121. člen ZIL-1

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus ali je v Sporni grafični podobi stopnja intenzivnosti posnemanja v prej naštetih podobnostih takšna, da je v njej zaznavno že obstoječe delo. Povsem identično so v obeh podobah oblikovani naslednji elementi, ki jim je pritožbeno sodišče dalo bistven pomen: cel obraz je prikazan frontalno, obe imata očala, pričeski sta si podobni, lase imata spete v bujno pričesko, zataknjeno kuhalnico, enak prifrknjen nos, enak nasmeh, ki je obrnjen v desno stran obraza, jamica v istem licu, enaka oblika brade, enaki okrogli uhani. Po prepričanju pritožbenega sodišča, ne more iti za naključje, da bi se toženec z oblikovanjem Sporne grafične podobe v navedenih podobnostih tako približal Grafični podobi, ne da bi šlo za njeno posnemanje. Po naravi stvari so proizvodi strank, torej slaščic namenjeni splošni, širši javnosti in je potrošnik, ki slaščice kupuje povprečni potrošnik. Potrošniki so bili dejansko zmedeni glede izvora blaga predvsem so izrazili razočaranje nad "izdelki tožnikov," ki sta oglaševala le 100% naravne izdelke,izdelki pa so bili manj kvalitetni. Ob primerjavi Grafične podobe in Sporne grafične podobe se je treba omejiti na prim

Dejstvo, da je takrat, ko si je izvedenec na sedežu toženke ogledal sporne vitle, odvetnica, ki je prej zastopala tožnika, začela s poslovanjem kot notarka, ne more vplivati na pravilnost izvedbe ogleda, ne glede na javno objavljeni podatek, da je začela z delom kot notarka. Gre namreč za notranjo organizacijo dela tožnika, ki bi moral sporočiti sodišču in nasprotni stranki, da od tedaj dalje, ko je prej odvetnica tožnika, začela s poslovanjem kot notarka, komunikacija poteka preko drugega odvetnika v odvetniški družbi tožnika. Izvedensko mnenje je zelo jasno, izvedenec pa je tudi odgovoril na vse pripombe, na katere tožnik v pritožbi ponovno opozarja. Dejanskim ugotovitvam v izpodbijani sodbi in v izvedenskem mnenju tožnik konkretizirano ne nasprotuje ampak, ne glede na ugotovitve v prvostopenjskem postopku, v celoti vztraja pri stališču, kot ga je oblikoval v dosedanjem postopku. S pritožbenimi očitki, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo pri vsebini tožnikove pritožbe, ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi. Zgolj trditev, da je celoten patent in kršeči patent treba obravnavati celostno, za uspeh tožnika ne zadošča.

Omejitev pravic iz znamk iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 omejuje obseg opisnih znakov, ki so vzeti iz javne domene. Namen določbe je v tem, da imetnik znamke ne more omejevati drugih pri uporabi znakov, ki blago opisujejo, in naj zato ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko. Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede vrste blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Pri navedeni omejitvi pravic iz znamke gre za presojo, ali je tožnica v znamko zajela označbo, ki je splošno prepoznana kot označba za vinsko zvrst. To pomeni, da gre za označbo, ki že sama sporoča informacije o vinu, kar pomeni, da jo povprečen potrošnik vin takoj, brez dodatnega razmisleka, poveže z vinsko zvrstjo iz določenih sort. Da gre torej za označbo, ki mu posredno ali neposredno sporoča eno od bistvenih (osnovnih) značilnosti vina. Imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede geografskega izvora blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1).

Ne glede na določbo drugega odstavka 121. člena ZIL-1, ki zahteva tehtanje med med resnostjo kršitve in zahtevkom po uničenju, torej odločanje upoštevaje načelo sorazmernosti, pa je sodišče tudi pri odločanju o odstranitvenih ukrepih po ZIL-1 vezano na pravila trditvenega in dokaznega bremena iz 212. člena ZPP. Prav ima torej pritožnica, da je sodišče prve stopnje ob odsotnosti trditev tožene stranke glede njenih trditev, ki se nanašajo na težo kršitve in njen interes imetnika pravice do blagovne znamke, napačno odločilo, da zahtevek za uničenje ni utemeljen. Glede na nesporna dejstva, da gre za veliko količino blaga, na katerega se nanaša kršitev, in da je šlo za dve pošiljki in torej ne gre za enkratno kršitev, je mogoče zaključiti, da je šlo za težko kršitev pravic imetnika znamke. Poleg tega so podana neprerekana dejstva tožnice glede njenega interesa, da se učinkovito zavarujejo njene pravice, in sicer se je v Sloveniji v letu 2021 v kratkem času soočila s številnimi zasegi pijače zaradi suma, da gre za kršitev njenih pravic. Sodišče ne sme samo, brez (konkretnih) trditev (tožene) stranke, ugotavljati dejstev, ki govorijo v prid varstva lastninske pravice in pro

Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo, zakaj tožena stranka ni uspela dokazati, da sta s tožnico sklenili odlog plačila in pritožnica z navedbami, da naj bi ji tožnica rekla, da gre za predhodni odstop od pogodbe, ki pa ne bo imel učinka, če plača svoje obveznosti in da je šlo za dogovor glede samih posledic zamude, ne more uspeti. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 23. in 24. točki obrazložitve, je tožeča stranka dokazala, da je odstopila od pogodbe, tožena pa na drugi strani ni podala trditev, ki bi pojasnile, kdaj, kje, na kakšen način, kdo na strani tožeče in na strani tožene je toženi stranki zagotovil, da je odstop brezpredmeten. Šele če bi podala te trditve, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priče, ki bi o tem izpovedovale, sicer gre (ponovno) za nedovoljen dokaz. Na drugi strani pa je tožeča stranka predložila e-pošto z dne 21. 3. 2018 (priloga A48), iz katere izhaja, da vztraja pri odstopu od pogodbe in da ne obstaja dogovor o zamiku plačil. Dejstvo, da je tožena stranka nekaj (že zamujenih) zneskov plačala, pa na sam odstop od pogodbe ne vpliva, predstavlja le izpolnitev njene že zapadle obveznosti. Niti v pritožbi toženka ne poda okoliščin sklepanja

Zmotno je pritožbeno stališče, da primerjava značilnosti neodvisnega patentnega zahtevka (Z1) in značilnosti kršeče izvedbe ne zadošča za ugotovitev in presojo obsega patentnega varstva in bi moral izvedenec ugotoviti kakšno funkcijo imajo tiste značilnosti navedene v prvem patentnem zahtevku, ki na domnevno kršeči platformi manjkajo oziroma ugotoviti ali platforma tudi brez teh značilnosti deluje enako oziroma rešuje enak tehnični problem. Za presojo kršitve patenta ni odločilno le ali domnevno kršeča izvedba rešuje enak tehnični problem kot je zavarovan z izumom, ampak je pomembno, ali je navedeni tehnični problem rešen na enak način z enakimi oziroma ekvivalentnimi sredstvi kot z izumom zavarovana rešitev. Le v tem primeru pride v poštev presoja obsega patentnega varstva v skladu z določbami Protokola po doktrini ekvivalence. Obseg patentnega varstva mora biti predvidljiv za vsako tretjo osebo. Za tretje osebe mora biti predvidljivo, da je izum, ki je zaščiten s patentom popolno opisan v značilnostih zahtevka. V primeru, da je pri domnevno kršeči različici izpuščena najmanj ena značilnost, ki je vsebovana v patentnem zahtevku, od tretje osebe ni mogoče pričakovati, da b

Znamke tožeče stranke so med drugim registrirane za storitve iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, in sicer za storitve skladiščenja, hrambe in transportiranja odpadnih olj in drugih za ljudi in okolje nevarnih odpadkov. In prav navedene storitve je na svojih bencinskih servisih opravljala tožena stranka s tem, ko je sporne zbiralnike uporabljala za zbiranje odpadnih olj, zaoljene plastične embalaže in zaoljenih krp. To je počela že v času poslovnega sodelovanja z družbo A., d. o. o., in tudi kasneje. Stališče tožene stranke, da znamk tožeče stranke ni kršila, ker zbiralnikov ni proizvedla, bi bilo pravilno le, če znamke tožeče stranke ne bi bile registrirane kot storitvene znamke, ampak bi bile registrirane le kot blagovne znamke za označevanje zbiralnikov. Uporaba zbiralnikov za storitve skladiščenja in hrambe odpadkov iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, za katere so znamke registrirane, brez dvoma pomeni uporabo, ki posega v bistveno funkcijo znamke, to je označevanje navedenih storitev z znamko. Tožeča stranka ima pravico tretjim osebam v gospodarskem prometu prepovedati uporabo svojih znamk za storitve, za katere so znamke registrirane. Na podlagi 122.a člena ZIL-1

Stranska intervenientka je potencialna kršiteljica pravic iz znamke, če se ne dokaže, da znamka sploh ni bila kršena. Interes, da zmaga v pravdi tožena stranka iz razloga, da kršitev pravice tožeče stranke ni podana, ima tudi stranska intervenientka, saj je od tega odvisno, katera dejanja so posledično prepovedana tudi njej na podlagi določb Uredbe o blagovni znamki EU ali določb ZIL-1 o absolutnih in izključujočih pravicah, ki jih daje znamka. Kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu. Za znak je namreč značilno, da njen obseg ni jasno določen, temveč je treba v konkretnem primeru ugotavljati, kaj obsega. Zato je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da zaradi prevelike različnosti znakov verjetnost zmede ni podana niti za obravnavano znamko EU št. 017429325 niti ne posledično za ostale znamke tožeče stranke, ki vsebujejo Skënderbegovo ime v različnih jezikovnih različicah in slogih pisave. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opravljati bolj podrobne primerjave preostalih znamk tožeče stranke z znakom, s katerim

Tudi če je bil dejansko kršen patent upnika, do česar se glede na tek tega postopka sodišče druge stopnje ne opredeljuje, ni koncept začasne odredbe zastavljen tako, da bi zadoščalo le, da bi bila ugotovljena verjetnost upnikove terjatve brez izkazane težko nadomestljive škode ali tehtanja neugodnih posledic za stranki. Le matematični izračun v konkretnem primeru ne more dati celovite slike pri tehtanju potencialnih škod strankama postopka. Dolžniku bi nedvomno nastala tudi škoda v višini stroškov ustavitve prodaje in trženja, predvsem pa v tako majhni državi kot je Slovenija, bi bile nepopravljive posledice v obliki okrnitve dobrega imena in ugleda družbe, kot jo uživa dolžnik v Republiki Sloveniji, ne le v očeh splošne, ampak tudi v očeh strokovne javnosti.

Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov. Pomen patentnega zahtevka je potrebno ugotoviti na podlagi vsebine zahtevka. Za razlago patentnih zahtevkov se uporabljajo tudi opis patenta in skice (drugi odstavek 18. člena ZIL-1). Pri razlagi patentnih zahtevkov je treba primerno uravnotežiti zaščito imetnika patenta na eni strani in pravno varnost tretjih oseb na drugi strani, ob upoštevanju dejstva, da je namen besedila zahtevka v razmejitvi in opisu izuma. Besedilo posameznega patentnega zahtevka je treba razlagati ob upoštevanju namena imetnika patenta, kot izhaja iz opisa patenta in ostalih patentnih zahtevkov. Ključno za razlago obsega patentnega varstva je, kako bi strokovnjak s področja na katero se predmet izuma nanaša, razumel besedilo, ki ga je v zahtevku uporabil imetnik patenta. V patentnem zahtevku mora biti naveden predmet patentnega varstva (drugi in četrti odstavek 87. člena ZIL-1). Besedilo prvega patentnega zahtevka se glasi “Uporaba magnezijeve soli (-)...omeprazola z optično čistoto oz. enantiomernim prebitkom (e. e.) enako ali več 99,8 % za pripravo zdravil za inhibicijo izločanja želodčne kisiline“. To besedilo je povsem jasno in

Kršitev pravic iz znamke je podana le v primeru, če je sporni znak enak ali podoben znamki. Predmet varstva znamke je znak ali kombinacija znakov, ki ga je mogoče grafično prikazati. Obseg znamke je enopomensko določen z registracijo. Drugače je z znakom, ki je predmet primerjave z znamko. Obseg znaka ni jasno določen, temveč je treba v konkretnih primerih ugotavljati, kaj obsega. S pojmom znak se opredeljuje znak ali kombinacija znakov, s katerim domnevni kršitelj v gospodarskem prometu označuje svoje blago ali storitve. A contrario to pomeni, da kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu. Besedna zveza "povprečni potrošnik" označuje relevantno javnost, to je ciljno skupino oseb, glede katere se sklepa o verjetnosti zmede o izvoru blaga. Pri terminu povprečni potrošnik gre za pravni koncept (nadpomenko), ki loči nadaljnji dve skupini oseb, in sicer širšo javnost, s katero so mišljeni potrošniki, ki kupujejo blago in storitve za zadovoljevanje lastnih potreb, in strokovno ali specializirano javnostjo. Umestitev v eno ali drugo skupino je odvis

Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja, ali je odločitev pritožbenega sodišča pravilna s stališča določbe 47. člena ZIL-1.

Okoliščina, da naj bi obstajal enoten trg EU za odločanje o obstoju nelojalne konkurence ne more biti pravo merilo. Zamejitev trga je treba opraviti glede na konkretne okoliščine, ne pa glede na normativno odločitev o vzpostavitvi enotnega trga. Ne glede na fonetično razliko sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča ob bolj splošni („globalni“) presoji splošnega vtisa vidnostna in vsebinska podobnost tolikšni, da je zmeda v javnosti verjetna. Upoštevati je bilo treba pri tem povsem enako dejavnost obeh strank. Razlogi za podobnost so zlasti tile: enaka dominantna beseda „wok“, uporaba kvadrata s temeljno živo oranžno barvo in zaobljenimi robovi, beli grafični in besedni elementi, ki so vsi stilizirani in razmeroma preprosti. Tožeča stranka je ima mednarodno verigo restavracij za hitro prehrano, vendar še ne v Sloveniji. Ta veriga sicer ni tako poznana kot kakšne druge, deluje pa v razmeroma velikem številu držav EU, med njimi pa tudi v večini večjih držav članic EU. Iz tega razloga je v drugačnem položaju, kot če bi na primer nastopala zgolj na enem samem, nemara tudi povsem krajevno omejenem trgu. Kot takšna je prisotna tudi na slovenskem trgu, kjer je lahko ponudnica

Zastavni upnik ima zagotovljeno varstvo zastavne pravice tudi proti tretjim osebam. V skladu s 164. členom SPZ je izenačen z lastnikom stvari in lahko pod istimi pogoji zahteva vrnitev stvari, prenehanje vznemirjenja in posestno varstvo. Čeprav je ta določba umeščena v 3. oddelek VI. dela SPZ, ki ureja ročno zastavo, jo je treba razumeti kot splošno določbo, veljavno tudi za položaj zastavnega upnika v primeru neposestne zastavne pravice. Zato je tudi zastavnemu upniku v primeru zastavne pravice na znamki treba priznati tožbeno upravičenje za uveljavljanje vseh zahtevkov, ki so usmerjeni v ohranitev vrednosti zastavljene pravice. Ker izbrisna tožba zaradi izbrisnega razloga iz točke b) prvega odstavka 119. člena ZIL-1 zasleduje prav ta namen, je zanjo aktivno legitimiran tudi zastavni upnik.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za presojo kršitve patenta v zvezi z izdajo začasne odredbe predložiti prevod opisa evropskega patenta v slovenski jezik, sicer naj bi postavitev izvedenca patente stroke, ki naj bi podal ugotovitve glede kršitve patenta, predstavljala izvedbo informativnega dokaza. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji bistvenih karakteristik izuma ni upoštevalo doktrine ekvivalentov. Ta določa, da je pri presoji obsega varstva, ki ga zagotavlja evropski patent, treba upoštevati vsak element, ki je enakovreden elementu določenem v patentnih zahtevkih. Ker se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja strokovnega tehničnega znanja očitno ni moglo opredeliti do nasprotujočih si navedb pravdnih strank, je za presojo vprašanja, ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala domnevno kršitveno ravnanje glede na ugotovljen obseg patentnega varstva, potrebna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca patentne stroke.

Če sta kršena bodisi avtorska pravica bodisi znamka, lahko imetnik ene ali druge pravice zahteva odstranitev predmetov kršitve iz gospodarskih tokov (4. točka prvega odstavka 167. člena ZASP in črka č) prvega odstavka 121. člena ZIL-1). Nobena od navedenih določb, niti katera druga določba materialnega prava, pa imetniku ne daje pravice, zahtevati odstranitve po kršitelju na njegove (kršiteljeve) stroške, pravice do nadomestne odstranitve po imetniku, in do povrnitve stroškov odstranitve. Ti, dodatni zahtevki se nanašajo na izvrševanje odstranitvenega zahtevka. Presoja glede podobnosti je materialnopravne narave.

Materialnopravni ugovori zoper registriranega imetnika znamke so dopustni, ne da bi bilo zato treba sprožiti poseben postopek - bodisi s tožbo bodisi z uveljavljanjem ničnosti v okviru postopka pred registrskim organom. Razlika je le v dometu varstva, saj uspeh s tožbo na ugotovitev ničnosti po 114. členu ZIL-1 povzroči prenehanje registrirane pravice (prim. prvi in drugi odstavek 72. člena ZIL-1), medtem ko ima uveljavljanje ugovorov ničnosti učinek le v konkretnem sporu.

Tožeča stranka ni podala substanciranih trditev o tem, da je toženec v okviru relevantnega trga poleg sodelovanja znotraj Zavoda A sodeloval tudi kot fizična oseba. Tožeča stranka namreč niti po pozivu sodišča prve stopnje na individualizacijo konkretnih ravnanj, s katerimi naj bi toženec kot fizična oseba nelojalno konkuriral tožeči stranki, oziroma s katerimi naj bi kršil njeno blagovno znamko, tega ni storila. To pomeni, da ni zmogla trditvenega bremena, da je toženec na trgu nastopal kot „podjetje“. Dejanj nelojalne konkurence pa ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti.