19. člen URS

Nasprotni udeleženec je pred sprejemom povzročil prometno nesrečo, pri čemer je vozil pod vplivom opisane psihotične simptomatike in vplivom psihoaktivnih snovi (kokain in marihuana), kar vsekakor pomeni ogrožanje njegovega zdravja, življenja in premoženja ter tudi zdravja, življenja in premoženja drugih. Ugotovljeni prometni nesreči nasprotuje pritožba, češ da ni nobenih dokazov, da je bil nasprotni udeleženec res njen povzročitelj. Ugotovljeno dejstvo izhaja že iz obvestila UPK, ga je pa potrdil tudi sam nasprotni udeleženec na naroku. Ker tudi njegov odvetnik do konca naroka ni nasprotoval opisanemu dejstvu, je sodišče pravilno štelo, da ni sporno. Na slednje kaže tudi to, da ob koncu naroka odvetnik ni imel nobenih pripomb in dokaznih predlogov. Le na oddelku pod posebnim nadzorom je mogoče zagotoviti stalni nadzor, nadzorovano prejemanje terapije in spremljanje psihičnega stanja nasprotnega udeleženca.

Po drugem odstavku 79.a člena ZTuj-2 v primeru omejitve gibanja iz razloga, ker tujca iz objektivnih razlogov po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države (79. člen ZTuj-2), ki je daljše od treh mesecev, Upravno sodišče pred iztekom treh mesecev od določitve omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravi preizkus utemeljenosti te omejitve gibanja. Ta institut sodnega preizkusa je namenjen zagotovitvi učinkovitega sodnega pregleda pridržanja v kontradiktornem postopku, kar narekuje tudi pravo EU.

Pri udeleženki je prisotna huda duševna motnja, ki je v fazi akutnega poslabšanja in sta njena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja hudo moteni. V svoje psihofizično stanje nima uvida, ne zaveda se potrebe po nujni zdravstveni obravnavi, kar je bolezensko pogojeno in ni odraz njene prave volje. Po mnenju izvedenke udeleženka potrebuje nadaljnjo zdravstveno obravnavo in zdravljenje, ki ga je mogoče izvesti le na oddelku pod posebnim nadzorom, saj ta edini zagotavlja stalen nadzor, ki ga udeleženka zaradi preprečevanja ugotovljenih tveganj in ogrožanj nujno potrebuje, ter zaradi prilagoditve medikamentozne terapije. Prav tako ta oddelek edini nudi jasno strukturirano okolje z usmerjanjem in pomočjo pri vsakodnevnih opravilih, kar udeleženka zaradi funkcionalnega upada prav tako nujno potrebuje. Milejše oblike zdravljenja ne pridejo v poštev, saj zaradi nekritičnosti do svojega stanja in teže poslabšanja v njih ne zmore sodelovati.

Sodišče je zaradi razhajanja v izvedenskih mnenjih izvedencev psihiatra in klinične psihologinje napotilo obdolženko na opazovanje v Enoto za forenzično psihiatrijo zaradi ugotovitve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja.

Nima prav pritožba, da se nasprotni udeleženec želi prostovoljno zdraviti, saj je več kot očitno, da je opustil zdravljenje, da je do svojega zdravstvenega stanja nekritičen, saj bo jemal zdravila po potrebi, v kolikor bo ocenil, da jih potrebuje in meni, da se lahko sam zdravi. Tako je tudi po stališču sodišča druge stopnje takšna oblika zdravljenja pri nasprotnem udeležencu nujno potrebna in je ni mogoče nadomestiti z drugačno obliko, kot je ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovana obravnava, saj se z njo ne bi moglo doseči izboljšanja duševnega zdravja nasprotnega udeleženca.

Namen zakonitega zastopništva (oziroma skrbništva za odrasle osebe po sedanji zakonodaji) je varstvo osebnosti odrasle osebe, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne zmorejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje (primerjaj drugi odstavek 239. člena DZ). 64. člen ZDZdr resda ne predpisuje, da mora sodišče ob obisku osebe v oddelku pod posebnim nadzorom obvezno zaslišati tudi zakonitega zastopnika, vendar pa iz narave instituta zakonitega zastopništva in izjemnosti ukrepa zadržanja na zdravljenju izhaja, da ga mora sodišče v postopek vključiti, če je le možno. Preobremenjenost sodišča prve stopnje in ocena, da razpolaga z zadostnimi podatki, pomembnimi za odločitev v tako občutljivih zadevah, kot je postopek zaradi sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, ne smeta biti razlog, da sodišče ne stori vsega, da se osebi pri obravnavi zagotovi varstvo njenega osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 3. člena ZDZdr).

Ni utemeljen očitek o kršitvi načela neposrednosti. Ista sodnica je opravila z zadržano osebo razgovor in nato izdala izpodbijani sklep. Ker je obravnavala tudi pridržalno zadevo, v kateri je bil sklep izdan februarja 2025, je bila seznanjena s takratnim stanjem osebe. Zato je lahko primerjala njeno stanje takrat in ob tokratnem zadržanju.

Na naroku je sodišče neposredno zaslišalo pritožnika in sodno izvedenko, slednja je tam prebrala pritožnikovo psihiatrično medicinsko dokumentacijo in jo - v okviru podajanja izvida in mnenja - ustno povzela. S tem je bilo zadoščeno zahtevi načela neposrednosti.

Udeleženec zaradi ugotovljene duševne motnje v tem trenutku ni sposoben oblikovati svoje volje in ni sposoben misli urediti do take mere, da bi svoje zdravstvene težave dojemal kot bolezenske. Svoje bolezni se ne zaveda in misli, da ni bolan. Na zdravljenje zato ne more svobodno pristati. Zgolj zavračanja zdravljenja še ni mogoče a pripori šteti za ogrožanje zdravja oziroma življenja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

Izvedensko mnenje daje podlago za sklep, da se oseba svojega stanja ne zaveda in da vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. V primeru, če bi se zdravstveno stanje osebe izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (69. in 71. člen ZDZdr), pa ni izključena možnost predčasnega odpusta.

Za izrek ukrepa namestitve v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve ni potrebno aktivno ravnanje osebe, pač pa je v primeru poslabšanja njenega psihičnega zdravstvenega stanja zaradi lastne opustitve predpisane terapije dovolj, da bi z opustitvijo pridržanja bilo ogroženo njeno zdravstveno stanje in s tem povzročena huda škoda njej sami. Zato sodna praksa opustitev predpisane terapije v primeru diagnosticiranih psihičnih motenj in bolezni šteje za ogrožanje lastnega zdravja.

Glede na izjavo osebe, da se z zadržanjem strinja, in njeno pisno privolitev ter ugotovitev izvedenke po predhodnem pregledu zdravstvene dokumentacije in razgovoru z osebo, da je ta lahko podala soglasje k bivanju in zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, ker razume pomen in posledice podanega soglasja in je to tudi odraz njene prave volje, je sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 62. člena ZDZdr postopek utemeljeno ustavilo. Nadaljnji postopek in presoja izpolnjenosti pogojev iz 39. člena ZDZdr glede na podano soglasje nista bila potrebna in je drugačna pritožbena navedba neutemeljena.

Ustava RS določa pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena). Le pod pogojem, da bolnik zaradi duševne bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju in da sta odvzem svobode in prisilno zdravljenje nujno potrebna za zagotovitev varstva ostalih temeljnih človekovih pravic bolnika, je mogoče zadržanje tistih duševnih bolnikov, ki zaradi bolezni ogrožajo sebe. V tovrstnih primerih država nadomesti bolnikovo odločitev o zdravljenju. Sodišču prve stopnje pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni bilo treba presojati, ker je ugotovilo, da je A. A. jasno in nedvoumno privolil v zdravljenje na oddelku. Glede na to, da se pritožbeni rok za vložitev pritožbe A. A. v trenutku predmetnega pritožbenega odločanja še ni iztekel, sodišče druge stopnje hkrati ni odločilo, da se izpodbijani sklep potrdi. Če bo A. A. tudi sam vložil pritožbo, bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju odločalo tudi o tej pritožbi, sicer pa bo učinek pravnomočnosti izpodbijanega sklepa nastopil, ko se bo tudi njemu iztekel rok za pritožbo. Zaradi nujnosti zadeve ozir

Sodišče se je v zadostni meri vsebinsko opredelilo tudi do možnosti milejših oblik zdravljenja. Z njimi zasledovanega cilja ne bi bilo mogoče doseči. Sprejeta odločitev ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje osebe izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (69. in 71. člen ZDZdr).

Drži, da je izvedenka ugotovila, da ima A. A. kognitivne motnje. Ugotovila pa je tudi, da je osebnostno še delno orientirana, da se zaveda spominskih deficitov in da se strinja z nadaljnjim zdravljenjem. Upoštevajoč izjavo A. A., da je "rada tu" (na oddelku) in da se je "dobro izšlo," je njeno jasno voljo glede tega, kje trenutno želi biti, kljub njenim siceršnjim zdravstvenim težavam, treba upoštevati. Drugačno ravnanje bi pomenilo poseg v njeno osnovno dostojanstvo; kljub kognitivnemu upadu, pri čemer pa je osebnostno še delno orientirana in se zaveda spominskih deficitov, ima v teh okvirih nedvomno pravico sprejeti odločitev glede tega, ali in kje se želi zdraviti (prvi odstavek 51. člena URS določa, da ima vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon), oziroma, kje se želi nahajati.

ZDZdr v 75. členu določa med drugim še naslednje, kar je v tem primeru relevantno: Ne glede na prvi odstavek tega člena se za postopke sprejema v varovani oddelek brez privolitve za osebe, ki so že nameščene v socialno varstvenem zavodu, smiselno uporabljajo določbe od 60. do 68. člena tega zakona, ki urejajo postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih. V prvem odstavku 61. člena pa ZDZDr določa, da postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih sodišče začne po uradni dolžnosti, ko prejme obvestilo direktorja psihiatrične bolnišnice o sprejemu osebe ali ko na kakšen drug način izve zanj. Zato ni relevanten pritožbeni očitek o tem, da predloga za podaljšanje namestitve v varovani oddelek za g. C. ni podala upravičena oseba. Sodišče prve stopnje mora biti res pozorno na to, da so vsi subjekti pravilno zastopani, vendar v konkretnem primeru predlog ne glede na morebitno hibnost glede zastopanja predstavlja način, na katerega je sodišče izvedelo za potrebnost oprave predmetnega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je ukrep odredilo za le toliko časa, kolikor je glede na pravila psihiatrične stroke predvidoma treba, da bo zdravljenje doseglo točko, ko nevarnosti hudega ogrožanja ne bo več.