VSK Sodba Cpg 22/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 7.405,40 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici razveljavilo sklepa o izvršbi VL 142771/2013 z dne 12.9.2013 in VL 197696/2013 z dne 10.12.2013 in zavrnilo tožbene zahtevke na plačilo 641.644,90 EUR, 458.566,17 EUR in 151.610,83 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški. Tožeča stranka mora toženi povrniti 21.939,89 EUR pravdnih stroškov. Predmet zahtevkov je bila odškodnina v višini zmanjšanja dobička, ki naj bi ga tožeča stranka utrpela zaradi nelojalne konkurence tožene stranke v obdobju od 1.1.2013 do 31.12.2013, ki so imele za posledico padec prometa.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve ustavnih pravic pritožuje tožeča stranka. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Najprej ponavlja svoje navedbe o tem, da so E. K., M. L., D. B. in B. B. na toženo stranko prenesli dejavnost tožeče stranke, s čimer so ji povzročili škodo in posegli v pravico do zasebne lastnine. Zato je stališče sodišča, da dogodki pred ustanovitvijo tožene stranke niso relevantni, zmotno. V posledici sodišče ni ugotavljalo odločilnega dejanskega stanja, sodba ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je kršilo določbe postopka, saj je šele v sodbi in še to le pavšalno zavrnilo dokazne predloge. Če je sodišče odločalo na podlagi dokaznega bremena, ni imelo podlage za zaključek, da nadaljnje izvajanje dokazov ne bi bilo potrebno. Pravilo iz 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni bilo uporabljeno ustavno skladno, saj je sodišče tožečo stranko postavilo v izjemno težak dokazni položaj. Konkretna dejanja, ki so jih izvršile poimensko opredeljene osebe, namreč ne sodijo v spoznavno sfero tožeče stranke. Temeljno dokazno sredstvo, ki je ostalo tožeči stranki, je zato knjiga prejetih/izdanih računov (s katero bi dokazala istovetnost kupcev) in zaslišanja agentov (ki bi izpovedali o vzročni zvezi prehoda kupcev). Da je poslovni model tožene stranke nelojalen, bi omogočil že hiter pregled njenega poslovanja, to je vpogled v knjigo računov, do katere se tožeča stranka kljub večkratnemu opozarjanju ne more dokopati. Sodišče mora v danem primeru obravnavati vsa posamična ravnanja več udeležencev in jih nato celostno, sintetično in koherentno presoditi skupaj. Poslovne volje tožene stranke ne ustvarja neka umetna inteligenca, temveč njeno poslovodstvo. Vse njene navedbe potrjuje tudi obtožnica s prilogami, ki jo prilaga pritožbi (obtožnica je bila vložena šele po zaključku glavne obravnave). Obtožnici je priloženo tudi strokovno mnenje mag. A. V. T., iz katerega izhaja, da toženka uničuje in prikriva računovodske listine, zlasti pa potrjuje navedbe tožeče stranke, da podjetje v ekonomskem smislu sestavljajo iste osebe in isti know how. Skladno z določbo 337. člena ZPP zato tožeča stranka šele v pritožbenem postopku navaja nova dejstva in predlaga dokaze. V nadaljevanju pritožba povzema dejstva iz tega mnenja, zlasti postavko Denarni tokovi, v katerem izvedenka analizira denarne tokove družbe O. d.o.o., E. K.. Pravi ekonomski lastniki stroja so bili ves čas prav obdolženi. Ker je imela družba E. na dan 31.12.2021 negativni kapital, to pomeni, da so njeno poslovanje v letu 2012 v celoti s posojili financirali obdolženi in so bili torej že tedaj ekonomski lastniki družbe. V nadaljevanju se pritožnica sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 43/2019, iz katere izhaja, da so iz listin razvidna ravnanja E. K. in M. L., ki so v nasprotju z določbami 263. člena Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in dokazujejo način preusmerjanja posla s tožeče na toženo stranko. Opozarja na elektronsko korespondenco, ki je že v spisu in iz katere to izhaja. Iz predloženih sporočil jasno izhaja, da so zaposleni delali po naročilu in v korist tožene stranke. Tožena stranka je s pomočjo takrat zaposlenih pri tožeči stranki in z zlorabo podatkov o cenah, količinah, poslovnih partnerjih, lastnostih produkta, specifikacijah produktov in drugih poslovnih tajnosti razdirala obstoječa razmerja tožnice s poslovnimi partnerji z namenom, da sama vzpostavi odnose. Sodišče se v obrazložitvi sodbe ne opredeli do "očitnih naključij", da ekonomski substrat tožene stranke poenostavljeno tvorijo sporni stroj za izdelavo kabelskih trakov, blagovna znamka X. in katalog, isti kupci in dobavitelji, enaki zaposleni. Povedano kaže na jasen in premeditiran prenos poslovanja, izveden s strani članov vodilnega tima s pomočjo M. L. iz tožnice na E.. V nadaljevanju pritožba povzema posamezne dokaze, za katere meni, da potrjujejo njene trditve. Sodišče je bilo dolžno opraviti indično sklepanje, kjer je dopusten tudi nižji dokazni standard. Stališče sodišča, da je odločilno, da tožeča stranka zoper zaposlene ni uveljavljala konkurenčne klavzule, je napačno, saj uveljavitev konkurenčne klavzule v ničemer ne more vplivati na presojo dobrih poslovnih običajev in s tem na presojo nelojalne konkurence, na kar opozarja prof. P. G. v pravnem mnenju, ki ga je tožeča stranka naročila pri Inštitutu za primerjalno pravo. To mnenje naj šteje kot del trditvene podlage pritožbe. Profesor G. se dotakne tudi vprašanja, ali lahko ravnanje nekdanjih zaposlenih, ki so s skupnimi močmi in ciljem prenesli del poslov na konkurenčno družbo, lahko predstavlja ravnanje nelojalne konkurence družbe, čeprav so nekatera taka dejanja storjena pred njeno ustanovitvijo, in izpostavlja širok pojem podjetja v konkurenčnem smislu. Izpodbijana sodba se z napolnjevanjem standarda dobrega poslovnega običaja sploh ne ukvarja. Ključno za presojo protipravnosti v predmetni zadevi pa ni, ali je protipravno vsako posamezno ravnanje, temveč ali vsa ravnanja skupaj predstavljajo kršitev dobrih poslovnih običajev. Pritožnica opozarja še na uporabo tako imenovane "alter ego" doktrine, po kateri je treba ravnanja personalnega substrata družbe šteti za ravnanja družbe, kadar je ta s protipravnim ravnanjem obogatena. Sodišče je neutemeljeno očitalo tožeči stranki le pavšalne navedbe glede posameznih dejstev, tako da se pritožnica sprašuje, ali se je z njimi sploh seznanilo. Sodišče v slogu iskanja "razlogov za zavrnitev zahtevka" nekritično presoja številna dokazila in izlušči zgolj tista, ki so za sprejem odločitve sodišču po godu. Povzame na primer izpovedbo B. B., ki jo nekritično sprejema za verodostojno, spregleda pa izpovedbo priče P., da gre za enaka izdelka. Presoje ne vzdrži poenostavljeno sklepanje sodišča v zvezi z vzročno zvezo, pri čemer spregleda, da je predmet tega postopka samo kabelski program. Neverjetno je, da sodišče sledi pričam L., B., G., C. in B., da naj bi prihajalo do zastojev v dobavi, pri čemer pa so prav te priče edine, ki bi lahko bile odgovorne za te zastoje (zastojev sicer ni bilo). Glede višine škode pa sodišče niti nima strokovnega znanja.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Najprej opozarja, da je predmet zahtevka zgolj 20 konkretnih kupcev. Zato ne drži, da bi bila tožnica v tej zadevi v izjemno težkem dokaznem položaju. Vse kar bi morala storiti je, da bi predlagala zaslišanje predstavnikov teh kupcev, česar pa ni storila (predlagala ni niti enega). Zahtevek je bil postavljen iz naslova izgubljenega dobička, ne pa neupravičene obogatitve. V nadaljevanju tožena stranka odgovarja na posamezne trditve in opozarja na dokaze, ki jih je sama predlagala (in jih povzema) ter na to, da je elektronsko korespondenco, na katero se tožnica sklicuje v pritožbi, le-to predlagala prepozno. Glede pravnega mnenja pa navaja, da mnenje ni niti podpisano niti ožigosano s strani institucije in da so bila vprašanja postavljena zavajajoče. Toženec je v zvezi s tem prav tako naročil pravno mnenje, ki ga prilaga odgovoru na pritožbo in iz katerega izhajajo drugačna stališča. Glede zavrnitve dokaznega predloga z vpogledom v knjigo računov tožena stranka meni, da je bil predlog nesubstanciran in zato utemeljeno zavrnjen. Dejansko pa gre za tako imenovano "ribolovno odpravo", ki ni dopustna. Sklicuje se še na že v postopku na prvi stopnji vloženo mnenje prof. P..

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi je tožeča stranka uveljavljala odškodnino na podlagi določbe 27. člena v času spornih dogodkov veljavnega ZVK. Če je z dejanji, ki so po tem zakonu nedopustna, komu storjena škoda, sme ta zahtevati odškodnino po pravilih obligacijskega prava. Pri tem je tožnica kot nedopustna navajala ravnanja tožene stranke (ki jih je ta izvedla po svojih organih in zaposlenih, oziroma naj bi šlo za ravnanja drugih oseb po navodilih tožene stranke) ter ravnanja istih oseb, ki naj bi jih ti storili v času pred ustanovitvijo tožene stranke s končnim namenom prenosa poslovanja s tožeče stranke na toženo stranko (po njeni ustanovitvi). Zatrjevana škoda naj bi nastajala v času od 1.1.2013 do 31.12.2013 in sicer naj bi pretežno šlo za zmanjšan obseg prodaje. Kupci tožeče stranke naj bi zaradi nedopustnih ravnanj tožene stranke blago namesto od tožeče stranke kupovali od tožene stranke, zaradi česar je prišlo do izpada prihodkov. Da bi ponovno pridobili te kupce, pa je bilo treba tudi znižati cene. Pri izračunu višine škode je tožeča stranka izhajala iz padca prodaje 20 večjim kupcem (izvedensko mnenje v prilogi A732, na katerega se sklicuje v tožbi kot na del svojih navedb) in iz učinka 11% znižanja cen.

6Tožeča stranka je toženi stranki očitala, da je ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in ji s tem povzročila škodo. Nedopustna ravnanja je konkretizirala (1) kot ravnanja posameznih, v tožbi naštetih oseb, pred in po ustanovitvi tožene stranke, s katerimi so poslovnim partnerjem lažno prikazovali stanje tožeče stranke in na ta način dosegli, da so poslovni partnerji zmanjšali obseg poslovanja s tožečo stranko, oziroma da so se ti partnerji preusmerili k sodelovanju s toženo stranko, (2) kot uporabo blagovne znamke tožeče stranke, (3) kot uporabo tehnologije (stroja) tožeče stranke, (4) kot uporabo kataloga in tehničnih specifikacij tožeče stranke ter (5) kot zlorabo poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo z vsakim od očitkov in opredelilo do vseh odločilnih dejstev v zadevi. Svoje zaključke je prepričljivo obrazložilo, zato je sodba sposobna preizkusa in ni v nasprotju sama s sabo.

7Kot rečeno, se za uveljavljanje odškodnine uporabljajo pravila obligacijskega prava. Pogoji za nastanek odškodninske obveznosti so: škoda, škodljivo (protipravno) ravnanje oškodovalca, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda. Odškodninski zavezanec je oseba, ki je protipravno ravnala. Ta oseba pa mora biti deliktno sposobna. Oseba, ki še ne obstaja, ni deliktno sposobna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožena stranka ne more odgovarjati za škodo, ki naj bi jo K., B., B. in ostali¹ povzročili tožeči stranki s svojim ravnanjem v času, preden je obstajala tožena stranka. Večina očitanih ravnanj v zvezi s preusmerjanjem kupcev pa se nanaša ravno na obdobje pred ustanovitvijo. Odškodninski zavezanec je oseba, ki protipravno ravna, ni pa nujno, da je to hkrati tudi oseba, ki ima od protipravnega ravnanja korist. Tožena stranka zato lahko odgovarja le za tista ravnanja svojih organov in zaposlenih, do katerih je prišlo v času, ko je že obstajala.

8Za ta ravnanja² pa velja, da četudi bi se v dokaznem postopku potrdile navedbe o protipravnem ravnanju teh oseb, tožeča stranka ni izkazala vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in zatrjevano škodo. Njene navedbe, da naj bi se dobavitelji in kupci prav zaradi ravnanj teh oseb preusmerili na toženo stranko, se namreč niso izkazale za resnične. Ne drži pritožbena teza, da naj bi bila tožeča stranka glede tega dejstva postavljena v izjemno težak dokazni položaj. Zadoščalo bi namreč, da bi predlagala zaslišanje agentov in drugih oseb, s katerimi je konkretno sodelovala in ki bi lahko potrdili njene navedbe. Vendar zaslišanja teh oseb ni predlagala. Nasprotno, nekaj teh oseb je bilo zaslišanih na predlog tožene stranke in ti so izpovedali, da vzrok ni bilo prikazovanje položaja tožeče stranke s strani K., L. in ostalih, temveč slabo poslovanje tožeče stranke. Njihove izpovedbe so podprte tudi s številnimi listinskimi dokazi v spisu (različna elektronska korespondenca). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bilo zatrjevano ravnanje tožene stranke (njenih organov in zaposlenih, pa tudi oseb, zaposlenih pri tožeči stranki) v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, je zato pravilno. Res je tožeča stranka predlagala vpogled v knjigo prejetih/oddanih računov, vendar iz te knjige ne morejo biti razvidni razlogi, zaradi katerih so se kupci in dobavitelji preusmerili. Navsezadnje pritožnica v zvezi s knjigo računov trdi le, da bi se na njeni podlagi sodišče lahko prepričalo, da sta imeli obe družbi iste dobavitelje in iste kupce. Katere so tiste priče, ki jih je tožeča stranka predlagala glede razlogov za preusmeritev poslovanja, sodišče pa jih ni zaslišalo, pritožba konkretno ne pove. Dve priloženi izjavi pa sta se nanašali na preusmeritev kupcev iz družbe Q. S. na Q. H. in torej nista v neposredni zvezi z zahtevkom (zahtevek se nanaša na škodo, ki je nastala tožeči stranki in ne njeni hčerinski družbi). Navsezadnje pa je prodaja tožene stranke v letu 2013 predstavljala le 50 % upada prodaje tožeče stranke na njenem kabelskem programu³, do upada prodaje pa je prišlo tudi v avtomobilskem programu (ki ga tožena stranka ne izvaja), kar dodatno potrjuje, da je razlog za upad prodaje nekje drugje in ne v ravnanju tožene stranke. Izpoved prič, ki bi v tej pravdi lahko bile zainteresirane za izid, zato ni bila odločilna, so pa te priče gornje zaključke potrdile.

9Glede uporabe blagovne znamke je potekal postopek pred pristojnim Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v katerem je bil zahtevek tožeče stranke za izbris poslovne znamke tožene stranke "X." pravnomočno zavrnjen. Imetnica blagovne znamke je torej tožena stranka, zato njena uporaba na trgu s strani tožene stranke ne pomeni dejanja nelojalne konkurence v smislu desete alineje 13. člena ZVK. Blagovna znamka je pravica industrijske lastnine, ki omogoča razlikovanje storitev ali produktov enega podjetja od storitev ali produktov drugega podjetja. Zato je neupravičena uporaba blagovne znamke dejanje nelojalne konkurence (glede na jasno določbo zakona) le v primeru, da ustvarja zmedo na trgu. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da uporaba znamke ne ustvarja zmede na trgu⁴, čemur pritožnica konkretizirano ne nasprotuje. O nelojalni konkurenci zaradi uporabe blagovne znamke zato ni mogoče govoriti.

10Tudi glede kataloga so razlogi sodišča prve stopnje jasni in prepričljivi. Z razlogi v točki 18. izpodbijane sodbe se zato pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Predvsem se je tožeča stranka sklicevala zgolj na katalog iz leta 2011, pri čemer ni izkazala, da bi ga tožena stranka sploh uporabljala. V zvezi s tem ne drži, da tožena stranka teh navedb tožeče stranke ne bi prerekala, saj je ta to storila najmanj v pripravljalni vlogi z dne 3.12.2016 (str. 32 in 33 pripravljalne vloge). Podatki v katalogu tudi sicer ne predstavljajo poslovne skrivnosti, saj so katalogi dostopni vsem potencialnim kupcem. Gre za podatke o funkcionalnih lastnostih izdelka, ki ne omejujejo razlikovanja izdelkov na trgu. Izpovedba priče P. pritožnica predstavlja izven njenega konteksta. Priča je namreč izpovedoval, da je kupec tisti, ki predpiše, kakšen mora biti izdelek. Izdelek mora biti tudi narejen po mednarodnih standardih, zato je po mnenju pritožbenega sodišča logično, da so izdelki dveh različnih dobaviteljev zelo podobni. Samo dejstvo, da je tožena stranka prodajala določen izdelek kupcu, zato še ne pomeni, da je šlo za izdelek, narejen po tehnologiji tožeče stranke (ki tudi sicer ni patentirana). Navsezadnje pa tožeča stranka ni konkretno (kljub pozivom s strani tožene stranke) navajala, v čem naj bi bile specifikacije njenih izdelkov enake specifikacijam izdelkov tožene stranke. Zato sodišče prve stopnje teh trditev tožeče stranke niti ni moglo preizkušati.

11Tožeča stranka ni izkazala niti navedb, da naj bi tožena stranka za svojo proizvodnjo uporabljala proizvodno linijo (stroj) tožeče stranke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stroj izdelalo podjetje A. & F. Z.. Za proizvodnjo tega stroja proizvajalec ni uporabil delov stroja, ki ga je v letu 2011 odpisala tožeča stranka, saj je bil namenjen proizvodnji blaga različnih širin. Svoje ugotovitve je sodišče oprlo zlasti na izpovedbo direktorja proizvajalca, pritožba z vztrajanjem pri svojih navedbah ne uspe zbuditi dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Res se je sodišče sklicevalo tudi na izpovedbo D. B., ki bi lahko bila zainteresirana priča, vendar je B. zgolj potrdila, kar je izpovedal priča B., o katerem pa pritožba molči in ne skuša izpodbiti njegove verodostojnosti. Ob zaključku, da gre za drugačen stroj, ni pomembno, kako je bil financiran nakup stroja s strani družbe O., ki je stroj pri italijanskem podjetju naročila.

12Ni sporno, da so bili E. K., D. B., B. B., P. G., D. C. in M. L. vodstveni kadri v tožeči stranki in da so se E. K., D. B.in B. B. nekaj časa po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki zaposlili pri toženi stranki. Prav tako ni sporno, da tožeča stranka za nikogar od njih ni uveljavljala konkurenčne klavzule in jim tudi ni plačevala odmene za njeno uveljavitev. Med obema pravdnima strankama obstaja dejanska konkurenca, sam obstoj konkurence na trgu pa ni prepovedan. Opravljanje identične dejavnosti podjetja ne predstavlja dejanja nelojalne konkurence le zaradi tega, ker je ista oseba najprej opravljala funkcijo poslovodje v enem podjetju, nato pa v konkurenčnem podjetju. O nelojalni konkurenci lahko namreč govorimo šele, če bi konkretna ravnanja konkurenčnega podjetja kazala, da le-to na nepošten način konkurira drugemu podjetju. Da bi šlo za tak primer, tožeči stranki ne uspe izkazati s sklicevanjem, na dejstvo, da imata obe družbi iste dobavitelje in kupce. To je namreč logično, glede na to, da se ukvarjata s konkurenčno dejavnostjo in da gre za specifične proizvode, ki niso namenjeni široki potrošnji. Če tožeča stranka pri tem misli na védenje o poslovnih razmerjih do teh partnerjev (cene, prodajni pogoji in podobno), pa je bilo že zgoraj ugotovljeno, da ni izkazala vzročne zveze med ravnanji v tožbi naštetih oseb (ki po navedbah tožeče stranke vključuje tudi zlorabo poslovne skrivnosti) in nastalo škodo. Tudi če bi držalo, da so zaposleni pri toženi stranki zlorabili poslovne skrivnosti tožeče stranke glede poslovanja z dobavitelji in kupci, tožeča stranka ni izkazala, da je bilo ravnanje teh oseb razlog zmanjšanju sodelovanja poslovnih partnerjev s tožečo stranko (in torej nastanku škode, ki jo uveljavlja). Glede morebitnih poslovnih skrivnosti drugačne narave pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da so ostale navedbe tožeče stranke o zlorabi poslovnih skrivnosti tožeče stranke nedokazane ali pa na ravni pavšalnih zatrjevanj. Tožeča stranka na primer ni navedla, katere so bile tiste poslovne skrivnosti, ki po njenem mnenju presegajo uporabo v stroki splošno znanih tehničnih rešitev in so pri tožeči stranki zavarovane kot poslovna skrivnost in ki jih je tožena stranka zlorabila pri svoji proizvodnji.

13Pritožbeno sodišče sicer soglaša s tožečo stranko, da je pri odločanju, ali je bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, treba s pomočjo indičnega sklepanja upoštevati vse okoliščine skupaj, vendar sodišče tudi z uporabo te metode ni moglo priti do drugačnih zaključkov. Kot rečeno, morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti izpolnjene vse predpostavke. Izkazalo se je, da pri nobenem od očitanih ravnanj niso izpolnjene vse. Pri nekaterih ni deliktne sposobnosti, pri drugih vzročne zveze z zatrjevano škodo, pri ostalih očitkih pa tožeča stranka ni izkazala, da bi sploh šlo za protipravno ravnanje. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek na odškodninski podlagi, je zato pravilna.

14V prvem delu pritožbe se tožeča stranka sklicuje na pravila o neupravičeni obogatitvi, s katerimi pa prav tako ne more uspeti. Za nastanek obveznosti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi morajo biti prav tako izpolnjeni določeni pogoji, med njimi tudi vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, pa je dokazni postopek pokazal, da je do zmanjšanja sodelovanja s poslovnimi partnerji prišlo iz razlogov v sferi tožeče stranke. Med zatrjevanim prikrajšanjem na strani tožeče stranke in zatrjevano obogatitvijo na strani tožene stranke⁵ zato ni vzročne zveze.

15V pritožbi se tožeča stranka sklicuje na vloženo obtožnico zoper E. K., M. L., D. B. in B. B.. Te navedbe (in dokazni predlog) pa so glede na določbo 337. člena ZPP v precejšnjem delu prepozne, saj prepoznega navajanja ne more upravičiti zgolj z navedbo, da je v kazenski spis vpogledala šele v januarju. Kazensko ovadbo v zadevi je namreč podala tožeča stranka, med tem postopkom je v svojih pripravljalnih vlogah tudi povzemala dogajanje v kazenski zadevi. Dopustne bi lahko bile (glede na datum izvedenskega mnenja) kvečjemu navedbe v zvezi z analizo denarnih tokov, iz katere naj bi izhajalo, da so bili resnični ekonomski lastniki stroja E. K., B. B., M. L. in D. B. ter da so bili ti isti tudi ekonomski lastniki tožene stranke že v letu 2012. Te navedbe pa za odločitev v tej zadevi glede na vse zgoraj povedano niso relevantne. Tako je bilo ugotovljeno, da ne gre za isti stroj, zato ni pomembno, kdo je bil njegov lastnik. Navedbe v zvezi z ekonomskim lastništvom tožene stranke pa niso razumljive, saj je iz podatkov AJPES razvidno, da je bila tožena stranka ustanovljena 23.7.2012, sodišče pa je med ostalimi razlogi zahtevek zavrnilo glede ravnanj, ki so se zgodila pred tem datumom (in ne pred datumom vstopa B. B. in E. K. v to družbo), ker tožena stranka takrat še ni obstajala. Ker pa je bil zahtevek zavrnjen tudi iz razloga, ker ni izkazana vzročna zveza med ravnanji lastnikov tožene stranke (in ostalih zgoraj naštetih oseb) in zatrjevano škodo, navedbe o ekonomskem lastništvu tožene stranke tudi sicer niso relevantne.

16Tožeča stranka v pritožbi navaja, da naj bi bili za zamude pri izpolnjevanju naročil kupcev, zaradi katerih naj bi prihajalo, ker tožeča stranka zaradi neplačil dobaviteljem ni pravočasno dobivala surovin in polizdelkov, potrebnih za proizvodnjo, odgovorni prav L., B., B., G. in C.. Tudi v tem primeru gre za nedopustno pritožbeno novoto, saj tožeča stranka doslej tega ni trdila, v pritožbi pa ne pojasni razlogov za prepozno navajanje.

17Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nerelevantnega zavrnilo dokazni predlog za predložitev knjige izdanih/prejetih izračunov ter da tožeča stranka ne pove, katere so tiste priče, ki jih je predlagala in jih sodišče ni zaslišalo, pa bi jih moralo. Utemeljeno in obrazloženo je sodišče zavrnilo tudi dokazne predloge v zvezi z višino škode (ker niso bile izpolnjene že druge predpostavke odškodninske odgovornosti), dokaze v zvezi s trditvami o škodi, ki naj bi nastajala hčerinski družbi na K. (ta škoda ni bila predmet zahtevka) in o ravnanjih družbe O. d.o.o. (ni bila stranka tega postopka, tožena stranka tudi ni njena pravna naslednica). Očitana kršitev postopka v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov zato ni podana.

18S sklicevanjem na sodbo in sklep tega sodišča Cpg 43/2019 tožeča stranka ne more uspeti, saj v zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno. Tudi sicer pa gre za odškodninsko odgovornost tamkajšnjih tožencev po 263. členu ZGD-1, ki celo v primeru, da bi bila izkazana, še ne pomeni, da je podana tudi odgovornost v tej pravdi tožene stranke.

19Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

20Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 7.405,40 EUR (tar.št. 3210 in 6002 Zakona o odvetniški tarifi, DDV na odvetniške storitve).

¹ Te osebe niso mogle ravnati v imenu ali/in za račun tožene stranke, ker ta še ni obstajala.
² Enako bi veljalo, če bi se postavili na, kot je zgoraj pojasnjeno napačno stališče tožeče stranke, da tožena stranka odgovarja tudi za ravnanja pred njeno ustanovitvijo.
³ Sodišče prve stopnje je izračun opravilo na podlagi navedb tožeče stranke, ki so se nanašale samo na kabelski program.
⁴ Gre za blago, namenjeno profesionalnim uporabnikom.
⁵ Ki bi morala biti šele predmet dokazovanja.