudi informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. V njen okvir sodi tudi možnost zatekanja k določeni stopnji pretiravanja ali provokacije in k uporabi pretiranih izjav. Nikakor pa niso - tudi po praksi ESČP - varovane izjave, ki bi pomenile objestno samovoljno klevetanje in katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.

Predlog se zavrne.

Ne glede na pomen posameznih besed oziroma imen, je relevantna kontekstualna presoja celotnega članka (A2) in funkcije posameznih spornih delov in vrednostnih sodb v njem, glede slednjih pa tudi obstoj dejanske podlage. Nujnost povezave med vrednostno sodbo in dejansko podlago, ki vrednostno sodbo podpira, se, odvisno od okoliščin primera, lahko razlikuje od primera do primera. Ob upoštevanju celotnega konteksta prispevka je lahko vsak povprečen bralec dojel, da so bili sporni deli prispevka namenjeni izključno omalovaževanju tožnice in njenemu razvrednotenju kot osebe.

Tožnica je novinarka, kot taka vstopa v sfero javnosti. V predmetnem primeru ne gre za to, da bi javnost tožnica zanimala kot novinarka, torej relativno, v relaciji (odnosu) do njenega dela, se pravi da bi kaj izvedeli o njenem delu. Niti ne gre za to, da bi javnost pasla radovednost nad zasebnim življenjem relativno malo znane (tu je treba smiselno pritrditi pritožnici, da gre v tem pogledu za slehernico) novinarke. Bistveno je vprašanje, ali zadevne objave lahko prispevajo k razpravi v splošnem interesu družbe. Tukaj pa je odgovor pritrdilen. Predmetni prispevek (tako kot številni drugi, ki so v tistem času omenjali ali celo prikazovali tožnico (predmetni je ni)), se nanaša na vprašanje privabljanja golobov v stanovanjske prostore v relativno urbanem okolju, torej na način, da navedeno zaradi smradu oz. higienske oporečnosti lahko hudo moti sosede oz. bližnje stanovalce, lastnikom stanovanj, če ne gre za lastniška stanovanja (in stanovanja nesporno niso bila pritožničina, pač pa jih je imela v najemu), pa lahko povzroča tudi neposredno škodo. Gre torej za vprašanje spoštovanja mirnega sobivanja, lastnine in javnega zdravja, kar so nedvomno vprašanja javnega interesa.

Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost toženkini pravici do svobode izražanja, saj je bilo s tem zagotovljeno ozaveščanje ljudi o pomembnosti ohranjanja zdravega življenjskega okolja, kar je prispevalo tako h generalni prevenciji kot tudi zaščiti lokalnega okolja, v katerem je prišlo do očitanega onesnaženja. Tehtnica se je torej prevesila na toženkino stran ter tožnik zaradi očitanega dolgotrajnega poseganja v okolje, njegove odločenosti pri tem ravnanju in teže kaznivega dejanja v tem konkretnem primeru nima pravice zahtevati popolne anonimnosti. Škoda, za katero tožnik zatrjuje, da mu je nastala kot posledica objave, ne pretehta škode, ki bi brez prepoznavnega poročanja nastala zaradi izostanka generalne prevencije in zaščite lokalnega okolja. Toženkino prepoznavno poročanje zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo protipravno.

Ker pravnomočna kazenska obsodilna sodba ne vsebuje ugotovitev, (-) da je bil toženec tožnikov delodajalec in (-) kdo je dolžnik tožnikove terjatve, ki mu je nastala zaradi kršitve njegovih pravice iz delovnega razmerja, jih lahko pravdno sodišče presoja povsem samostojno po civilnem materialnem pravu. Toženec je bil s to sodbo spoznan za kazensko odgovornega za dejanja, ki jih je storil kot tisti, ki je bil v družbi A. d. o. o., pooblaščen za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja, zato pravdno sodišče s samostojnim ugotavljanjem teh dejstev ne krši pravila vezanosti iz 14. člena ZPP.

Bolniški stalež ni razlog za preložitev naroka za glavno obravnavo. Stranki je namreč skladno z zahtevami skrbnega ravnanja v postopku naložena odgovornost, da si, ko ve, da ne bo mogla opraviti procesnega dejanja, priskrbi pooblaščenca. T. i. relativno javne osebe so tiste, ki so javnosti znane in javnost zanimajo samo v zvezi s konkretnim dogodkom, in ki so zaradi svojega družbenega delovanja, povezanega z določenim dogodkom/dejavnostjo, za javnost zanimivi zgolj začasno. Resnične informacije o relativno javni osebi je dopustno objaviti, tudi če so negativne.

Čeprav tožnik zoper toženko vodi vrsto postopkov (tako civilnih kot kazenskega, na katerega opozarja v pritožbi) in v njih opisuje iste historične dogodke, iz istega dejanskega tožbenega temelja uveljavlja vsebinsko različne tožbene zahtevke oziroma predloge. Civilnopravno varstvo osebnostnih pravic, ki jih zasleduje v tem postopku, je lahko različnih vrst (134. člen OZ, 178. člen OZ, 179. člen OZ). Izbira oblike varstva je prepuščena prizadetemu, sodišče pa mora odločati v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Različni tožbeni zahtevki se lahko kombinirajo in kumulirajo. Nedenarni odškodninski zahtevki po 134. členu OZ ne izključujejo zahtevka za plačilo denarnega zahtevka - odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da si v obravnavanem primeru stojita nasproti roditeljska pravica oziroma pravica do izvajanja starševske dolžnosti obeh pravdnih strank, ki sta medsebojno omejeni. Hkrati konkurirata otrokovim ustavnim pravicam (56. člen Ustave RS). Pravilno je poudarilo, da so koristi otroka skladno s 3. členom Konvencije ZN o otrokovih pravicah glavno vodilo pri vseh dejavnostih (ravnanjih) v zvezi z otroki. Otroku

Kandidiranje za pridobitev in nadaljnje črpanje javnih sredstev EU nedvomno predstavlja vstop prve tožnice kot direktorice te družbe v prostor javnega zanimanja oziroma javno udejstvovanje. Že samo dejstvo, da gre za javna sredstva, ne omogoča drugačnega zaključka. Presoja sodišča prve stopnje, da ima prva tožnica kot direktorica pravne osebe (druge tožnice), ki se ukvarja (oziroma se je ukvarjala) s takšno dejavnostjo, status t. i. relativne javne osebe v zvezi s to dejavnostjo, je posledično materialnopravno povsem pravilna.

Sodišče prve stopnje je dejstvo, da obtožnica v času objave zgoraj navedenih člankov še ni bila pravnomočna, upoštevalo, ko je tehtalo med posegom v osebnostne pravice tožeče stranke ter posegom v pravico do svobode izražanje in v povezavi z njo do pravice javnosti do obveščenosti. Ker se zavrnjeni del predlagane začasne odredbe nanaša na prepoved objavljanja podatkov in fotografij tožeče stranke za vnaprej, ko je obtožnica že postala pravnomočna in je utemeljenost suma storitve očitanih kaznivih dejanj izkazana, pa je navedeno dejstvo utemeljeno upoštevalo kot relevantno za presojo sorazmernosti posega v ustavne pravice tožeče stranke iz 34., 35. in 38. člena Ustave. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je prepoved objave podatkov in fotografij, na katero meri predlagana začasna odredba v zavrnilnem delu, tudi sicer preobsežna, in bi zato predstavljala prevelik poseg v pravico tožene stranke do svobode izražanja.

Ugovorni postopek je namenjen zagotovitvi kontradiktornosti postopka v smislu soočenja stališč obeh strank in v tem okviru kritični ponovni presoji pravilnosti izdanega sklepa o zavarovanju, ki ga sodišče zaradi spoštovanja načela hitrosti postopka in zaradi elementa presenečenja prvotno izda zgolj na podlagi navedb upnika. Upnica je izdajo regulacijske začasne odredbe predlagala v zavarovanje svoje nedenarne terjatve iz naslova prepovedi poseganja v osebnostne pravice oziroma v pravico do nedotakljivosti človekove osebnosti ter osebnega in družinskega življenja. Pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic ni neomejena in je poseg dopusten, kadar so podani nujni, prisiljujoči razlogi, ki so v konkretnem javnem interesu v ožjem smislu. Upnica se v spornem prispevku omenja le postransko, kot nepremičninska posrednica in zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine (in ne kot zunajzakonska partnerka D. D. in kot stanovalka objavljene nepremičnine), medtem ko se ob presoji konteksta celotne objave izkaže, da je fokus objave na D. D. Slednji je s svojim nastopanjem v javnosti pridobil status relativne javne osebe, ki je z izpostavljanjem v politično naravnanih temah in s

Žaljiva vrednostna sodba, ki temelji na napačno predstavljenih dejstvih, nedopustno posega v pravico tožnika do časti in dobrega imena. Osrednje sporočilo spornega članka, da je tožnik renegat, namreč nima podlage v dejstvih, kar kaže na zaničevalen namen prvega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedbe prvega toženca prekomerno posegajo v tožnikovo pravico do dobrega imena in časti, saj gre pri navedbah za vrednostno sodbo brez ustrezne zadostne dejstvene podlage, v ospredju pa je zaničevalen namen, ki brez dvoma krni ugled tožnika.

Predlog se zavrne.