Orožje

Iz sodne prakse ESČP v zvezi z uporabo 8. člena EKČP, s katerim je zaščitena čast oziroma ugled posameznika kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja izhaja, da je pogoj za varstvo te osebnostne pravice, da napad oziroma poseg v čast oziroma ugled doseže določen težnostni prag oziroma določeno stopnjo resnosti in da je izvršen na način, da je ogroženo uživanje pravice do zasebnega življenja. ESČP poudarja, da je vprašanje, ali je navedeni pogoj dosežen, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Toženka tožnikov s svojim ravnanjem ni izpostavila kot neposredno odgovornih za dogodek streljanja. Po tožbenih navedbah je dopis osebnim zdravnikom naslovila tudi glede drugih udeležencev lova in ne le glede tožnikov. Poleg tega je nesporno dejstvo, da sta tožnika bila udeležena v dogodku, ko je prišlo do streljanja. Ne drži torej, da je bil očitek odgovornosti za dogodek naslovljen prav in izključno nanju. Tudi če bi bil, pa glede na navedene okoliščine težnostni prag za varstvo njune pravice do časti oziroma ugleda ni bil presežen.

Tožnik ne ugovarja toženkini navedbi, zato se šteje na podlagi 214. člena ZPP za priznana, da ima tožnik izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike, zato se bo poslovanje tožeče stranke, kljub izdani izpodbijani odločbi, lahko nadaljevalo. Ker izvršitev izpodbijane odločbe, glede na to, da ima tožnik izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike (ne le A. A.), ne bo povzročilo prenehanje poslovanja tožnika, dokazovanje težko nadomestljive škode s temi navedbami ne more biti uspešno.

Ocena, ali je tožnik zanesljiv za posest in nošenje orožja, je primarno prepuščena organu, ki odloča o odvzemu orožja in orožne listine, ta pa jo mora posebej obrazložiti.

Posameznik mora v zvezi z upravičenim razlogom za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja je odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera, pri čemer se upošteva obstoj konkretno izkazane ogroženosti posameznika in ne le sklepanje oziroma občutek o tem, ter da se nadalje upošteva, ali je nabava orožja, na katero se nanaša vloga, edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo ugotovljene konkretne nevarnosti. Sodišče ugotavlja, da tožnikovi občutki ogroženosti temeljijo na posplošenih predvidevanjih in ne konkretnih dogodkih, zato pritrjuje toženi stranki, da tožnik v postopku ni izkazal konkretnih razlogov ogroženosti in da je za zagotavljanje varnosti življenja in premoženja ljudi pristojna država s Policijo ali pa zasebne varnostne organizacije, ki delujejo v skladu z zakonodajo.

Pristojni organ izda posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja, če so izpolnjeni pogoji: da je dopolnil 18 let, da ni zadržkov javnega reda, da je zanesljiv, da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine, da ima opravljen zdravniški pregled, da je opravil preizkus znanja o ravnanju z orožjem. Tožnik ni izkazal dveh taksativno naštetih pogojev za izdajo orožnega lista, in sicer ni predložil zdravniškega spričevala z ugotovljeno zmožnostjo za posest in nošenje orožja, niti potrdila o opravljenem preizkusu znanja o ravnanju z orožjem, zato je upravni organ pravilno zavrnil izdajo orožnega lista.

Organ prve stopnje je po presoji sodišča pravilno in zakonito po uradni dolžnosti začel postopek odvzema orožja in orožne listine tožniku. Že obrazložen predlog PP Grosuplje z dne 6. 3. 2020 (zaporedna številka 1 spisa, ki se nanaša na zadevo) za odvzem orožja in orožne listine po uradni dolžnosti zaradi suma, da so pri tožniku podani zadržki iz 2. in 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, je namreč predstavljal zakonito podlago za uvedbo tega postopka. Pojem zanesljivosti posameznika je nedoločen pravni pojem. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da so nedoločeni pravni pojmi na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma. Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča organ prve stopnje utemeljeno štel, da tožnik zaradi malomarnosti pri hrambi orožja ni zanesljiv za posest in nošenje orožja po določbi 16. člena ZOro-1, saj s svojo odločitvijo ni prekoračil zakonskega okvira razlage nedoločnega pravnega pojma.

Sodišče, enako kot tožena stranka, meni, da je pri razlagi določb ZOro-1 treba izhajati iz narave stvari, torej orožja, ter načelnega izhodišča, da je država tista, ki primarno zagotavlja varnost ljudi in premoženja in izvaja za to potrebne ukrepe, vključno z ukrepi uporabe sile zoper kršitelje zakonov. Ob upoštevanju opisanih izhodišč je po presoji sodišča utemeljena razlaga, da se določba drugega odstavka 17. člena ZOro-1 nanaša le na orožne listine, povezane z zbiranjem orožja.

Ocena, ali je posameznik dokazal, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje, je primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Po presoji sodišča je razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, skladna z ustaljenimi metodami razlage prava. Tožena stranka je namreč pravilno upoštevala navedena izhodišča in v tem pogledu ugotovila, da gre za grožnje na abstraktni ravni, ki niso tako intenzivne, da bi narekovale posest strelnega orožja, še zlasti ker obstajajo tudi druga sredstva za odvračanje hipotetične nevarnosti. Sklicevanje na hipotetične situacije, do katerih bi morebiti lahko prišlo, pa ne zadošča za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja.

Organ mora, ko odloča o izdaji orožne listine, vedno šteti, da posameznik ni zanesljiv, če so podane okoliščine iz drugega odstavka 16. člena ZOro-1, brez dodatne presoje pogojev z vidika prvega odstavka 16. člena ZOro-1. Če pa teh okoliščin, ki bi že same po sebi utemeljevale sklep o nezanesljivosti, ni, je treba zanesljivost presojati z vidika prvega odstavka 16. člena ZOro-1. Iz obrazložitve odločb organa prve in druge stopnje je res razvidno, da pravnomočna obsodba nakazuje, da tožnik ni primeren za posedovanje orožja. Vendar pa sta upravna organa ob upoštevanju zahtev iz prvega odstavka 16. člena ZOro-1 pojasnila, kako na odločitev vplivajo posamezne okoliščine posedovanja, dalj časa trajajoče posedovanje in hramba prepovedanega orožja ter tožnikova seznanjenost z obveznostmi glede pridobitve orožnega lista za vsako posedovano orožje, in se logično opredelila do vsake od teh okoliščin ter na podlagi vseh navedenih okoliščin zaključila, da tožnik ni zanesljiv za posedovanje orožja. Organa sta po oceni sodišča v obravnavani zadevi v zadostni meri tudi opredelila nedoločni pravni pojem, pri čemer sta upoštevala tudi zahtevo po varovanju javnega interesa skladno z zakonom

Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da je treba razlagati restriktivno oziroma je presoja glede obstoja obravnavanega razloga stroga. Iz stališč sodne prakse izhaja, da je presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera, pri čemer se upošteva obstoj konkretno izkazane ogroženosti posameznika in ne le sklepanje oziroma občutek o tem, ter da se nadalje upošteva, ali je nabava orožja, na katero se nanaša vloga, edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo ugotovljene konkretne nevarnosti.

Tožnik je bil izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije kot samostojni podjetnik in je vpisan v seznam zavezancev za osebno dopolnilno delo. Sodišče meni, da iz razloga, ker tožnik ni niti gospodarska družba niti ni več samostojni podjetnik, ne izpolnjuje več pogojev iz 36. člena ZOro-1, da bi se lahko ukvarjal s prometom z orožjem, za kar se v skladu s 35. členom ZOro-1 šteje tudi popravilo in predelava orožja.

Iz 14. člena ZOro-1 izhajajo pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da pristojni organ posamezniku izda dovoljenje za nabavo orožja, streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja. Na podlagi navedenega in ob upoštevanju prvega odstavka 58. člena ZOro-1 to pomeni, da ima pristojni upravni organ podlago za odvzem orožja in orožne listine posamezniku, že če ta ne izpolnjuje enega izmed pogojev, ki izhajajo iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1.

Iz tretjega odstavka 4. člena Pravilnika za izvajanje zakona o orožju, veljavnega v času odločanja, izhaja, da mora posameznik za pridobitev orožnega lista predložiti potrdilo športne panožne zveze, da tekmuje s takšno vrsto orožja v uradnih tekmovalnih sistemih panožnih športnih zvez doma ali v tujini in glede na to, da je ta določba povsem jasna, jo je treba tako tudi razlagati. Določb predpisov ni dopustno razlagati tako, da se jim z razlago dodaja pomen in vsebina, ki iz določbe same po sebi ne izhaja, saj bi to pomenilo, da se organ postavlja v vlogo predpisodajalca.

Upravni organ je na podlagi obravnavanega ravnanja tožnika z orožjem (streljanja v steno lastne hiše), le tega ocenil za posameznika, ki ni (več) zanesljiv v smislu citiranih določb tretje alineje drugega odstavka 14. člena v zvezi s prvim odstavkom 16. člen ZOro-1. Z navedenim dejanjem je tožnik ogrožal sebe, kot druge, saj streljanje v steno sobe v lastni hiši ni mogoče šteti za nadzorovano in varno streljanje niti ni v skladu z namenom, zaradi katerega je bil tožniku izdan orožni list.

Zračna puška je glede na zakonske določbe orožje. Za bistvene sestavne dele orožja veljajo enaka pravila kot za orožje. Ker ZOro-1 zračno orožje (katerokoli) obravnava kot orožje oziroma pri tem ne določa izjem glede njegovega pošiljanja po pošti, je pri rokovanju z njim potrebno upoštevati vse določbe ZOro-1. Prepoved pošiljanja orožja po pošti torej velja za vse kategorije orožja iz 3. člena ZOro-1, ne glede na razlog pošiljanja ali prejemnika. Uporaba več določb skupaj daje podlago za zaključek, da orožja ni mogoče pošiljati po pošti ter da prevoza orožja in streliva v imenu tožnika ne more opravljati kdor koli oziroma da je to dovoljeno le določenim osebam.

Direktive (EU) 2017/853 v (b) točki prvega odstavka 5. člena ni mogoče razumeti tako, da se kot omenjena nevarnost šteje le obsodba za nasilno naklepno kaznivo dejanje temveč, da je ta nevarnost podana vedno, kadar je posestnik orožja obsojen zaradi takšnega dejanja. Tožnik orožje legalno poseduje že najmanj 10 let, je dolgoletni lovec in ima v orožnem listu za lov registrirane štiri kose orožja. Glede na to bi mu morala biti pravila pravilnega in skrbnega ravnanja z orožjem dobro poznana. Zavedati bi se moral, da prepovedanega orožja in orožja brez orožnega lista ni dovoljeno imeti v posesti. Čeprav ga je prvostopenjski organ seznanil s pogoji za pridobitev dovoljenja za zbiranje orožja, pred odhodom v tujino ni zagotovil ustreznega prostora za orožje. Njegovo pojasnilo, da za to ni imel časa, ker je za pol leta službeno odšel v Ameriko, ni sprejemljivo.

Tožnik ni uspel dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tako veliki meri, da je orožje edino in hkrati najprimernejše sredstvo za zavarovanje pred konkretnimi nevarnostmi. Gre za grožnje, ki obstajajo na abstraktni ravni, kar med strankama ni sporno. Tudi po mnenju sodišča te grožnje niso take intenzitete, da bi bila potrebna posest strelnega orožja, še zlasti, če se izhaja iz stališča, da obstajajo tudi druga sredstva za odvračanje nevarnosti, ki bi bile lahko hipotetično podane s strani drugih oseb, še zlasti, ker do sedaj tožnika še ni nihče ogrožal z orožjem.

Prepis zakonskega besedila iz 367. a člena ZPP ne zadosti zahtevi po navedbi okoliščin, ki kažejo na objektivni pomen odločanja o postavljenem pravnem vprašanju. Drugih navedb, ki bi se nanašale na razloge za dopustitev revizije, predlagatelj ne poda, saj je v preostalem predlog po vsebini v bistvu revizija. Navaja torej revizijske razloge in jih utemeljuje, ne pa tudi okoliščin, ki bi kazale na pomembnost pravnega vprašanja. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da uveljavljanje revizijskih razlogov samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije. Ker navedena nepopolnost predloga onemogoča presojo objektivnega pomena zastavljenega vprašanja glede na kriterije iz 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.

Tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogoja za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 17. člena ZOro-1. S svojimi navedbami namreč ni uspel utemeljiti, da je njegova osebna varnost konkretno ogrožena tako in v tolikšni meri, da je polavtomatska pištola kot varnostno orožje edino in obenem najbolj primerno sredstvo za odpravo konkretne nevarnosti, ki naj bi grozila tožniku. Tožnik se je splošno skliceval na okoliščino, da ima izdano dovoljenje za zbiranje orožja in da ima doma več kosov orožja, vendar pa dovolj konkretnih navedb o tem ni podal. Njegove navedbe v tej smeri so torej ostale na ravni (pre)splošnih zatrjevanj in sklepanj, kar po že obrazloženem za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja ne zadostuje.

Sodišče ne more slediti stališču tožnika, da je posamezniku nezanesljivost dopustno očitati zgolj v primeru, če je bil pravnomočno obsojen za prekršek ali kaznivo dejanje, za kar v primeru tožnika nesporno ne gre, saj je sam predložil potrdili o nekaznovanosti. Kazenski postopek zoper tožnika je bil v fazi preiskave sicer res ustavljen, vendar pa so bili tožniku zaseženi predmeti-revolver z dvema nabojema odvzeti s pravnomočno sodno odločbo in sicer s posebnim sklepom. Zato ni mogoče pritrditi tožniku, da iz sodne odločbe o ustavitvi postopka izhaja, da pri njem niso podani razlogi za odvzem orožnega lista in orožja. Dejstvo, da je bila preiskava zoper tožnika ustavljena, pa tudi ne pomeni, da je bil očitek suma storitve kaznivega dejanja očitno neutemeljen in to, zakaj je bila preiskava ustavljena, jasno izhaja iz obrazložitve sklepa o ustavitvi preiskave. Zakonodajalec je kot zanesljivo osebo opisno določil osebo, za katero se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljala ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljala in shranjevala, ali ga prepuščala osebi, ki ni upravičena do posesti orožja; že vnaprej pa predvideva, da posameznik