UPRS Sodba IV U 14/2023-22

Tožba se zavrne.

1Upravna enota Celje je zavrnila zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za nabavo orožja v Republiki Sloveniji iz razloga varnosti.

2V obrazložitvi je navedla, da niso podani pogoji za izdajo in da mora biti potencialna ogroženost, ki bi lahko bila pomembna okoliščina pri odločitvi upravnega organa za izdajo dovoljenja za nabavo orožja iz razloga varnosti, tudi dokazljiva, medtem ko hipotetična ogroženost ne more biti zadosten razlog za posedovanje, kaj šele za uporabo varnostnega orožja. Iz navedb in dokazil stranke upravni organ utemeljeno smatra, da strankina osebna, strokovna in človeška diskreditacija s strani državnih institucij (različnih sodišč in tožilstva), še ne pomeni neposredne grožnje na njeno telo in življenje.

3Nadalje še dodaja, da je upravni organ 10. 11. 2022 od Mestne občine Celje v vednost prejel obvestilo o grožnjah občana (tožnika), ki ga je le-ta posredovala tudi na Policijsko postajo Celje. Iz navedenega dopisa izhaja, da je Mestna občina Celje od občana A. A. 30. 10. 2022 prejela pisanje, iz katere med drugim izhaja napoved, da bo navedeni kot vojni veteran vojne za Slovenijo pravico vzel v svoje roke, ter da je v ta namen pri Upravni enoti Celje že podal vlogo za izdajo orožne listine, saj se bo na takšen način poskušal braniti pred državo, katero je soustvaril. Takšne navedbe je Mestna občina Celje razumela kot resne utemeljene grožnje, zaradi česar menijo, da za izdajo dovoljenja za nabavo strelnega orožja A. A. obstajajo zadržki skladno z Zakonom o orožju (v nadaljevanju ZOro-1).

4Upravni organ je zavrnil predlog tožnika, pri čemer je pojasnil, da je pri odločitvi upošteval tudi dejstvo, da stranka v postavljenem roku ni predložila zdravniškega spričevala z ugotovljeno zmožnostjo za posest in nošenje orožja, niti potrdila o opravljenem preizkusu znanja o ravnanju z orožjem, kar pa je pogoj za izdajo orožne listine. S tem tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v drugem odstavku 14. člena ZOro-1, v povezavi s prvo alinejo 17. člena ter pogoja iz 18. in 19. člena istega zakona.

5Toženka je zavrnila pritožbo tožnika.

6Tožnik v tožbi izpostavlja, da smatra, da ga ogroža država s svojimi institucijami. Poudarja, da so Okrajno in Višje sodišče v Celju, Okrožno tožilstvo v Celju, Ustavno sodišče s kršenjem zakonodaje in Ustave Republike Slovenije, njegovim strankam v sodnem postopku, s privolitvijo Mestne občine Celje, odvzeli dostop do njihovih parcel po občinski cesti. Po odločitvi sodišč si morajo občani narediti novo cesto po svojem zemljišču v dolžini 180 m. V tem primeru gre za čisto krajo zemljišča v korist zasebnika, ki je na občinsko cesto postavil zidano poslopje - črno gradnjo in na cesto prestavil še lesen kozolec. Mestna občina Celje je podarila občinsko cesto zasebniku, da bi preprečila morebitno rušitev črne gradnje.

7V teh sodbah se vidi, da lahko sodniki pod krinko svoje neodvisnosti počnejo neverjetne neumnosti, kot so, da ne vabijo v postopek vseh strank, ponarejajo lastne sodbe, zahtevajo, da geodeti izvajajo storitve po neobstoječi zakonodaji, zahtevajo, da geodeti upoštevajo dokumente, ki ne obstajajo, ne upoštevajo dokončnih, pravnomočnih in nespremenljivih upravnih odločb geodetske uprave, spreminjajo že urejene meje, krivdo zavračajo na pokojne državljane, ki so strokovno in zakonito opravili svoje delo in se ne morejo braniti. Navaja še vrsto očitkov na račun sodnikov. Zatrjuje, da v državnih institucijah, ki so sodelovale v postopkih od državne uprave do sodišč in tožilstev, vlada popolna anarhija.

8Dodaja, da je vojni veteran, ki je celo življenje pošteno in strokovno soustvarjal domovino. V zimi življenja pa so ga državne institucije popolnoma strokovno diskreditirale, mu vzele človeško dostojanstvo in materialna sredstva. Ne glede na odločitev si bo do smrti prizadeval za odpravo, razveljavitev ali ugotovitev ničnosti vseh 10 krivičnih sodb in kaznovanje krivcev.

9V dopolnitvi tožbe tožnik navaja, da so ga sodišča in nadzorne državne institucije v desetih sodbah popolnoma strokovno diskvalificirale, vzele so mu človeško dostojanstvo na način, da so ponarejale lastne dokončne in pravnomočne sodbe, odločbe in sklepe. Nadalje pojasnjuje zdravstvene težave. Meni, da je zanj edini način, da umakne zahtevo za nabavo orožja, da se prekine ogrožanje njegovega življenja z odpravo, razveljavitvijo ali ugotovitvijo ničnosti vseh 10 sodb.

10Navaja še, da ni predložil potrdila o opravljenem zdravniškem pregledu in potrdila o opravljenem preizkusu znanja o ravnanju z orožjem, saj uslužbenka na Upravni enoti Celje ni upoštevala njegovih navedb o ogroženosti življenja in bi njegovo vlogo za nabavo orožja zavrnila, ne glede na to ali bi ji predložil zahtevani potrdili. Zato bi bili stroški za potrdila nesmiselni.

11Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da ponovno ocenjuje, da je odločba organa prve stopnje pravilna in zakonita ter se sklicuje na izdano odločbo.

12Tožnik v pripravljalni vlogi še navaja, da je v dosedanjih dopisih podrobno opisal, zaradi česa je na Upravni enoti Celje vložil zahtevo za nabavo strelnega orožja in ponavlja navedbe iz tožbe.

13Tožba ni utemeljena.

14V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je upravni organ tožniku zavrnil izdajo orožnega lista.

15V skladu z 8.a členom ZOro-1 orožne listine in odločbe v upravnem postopku, ki so povezane z uresničevanjem pravic in dolžnosti po tem zakonu, izdaja upravna enota, na območju katere ima oseba stalno prebivališče ali sedež. Drugi odstavek 14. člena ZOro-1 določa, da pristojni organ izda posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja, če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je dopolnil 18 let, da ni zadržkov javnega reda, da je zanesljiv, da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine, da ima opravljen zdravniški pregled, da je opravil preizkus znanja o ravnanju z orožjem.

16Med strankama ni sporno in tožnik sam navaja v dopolnitvi tožbe, da v postavljenem roku ni predložil zdravniškega spričevala z ugotovljeno zmožnostjo za posest in nošenje orožja, niti potrdila o opravljenem preizkusu znanja o ravnanju z orožjem, kar pa je pogoj za izdajo orožne listine. Že na podlagi navedenega tako tožnik ni izkazal dveh taksativno naštetih pogojev za izdajo orožnega lista.

17Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne ponavlja ter dodaja:

18Presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja, in sicer, ali je posameznik dokazal, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje (prva alineja prvega odstavka 17. člena v zvezi s 4. točko tretjega odstavka 14. člena ZOro-1), je odvisna od specifičnih okoliščin vsakega posamičnega primera, v okviru katerih je treba upoštevati merila, ki jih je izoblikovala sodna praksa (npr. U 722/1995, U 258/1995, U 1466/1994, I Up 28/1998, X Ips 1166/2006). Iz navedene sodne prakse izhaja, da je potrebno izkazati obstoj konkretne ogroženosti posameznika in ne zgolj subjektivni občutek ogroženosti¹, kar je organ ugotovil v konkretnem primeru.

19Trditveno in dokazno breme o tem, da je osebna varnost posameznika ogrožena tako in v tolikšni meri, da je ni mogoče zagotoviti drugače kot z varnostnim orožjem, je na posamezniku, ki zahteva izdajo dovoljenja, kar povsem jasno izhaja iz 1. alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1, takšno stališče pa potrjuje tudi 20. člen tega zakona. Tožnik v zadevi vseskozi govori in zatrjuje le hipotetično sklepanje oziroma občutek o tej nevarnosti, pri čemer iz njegovih navedb ne izhaja konkretno izkazana ogroženost posameznika.

20Glede na povedano je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena po zakonu. Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Kadar pa dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, ni sporno, pa ZUS-1 daje sodišču v prvem odstavku 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

¹ Tako sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 23/2013 z dne 10. 2. 2013.