Nelojalna konkurenca

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus ali je v Sporni grafični podobi stopnja intenzivnosti posnemanja v prej naštetih podobnostih takšna, da je v njej zaznavno že obstoječe delo. Povsem identično so v obeh podobah oblikovani naslednji elementi, ki jim je pritožbeno sodišče dalo bistven pomen: cel obraz je prikazan frontalno, obe imata očala, pričeski sta si podobni, lase imata spete v bujno pričesko, zataknjeno kuhalnico, enak prifrknjen nos, enak nasmeh, ki je obrnjen v desno stran obraza, jamica v istem licu, enaka oblika brade, enaki okrogli uhani. Po prepričanju pritožbenega sodišča, ne more iti za naključje, da bi se toženec z oblikovanjem Sporne grafične podobe v navedenih podobnostih tako približal Grafični podobi, ne da bi šlo za njeno posnemanje. Po naravi stvari so proizvodi strank, torej slaščic namenjeni splošni, širši javnosti in je potrošnik, ki slaščice kupuje povprečni potrošnik. Potrošniki so bili dejansko zmedeni glede izvora blaga predvsem so izrazili razočaranje nad "izdelki tožnikov," ki sta oglaševala le 100% naravne izdelke,izdelki pa so bili manj kvalitetni. Ob primerjavi Grafične podobe in Sporne grafične podobe se je treba omejiti na prim

Ni podana niti izjema, da obravnavano pozno tožnikovo izjavljanje (vloga, izročena na naroku) ne bi zavleklo spora, niti izjema, da se pritožnik pozno izjavlja brez svoje krivde, pač pa velja pravilo (načelnega pomena), da je vsako pozno strankino izjavljanje, ki sodišče sili v preložitev naroka, prepozno (oboje, pravilo in izjemi izhajajo iz petega v zvezi s četrtim odstavkom 286.a člena ZPP). Točke (a)–(d) prvega odstavka 26. člena Uredbe 2024/1143 vsebujejo stopnjevan seznam prepovedanih ravnanj.

Sodišče je lahko samo presojalo, ali je ustvarjeno delo tožnice avtorsko delo in ali sta toženki in četrto toženec kršili avtorsko delo tožnice. Sodišče je, z izjemo dveh prstanov, kjer je tožnica v sporu uspela, celostno povzelo vsa pravno pomembna dejstva in zaključilo, da upoštevajoč vse okoliščine primera, tožnici ni mogoče nuditi avtorsko pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da tuje avtorsko delo lahko drugega ustvarjalca navdihuje, pri tem pa ne gre za kvalitativen preskok, ko bi šlo za predelavo ali prevzem tujega dela, temveč gre za njegovo prosto uporabo. Prva toženka je kršila materialno avtorsko pravico tožnice do reproduciranja, distribuiranja in predelave s tem, ko je objavila in ponujala za prodajo sporna prstana (kite in kite set). Pri predelavi mora biti tako intenziven prevzem tujega avtorskega dela, da gre za kršitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je C. vprašanje postavila v povezavi s prstanom, ki ni predmet tega postopka in tudi ni podoben nobenemu od predstavljenih tožničinih izdelkov. Zgolj na podlagi enega poštnega sporočila ni mogoče sklepati, da je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence. Pogoji po 2.

Pritožbeni postopek ni namenjen ponovitvi prvostopenjskega postopka, pač pa preizkusu pravilnosti razlogov v izpodbijani sodbi. Bistvo pritožbe je prav opozarjanje na domnevne nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki so razvidne iz same sodbe ali ki jih je sodišče prve stopnje zagrešilo z nepravilnim vodenjem postopka. Zgolj prepis navedb v pritožbi, ki jih je stranka podala že pred sodiščem prve stopnje, praviloma ne more (tudi v tej zadevi ne) pripeljati do uspeha pritožnice, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča prve stopnje na njene navedbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi utemeljilo svojo odločitev glede primerne višine pogodbene kazni, zato pritožnica s ponavljanjem svojih navedb glede višine le-te ne more omajati. V pravdi za plačilo denarne pogodbene kazni dolžnik lahko uveljavlja njeno zmanjšanje, skladno z določbo 252. člena OZ, tudi z ugovorom, kar je v konkretnem primeru toženka tudi storila. Pri odločanju o ugovoru pa se lahko opre tudi na druge dejanske trditve dolžnika in ne le na tiste, ki jih ta poda v utemeljitev ugovora. Sodišče je ugotovilo, da ustrezna pogodbena kazen, ki bi glede na okoliščine primera: povprečno letno provizijo in

V okviru nelojalne konkurence so prepovedana tista ravnanja, ki izpolnjujejo pogoje navedene v drugem odstavku 63.a člena ZPOmK-1. Torej je dejanje nelojalne konkurence lahko le dejanje podjetja. Zato dejanj nelojalne konkurence ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti. Torej je tožba nesklepčna v delu, ko se toženki očitajo dejanja nelojalne konkurence, ki naj bi jih storila preden je postala samostojna podjetnica posameznica. Toženki je lahko prepovedan takšen način pridobivanja strank, ki ga zakon opredeljuje kot dejanje nelojalne konkurence (torej dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja tožnice z drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij; protipravno pridobivanje poslovne tajnosti tožnice ali neupravičeno izkoriščanje zaupne poslovne tajnosti tožnice), ne pa opravljanje računovodsko knjigovodske dejavnosti same, na prepoved česar meri zahtevek tožnice. Splošno zatrjevanje, da je neka kategorija podatkov zaupna oziroma strogo zaupna, samo po sebi ne omogoča pravnega sklepanja, da se bodisi celotna kategorija podatkov bodisi posamičen podatek iz te kategorije prilega kriterijem iz druge

Tožnica bi morala izkazati aktivno ravnanje toženke, ki bi že bilo usmerjeno v onemogočanje uveljavitve terjatve tožeče stranke. Za takšno ravnanje so po ustaljeni sodni praksi potrebna konkretna ravnanja v smeri skrivanja, odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem. Bistveno je, da mora zaradi aktivnih ravnanj toženke, usmerjenih v odtujevanje in skrivanje premoženja, obstajati možnost, da bo izterjava terjatve v prihodnosti slabša od možnosti, v trenutku, ko je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe. Prepovedni zahtevek vsebuje določno opredelitev prepovedi, saj je v njem jasno navedeno, da se toženki prepoveduje uporabo znamke EU št. 000, kot tudi, da navedena prepoved velja za označevanje blaga iz razreda 9 in storitve v razredih 35 in 36 Mednarodne klasifikacije blaga in storitev (Nicejske klasifikacije). Nadalje je jasno določeno, da se toženki prepoveduje uporabo imena A., kot tudi področja, za katera velja navedena prepoved (poslovno dokumentacijo, oglaševanje, internetne strani, elektronsko pošto itd.). Iz vsebine zahtevka je mogoče določiti ravnanje, ki se toženki prepoveduje, saj je konkretizirana tako uporaba kot njen predmet. To

Tožba je v delu, ki se nanaša na prvo toženko, neodpravljivo nesklepčna, ker tožnica tožbe ni uperila proti C. C., ampak proti družbi, ki je bila ustanovljena kasneje. Pritožbeno uveljavljanje dejanj v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvo toženke zaradi kršitve pogodbenih obveznosti pa se nanašajo na obdobje, ko prvo toženka sploh še ni pridobila pravne subjektivitete, ker tedaj še ni bila vpisana v sodnem registru. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je druga toženka imetnica nacionalne figurativne znamke A., registrirane pri Uradu R Slovenije za intelektualno lastnino in nosilka upravičenj iz tega naslova. S tem ni podan abstraktni zakonski dejanski stan, da je prva toženka prodajala blago z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga, ki se nanaša na neupravičeno uporabo znamke. Prva toženka je namreč v skladu z dovoljenjem drugo toženke kot njen pogodbeni partner prodajala prehransko dopolnilo na slovenskem trgu. Zato v zaznavi kupcev prehranskih dopolnil takšnega tipa, distributer ni bistvena sestavina blagovne znamke.

Določbo 226. člena ZIZ je za primere dolžnikovih kršitev opustitvenih ravnanj (227. člen ZIZ), določenih z izvršilnim naslovom (pravnomočno sodbo), treba razlagati tako, da upnik, ki tako ravnanje dolžnika zazna, vloži predlog za izvršbo in v njem med drugim opredeli to dolžnikovo obveznost (opustitev, ki predstavlja kršitev), sodišče pa na tej podlagi izda sklep o izvršbi (prvi odstavek 40. in prvi odstavek 44. člena ZIZ), v katerem tudi določi denarno kazen za dolžnikovo kršitev ob upoštevanju relevantnih okoliščin primera (prvi odstavek 227. člena v zvezi s tretjim in šestim odstavkom 226. člena ZIZ). Zato pri kršitvah opustitvenih obveznosti dolžnika nobena kršitev, storjena po izdaji izvršilnega naslova ne ostane nesankcionirana. Za izvršbo nenadomestne nedenarne terjatve za opustitev določenega ravnanja po prvem odstavku 227. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ je za določitev in izvršitev denarne kazni dolžniku v sklepu o izvršbi pogoj, da je dolžnik po izvršljivosti izvršilnega naslova vsaj enkrat že kršil svojo obveznost opustiti določeno ravnanje iz izvršilnega naslova.

Prodaja izdelkov iz enakega/podobnega materiala in enakega/podobnega izgleda lahko privede do tega, da se ustvari ali utegne ustvariti zmeda v javnosti glede izvora blaga. Vendar pa slednje ni kar samoumevno. Izdelki tožene stranke so označeni z znamko Pikaluna. Oznake so dovolj velike, da jih nihče ne more spregledati. Izdelki tožeče stranke pa so označeni z njeno blagovno znamko Lelosi. Znamki sta povsem različni in ju potencialni kupci ne morejo povezati ali zamenjati. Prav znamka pa ima v prvi vrsti funkcijo, da označi izvor blaga. Znamka tožene stranke se dovolj razlikuje od znamke tožeče stranke, da ni podana verjetnost, da bi bil povprečni potrošnik lahko zmeden glede izvora blaga ene ali druge stranke, ki je označeno z različnima znamkama.

Upnikov zahtevek ima naravo prepovedi nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, za katerega je bilo že v predhodnem sklepu višjega sodišča obrazloženo, da ima učinek trajne narave in zagotavlja ohranitev ali ponovno vzpostavitev v izvršilnem naslovu določenega pravnega stanja. Zajema (ureja) torej prihodnost oziroma potencialne prihodnje kršitve ali njihove ponovitve, če do njih dejansko pride. Prepoved bodočih ravnanj z znaki omejevanja konkurence je bila dolžniku izrečena šele z drugostopenjsko odločbo. Šele takrat je postala obveznost izvršljiva in šele takrat je upnik pridobil za izvršbo primeren izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko zahteva pravno varstvo neposredno v izvršilnem postopku. Povedano drugače: pravovarstveni zahtevek za izvršbo se vzpostavi šele z nastopom izvršljivosti izvršilnega naslova. Denarne kazni v našem izvršilnem pravu nimajo narave povračilnih ukrepov.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje v delu, da posamezna opisana dejstva in ravnanja vpletenih fizičnih oseb vsako zase ne zadoščajo za sklep o protipravnem ravnanju tožeče stranke v zvezi s 4. alinejo tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1. Upoštevati pa je treba, da je tožena stranka navedla celo vrsto indičnih dejanj bivšega zaposlenega tožene stranke ter direktorja tožeče stranke, dejstvo, da je tožena stranka uporabila iste poslovne kontakte ter poznavanje bivšega zaposlenega tožene stranke z direktorjem tožeče stranke in direktorjem naročnika, ki pa vsa skupaj povezana v časovno verigo lahko pripeljejo do zaključka, da je tožeča stranka ravnala nelojalno v smeri razdiranja sodelovanja med tožečo stranko in njenim naročnikom ter z namenom, da bi se sklenila enaka ali podobna pogodba s tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so trditve tožene stranke o prevzemu posla na strani tožeče stranke premalo konkretizirane, ker da tožena stranka ni navedla, katera so tista dejanja nelojalne konkurence, s katerimi je tožeča stranka toženi stranki prevzela posel. Tožena stranka je navedla vrsto indicev, ki bi lahko utemeljevali zaključek,

Odškodninski zavezanec je oseba, ki protipravno ravna, ni pa nujno, da je to hkrati tudi oseba, ki ima od protipravnega ravnanja korist. Tožena stranka zato lahko odgovarja le za tista ravnanja svojih organov in zaposlenih, do katerih je prišlo v času, ko je že obstajala. Med obema pravdnima strankama obstaja dejanska konkurenca, sam obstoj konkurence na trgu pa ni prepovedan. Opravljanje identične dejavnosti podjetja ne predstavlja dejanja nelojalne konkurence le zaradi tega, ker je ista oseba najprej opravljala funkcijo poslovodje v enem podjetju, nato pa v konkurenčnem podjetju. O nelojalni konkurenci lahko namreč govorimo šele, če bi konkretna ravnanja konkurenčnega podjetja kazala, da le-to na nepošten način konkurira drugemu podjetju.

Tožena stranka opozarja na konkurenčni položaj zastopnika na trgu. Vendar pa je treba poudariti, da se zastopnikov konkurenčni položaj lahko obravnava na dveh ravneh. Po eni strani gre za razmerje med enakovrstnimi podjetji, torej med zastopniškimi podjetji, ki nastopajo na istem trgu in govorimo o horizontalni konkurenčni ravni. Druga raven pa se nanaša na razmerje med naročiteljem in zastopnikom. Stranki tega razmerja nastopata na različnih konkurenčnih ravneh. Govorimo lahko o vertikalni konkurenčni povezanosti. V konkretnem primeru se je ravnanje zastopnika na trgu v pojmovanju konkurenčnega prava, ki je opredeljeno v 63.a členu ZPOmK-1, prilegalo delovanju naročitelja kot tistega podjetja na trgu, ki je na podlagi nelojalnega ravnanja zastopnika v imenu in na račun naročitelja, sklenilo pogodbe s tretjimi osebami, kot je v vseh posamičnih primerih ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožbeni zahtevek je preveč pomensko odprt tedaj, če tožena stranka ne bi mogla vedeti, kako naj spoštuje odločbo sodišča in bi bil tožbeni zahtevek v morebitnem izvršilnem postopku neizvršljiv. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Tožbena zahtevka pod I in II sta toliko jasna in dovolj

Sodbo se prisilno lahko objavi samo enkrat. Višje sodišče je toženko v točki I.4 obsodilo na: "Ta sodba bo ...objavljena... enkratno v tiskani in spletni izdaji časnika Delo." S tem je bila civilna sankcija, ki jo je višje sodišče v izvršilnem naslovu naložilo toženki (dolžniku), izčrpana. Nobene podlage ni ne v izvršilnem naslovu ne v zakonu (ne v ZIZ - tudi ne v 228. členu ZIZ - niti ne v sedaj veljavnem 63.b členu ZPOmK-1), da bi lahko upnik na podlagi v tem postopku uveljavljenega izvršilnega naslova zahteval več zaporednih izvršb, vsakič za ponovno objavo taiste sodbe. Če bi držalo pritožnikovo stališče, bi izvršilno sodišče v izvršilnem postopku moralo ugotavljati, ali je uresničen zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 63.b člena ZPOmK-1, ki upnika opravičuje do civilnopravne sankcije v obliki objave sodbe. Kar seveda ne drži. To je stvar pravdnega postopka. Izvršilno sodišče odloča le na podlagi izvršilnega naslova, kar prevedeno na ta konkretni primer pomeni, da sme zgolj v okviru že prisojenega dajatvenega zahtevka (tj. prepovednega zahtevka) odločati, ali je kasnejše dolžnikovo ravnanje takšno, da dolžnik z njim krši s sodbo naloženo mu opustitev.

Smisel objave sodbe je, da objava doseže čim širši krog zadevne javnosti. Nedvomno se bo z objavo sodbe v dveh časnikih z največjo naklado s sodbo seznanilo več posameznikov, kot pa samo z objavo v enem časniku. Malo verjetno je, da širok krog potrošnikov oziroma odjemalcev električne energije prebira oba časnika in ne le enega od naštetih. Zadevno javnost glede na okoliščine obravnavanega primera predstavlja širok krog končnih potrošnikov električne energije. Namen objave sodbe je seznanitev odjemalcev električne energije s postopanjem tožene stranke, tako da bodo imeli možnost, da se na tovrstno ravnanje ustrezno odzovejo. Pri tem ne gre le za tiste odjemalce, ki so zajeti v tožbi, ampak tudi za tiste, ki ravnanja niso prijavili ali se ne zavedajo, da so bili zavedeni in tiste, ki bi še lahko bili zavedeni in jih je treba posvariti pred nelojalnim ravnanjem. Zahtevek za objavo sodbe v dveh najbolj razširjenih spletnih oziroma tiskanih edicijah je po presoji pritožbenega sodišča za dosego navedenega namena objave sodbe povsem sorazmeren in utemeljen. Branje sodbe v osrednjem informativnem programu na nacionalni televiziji v oglasnem terminu (avdiovizualni prispevek)

Zaradi popolne omejitve vstopa na trg v zvezi z opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča ne more priti do konkurence med pravdnima strankama v zvezi z opravljanjem te dejavnosti in posledično do dejanj nelojalne konkurence. Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti poslovna skrivnost. Tožeča stranka zato na splošno nima legitimnega interesa, da bi delavcem prepovedala uporabljati izkušnje, znanja in spretnosti, ki so jih pridobili v okviru opravljanja običajnih službenih nalog. Po presoji pritožbenega sodišča pa gre pri spretnosti upravljanja plovil, ki so se ga pri svojem delu naučili piloti, v splošnem prav za tovrstno znanje oziroma spretnosti, ki so se jih piloti naučili pri vsakodnevnem delu. Tožeča stranka zato pilotom ne more prepovedati, da bi opravljali pilotiranje, ker naj bi šlo za poslovne skrivnosti družbe.

Pomen prepovednega zahtevka, ki preprečuje nadaljnje dejanje nelojalne konkurence je v tem, da ni treba tožeči stranki pri vsakem dejanju, ki je po vsebini enako in je že zajeto v pravnomočni sodbi med istima strankama, vlagati nove tožbe. Tožeča stranka lahko v izvršbi doseže izvršitev prepovednega pravnomočnega zahtevka. Tožbeni zahtevek v tej tožbi je tudi bolj konkretiziran kot tisti v pravnomočni sodbi. To pa ne pomeni, da dejanje opisano s tožbenim zahtevkom v tem postopku: "da morajo odjemalci tožeče stranke s toženo stranko ali z družbo E. d. o. o. skleniti novo pogodbo o dobavi elektrike," ni vsebovano v pravnomočni sodbi, "da se toženi stranki prepoveduje tržiti električno energijo odjemalcem tožeče stranke na način, ki je neupravičeno usmerjen v prekinitev poslovnega razmerja odjemalcev tožeče stranke s tožečo stranko." Tožeča stranka bi dosegla več, če bi v izvršbi (z izrekom dokaj visokih denarnih kazni) preprečila toženi stranki nadaljnje nelojalno ravnanje, kot pa z objavo sodbe še v drugih medijih.

Predmet varstva modela po drugem odstavku 33. člena ZIL-1 je lahko videz izdelka, ki pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti, zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture oziroma materialov izdelka samega ali ornamentov na njem. Vendar pa iz priloženih listin ne izhaja, v čem je zidni vložek po navedenih elementih iz drugega odstavka 33. člena ZIL-1 zaščiten z modelom z izjemo, da gre za zidni vložek iz plastike. Po določilu prvega odstavka 42. člena ZIL-1, se sme kot znamka registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogoča razlikovanje blaga ali storitev podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z vsemi imeni, črke, številke, figurativni elementi, 3D dimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže in kombinacije barv, kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov. Z zelo povečevalnim pregledom je mogoče zaznati, da je na zidnem vložku tožene stranke znak SX, ki se nadaljuje še z dodatnimi podatki, ki pa so na 4 strani tožbe tako slabo vidni, v zajemu spletne strani tožene stranke pa sploh ne, da zapisa ni mogoče razb

Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali ne. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki je neodpravljivo nesklepčna, ni utemeljen. Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih elementov obsegati zlasti določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je popolnoma individualiziran, da ni nobenega dvoma o tem, kaj tožnica zahteva od tožene stranke. Če tožnica zahteva denimo povračilo odškodnine, je ta zahtevek nedoločen v primeru, kadar zahteva npr. plačilo primerne odškodnine. V primeru tožbe na prepoved dejanj nelojalne konkurence pa je nedoločen takrat, kadar tožbeni zahtevek ne vsebuje konkretnih dejanskih stanov, ki jih ni mogoče subsumirati niti pod generalno klavzulo iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 niti pod katerega od posameznih primerov nelojalne konkurence iz tretjega odstavku istega člena, ob upoštevanju generalne klavzule. S I. točko izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženki nalaga prepoved dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi kupci oziroma k preprečevanju ali oteže

Drži, da poseg v ugled in dobro ime lahko predstavlja težko nadomestljivo škodo. Da bi tovrstna škoda nastajala, pa ni izkazano že s tem, da dolžnik posluje na enak način kot prej in v javnosti domnevno ustvarja vtis, da je povezan z upnikom. Obstoj navedene povezave in dejstvo, da upnik ne more vplivati na poslovanje dolžnika, za izkazanost posega v ugled in dobro ime upnika, ki bi opravičeval takojšno regulacijo spornega razmerja, ne zadoščata. Upnik ni pojasnil, kako naj bi te okoliščine negativno vplivale na njegov ugled. Takšen poseg bi na primer utemeljevale okoliščine, ko bi dolžnikove storitve, ki bi jih javnost povezovala z upnikom, bile slabše kvalitete, ali če bi dolžnik sicer ravnal v smeri, ki bi razvrednotila upnikov koncept, tako da bi slednje morebiti utegnilo ime upnika in njegov ugled razvrednotiti. Zaradi izostanka negativnih posledic dolžnikovega poslovanja na ugled upnika zatrjevana težko nadomestljiva škoda v obravnavanem primeru ni verjetno izkazana.