VSL Sklep I Cp 329/2025

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se A. A. omeji prisotnost pri izvajanju dokazov (1. točka izreka) in da se ga brez privolitve zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike v B., najdlje do vključno 12. marca 2025 (2. točka izreka).

2A. A. (v nadaljevanju pritožnik) se prek odvetnice pritožuje zoper 2. točko izreka sklepa, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Za zadržanje (pritožnik sicer govori o podaljšanju zadržanja, ki da traja že od 15. 1. 2025) po njegovem niso izpolnjeni pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju.¹ Ker prebiva v isti hiši z materjo, ki bi zanj poskrbela, ne drži, da bi bil doma brez nadzora in da ne bi jemal zdravil. Poleg tega je izpovedal, da bi doma jemal potrebna zdravila. Zaradi težje hoje pa ni verjetno, da bi odšel zdoma po alkohol. Sodišče naj ne bi upoštevalo, da zavračanje zdravljenja oziroma zdravil ni a priori ogrožanje zdravja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pritožnik je prepričan, da bi pomoč lahko dobil v milejši obliki in opozarja, da ni bila preizkušena možnost njegovega dogovornega bivanja na odprtem oddelku bolnišnice. Sklepu naj bi tako umanjkali presoja sorazmernosti oziroma ustrezna obrazložitev. Odločitev po oceni pritožnika grobo krši njegovi z Ustavo zagotovljeni pravici do osebne svobode (iz 19. člena Ustave) in do duševne integritete (iz 35. člena Ustave).

3Pritožba ni utemeljena.

4Na začetku pritožbeno sodišče razčiščuje (terminološko?) neskladnost med sklepom in pritožbo. Sodišče ni odločalo o podaljšanju pridržanja, kakor pravi pritožba, temveč o sprejemu na zdravljenje v nujnih primerih. Datum sprejema v obvestilu psihiatrične klinike in v dohodnem žigu sodišča je 11. 2. 2025 in sodišče je vsa procesna dejanja opravilo v predpisanih rokih, štetih od tega dne. Da je bil pritožnik hospitaliziran že 15. 1. 2025, je razkrila zdravstvena dokumentacija. Procesna jamstva pritožnika so enaka, najsi gre za sprejetje na zdravljenje ali njegovo podaljšanje. Šestmesečni najdaljši dovoljeni čas zdravljenja pa je v pričujočem primeru spoštovan, tudi če je bil pritožnik v oddelek pod posebnim nadzorom sprejet že 15. 1. 2025.

5Oddelek pod posebnim nadzorom je oddelek psihiatrične bolnišnice za intenzivno zdravljenje, kjer se osebi zaradi zdravstvenih razlogov in ogrožanja svojega življenja ali življenja drugih, hudega ogrožanja svojega zdravja ali zdravja drugih, povzročanja hude premoženjske škode sebi ali drugim lahko omeji gibanje (12. točka 2. člena ZDZdr).

6Pritožnik ima prav. Sprejetje posameznika na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom, od koder ne more svobodno oditi, ko si to sam zaželi, je res poseg v človekovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in kot tak najhujši mogoč poseg v posameznikovo osebno integriteto (glej 18. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-477/18, Up-93/18). Kot večino človekovih pravic sodišče sme - celo mora - tudi to človekovo pravico omejiti pod pogoji, ki jih določa zakon zaradi nujnega varstva drugih pomembnih vrednot. Osrednji med njimi sta življenje in zdravje (poleg njiju še premoženje večje vednosti), tu ukrep neprostovoljnega zdravljenja pod posebnim nadzorom sledi t. i. varstvenemu cilju. Hkrati, kot pove že ime, sledi ukrep tudi t. i. terapevtskemu cilju - torej zdravljenju. Vsa ta izhodišča so zasidrana v 39. členu ZDZDr, ki določa, da morajo biti za zdravljenje brez privolitve izpolnjeni tile pogoji:

- oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim;

- navedeno ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje;

- navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

7V citiranem členu je že zakonodajalec zasnoval test, po katerem presoja sodišče sorazmernost posega v pravico do posameznikove osebne svobode (in pravice odkloniti zdravljenje iz tretjega odstavka 51. člena Ustave). Kar mora v vsakem konkretnem primeru s pomočjo izvedenca storiti sodišče, je ugotoviti, katera konkretna ravnanja unikatnega posameznika utegnejo zaradi njegove duševne motnje pripeljati do resnih ogrozitev. Nato pa pretehtati, ali so ogrozitve dovolj otipljive in resne (in ne scela abstraktne, oddaljeno potencialne ali premajhne teže) ter ali jih je, spet upoštevaje individualnost posameznika, mogoče odvrniti mileje kot z intenzivnim, osebno svobodo omejujočim bolnišničnim zdravljenjem. Izraz sorazmernosti, čeprav ta v 39. členu ZDZdr ni izrecno ubeseden, je tudi odreditev ukrepa za le toliko časa, kolikor je glede na pravila psihiatrične stroke predvidoma treba, da bo zdravljenje doseglo točko, ko nevarnosti ogrožanja ne bo več.

8Sodišče prve stopnje je zadostilo tem zahtevam. Nujni postopek, v katerem je moralo procesna dejanja izvesti poudarjeno hitro, je izpeljalo korektno in skrbno. V njem je poleg pritožnika zaslišalo njegovo mater, za katero pritožnik sam poudarja, da živita v isti hiši. Dejstva je ugotavljalo še s preučevanjem zdravstvenega kartona, tista pa, za katere samo nima znanja, je ugotavljalo s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke. Nosilni razlogi sodišča so:

- pritožnik ima zaradi duševne motnje - akutnega poslabšanja paranoidne shizofrenije - hudo moteni presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoja ravnanja (kar se je v domačem okolju pred sprejemom kazalo kot stopnjevana psihotična simptomatika - nanašalne in preganjalne blodnjave vsebine, še vedno pa pritožnik nima uvida v svoje stanje, zanika bolezen in potrebo po njenem zdravljenju);

- pritožnik zaradi tega huje ogroža predvsem svoje zdravje in celó življenje, kar je mogoče odvrniti le z zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom, ker pritožnik zaradi nekritičnosti do svojega stanja ne zmore sodelovati v svobodnejših oblikah zdravljenja.

9Ugotovitve o obstoju resnih ogrožanj, ki koreninijo v bolezenskih doživljanjih, je sodišče oprlo na konkretne pretekle dogodke, katerih resničnosti pritožba ne izpodbija, in mnenje izvedenke, ki mu pritožnik prav tako ne nasprotuje. Vse to je strnilo predvsem v 10. točko obrazložitve. Nevarnost hudega ogrožanja pritožnikovega zdravja je sodišče prepričljivo videlo v naslednjem: (i) pred sprejetjem v bolnišnico je pritožnik opustil jemanje ne le zaradi shizofrenije predpisanih zdravil, marveč tudi tistih za epilepsijo, in ker je še vedno prepričan, da ne potrebuje zdravil, mu grozi kronifikacija nezdravljene paranoidne shizofrenije in s tem nepovratne strukturne spremembe v možganih, tako da bi se pritožnikov kognitivni upad, zaradi katerega je pri vsakodnevnem funkcioniranju odvisen od pomoči drugih, še poglobil; (ii) pred sprejetjem v bolnišnico je pritožnik mesec dni opuščal hrano in zaradi pomanjkanja mineralov in elektrolitov shujšal in oslabel, da so mu odpovedale noge in je bil nekaj časa na invalidskem vozičku, in tudi to bi se lahko ponovilo; (iii) obenem z opuščanjem zdravil je pritožnik pred sprejetjem v bolnišnico intenzivno zlorabljal večje količine alkohola, kar je pripeljalo do hudega poslabšanja epilepsije in doživetja več hudih napadov, ki so zahtevali kirurško obravnavo (zlom gležnja in roke, poškodbe mehkih tkiv). Temu je sodišče dodalo še nevarnost hudega ogrožanja zdravja in življenja drugih, sklicujoč se na pritožnikovo preteklo s preganjalnimi blodnjami iniciirano grožnjo sosedom in domačim, da "bo nekoga ustrelil" in da bo "zažgal hišo".

10Pravkar povzeto pravzaprav že samo zase ovrže pritožbeno tezo, da je prvostopenjsko sodišče pritožnikovo golo zavračanje zdravljenja paranoidne shizofrenije a priori štelo za takšno ogrožanje zdravja, ki upravičuje sprejetje na oddelek pod posebnim nadzorom. Najprej, kot resno ogrožanje ni opredelilo samih po sebi psihotičnih stanj kot neposrednih simptomov nezdravljene psihoze, marveč usodne (nepovratne) posledice, ki jih ima kronifikacija bolezni na pritožnikovo kognitivno stanje. Povrh je to ogrožanje le eno od treh med seboj prepletenih, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča s svojo težo oziroma intenzivnostjo pomenijo resno, hudo ogrožanje zdravja. Predvsem pa je v zvezi s tem pritožbenim očitkom ključno na izvedensko mnenje in neposredno zaznavo razpravljajoče sodnice oprta ugotovitev, da se pritožnik ne zaveda svojega stanja (v dejanskih prvinah).² Če bi se ga in bi ga torej svobodno sprejemal, bi bilo, kot je opozorilo Vrhovno sodišče³, siljenje pritožnika k zdravljenju nedopusten poseg v njegovo pravico odločati o sebi. Tako pa pri izrekanju ukrepa velja domneva, da bi pritožnik, ko bi te prvine mogel razumeti, v zdravljenje verjetno privolil.⁴

11Prvostopenjsko sodišče ni prezrlo, da je pritožnik, ki je zadržanju nasprotoval, na naroku izjavil, da bo jemal zdravila. A to izjavo je, kot narekuje dokazno pravo v tem posebej občutljivem nepravdnem postopku, analiziralo v kontekstu - in intenzivnosti - drugih, temu nasprotnih pritožnikovih izjav (usmerjenih v zavračanje bolezni) in njegovih preteklih opustitev jemanja zdravil, potrjenih v zdravstveni dokumentaciji in izpovedi njegove matere (da zdravil doma ni jemal in se boji, da bi se to spet ponovilo). Tako tej pritožnikovi izjavi upravičeno ni pripisalo vsebinske resnosti oziroma verodostojnosti. Na pravkar opisano dokazno gradivo in izvedensko mnenje je oprta prognoza sodišča, da pritožnik, če bi ostal doma z materjo, kot je bil pred hospitalizacijo, zdravil ne bi jemal (in tudi ne bi abstiniral od alkohola)⁵ ter je zato akutno zdravljenje v bolnišnici pod posebnim nadzorom edina možnost za izognitev resnemu ogrožanju lastnega zdravja. Slednji sklep podpirajo tudi dognanja izvedenke, da pritožnik zaradi aktualnega poslabšanja bolezni, teže tega poslabšanja in nekritičnosti do bolezni ter svojega funkcionalnega upada ne zmore sodelovanja, ki je nujno za vse teoretično mogoče manj invazivne oblike zdravljenja, vključno z zdravljenjem v odprti bolnišnični enoti. Da ga ne zmore, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno podkrepilo še z dejstvom, ki mu pritožba prav tako ne nasprotuje, da pritožnik ni zmogel niti sodelovanja v nadzorovani obravnavi, v katero je bil vključen vse do sprejetja v oddelek pod posebnim nadzorom. Pritožbeno sodišče tako nima razloga za dvom v strokovno argumentirane premisleke sodišča prve stopnje.

12Sorazmernost pri posegu v človekove pravice pritožnika je sodišče prve stopnje spoštovalo tudi pri določitvi najdaljšega dovoljenega trajanja ukrepa, ki ga je določilo na 1 mesec. V 12. točki je obrazložilo, da je ta čas glede na strokovno ekspertizo nujno potreben za zadosten učinek zdravil za vzpostavitev zadovoljive remisije in vsaj delne kritičnosti do bolezni, upoštevajoč pri tem kompleksno klinično sliko pritožnika.

13Zato pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Ker je tako, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sklepa potrdilo.

¹ Uradni list RS, št. 77/08 in nasl. - v nadaljevanju ZDZdr.
² 4., 6. in 10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa.
³ Sklep VSRS II Ips 72/2017 z dne 9. 3. 2017, 14. točka obrazložitve.
⁴ Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003, 8. točka obrazložitve.
⁵ V tej opombi sodišče kot notorno neprepričljiv zavrača očitek, da bi pritožnika, ki ima težave z odvisnostjo, "trenutno težja hoja" ustavila pri iskanju alkoholne zadovoljitve.