11. člen ZUS-1

Upravno sodišče je edino v Republiki Sloveniji stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnih sporih na prvi stopnji, uporaba instituta delegacije pristojnosti iz 67. člena ZPP v upravnem sporu ni mogoča, posledično pa je predlog za prenos pristojnosti po tej določbi nedovoljen. S tem stališčem Vrhovno sodišče usklajuje svojo dosedanjo neenotno prakso, saj je o tovrstnih predlogih odločalo na podlagi 67. člena ZPP, ki pa ga po novem stališču ni mogoče uporabiti v upravnem sporu.

Upravno sodišče je edino v Republiki Sloveniji stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnih sporih na prvi stopnji, uporaba instituta delegacije pristojnosti iz 67. člena ZPP v upravnem sporu ni mogoča, posledično pa je predlog za prenos pristojnosti po tej določbi nedovoljen. S tem stališčem Vrhovno sodišče usklajuje svojo dosedanjo neenotno prakso, saj je o tovrstnih predlogih odločalo na podlagi 67. člena ZPP, ki pa ga po novem stališču ni mogoče uporabiti v upravnem sporu.

Ker je Upravno sodišče v Republiki Sloveniji edino stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnih sporih na prvi stopnji, uporaba instituta delegacije pristojnosti iz 67. člena ZPP v upravnem sporu ni mogoča, posledično pa je predlog za prenos pristojnosti po tej določbi nedovoljen.

V obravnavani zadevi gre za veriženje upravnih sporov na način, ki ga je želel zakonodajalec (z legitimnim ciljem preprečevanja zlorabe pravice) preprečiti. Dodelitev BPP za ta upravni spor tako po jezikovni kot tudi po ustavno skladni razlagi pete alineje 8. člena ZBPP, ni dovoljena.

V obravnavani zadevi gre za veriženje upravnih sporov na način, ki ga je želel zakonodajalec (z legitimnim ciljem preprečevanja zlorabe pravice) preprečiti. Tožba, za sestavo katere je tožnik želel pridobiti BPP, bi bila namreč vložena zoper odločbo (št. Bpp 9/2025-4), s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za dodelitev BPP za sestavo in vložitev dopolnitve predloga za oprostitev plačila sodne takse (za upravni spor opr. št. I U 17/2025) ter za pravno svetovanje in zastopanje v vseh postopkih naslovnega sodišča, v katerih je oziroma bo kadarkoli udeležen. Upravni spor, v katerem bi tožnik izpodbijal odločbo št. Bpp 9/2025-4, bi bil torej drugi upravni spor zaradi zavrnjene prošnje za BPP (prvi upravni spor v smislu veriženja je v tej zadevi upravni spor opr. št. I U 17/2025 oz. množica vseh tožnikovih bodočih upravnih sporov pred tem sodiščem), kar pomeni, da dodelitev BPP za ta upravni spor tako po jezikovni kot tudi po ustavno skladni razlagi pete alineje 8. člena ZBPP ni dovoljena.

Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper upravni akt organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Gre za veriženje upravnih sporov na način, ki ga je želel zakonodajalec (z legitimnim ciljem preprečevanja zlorabe pravice) preprečiti. Revizija, za katero je tožnik želel pridobiti BPP, bi bila namreč vložena zoper sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1778/2024-6 z dne 30. 10. 2024, s katero je bila zavrnjena tožnikova tožba zoper odločbo opr. št. Bpp 281/2024-3 z dne 10. 9. 2024. S to sodbo pa je bila zavrnjena tožnikova tožba za BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev odgovora na poziv sodišča v upravnem sporu, ki se pred Upravnim sodiščem vodi pod opr. št. I U 1355/2024. Upravni spor I U 65/2925 je torej (vsaj) drugi upravni spor zaradi zavrnjene prošnje za BPP, kar pomeni, da dodelitev BPP za ta upravni spor tako po jezikovni kot tudi po ustavno skladni razlagi pete alineje 8. člena ZBPP, kot jo je razvilo Upravno sodišč

Tožnik zmotno meni, da bi mu glede na določbe Ustave in EKČP morala biti dodeljena brezplačna pravna pomoč. Pravica do brezplačne pravne pomoči namreč ni absolutna, saj se lahko odobri samo pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP. V obravnavanem primeru pa, ZBPP v peti alineji 8. člena izrecno omejuje (prepoveduje) vlaganje prošenj za brezplačno pravno pomoč v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. S tem se preprečuje veriženje prošenj za brezplačno pravno pomoč, kar izpolnjuje elemente zlorabe tega instituta.

Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po navedeni določbi je torej možna delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na to, da je Upravno sodišče edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper upravni akt organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Prošnja je neutemeljena, saj tožnik, ki ni izčrpal domačih pravnih sredstev, z vložitvijo pritožbe na ESČP ne bi bil uspešen, oziroma bi bila zadeva očitno nerazumna. ESČP sme zadevo obravnavati šele potem, ko so bila izčrpana vsa domača sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava.

ZBPP v peti alineji 8. člena določa, da se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Po presoji sodišča takšna izključitev dodeljevanja BPP ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu.

Vrhovno sodišče sicer na predlog stranke lahko odloči o prenosu krajevne pristojnosti (67. člen Zakon o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), vendar gre pri tem izključno za prenos pristojnosti na drugo sodišče z enako stvarno pristojnostjo, ne pa na sodišče drugačne stvarne pristojnosti. Prenos krajevne pristojnosti na povsem drugo sodišče v upravnem sporu ni mogoč, saj v Republiki Sloveniji obstaja le eno sodišče, ki je stvarno pristojno za obravnavo teh sporov.

Ker gre pri uveljavljanju subsidiarnega sodnega varstva s tožbo tožeče stranke za spor iz 4. člena ZUS-1, je za odločanje o vloženi tožbi tožeče stranke po 4. členu ZUS-1 pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper upravni akt organa za BPP, v določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Tožnik v tožbi ne podaja nikakršnih tožbenih navedb, ki bi bile usmerjene v izkazovanje nepravilnosti oz. nezakonitosti predhodnega preizkusa njegove prošnje (ne prereka relevantnih dejstev, da gre za enako prošnjo, o kateri je bila že izdana zavrnilna odločba, ter da se dejansko stanje ali pravna podlaga nista spremenila), pač pa podaja izključno navedbe oz. zatrjuje dejstva, ki se nanašajo bodisi na njegovo izpolnjevanje (vsebinskih) pogojev za dodelitev izjemne BPP po sedmi alineji drugega odstavka 22. člena ZBPP bodisi na tožnikovo splošno nestrinjanje z dosedanjo prakso upravnih organov in sodišč v drugih zadevah. Ker toženka tožnikove prošnje ni vsebinsko obravnavala, pač pa jo je zavrgla zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk za njeno obravnavo, tožnikove navedbe, usmerjene v zatrjevanje izpolnjevanja vsebinskih pogojev za izjemno BPP, za presojo pravilnosti in

Tožnik je dne 6. 5. 2021 pri toženki vložil vlogo za dodelitev BPP za odvetniško zastopanje na naroku, pri čemer je bila vloga naslovljena kot „prošnja za nujno BPP“, v njej pa je tožnik prosil za dodelitev nujne BPP in hkrati dodal, da izpolnjuje pogoje za izjemno BPP. Tožnik je torej s prošnjo z dne 15. 4. 2021 omenjal tako izjemno kot nujno BPP. Res je, da je bilo o izpolnjevanju pogojev za dodelitev izjemne BPP že odločeno, ni pa bilo še odločeno o nujni BPP, ki jo ZBPP ureja v 36. členu. Kolikor toženka ni mogla razbrati, za katero obliko BPP tožnik prosi, bi morala tožnika pozvati na izjasnitev oz. presoditi izpolnjevanje pogojev za dodelitev nujne BPP, ne pa le zaključiti, da gre za zahtevo, za katero je tožnik ponovno vložil prošnjo, pri čemer sta dejansko stanje in pravna podlaga ostali isti.

Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Tožnik z navedbami in dokazi, da je postal invalid zaradi izgube sluha in krivic, ki mu jih povzročajo tretje osebe, v postopku dodelitve BPP ni v ničemer dokazoval ali predlagal dokazov za obstoj okoliščin iz 3. in 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, ki jih uveljavlja kot razloge za dodelitev izjemne BPP. Iz navedb tožnika ne izhajajo izredne finančne obveznosti, ki bi nastale kot posledica višje sile. Med slednje ni mogoče šteti plačila sodne takse. Tožnik prav tako ni izkazal okoliščin materialne ogroženosti, na katere ni mogel vplivati in zaradi katerih se je znašel v položaju materialne ogroženosti.

Za spore med delodajalcem in zavodom za zaposlovanje oziroma MDDSZEM iz naslova priznanja pravic do povračila nadomestila plače zaradi napotitve delavcev na začasno čakanje na delo po določbah ZIUZEOP je stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

"Direktna" revizija za upravne spore, v katerih so bile sodbe upravnega sodišča izdane po začetku uporabe ZPP-E, t.j. po 14. 9. 2017, po navedenem presečnem datumu ni več mogoča, saj so bile določbe, ki so to določale v ZUS-1 pred novelo ZPP-E, črtane, torej za vložitev direktne revizije ni več pravne podlage. Zato je irelevantno, da je materija spora pritožnikova davčna obveznost iz leta 2008 do 2010, saj je relevantno le, kdaj se je postopek pred upravnim sodiščem pravnomočno končal.

Spor v zvezi z volitvami sodnikov v Sodni svet Republike Slovenije je po vsebini volilni spor. Vendar pa ni za odločanje o vseh sporih v zvezi z volitvami, ki so v pristojnosti sodišča, pristojno Vrhovno sodišče. Splošno pravilo je, da na prvi stopnji v upravnih sporih odloča upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Pristojnosti Vrhovnega sodišča za odločitev v tej zadevi ni mogoče utemeljiti niti na ZSSve ne na ZUS-1 ali drugem zakonu. Ob odsotnosti predpisa, ki bi določal pristojnost Vrhovnega sodišča, pa je, glede na procesno gradivo, razpoložljivo ob odločanju o kompetenčnem sporu, lahko za vsako odločitev v konkretnem primeru, procesno ali vsebinsko, pristojno le Upravno sodišče.

Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v i določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. O materialnem položaju tožnika je organ odločal po določbah 13. člena ZBPP. Organ je pravilno ugotovil, da je glede na prvi odstavek 8. člena ZSVarPre dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP ob izdaji odločbe znašal 595,06 EUR ter da glede na listinsko dokumentacijo tožnik prejema pokojnino v povprečni višini 855,69 EUR mesečno, kar tudi ni sporno, in po presoji sodišča nato pravilno zaključil, da je s tem v navedenem drugem odstavku 13. člena ZBPP določeni limit za dodelitev (redne) BPP presežen.

Vrhovno sodišče za odločitev o tožbi v upravnem sporu ne more določiti drugega stvarno pristojnega sodišča. Načelo kontradiktornosti omogoča strankam razumne možnosti, da zagovarjajo svoje argumente, in da niso postavljene v bistveno neenak položaj. Zoper posamične akte sodišč oziroma sodnikov upravni spor ni dopusten.

Zavarovalnica zvišanja premije zaradi spremenjenih okoliščin ne more uveljavljati, z izjemo primerov, določenih z 938. členom Obligacijskega zakonika. Določitev primerov v 938. členu Obligacijskega zakonika, ko zavarovalnica lahko poviša premijo le v nekaterih primerih, po razlogovanju a contrario pomeni, da v drugih primerih premij ni dovoljeno povišati.