16. člen ZOro-1

Organ mora, ko odloča o izdaji orožne listine, vedno šteti, da posameznik ni zanesljiv, če so podane okoliščine iz drugega odstavka 16. člena ZOro-1, brez dodatne presoje pogojev z vidika prvega odstavka 16. člena ZOro-1. Če pa teh okoliščin, ki bi že same po sebi utemeljevale sklep o nezanesljivosti, ni, je treba zanesljivost presojati z vidika prvega odstavka 16. člena ZOro-1. Iz obrazložitve odločb organa prve in druge stopnje je res razvidno, da pravnomočna obsodba nakazuje, da tožnik ni primeren za posedovanje orožja. Vendar pa sta upravna organa ob upoštevanju zahtev iz prvega odstavka 16. člena ZOro-1 pojasnila, kako na odločitev vplivajo posamezne okoliščine posedovanja, dalj časa trajajoče posedovanje in hramba prepovedanega orožja ter tožnikova seznanjenost z obveznostmi glede pridobitve orožnega lista za vsako posedovano orožje, in se logično opredelila do vsake od teh okoliščin ter na podlagi vseh navedenih okoliščin zaključila, da tožnik ni zanesljiv za posedovanje orožja. Organa sta po oceni sodišča v obravnavani zadevi v zadostni meri tudi opredelila nedoločni pravni pojem, pri čemer sta upoštevala tudi zahtevo po varovanju javnega interesa skladno z zakonom

Direktive (EU) 2017/853 v (b) točki prvega odstavka 5. člena ni mogoče razumeti tako, da se kot omenjena nevarnost šteje le obsodba za nasilno naklepno kaznivo dejanje temveč, da je ta nevarnost podana vedno, kadar je posestnik orožja obsojen zaradi takšnega dejanja. Tožnik orožje legalno poseduje že najmanj 10 let, je dolgoletni lovec in ima v orožnem listu za lov registrirane štiri kose orožja. Glede na to bi mu morala biti pravila pravilnega in skrbnega ravnanja z orožjem dobro poznana. Zavedati bi se moral, da prepovedanega orožja in orožja brez orožnega lista ni dovoljeno imeti v posesti. Čeprav ga je prvostopenjski organ seznanil s pogoji za pridobitev dovoljenja za zbiranje orožja, pred odhodom v tujino ni zagotovil ustreznega prostora za orožje. Njegovo pojasnilo, da za to ni imel časa, ker je za pol leta službeno odšel v Ameriko, ni sprejemljivo.

Prepis zakonskega besedila iz 367. a člena ZPP ne zadosti zahtevi po navedbi okoliščin, ki kažejo na objektivni pomen odločanja o postavljenem pravnem vprašanju. Drugih navedb, ki bi se nanašale na razloge za dopustitev revizije, predlagatelj ne poda, saj je v preostalem predlog po vsebini v bistvu revizija. Navaja torej revizijske razloge in jih utemeljuje, ne pa tudi okoliščin, ki bi kazale na pomembnost pravnega vprašanja. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da uveljavljanje revizijskih razlogov samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije. Ker navedena nepopolnost predloga onemogoča presojo objektivnega pomena zastavljenega vprašanja glede na kriterije iz 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.

Sodišče ne more slediti stališču tožnika, da je posamezniku nezanesljivost dopustno očitati zgolj v primeru, če je bil pravnomočno obsojen za prekršek ali kaznivo dejanje, za kar v primeru tožnika nesporno ne gre, saj je sam predložil potrdili o nekaznovanosti. Kazenski postopek zoper tožnika je bil v fazi preiskave sicer res ustavljen, vendar pa so bili tožniku zaseženi predmeti-revolver z dvema nabojema odvzeti s pravnomočno sodno odločbo in sicer s posebnim sklepom. Zato ni mogoče pritrditi tožniku, da iz sodne odločbe o ustavitvi postopka izhaja, da pri njem niso podani razlogi za odvzem orožnega lista in orožja. Dejstvo, da je bila preiskava zoper tožnika ustavljena, pa tudi ne pomeni, da je bil očitek suma storitve kaznivega dejanja očitno neutemeljen in to, zakaj je bila preiskava ustavljena, jasno izhaja iz obrazložitve sklepa o ustavitvi preiskave. Zakonodajalec je kot zanesljivo osebo opisno določil osebo, za katero se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljala ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljala in shranjevala, ali ga prepuščala osebi, ki ni upravičena do posesti orožja; že vnaprej pa predvideva, da posameznik

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zaslišanja tožnika in prič ter vpogleda v fotografije in upravni spis, sodišče ugotavlja, da tožnik orožja ni hranil zaklenjeno, in sicer ločeno od streliva. Zaradi malomarnosti pri hrambi orožja in streliva je osebo utemeljeno oceniti za nezanesljivo v smislu ZOro-1.

Oba upravna organa prve in druge stopnje sta pravilno ugotovila, da v konkretnem primeru obstaja razlog iz 3. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1 v povezavi z 58. členom ZOro-1 za odvzem orožja s pripadajočim strelivom, saj je zakonodajalec v 2. odstavku 16. člena ZOro-1 izrecno določil, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je med drugim pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem.

V času izdaje izpodbijane odločbe so bili nedvomno podani pogoji za izdajo začasne odločbe iz 221. člena ZUP, ki jo je izdal prvostopenjski organ po uradni dolžnosti na predlog policijske postaje na podlagi 58. člena ZOro-1. Policijska postaja je namreč predlagala prvostopenjskemu organu odvzem orožja in orožne listine zaradi suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini, kar nedvomno postavlja dvom v zanesljivost tožnika.

Upravni organ je že na podlagi javne listine (pravnomočne odločbe prekrškovnega organa) z dokazno veljavo, kot jo določata prvi in drugi odstavek 169. člena ZUP, imel zadostno podlago za ugotovitev, da je tožnik nosil orožje na način, da se lahko sklepa, da ni zanesljiv in zato tudi ne upravičen do posesti orožja.

Upravni organ je že na podlagi javne listine (prekrškovne odločbe) z dokazno veljavo, kot jo določata prvi in drugi odstavek 169. člena (ZUP), imel zadostno podlago za ugotovitev, da je tožnik hranil orožje nepravilno in je na podlagi te ugotovitve lahko sklepal, da tožnik ni več zanesljiv in zato tudi ne upravičen do (nadaljnje) posesti orožja. Poleg navedene javne listine, ki že sama po sebi daje zadostno podlago za ugotovitev, da tožnik ni več zanesljiv, pa je upravni organ svojo odločitev oprl tudi na ustno izpoved tožnika, dano pri prvostopenjskem organu, kjer tožnik ni izpodbijal odločilne dejanske okoliščine, da je orožje ležalo razmetano vsepovsod po njegovi sobi (ker naj bi bilo pripravljeno za čiščenje) in na izpovedbe zaslišanih prič, ki jim je tudi sledil. Tožnik je bil pred izdajo odločbe tudi seznanjen z vsemi v ugotovitvenem postopku ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami in je v zvezi s tem tudi podal izjavo.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za prekršek po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, to je prekršek, ki ga stori, kdor koga udari. Pri tem gre brez dvoma za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja, na kar kaže tudi uvrstitev tega prekrška v 6. člen ZJRM-1 z naslovom "nasilno in drzno vedenje". Prvostopenjski organ je zato pravilno zaključil, da so podani zadržki javnega reda in da ni izpolnjen pogoj iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, kar utemeljuje odvzem orožnega lista in orožja po 58. členu tega zakona. Navedeni prekršek in nadaljnja dva kasnejša prekrška, za katera je bil tožnik obsojen s pravnomočnima odločbama, pa glede na okoliščine in izrečene grožnje pomenijo tudi zadostno podlago za presojo, da ni izpolnjen pogoj zanesljivosti tožnika, saj očitno ni mogoče napraviti zanesljivega sklepa, da tožnik orožja v nobenem primeru ne bo zlorabil. Torej tudi pogoj iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 ni izpolnjen.

Pravnomočni plačilni nalog in pravnomočna sodba sta bila izdana tožniku zaradi prekrška zaradi neustrezne hrambe orožja, zato je Upravna enota pravilno zavrnila izvajanje dodatnih dokaznih predlogov po zaslišanju prič in postavitvi izvedencev glede zanesljivosti tožeče stranke, saj glede na vse navedeno ne bi mogli pripomoči h drugačni ugotovitvi relevantnega dejanskega stanja. Tudi ZUP namreč ne določa, da bi bilo potrebno izvesti prav vse s strani strank predlagane dokaze, pač pa, da je treba stranki dati možnost, da se izreče o ugotovljenem dejanskem stanju, kar je bilo tožniku v konkretnem primeru tudi omogočeno, saj mu je ta možnost s strani Upravne enote bila dana, še preden je bila izpodbijana odločba izdana, Upravna enota pa je pravilno ocenila, da tožeča stranka ni zanesljiva oseba v smislu določb ZOro-1 ter na tej podlagi tudi sprejela ustrezno odločitev, ki jo je tudi prepričljivo in celovito obrazložila.

Iz besedila 1. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1 ne izhaja, da nekdo ne bi bil zanesljiv samo pri tistih kaznivih dejanjih, kjer je podan element nasilja, ampak je mišljeno katerokoli naklepno kaznivo dejanje (tudi brez elementov nasilja), zaradi katerega je nekdo neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati da bo orožje zlorabil. Katera vse so tista kazniva dejanja, pa je odvisno od okoliščin posameznega primera.

V zadevi ni sporno, da je bil tožeči stranki zaradi neustrezne hrambe orožja izdan pravnomočen plačilni nalog zaradi prekrška iz 7. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1. V posledici tega je bil tudi podan predlog za odvzem orožja in streliva. Ker plačilni nalog, izdan zaradi prekrška, še ni bil izbrisan iz evidence, je tožena stranka pravilno zavrnila dodatne dokazne predloge glede zanesljivosti tožeče stranke, saj upoštevaje navedeno ne bi mogli pripomoči k drugačni ugotovitvi relevantnega dejanskega stanja.

Odvzem orožja je vedno utemeljen takrat, ko je izkazano, da je posameznik nezanesljiv. Sodišče meni, da je v primerih, ki so določeni v drugem odstavku 16. člena ZOro-1, že z nastopom takih situacij nezanesljivost izkazana, medtem ko se v primeru iz prvega odstavka tega člena, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, presoja ali je nezanesljivost posameznika izkazana bodisi z dejanjem samim ali pa glede na obnašanje in način življenja tistega, ki tako orožje ima. Odvzem orožja namreč pomeni poseg v lastninsko pravico, torej v ustavno zavarovano pravico, ki pa jo je dopustno omejiti ali jo odvzeti le takrat, ko je izkazano, da je nezanesljivost tistega, ki orožje ima, taka, da je poseg v lastninsko pravico zaradi varnosti upravičen. Cilj odvzema orožja je torej v zagotavljanju varnosti in prav to je, po oceni sodišča, tudi temelj presojanja zanesljivosti posameznika za posest orožja.

Dokazi so prepričljivo pokazali, da je zaradi nepravilnosti pri hrambi tožnikovega orožja, tako dovoljenega, kakor tudi prepovedanega oziroma predelanega orožja s spremenjenim kalibrom in nameščenim dušilcem poka, upravni organ pa je utemeljeno ocenil tožnika za posameznika, ki ni (več) zanesljiv v smislu določb 3. točke 2. odstavka 14. člena v zvezi s 1. odstavkom 16. člena in 1. odstavkom 58. člena ZOro-1.

Kazenski postopek zoper tožnika je bil v fazi preiskave sicer res ustavljen, vendar pa so bili tožniku zaseženi predmeti-revolver z dvema nabojema odvzeti s pravnomočno sodno odločbo in sicer s posebnim sklepom. Zato ni mogoče pritrditi tožniku, da iz sodne odločbe o ustavitvi postopka izhaja, da pri njem niso podani razlogi za odvzem orožnega lista in orožja.

Šteje se, da pogoj zanesljivosti ni podan že, če je podana katerakoli izmed okoliščin iz drugega odstavka 16. člena ZOro-1, ki pomenijo, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, ravno tako pa za odvzem zadostuje tudi, če ni več upravičenega razloga za izdajo orožne listine.

Glede na to, da je prvostopenjski organ upošteval dejstvo, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja, pri čemer je glede na opis dejanja tudi ugotovil, da je tožnik zaradi tega neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem, je to zadosten razlog za to, da je podana okoliščina iz 1. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1, ki kaže na nezanesljivost in s tem v zvezi okoliščine, ki so navedene v tožbi in so tožniku v prid, ne morejo odtehtati tega, da je šlo za storitev kaznivih dejanj, kjer je bilo nasproti drugim osebam uporabljeno nevarno orodje.

Upravni organ je pravilno ocenil, da je tožnik nezanesljiv in da zato ne izpolnjuje več pogoja iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. Posledično je pravilno odločil, da so izpolnjeni z ZOro-1 predpisani pogoji za to, da se mu dovoljenje za posest orožja, kakor tudi v dovoljenju registrirano orožje, odvzame.

ZOro-1 kot zanesljivo osebo opisno določa osebo, za katero se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljala ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljala in shranjevala, ali ga prepuščala osebi, ki ni upravičena do posesti orožja, že vnaprej pa predvideva, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če gre za enega izmed prej naštetih primerov. To torej pomeni, da v kolikor nastopi eden od teh primerov, to že samo po sebi pomeni, da je oseba nezanesljiva, medtem ko je potrebno v drugih primerih to ugotoviti na podlagi ravnanja posameznika z orožje.