58. člen ZOro-1

Iz sodne prakse ESČP v zvezi z uporabo 8. člena EKČP, s katerim je zaščitena čast oziroma ugled posameznika kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja izhaja, da je pogoj za varstvo te osebnostne pravice, da napad oziroma poseg v čast oziroma ugled doseže določen težnostni prag oziroma določeno stopnjo resnosti in da je izvršen na način, da je ogroženo uživanje pravice do zasebnega življenja. ESČP poudarja, da je vprašanje, ali je navedeni pogoj dosežen, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Toženka tožnikov s svojim ravnanjem ni izpostavila kot neposredno odgovornih za dogodek streljanja. Po tožbenih navedbah je dopis osebnim zdravnikom naslovila tudi glede drugih udeležencev lova in ne le glede tožnikov. Poleg tega je nesporno dejstvo, da sta tožnika bila udeležena v dogodku, ko je prišlo do streljanja. Ne drži torej, da je bil očitek odgovornosti za dogodek naslovljen prav in izključno nanju. Tudi če bi bil, pa glede na navedene okoliščine težnostni prag za varstvo njune pravice do časti oziroma ugleda ni bil presežen.

Ocena, ali je tožnik zanesljiv za posest in nošenje orožja, je primarno prepuščena organu, ki odloča o odvzemu orožja in orožne listine, ta pa jo mora posebej obrazložiti.

Organ prve stopnje je po presoji sodišča pravilno in zakonito po uradni dolžnosti začel postopek odvzema orožja in orožne listine tožniku. Že obrazložen predlog PP Grosuplje z dne 6. 3. 2020 (zaporedna številka 1 spisa, ki se nanaša na zadevo) za odvzem orožja in orožne listine po uradni dolžnosti zaradi suma, da so pri tožniku podani zadržki iz 2. in 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, je namreč predstavljal zakonito podlago za uvedbo tega postopka. Pojem zanesljivosti posameznika je nedoločen pravni pojem. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da so nedoločeni pravni pojmi na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma. Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča organ prve stopnje utemeljeno štel, da tožnik zaradi malomarnosti pri hrambi orožja ni zanesljiv za posest in nošenje orožja po določbi 16. člena ZOro-1, saj s svojo odločitvijo ni prekoračil zakonskega okvira razlage nedoločnega pravnega pojma.

Iz 14. člena ZOro-1 izhajajo pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da pristojni organ posamezniku izda dovoljenje za nabavo orožja, streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja. Na podlagi navedenega in ob upoštevanju prvega odstavka 58. člena ZOro-1 to pomeni, da ima pristojni upravni organ podlago za odvzem orožja in orožne listine posamezniku, že če ta ne izpolnjuje enega izmed pogojev, ki izhajajo iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1.

Upravni organ je na podlagi obravnavanega ravnanja tožnika z orožjem (streljanja v steno lastne hiše), le tega ocenil za posameznika, ki ni (več) zanesljiv v smislu citiranih določb tretje alineje drugega odstavka 14. člena v zvezi s prvim odstavkom 16. člen ZOro-1. Z navedenim dejanjem je tožnik ogrožal sebe, kot druge, saj streljanje v steno sobe v lastni hiši ni mogoče šteti za nadzorovano in varno streljanje niti ni v skladu z namenom, zaradi katerega je bil tožniku izdan orožni list.

Direktive (EU) 2017/853 v (b) točki prvega odstavka 5. člena ni mogoče razumeti tako, da se kot omenjena nevarnost šteje le obsodba za nasilno naklepno kaznivo dejanje temveč, da je ta nevarnost podana vedno, kadar je posestnik orožja obsojen zaradi takšnega dejanja. Tožnik orožje legalno poseduje že najmanj 10 let, je dolgoletni lovec in ima v orožnem listu za lov registrirane štiri kose orožja. Glede na to bi mu morala biti pravila pravilnega in skrbnega ravnanja z orožjem dobro poznana. Zavedati bi se moral, da prepovedanega orožja in orožja brez orožnega lista ni dovoljeno imeti v posesti. Čeprav ga je prvostopenjski organ seznanil s pogoji za pridobitev dovoljenja za zbiranje orožja, pred odhodom v tujino ni zagotovil ustreznega prostora za orožje. Njegovo pojasnilo, da za to ni imel časa, ker je za pol leta službeno odšel v Ameriko, ni sprejemljivo.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zaslišanja tožnika in prič ter vpogleda v fotografije in upravni spis, sodišče ugotavlja, da tožnik orožja ni hranil zaklenjeno, in sicer ločeno od streliva. Zaradi malomarnosti pri hrambi orožja in streliva je osebo utemeljeno oceniti za nezanesljivo v smislu ZOro-1.

Oba upravna organa prve in druge stopnje sta pravilno ugotovila, da v konkretnem primeru obstaja razlog iz 3. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1 v povezavi z 58. členom ZOro-1 za odvzem orožja s pripadajočim strelivom, saj je zakonodajalec v 2. odstavku 16. člena ZOro-1 izrecno določil, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je med drugim pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem.

V času izdaje izpodbijane odločbe so bili nedvomno podani pogoji za izdajo začasne odločbe iz 221. člena ZUP, ki jo je izdal prvostopenjski organ po uradni dolžnosti na predlog policijske postaje na podlagi 58. člena ZOro-1. Policijska postaja je namreč predlagala prvostopenjskemu organu odvzem orožja in orožne listine zaradi suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini, kar nedvomno postavlja dvom v zanesljivost tožnika.

V kazenskem postopku je bilo tožniku odvzeto predmetno orožje. Zato je odločitev, da se tožniku odvzameta tudi orožna listina in strelivo, pravilna in v skladu z določbo petega odstavka 64. člena ZOro-1.

Upravni organ je že na podlagi javne listine (pravnomočne odločbe prekrškovnega organa) z dokazno veljavo, kot jo določata prvi in drugi odstavek 169. člena ZUP, imel zadostno podlago za ugotovitev, da je tožnik nosil orožje na način, da se lahko sklepa, da ni zanesljiv in zato tudi ne upravičen do posesti orožja.

Upravni organ je že na podlagi javne listine (prekrškovne odločbe) z dokazno veljavo, kot jo določata prvi in drugi odstavek 169. člena (ZUP), imel zadostno podlago za ugotovitev, da je tožnik hranil orožje nepravilno in je na podlagi te ugotovitve lahko sklepal, da tožnik ni več zanesljiv in zato tudi ne upravičen do (nadaljnje) posesti orožja. Poleg navedene javne listine, ki že sama po sebi daje zadostno podlago za ugotovitev, da tožnik ni več zanesljiv, pa je upravni organ svojo odločitev oprl tudi na ustno izpoved tožnika, dano pri prvostopenjskem organu, kjer tožnik ni izpodbijal odločilne dejanske okoliščine, da je orožje ležalo razmetano vsepovsod po njegovi sobi (ker naj bi bilo pripravljeno za čiščenje) in na izpovedbe zaslišanih prič, ki jim je tudi sledil. Tožnik je bil pred izdajo odločbe tudi seznanjen z vsemi v ugotovitvenem postopku ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami in je v zvezi s tem tudi podal izjavo.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za prekršek po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, to je prekršek, ki ga stori, kdor koga udari. Pri tem gre brez dvoma za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja, na kar kaže tudi uvrstitev tega prekrška v 6. člen ZJRM-1 z naslovom "nasilno in drzno vedenje". Prvostopenjski organ je zato pravilno zaključil, da so podani zadržki javnega reda in da ni izpolnjen pogoj iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, kar utemeljuje odvzem orožnega lista in orožja po 58. členu tega zakona. Navedeni prekršek in nadaljnja dva kasnejša prekrška, za katera je bil tožnik obsojen s pravnomočnima odločbama, pa glede na okoliščine in izrečene grožnje pomenijo tudi zadostno podlago za presojo, da ni izpolnjen pogoj zanesljivosti tožnika, saj očitno ni mogoče napraviti zanesljivega sklepa, da tožnik orožja v nobenem primeru ne bo zlorabil. Torej tudi pogoj iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 ni izpolnjen.

Pravnomočni plačilni nalog in pravnomočna sodba sta bila izdana tožniku zaradi prekrška zaradi neustrezne hrambe orožja, zato je Upravna enota pravilno zavrnila izvajanje dodatnih dokaznih predlogov po zaslišanju prič in postavitvi izvedencev glede zanesljivosti tožeče stranke, saj glede na vse navedeno ne bi mogli pripomoči h drugačni ugotovitvi relevantnega dejanskega stanja. Tudi ZUP namreč ne določa, da bi bilo potrebno izvesti prav vse s strani strank predlagane dokaze, pač pa, da je treba stranki dati možnost, da se izreče o ugotovljenem dejanskem stanju, kar je bilo tožniku v konkretnem primeru tudi omogočeno, saj mu je ta možnost s strani Upravne enote bila dana, še preden je bila izpodbijana odločba izdana, Upravna enota pa je pravilno ocenila, da tožeča stranka ni zanesljiva oseba v smislu določb ZOro-1 ter na tej podlagi tudi sprejela ustrezno odločitev, ki jo je tudi prepričljivo in celovito obrazložila.

Posebna skrbnost pri ravnanju z orožjem se, med drugim, kaže v njegovi pravilni in strokovni hrambi, česar pa tožnik, glede na to, da je bil z pravnomočno odločbo o prekršku spoznan za odgovornega za prekršek zaradi kršitve prvega in drugega odstavka 25. člena ZOro-1 in glede na okoliščine, ugotovljene ob zasegu orožja, po mnenju sodišča ni izpolnjeval in kar je, ne glede na dodatno ugotovljene okoliščine nasilnega ravnanja tožnika in okoliščine, v katerih je živel, že zadosten razlog za izrek ukrepa odvzema orožja in orožnih listin po 58. členu ZOro-1.

Na podlagi opisa prekrškov v pravnomočnih odločbah o prekršku je upravni organ pravilno ocenil, da sta bila oba prekrška storjena z elementi nasilja in da zato tožnik ne izpolnjuje več pogoja za posest orožja, kot ga določa ZOro-1. Tožnik zato ne more uspeti z ugovori, s katerimi pojasnjuje okoliščine v zvezi s storitvijo prekrškov. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo odločb o prekršku, se v postopku po 58. členu ZOro-1 ne ugotavlja ponovno, saj je bistvena zgolj ugotovitev, da je bil tožnik s pravnomočnima odločbama, ki ju je izdal za to pristojni organ, spoznan za odgovornega za prekrška zoper javni red in mir z elementi nasilja.

Šteje se, da pogoj zanesljivosti ni podan že, če je podana katerakoli izmed okoliščin iz drugega odstavka 16. člena ZOro-1, ki pomenijo, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, ravno tako pa za odvzem zadostuje tudi, če ni več upravičenega razloga za izdajo orožne listine.

Glede na to, da je prvostopenjski organ upošteval dejstvo, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja, pri čemer je glede na opis dejanja tudi ugotovil, da je tožnik zaradi tega neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem, je to zadosten razlog za to, da je podana okoliščina iz 1. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1, ki kaže na nezanesljivost in s tem v zvezi okoliščine, ki so navedene v tožbi in so tožniku v prid, ne morejo odtehtati tega, da je šlo za storitev kaznivih dejanj, kjer je bilo nasproti drugim osebam uporabljeno nevarno orodje.

Upravni organ je pravilno ocenil, da je tožnik nezanesljiv in da zato ne izpolnjuje več pogoja iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. Posledično je pravilno odločil, da so izpolnjeni z ZOro-1 predpisani pogoji za to, da se mu dovoljenje za posest orožja, kakor tudi v dovoljenju registrirano orožje, odvzame.

ZOro-1 kot zanesljivo osebo opisno določa osebo, za katero se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljala ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljala in shranjevala, ali ga prepuščala osebi, ki ni upravičena do posesti orožja, že vnaprej pa predvideva, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če gre za enega izmed prej naštetih primerov. To torej pomeni, da v kolikor nastopi eden od teh primerov, to že samo po sebi pomeni, da je oseba nezanesljiva, medtem ko je potrebno v drugih primerih to ugotoviti na podlagi ravnanja posameznika z orožje.