17. člen ZOro-1

Posameznik mora v zvezi z upravičenim razlogom za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja je odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera, pri čemer se upošteva obstoj konkretno izkazane ogroženosti posameznika in ne le sklepanje oziroma občutek o tem, ter da se nadalje upošteva, ali je nabava orožja, na katero se nanaša vloga, edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo ugotovljene konkretne nevarnosti. Sodišče ugotavlja, da tožnikovi občutki ogroženosti temeljijo na posplošenih predvidevanjih in ne konkretnih dogodkih, zato pritrjuje toženi stranki, da tožnik v postopku ni izkazal konkretnih razlogov ogroženosti in da je za zagotavljanje varnosti življenja in premoženja ljudi pristojna država s Policijo ali pa zasebne varnostne organizacije, ki delujejo v skladu z zakonodajo.

Sodišče, enako kot tožena stranka, meni, da je pri razlagi določb ZOro-1 treba izhajati iz narave stvari, torej orožja, ter načelnega izhodišča, da je država tista, ki primarno zagotavlja varnost ljudi in premoženja in izvaja za to potrebne ukrepe, vključno z ukrepi uporabe sile zoper kršitelje zakonov. Ob upoštevanju opisanih izhodišč je po presoji sodišča utemeljena razlaga, da se določba drugega odstavka 17. člena ZOro-1 nanaša le na orožne listine, povezane z zbiranjem orožja.

Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da je treba razlagati restriktivno oziroma je presoja glede obstoja obravnavanega razloga stroga. Iz stališč sodne prakse izhaja, da je presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera, pri čemer se upošteva obstoj konkretno izkazane ogroženosti posameznika in ne le sklepanje oziroma občutek o tem, ter da se nadalje upošteva, ali je nabava orožja, na katero se nanaša vloga, edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo ugotovljene konkretne nevarnosti.

Iz tretjega odstavka 4. člena Pravilnika za izvajanje zakona o orožju, veljavnega v času odločanja, izhaja, da mora posameznik za pridobitev orožnega lista predložiti potrdilo športne panožne zveze, da tekmuje s takšno vrsto orožja v uradnih tekmovalnih sistemih panožnih športnih zvez doma ali v tujini in glede na to, da je ta določba povsem jasna, jo je treba tako tudi razlagati. Določb predpisov ni dopustno razlagati tako, da se jim z razlago dodaja pomen in vsebina, ki iz določbe same po sebi ne izhaja, saj bi to pomenilo, da se organ postavlja v vlogo predpisodajalca.

Tožnik ni uspel dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tako veliki meri, da je orožje edino in hkrati najprimernejše sredstvo za zavarovanje pred konkretnimi nevarnostmi. Gre za grožnje, ki obstajajo na abstraktni ravni, kar med strankama ni sporno. Tudi po mnenju sodišča te grožnje niso take intenzitete, da bi bila potrebna posest strelnega orožja, še zlasti, če se izhaja iz stališča, da obstajajo tudi druga sredstva za odvračanje nevarnosti, ki bi bile lahko hipotetično podane s strani drugih oseb, še zlasti, ker do sedaj tožnika še ni nihče ogrožal z orožjem.

Tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogoja za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 17. člena ZOro-1. S svojimi navedbami namreč ni uspel utemeljiti, da je njegova osebna varnost konkretno ogrožena tako in v tolikšni meri, da je polavtomatska pištola kot varnostno orožje edino in obenem najbolj primerno sredstvo za odpravo konkretne nevarnosti, ki naj bi grozila tožniku. Tožnik se je splošno skliceval na okoliščino, da ima izdano dovoljenje za zbiranje orožja in da ima doma več kosov orožja, vendar pa dovolj konkretnih navedb o tem ni podal. Njegove navedbe v tej smeri so torej ostale na ravni (pre)splošnih zatrjevanj in sklepanj, kar po že obrazloženem za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja ne zadostuje.

Tožena stranka dokaznih predlogov sploh ni upoštevala in jih je pri svoji odločitvi v celoti prezrla, saj dokazov z zaslišanjem predlaganih prič sploh ni izvedla, niti jih ni obrazloženo zavrnila in se do teh dokaznih predlogov tudi ni kakorkoli drugače opredelila s svojimi razlogi, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Upravičen razlog za izdajo orožne listine ima po 1. alineji prvega odstavka 17. člena ZOro-1 posameznik, če dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Prav s tem razlogom oziroma na tej podlagi je tožnica utemeljevala obravnavano zahtevo za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja - polavtomatske pištole. Glede na naravo stvari (orožja), ki sta jo pravilno izpostavila že oba upravna organa, ter ob upoštevanju načelnega izhodišča pravnega reda Republike Slovenije, da država zagotavlja varnost ljudi (in premoženja) na svojem teritoriju, je utemeljena restriktivna razlaga 1. alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1 oziroma stroga presoja glede obstoja razloga za izdajo orožne listine iz te določbe.

Dolžnost delodajalca je, da svojim zaposlenim zagotovi varnost pri opravljanju dela in ne da se posamezniki sami oborožujejo, da lahko varno opravljajo svojo službo. Sodni izvršitelj si lahko pri izvajanju svoje dejavnosti pomaga z asistenco policije. Tožnik bi se lahko poslužil milejših tehničnih sredstev za odvrnitev nevarnosti, kot je na primer plinski razpršilec ali električni paralizator, prav tako lahko pri prenosu denarja in vrednejših papirjev spremstvo nudi tudi varnostna služba. Tožnik ni uspel dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tako veliki meri, da je orožje edino in hkrati najprimernejše sredstvo za zavarovanje pred konkretnimi nevarnostmi.

Glede na posebno ureditev ZOro-1 v zvezi z izdajo dovoljenja posamezniku za nabavo varnostnega orožja, je razlogovanje tožnika, da je izpolnjen upravičen razlog za izdajo orožne listine za varnostno orožje že, če posameznik poseduje dovoljenje za zbiranje orožja, neutemeljeno.

Upravna organa sta pravilno zaključila, da v obravnavanem primeru pogoji za izdajo dovoljenja za nabavo orožja za potrebe osebne varnosti niso podani. Pritrditi je zaključku, da se takšno dovoljenje izda le osebi, katere osebna varnost je dejansko ogrožena do te mere, da oseba nima druge možnosti varovanja in je uporaba orožja edino in najbolj učinkovito sredstvo za odvrnitev napada.

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Revident s svojimi navedbami ni izkazal zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ni izkazal, da bi bila njegova varnost oziroma varnost ljudi okrog njega kakorkoli dejansko ogrožena. Dejavnost strelskega društva, vključno s prevozi športnega orožja, pa sama po sebi še ne povzroča takšne ogroženosti. Revident ni izkazal niti, da bi se ogroženosti lahko zoperstavil edino oziroma na najprimernejši način le s tem, da bi sam imel orožje.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu. Vprašanje, kaj pomeni pojem ogrožanja osebne varnosti v smislu 17. člena ZOro-1 oziroma po katerih merilih se opravi presoja izpolnjevanja navedenega pogoja za pridobitev orožnega dovoljenja, je že rešeno v praksi Vrhovnega sodišča, ne glede na to, da praksa Vrhovnega sodišča v večjem delu temelji na uporabi prej veljavnega Zakona o orožju, ki pa je bil v vsebinskem pomenu pogoja upravičenosti razlogov za izdajo dovoljenja bistveno enak. Izpodbijana sodba pa od te prakse ne odstopa, zato ne gre za pomembno pravno vprašanje. Revident glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu z navedbami, da se mu s sprejetimi odločitvami onemogoča, da ustrezno in v skladu z zakonom varuje svoje življenje, zdravje, lastnino in družino, zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.

Tožnik ni uspel dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tako veliki meri, da je orožje edino in hkrati najprimernejše sredstvo za varovanje pred konkretnimi nevarnostmi.

Tisti, ki prosi za dovoljenje za nabavo orožja, mora v postopku dokazati, da ima upravičen razlog za njegovo posest. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v postopku to možnost imel. Pri tem je organ moral zasledovati tudi javni interes. Sama dejavnost kontrolorja varnostnikov, pa čeprav pretežno v nočnem času, tudi po presoji Vrhovnega sodišča namreč ni razlog za nabavo orožja.

Upravičen razlog za izdajo orožja oziroma orožne listine ima posameznik, če dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje.