VSL Sodba I Cpg 577/2023

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici v 15 dneh plačati 2500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2021 dalje, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožnici v 15 dneh povrniti pravdne stroške 644,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

2Zoper to sodbo sta se pritožili pravdni stranki. Obe sta uveljavljali vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter priglasili pravdne stroške. Na tožničino pritožbo je odgovorila toženka.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Tožnica upravlja s spletno platformo A., preko katere na eni strani pridobiva naročila za čiščenje, na drugi pa zbira prijave profesionalnih čistilcev, ki jih po začetnem izobraževanju napoti k posameznim naročnikom. Stranki sta v sporu zaradi plačila pogodbene kazni, zaradi kršitve pravil lojalne konkurence, ki jo tožnica očita toženki, slednja pa kršitev zanika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila toženka pred začetkom sodelovanja s tožnico seznanjena s splošnimi pogoji za profesionalne čistilce (v nadaljevanju: splošni pogoji). Dva dni po prejemu splošnih pogojev je toženka po e-pošti poslala povratno sporočilo z izjavo o strinjanju z njimi in brez kakršnihkoli dodatnih vprašanj glede sodelovanja. Po 32. točki splošnih pogojev, je profesionalni čistilec med drugim dolžan opustiti vsa ravnanja, ki bi predstavljala kršitev pravil lojalne konkurence - zlasti neupravičeno izkoriščanje zaupnih poslovnih skrivnosti, med katere štejejo vsi relevantni podatki o tožničinih kupcih. Takšna kršitev je podlaga za odstop od sodelovanja in plačilo pogodbene kazni v višini 5000 EUR. Sodišče je ugotovilo, da je toženka izkoristila delo pri tožničinemu naročniku na način, da mu je priskrbela ponudbo za opravo konkurenčne storitve s strani svoje žene, nato pa jo sama opravila v okviru svojega podjetja. Neupravičeno je izkoristila podatke o tožničinemu naročniku, kar predstavlja dejanje nelojalne konkurence, ki nasprotuje dobrim poslovnim običajem in je prepovedano (drugi odstavek v zvezi z osmo alinejo tretjega odstavka 134. člena ZPOmK-2). Takšno ravnanje pa predstavlja tudi kršitev pogodbenih obveznosti in splošnih pogojev, zaradi česar je s splošnimi pogoji utemeljeno sankcioniranje s pogodbeno kaznijo. V obravnavani zadevi je ta določena v višini 5000 EUR, kar je toženka označila kot nepravično in pretirano strogo zanjo. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji višine pogodbene kazni izhajalo iz določb Obligacijskega zakonika - OZ (252. in 253. člen OZ) in pri oceni upoštevalo vrednost in pomen pogodbe in pri tem izhajalo iz letne vrednosti posla. Ocenilo je, da pogodbena kazen v višini 5000 EUR predstavlja več kot trikratnik letne provizije od povprečnega čistilca, kar kaže, da ni sorazmerna vrednosti in pomenu pogodbene obveznosti. Ugotovilo je, da ustrezna pogodbena kazen, ki bi glede na okoliščine primera: povprečno letno provizijo in stroške marketinga obenem imela tudi še intenziven odvračalni učinek, kar je cel smisel predmetne pogodbene kazni, znaša 2500 EUR, za preostanek pa je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Ugotovilo je, da je utemeljen tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti.

K pritožbi tožnice

5V pritožbi v veliki meri ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, opisuje, na kakšen način je potekalo poslovno sodelovanje med strankama, kaj določajo splošni pogoji, ter opisuje toženkino ravnanje 24. 3. 2021, ki je osnova za odstop od sodelovanja, osnova za plačilo pogodbene kazni v višini 5000 EUR ter predstavlja kršitev izjave o molčečnosti (teh navedb pritožbeno sodišče ne bo povzemalo). Poleg tega v pritožbi ponavlja (enako kot v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2023), zakaj naj bi bila višina vtoževane pogodbene kazni po njenem mnenju primerna.

6Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja, da pritožbeni postopek ni namenjen ponovitvi prvostopenjskega postopka, pač pa preizkusu pravilnosti razlogov v izpodbijani sodbi. Bistvo pritožbe je prav opozarjanje na domnevne nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki so razvidne iz same sodbe ali ki jih je sodišče prve stopnje zagrešilo z nepravilnim vodenjem postopka. Zgolj prepis navedb v pritožbi, ki jih je stranka podala že pred sodiščem prve stopnje, praviloma ne more (tudi v tej zadevi ne) pripeljati do uspeha pritožnice, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča prve stopnje na njene navedbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi utemeljilo svojo odločitev glede primerne višine pogodbene kazni, zato pritožnica s ponavljanjem svojih navedb glede višine le-te ne more omajati.

K pritožbi toženke

7Toženka v pritožbi ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, da ni bila seznanjena s splošnimi pogoji na razumljiv način, da so postavljeni v tožničino korist in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, da predstavlja denarna kazen v višini 5000 EUR za domnevno konkurenčno dejavnost nepošten poslovni pogoj, ki je ničen ter da je višina pogodbene kazni previsoka glede na dejansko kršitev. Ker je nanje v celoti in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, se višje sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sledilo le tožničinim navedbam in ni zadostno upoštevalo toženkinih navedb glede plačila, kakovosti dela ter spoštovanja delovnopravne zakonodaje v povezavi s storitvami čiščenja. Sodišče ugotavlja, da toženka teh navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podala, prav tako v pritožbi ni navedla, zakaj bi bilo to pomembno za razrešitev predmetnega spora. Prav tako ni jasno, kaj želi pritožba povedati s tem, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni dotaknilo časovnega normativa, čeprav izvajalci storitev morda opravijo več dela pri stranki, kot je bilo predvideno, vendar za to dodatno delo ne dobijo plačila, ter da je vprašljivo tudi zaposlitveno razmerje preko samostojnega podjetnika, kar naj bi predstavljalo kršitev delovnopravne zakonodaje. Sodišče se do teh navedb ne bo opredeljevalo, saj niso bistvena za konkretni spor.

9Toženka dalje očita, da sodišče ni upoštevalo pomanjkljive pojasnilne dolžnosti, saj naj ne bi bila na jasen način seznanjena s splošnimi pogoji, niti jih naj ne bi razumela. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pojasnilo, da je tožnici uspelo dokazati, da je toženka pred začetkom sodelovanja s tožnico prejela v seznanitev splošne pogoje z izrecnim napotilom, naj se seznani z njimi in se v primeru vprašanj obrne na določeno telefonsko številko. Če toženka prejetih splošnih pogojev ne bi razumela, ji je bila tožnica na voljo za vprašanja, pa se toženka tega ni poslužila, temveč je podpisala strinjanje z njimi. Iz njene izpovedbe, da je pogoje treba podpisati, da se lahko začne z delom, izhaja, da jih je obravnavala bolj kot neko formalnost. Ker takšnega pristopa tožnica očitno ni spodbujala, jo je, kot rečeno, izrecno zaprosila, naj se s splošnimi pogoji seznani. Sodišče je tudi vpogledalo v predmetne splošne pogoje in ugotovilo, da ne predstavljajo obširnega, zgoščenega, nadrobnega pravnega branja, temveč gre pretežno za običajno berljivo, ne abstraktno pisano besedilo z veliko vmesnimi razmaki na vsega skupaj pet in pol straneh, zapisano z običajno velikostjo pisave, brez drobnega tiska in podobno. Nadalje je izpostavilo, da toženka ni potrošnik, temveč poslovni subjekt, ki bi ob povprečni skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki se od nje pričakuje konkretne splošne pogoje, lahko razumela, predvsem pa bi morala razumeti, zakaj se je potrebno seznaniti z njimi. Pripominja tudi, da bi toženka kot gospodarski subjekt tudi brez branja splošnih pogojev morala oz. mogla vedeti, da s tem, ko se s kupcem tožnice dogovarja za nadaljnje konkurenčno sodelovanje, krši dobre poslovne običaje in načelo vestnosti in poštenja, ki se morajo spoštovati pri sklepanju in izvrševanju pogodbenih obveznosti. Po presoji pritožbenega sodišča so zgoraj povzeti razlogi pravilni. Prav tako je sam očitek preveč pavšalen, da bi lahko pritožbeno sodišče nanj odgovorilo, zato je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožnice na citirano sodno prakso.

10Neutemeljene in brez jasne povezave s tem sporom so tudi toženkine navedbe, ko navaja, da je sodišče dolžno paziti, da pri izrekanju kazenskih sankcij ne pride do nedopustnega posega v ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS - URS) in enakega varstvo pravic (22. člen URS).

11Sporno 32. določilo splošnih pogojev obvezuje čistilce k opuščanju vseh ravnanj, ki bi kakorkoli vplivala na izvajanje pogodbenih obveznosti oz. bi predstavljala kršitev pravil lojalne konkurence - zlasti neupravičeno izkoriščanje zaupanih poslovnih skrivnosti, med katere štejejo relevantni podatki o naročnikovih kupcih. Po 134. členu ZPOmK-2 so dejanja nelojalne konkurence prepovedana. Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali se utegne povzročiti škoda drugim podjetjem - kot primer dejanja nelojalne konkurence zakon navaja tudi protipravno pridobivanje poslovne skrivnosti drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje poslovne skrivnosti drugega podjetja (prvi in drugi odstavek 134. člena ZPOmK-2 in 8. alineja tretjega odstavka 134. člena ZPOmK-2). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izpodbijano določilo splošnih pogojev, ne nasprotuje samemu namenu pogodbe, kot tudi ne dobrim poslovnim običajem. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje. Prav tako je jasno in konkretizirano, saj ne gre zgolj za prepis abstraktne zakonske dikcije, temveč konkretno navede, da se prepoveduje neupravičeno izkoriščanje relevantnih podatkov o kupcih tožnice, kar ovrže pritožbeni očitek, da naj bi bila opredelitev preširoka in nejasna. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je toženka s svojim ravnanjem neupravičeno izkoristila podatke o tožničinemu naročniku, kar predstavlja dejanje nelojalne konkurence, ki nasprotuje dobrim poslovnim običajem in je prepovedano (drugi odstavek v zvezi z osmo alinejo tretjega odstavka 134. člena ZPOmK-2). Takšno ravnanje pa predstavlja tudi kršitev pogodbenih obveznosti in splošnih pogojev, zaradi česar je s splošnimi pogoji utemeljeno sankcioniranje s pogodbeno kaznijo.

12Odločitev sodišča prve stopnje o zmanjšanju pogodbene kazni je materialnopravno pravilna. V pravdi za plačilo denarne pogodbene kazni dolžnik lahko uveljavlja njeno zmanjšanje, skladno z določbo 252. člena OZ, tudi z ugovorom, kar je v konkretnem primeru toženka tudi storila.¹ Pri odločanju o ugovoru pa se lahko opre tudi na druge dejanske trditve dolžnika in ne le na tiste, ki jih ta poda v utemeljitev ugovora. Sodišče je ugotovilo, da ustrezna pogodbena kazen, ki bi glede na okoliščine primera: povprečno letno provizijo in stroške marketinga obenem še imela intenziven odvračalni učinek, znaša 2500 EUR. Tej ugotovitvi sledi tudi pritožbeno sodišče.

13Toženka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Trdi, da je zmotno ugotovljen uspeh v pravdi in da je tožnica uspela le s 50 % zahtevka in ne s 75 %. Glede na okoliščine konkretnega primera je podlaga za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in višini po oceni pritožbenega sodišča podana. Med pravdnima strankama je bil sporen tako temelj kot višina, prav tako je v zvezi s temeljem potekal velik del dokaznega postopka, kar pomeni, da se (lahko) stroški odmerijo tudi po metodi, po kateri sodišče vrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Glede temelja je tožnica uspela v celoti in 50 % po višini, zato je tožničin uspeh 75 %, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Dalje navaja, da vsi stroški postopka, ki jih je priznalo sodišče, niso bili potrebni in bi moralo sodišče tožnici priznati manj stroškov. Pritožbene navedbe morajo biti konkretizirane, da jih je mogoče preizkusiti, zato mora pritožba zoper odmero stroškov konkretizirano in obrazloženo pojasniti, kateri stroški so po mnenju pritožnice nepotrebni in zakaj. Zato na pavšalni očitek (da vse vloge tožnice niso bile potrebne), pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

14Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prvostopenjsko sodišče je materialno pravo na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo ter odločbo sodišča prva stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15Stranki s svojima pritožbama nista uspeli, toženkin odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča. Stranki zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Več glej: VS RS Sklep II Ips 34/2022, 7. 9. 2022.