22. člen ZOro-1

Iz sodne prakse ESČP v zvezi z uporabo 8. člena EKČP, s katerim je zaščitena čast oziroma ugled posameznika kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja izhaja, da je pogoj za varstvo te osebnostne pravice, da napad oziroma poseg v čast oziroma ugled doseže določen težnostni prag oziroma določeno stopnjo resnosti in da je izvršen na način, da je ogroženo uživanje pravice do zasebnega življenja. ESČP poudarja, da je vprašanje, ali je navedeni pogoj dosežen, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Toženka tožnikov s svojim ravnanjem ni izpostavila kot neposredno odgovornih za dogodek streljanja. Po tožbenih navedbah je dopis osebnim zdravnikom naslovila tudi glede drugih udeležencev lova in ne le glede tožnikov. Poleg tega je nesporno dejstvo, da sta tožnika bila udeležena v dogodku, ko je prišlo do streljanja. Ne drži torej, da je bil očitek odgovornosti za dogodek naslovljen prav in izključno nanju. Tudi če bi bil, pa glede na navedene okoliščine težnostni prag za varstvo njune pravice do časti oziroma ugleda ni bil presežen.

Sodišče ne more slediti stališču tožnika, da je posamezniku nezanesljivost dopustno očitati zgolj v primeru, če je bil pravnomočno obsojen za prekršek ali kaznivo dejanje, za kar v primeru tožnika nesporno ne gre, saj je sam predložil potrdili o nekaznovanosti. Kazenski postopek zoper tožnika je bil v fazi preiskave sicer res ustavljen, vendar pa so bili tožniku zaseženi predmeti-revolver z dvema nabojema odvzeti s pravnomočno sodno odločbo in sicer s posebnim sklepom. Zato ni mogoče pritrditi tožniku, da iz sodne odločbe o ustavitvi postopka izhaja, da pri njem niso podani razlogi za odvzem orožnega lista in orožja. Dejstvo, da je bila preiskava zoper tožnika ustavljena, pa tudi ne pomeni, da je bil očitek suma storitve kaznivega dejanja očitno neutemeljen in to, zakaj je bila preiskava ustavljena, jasno izhaja iz obrazložitve sklepa o ustavitvi preiskave. Zakonodajalec je kot zanesljivo osebo opisno določil osebo, za katero se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljala ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljala in shranjevala, ali ga prepuščala osebi, ki ni upravičena do posesti orožja; že vnaprej pa predvideva, da posameznik

Pravnomočni plačilni nalog in pravnomočna sodba sta bila izdana tožniku zaradi prekrška zaradi neustrezne hrambe orožja, zato je Upravna enota pravilno zavrnila izvajanje dodatnih dokaznih predlogov po zaslišanju prič in postavitvi izvedencev glede zanesljivosti tožeče stranke, saj glede na vse navedeno ne bi mogli pripomoči h drugačni ugotovitvi relevantnega dejanskega stanja. Tudi ZUP namreč ne določa, da bi bilo potrebno izvesti prav vse s strani strank predlagane dokaze, pač pa, da je treba stranki dati možnost, da se izreče o ugotovljenem dejanskem stanju, kar je bilo tožniku v konkretnem primeru tudi omogočeno, saj mu je ta možnost s strani Upravne enote bila dana, še preden je bila izpodbijana odločba izdana, Upravna enota pa je pravilno ocenila, da tožeča stranka ni zanesljiva oseba v smislu določb ZOro-1 ter na tej podlagi tudi sprejela ustrezno odločitev, ki jo je tudi prepričljivo in celovito obrazložila.

Dokazi so prepričljivo pokazali, da je zaradi nepravilnosti pri hrambi tožnikovega orožja, tako dovoljenega, kakor tudi prepovedanega oziroma predelanega orožja s spremenjenim kalibrom in nameščenim dušilcem poka, upravni organ pa je utemeljeno ocenil tožnika za posameznika, ki ni (več) zanesljiv v smislu določb 3. točke 2. odstavka 14. člena v zvezi s 1. odstavkom 16. člena in 1. odstavkom 58. člena ZOro-1.

ZOro-1 kot zanesljivo osebo opisno določa osebo, za katero se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljala ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljala in shranjevala, ali ga prepuščala osebi, ki ni upravičena do posesti orožja, že vnaprej pa predvideva, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če gre za enega izmed prej naštetih primerov. To torej pomeni, da v kolikor nastopi eden od teh primerov, to že samo po sebi pomeni, da je oseba nezanesljiva, medtem ko je potrebno v drugih primerih to ugotoviti na podlagi ravnanja posameznika z orožje.

Napačno je stališče tožeče stranke, da je nadzor v predmetni zadevi stvar lovske inšpekcije. ZDLov-1 namreč ne vsebuje določb v zvezi z lovskimi strelišči, glede lovske inšpekcije pa določa, da lovski inšpektorji nadzorujejo izvajanje določb tega zakona in predpisov izdanih na njegovi podlagi, pooblastila in pristojnosti, ki jih ima lovski inšpektor poleg pooblastil, ki jih ima po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, pa določa ZDLov-1 v četrtem odstavku 74. člena. Iz te določbe pa izhaja, da lovski inšpektor ne nadzoruje lovskih strelišč in rokovanja z lovskim orožjem. Glede na to je pravilen zaključek upravnih organov, da je za nadzor nad (tudi lovskim) orožjem in strelišči pristojen Inšpektorat za notranje zadeve.

Za obstoj disciplinske kršitve iz 2. točke prvega odstavka 45. člena ZDDO zadošča že nevestno oziroma malomarno opravljanje dela v zvezi z opuščanjem dolžnega nadzorstva oziroma evidencami prejetega orožja v orožarsko delavnico. Ni treba, da bi zaradi tega prišlo še do posledice - prilaščanja orožja s strani podrejenih delavcev.