227. člen ZIZ

Sklep o zavarovanju ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Pritožnika pravilno opozarjata, da je sestavni del sklepa o izvršbi za izterjavo nedenarne terjatve po 227. in 226. členu ZIZ tudi izrek denarne kazni za primer kršitve naloženega ravnanja, vendar ob tem zanemarita dvoje: 1. da sta sama predlagala izdajo dveh začasnih odredb in da sta le v zvezi z drugo, po vsebini prepovedno začasno odredbo (ki je bila zavrnjena), kot sredstvo zavarovanja predlagala denarno kazen; in 2. da pri zavarovanju z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe izrek denarne kazni že po naravi stvari ni potreben, saj zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke.

Ni videti razlogov, da tudi denarna kazen, določena za kršitev zapovedane opustitve na podlagi ZPND, ne bi bila izrečena za vsako kršitev zapovedane opustitve, izrečeno s sodno odločbo. Namen denarne kazni je prvenstveno v zagotovitvi varstva žrtve pred nasilnimi ravnanji. Dolžnika naj izrek denarne kazni (in ne šele izvršitev, kot meni pritožnik) odvrne od kršitve izrečenih ukrepov. V nasprotju s tem namenom bi bilo stališče, da se prvotno izrečena kazen izreče ne glede na to, kolikokrat je dolžnik kršil s sodno odločbo izrečeno prepoved. Ker izvedba postopka po naravi stvari terja določen čas, se v primeru ponavljajočih kršitev v krajšem časovnem obdobju sodišče ne more odzvati na vsako od kršitev (ugotoviti kršitev, naložiti plačilo izrečene denarne kazni in določiti novo, višjo denarno kazen). Če bi se za vse kršitve, izvršene v času do izdaje sodne odločbe, izterjala le ena denarna kazen, bi bil kršitelj prej vzpodbujen k ponavljanju kršitev, kot pa da bi ga denarna kazen od njih odvračala. Namen denarne kazni bi bil izjalovljen.

Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe. Kljub dokaznemu standardu verjetnosti v postopku za izdajo začasne odredbe ni izključeno dokazovanje z zaslišanjem prič. Izvedba dokaza je bila predlagana v fazi odločanja o ugovoru, torej po tem ko je bila začasna odredba že izdana. Iz ugovornih navedb toženke ni mogoče sklepati, da se njene trditve o obsegu podanega pojasnila s predloženimi dokazi ne bi mogle izkazati za verjetne. Presoja, ali je neko dejstvo dokazano, mora temeljiti na dokaznih standardih, ki so za obe stranki enaki. Osnovno dokazno izhodišče je, da nosi stranka dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore). Zaključek o tem, katere navedbe katere stranke so verjetnejše, bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti šele po izvedbi predlaganih dokazov. Za izdajo začasne odredbe, če je verjetnost terjatve izkazana, zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je stališče novejše sodne prakse.

Polni učinek Direktive je tako dosežen (še)le, če potrošniku ni treba na podlagi domnevno nične pogodbe med (lahko dolgotrajnim) postopkom plačevati mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega (C-287/22, tč. 42 in 59), ter razširjati oziroma razširiti tožbe ali celo vložiti nove, da bi prejel povrnjene zneske, ki jih je neupravičeno plačal na podlagi nične pogodbe (C-287/22, tč. 50 do 52).

Sporna kreditna pogodba je kredit v tuji valuti. Določilo o tuji valuti kredita predstavlja glavni predmet pogodbe, saj bistveno opredeljuje pogodbene pravice in obveznosti strank. Sprememba valute kredita ne predstavlja odprave nepoštenega pogodbenega pogoja, temveč njegovo nadomestitev z drugim pogodbenim pogojem in s tem spremembo pogodbe. Takšna sprememba ne omogoča vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, predvsem pa ne zasleduje odvračalnega učinka. Kot takšna je v nasprotju s cilji Direktive in zato nedopustna. Možnost takšne spremembe ni predvidena niti v 88. členu OZ. Sankcija ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju denarne terjatve je učinkovita, zagotovljen je njen odvračalni učinek, prav tako pa je tudi sorazmerna. Odvračalni učinek nima kaznovalne narave, njegov namen je vzpostaviti ravnotežje med strankama in odpraviti posledice nepoštenosti. S tem učinkom se želi doseči, da podjetja ne bi imela interesa uporabljati nepoštenih pogojev, ker bi s tem izgubila vsakršno korist, ki bi jo iz njih pridobila. Sodišče prve stopnje z uporabo stališč novejše sodne prakse ni

Upoštevaje splošno načelo sorazmernosti se v pravico ene stranke ne sme poseči v večji meri, kot je to potrebno za varstvo pravice druge stranke. Sodišče tako ne izda začasne odredbe, ki presega namen zavarovanja. Že potencialno nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov, predstavlja oviro za dosego polnega učinka Direktive, za potrošnika pa težko nadomestljivo škodo. Za izdajo ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniške pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem ni odločilno tehtanje neugodnih posledic za upnika in dolžnika niti vprašanje reverzibilnosti.

Pri obravnavanem zavarovanju z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe izrek denarne kazni po naravi stvari ni potreben. Učinek zadržanja nastopi že z izdajo začasne odredbe in ni odvisen od volje ali ravnanja tožeče stranke.

V pritožbi toženka najprej povzema določbo 272. člena ZIZ, a se pri njeni razlagi neutemeljeno zavzema za upoštevanje stališč teorije in sodne prakse, ki so se oblikovala v zvezi z "običajnimi" (nepotrošniškimi) zadevami zavarovanja - to je, da je treba pravni standard "težko nadomestljive škode" razlagati ozko in strogo, še posebej, če je predlagana regulacijska začasna odredba; pogoj za njeno izdajo pa je tudi reverzibilnost. Že v sklepu II Cp 728/2024 je bilo opozorjeno, da gre v konkretnem primeru za zavarovanje zahtevka potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev in da je zato (tudi) določbo 272. člena ZIZ treba razlagati ob upoštevanju prava EU ter njegove razlage, ki jo daje SEU.

Tožnici do pravnomočnega zaključka tega postopka ne bo treba plačevati obrokov kredita. Ker je s takim ukrepom že (začasno) vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, je šteti, da bi bila prepoved razpolaganja s terjatvami, izterjave ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, pod grožnjo denarne kazni za primer kršitve prepovedi, prekomeren (nesorazmeren) poseg v toženkino ustavno pravico do sodnega varstva. Za zavarovanje oblikovalnega zahtevka že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni – zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke. Sodišče mora v okviru skrbi za enakovredno obravnavo strank paziti, da ne bi bila katera od njiju zaradi neizčrpane dokazne ponudbe procesno prikrajšana. Presoja, ali je neko dejstvo šteti za (ne)dokazano, mora temeljiti na dokaznih standardih, ki so za obe stranki enaki. Osnovno dokazno izhodišče je, da nosi stranka dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore).

V izvršilnem naslovu je pravdno sodišče odločalo o vznemirjanju solastninske pravice samo v veži stavbe (ne pa na dvorišču), zato ni podlage za naložitev dolžnici, da z notranjega dvorišča hiše odstrani vozilo ali, da se ji tam prepove parkiranje. Tudi postavitev stojala za perilo, ki je majhna, lahka in mobilna premičnina, ne predstavlja podobnega ravnanja, kot je parkirano vozilo, ki na mestu parkiranja zavzame praktično celoten prehod v veži.

Razlaga SEU in sodba C-287/22 je bila razlog za spremembo domače sodne prakse, ki se je že ustalila pri stališču, da je v potrošniških sporih z začasno odredbo mogoče zavarovanje tudi za oblikovalni zahtevek. Pritožba se neutemeljeno zavzema za restriktivni pristop pri izdajanju regulacijskih začasnih odredb v potrošniških sporih.

Zmotno je stališče, da bi bilo zaslišanje predlaganih strank in prič v nasprotju z namenom instituta začasne odredbe. Res je v postopku zavarovanja poudarjeno načelo hitrosti, a vendar to ne more iti na račun pravice strank do izjave oz. učinkovite obrambe v postopku. Seveda je povsem možno, da se bo izkazalo, da je na podlagi opravljenega zaslišanja že tudi mogoče odločiti o tožbenem zahtevku, a vendar to nikakor ni v nasprotju z namenom instituta začasne odredbe.

Iz sodne prakse je razvidno, da se sicer zavarovanje z začasno odredbo nudi le za dajatvene zahtevke (taki so tudi primeri, ki jih iz sodne prakse navaja pritožba), vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno s citiranimi določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. To pa je v primerjavi z nacionalnim pravom primarno in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za oblikovalni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni - zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje tožene stranke.

V predlogu tožnikov ni konkretnih navedb glede prepovedi razpolaganja s terjatvami po spornih kreditnih pogodbah, izterjevanju teh terjatev v izvršilnem postopku ali drugačnem uveljavljanju poplačila ter terjatev in je utemeljeno stališče odgovora na pritožbo, da tožnika nista izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, kakršno sta predlagala pod 2. točko. Izrek denarne kazni kot sredstvo izvršbe je bil predlagan le v zvezi z 2. točko predloga za izdajo začasne odredbe, in ker je sodišče prve stopnje predlog v tej točki utemeljeno zavrnilo, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni.

V fazi postopka zavarovanja terjatve z začasno odredbo zadošča dokazni standard verjetnosti, zato je sodišče postopalo pravilno, ko je obstoj terjatve presojalo le na podlagi listinskih dokazov. Sodna praksa je v zadnjih odločbah upoštevaje sodbo SEU zavzela stališče, da za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji nista pravno odločilni vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika. Sodna praksa se je že izrekla, da je v fazi zavarovanja terjatve treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu morebitnega vrnitvenega zahtevka. Odlog plačevanja ali reprogram kredita sta le možnost tožnikov, ne pa njuna obveznost. Kljub temu, da te možnosti nista izkoristila, jima varstva v obliki začasne odredbe zgolj zato ni mogoče odreči.

Okoliščine so se občutno spremenile. Stiki se niso več izvajali. Ravno z namenom njihove ponovne vzpostavitve je sodišče izdalo izpodbijani sklep, v katerem je stike uredilo v skladu z načelom postopnosti. Ob upoštevanju nove situacije je na mestu pritožbeni očitek, da bi morale predaje/prevzemi potekati pred stavbo pristojnega CSD. To okolje bo za deklico bolj domače, poleg tega je tudi zelo blizu njenega doma.

Nacionalno pravo je potrebno razlagati tako, da se doseže polni učinek prava EU in tudi tako, da pogoji (predpostavke) ne smejo biti manj ugodni od pogojev, ki se uporabljajo za podobne zahtevke, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava (načelo enakovrednosti). Ker torej uporaba nacionalnega prava zahteva, da so nujen sestavni del sklepa o izvršbi tudi sredstva in predmet izvršbe, saj sicer brez njih ni mogoče prisilno realizirati z začasno odredbo izrečene prepovedi, morajo veljati te določbe tudi v postopkih, ko se uporabljajo določbe, ki so posledica prenosa prava EU v nacionalno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja, da je nasprotni udeleženec navedeni sklep z dne 16. 1. 2024 v obdobju od 16. 1. 2024 do 1. 3. 2024 kršil kar 63 krat, kar sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dopisov Policijske postaje Murska Sobota z dne 15. 2. 2024 in 11. 3. 2024, zaslonskih posnetkov telefona predlagateljice in njenih navedb v vlogi z dne 6. 3. 2024 o tem, da je prepoved približevanja kršena. Glede na navedeno in glede na to, da zakon omejuje izrek denarne kazni fizični osebi na 10.000,00 EUR (tretji odstavek 226. člena ZIZ) in glede na to, da je bila s sklepom z dne 16. 1. 2024 nasprotnemu udeležencu za vsako kršitev izrečena kazen v višini 1.000,00 EUR, mu je sodišče prve stopnje pravilno naložilo plačilo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR (kot pojasnjeno v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v primerih, kot je predmetni, ko je dolžniku z izvršilnim naslovom naloženo dejanje (ali opustitev), ki ga lahko opravi le dolžnik osebno in dolžnik svoje obveznosti iz izvršilnega naslova ne izpolni oziroma jo krši, za naložitev plačila denarne kazni (in

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo z izvršilnim naslovom, ki je podlaga sklepu o izvršbi z dne 5. 1. 2021, dolžnici prepovedano postavljati ograje ali druge podobne ovire na dovozni poti do upničine garaže, kar pomeni, da je dolžnica zavezana k opustitvi določenih ravnanj in ne k storitvi nečesa, kar bi lahko namesto nje opravil nekdo drug. Za opravo izvršbe, če je dolžnikova obveznost opustitev, pa ZIZ določa način, kot je določen v 227. členu v zvezi s prvim do tretjim in petim odstavkom 226. člena, torej z grožnjo z denarno kaznijo in z njeno izvršitvijo v primeru ponovne kršitve opustitvene obveznosti. Dolžnica z izvršilnim naslovom torej ni bila zavezana k storitvi, zato se izvršba v konkretnem primeru ne opravi po določbi 225. člena ZIZ s pooblastitvijo upnice, da na dolžnikove stroške sama ali po tretjem opravi dejanja oziroma opusti dejanje, kot je predlagala upnica.