Gozdovi

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je stališče sodne prakse v primerih prodaje kmetijskih zemljišč, da se v primeru, ko nepremičnino v lasti sprejemnika ponudbe in nepremičnino, ki se s ponudbo prodaja, ločuje nepremičnina, ki je javno dobro - javna pot, ne izgubi lastnost mejne (sosednje) nepremičnine, moč aplicirati tudi na primere prodaje gozdnih zemljišč? 2. Ali je pravno dopustno razlikovanje pravnega položaja, ko je sprejemnik ponudbe za prodajo prodajane nepremičnine (so)lastnik nepremičnine, ki meji na prodajano nepremičnino, iz naslova njegovega članstva v agrarni skupnosti, od pravnega položaja, ko njegovo (so)lastništvo na nepremičnini, ki meji na prodajano nepremičnino, izvira iz drugega pravnega naslova? Oziroma, ali je sodišče v pričujoči zadevi z odrekanjem priznavanja pravne relevantnosti revidentove solastnine oz. skupne lastnine iz naslova njegovega članstva v agrarni skupnosti, ter njegovega (samostojnega) uresničevanja nadaljnjih upravičenj iz tega naslova, slednjemu kršilo njegovo ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS?

Pri ugotavljanju predkupne pravice na podlagi drugega stavka desetega odstavka 47. člena ZG, to je ko prednostno pravico uveljavlja drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja, sta za priznanje predkupne pravice pravno pomembni okoliščini le lastništvo zemljišča, na katero ta opira svojo predkupno pravico (to pomeni ena ali več zemljiških parcel), ki izpolnjuje definicijo gozda iz prvega odstavka 2. člena ZG in njihova oddaljenost od gozda, ki se prodaja.

Da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije zavezujoča, je v Načelnem pravnem mnenju presodilo tudi Vrhovno sodišče na občni seji dne 6. 4. 2012 (v nadaljevanju Načelno pravno mnenje), temu pa je sledila tudi sodna praksa (npr. v sodbah Upravnega sodišča II U 394/2015 z dne 12. 10. 2016, I U 1144/2016 z dne 14. 11. 2017, I U 2601/2017 z dne 8. 1. 2019, II U 366/2018 z dne 19. 4. 2021, sodba in sklep I U 2014/2020 z dne 21. 12. 2022, in druge). Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče, je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena OZ, pravni posel pa je sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe (tretji odstavek 21. člena ZKZ).

Sodišče povzema ključno zahtevo pri izvedbi javnega razpisa - da je ta jasen in transparenten, da so v njem predstavljene zahteve, ki jih mora izpolnjevati prijavitelj, da se njegova vloga obravnava po vsebini, in da enaki pogoji veljajo za vse prijavitelje. Skladno s tem izhodiščem je sodišče presojalo, ali je tožena stranka s tem, ko je sporni posebni pogoj upravičenosti določila v podpoglavju 3.4.4.1 poglavja 1.a Priročnika, ki je del razpisne dokumentacije, na katero se je sklicevala v Javnem razpisu, take zahteve o izvedbi javnega razpisa upoštevala in ali je torej izvedba Javnega razpisa (ne)zakonita. Mnenje sodišča je, da je javni razpis in razpisno dokumentacijo, na katero se ta sklicuje in mora biti vsem zainteresiranim dostopna pod enakimi pogoji, treba šteti za zaključeno celoto. Povedano drugače - sodišče presoja, da mora vsak javni razpis vsebovati tiste elemente, ki jih predvideva pravna podlaga za njegovo objavo, da pa se lahko podrobnejša vsebina javnega razpisa in podrobnejši pogoji, ki jih morajo izpolnjevati prijavitelji, določijo tudi v razpisni dokumentaciji, ki je njegov sestavni del. To izhaja tudi iz tretjega odstavka 220. člena Pravilnika o postopkih za

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je v tej zadevi Upravno sodišče RS pravilno uporabilo določbo 47. člena ZG, ki določa vrstni red predkupnih upravičencev?

Kadar gre za neprepoznavnost meje in posledično vsak udeleženec zatrjuje svoj potek meje, je, ne glede na velikost mejnega prostora, govora o mejnem sporu. O presenečenju ni mogoče govoriti - praktično ves čas postopka se je vedelo, kakšna je površina spornega prostora, katerega vrednost je ugotovil sodni cenilec. Poleg tega daje 78. člen SPZ možnost, da lahko v primeru, če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, predlagatelj in oseba, proti kateri je predlog vložen, pa ne soglašata, da se uredi meja na podlagi močnejše pravice, vsak izmed njiju v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje uveljavlja močnejšo pravico v pravdnem postopku.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali se v primeru prodaje parcele oziroma sklopa parcel, ki se prodajajo kot celota, pri čemer je po namenski rabi nekaj kmetijske, nekaj pa gozdne rabe, in delež kmetijske namenske rabe predstavlja vsaj 20 odstotkov skupne površine, določila ZG o predkupnih pravicah ne uporabljajo niti v primeru, ko v postopku odobritve pravnega posla nihče ne uveljavi predkupne pravice po ZKZ uspešno, uveljavljeno predkupno pravico po določilih ZG pa bi bilo sicer priznati?

Drži, da je organ postopek uvedel in vodil po enajstem odstavku 47. člena ZG, po katerem se za postopke in roke prodaje gozdov, uveljavljanje prednostne pravice (ta je po ZG določena v desetem odstavku 47. člena) in pogoje za menjavo gozdov smiselno uporabljajo določbe zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), vendar je tudi po presoji sodišča očitno spregledal, da gre za primer, ki ga urejajo zgoraj citirani tretji, četrti in peti odstavek tega člena, kar pa je saniral z v nadaljevanju poslanim pozivom stranki z interesom SiDG (v smislu četrtega odstavka 47. člena ZG), da se izjavi, ali bo svojo predkupno pravico uveljavljala. In ker je stranka z interesom SiDG to tudi storila, tj. izjavila, da svojo predkupno pravico uveljavlja, je odločitev organa tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita.

Če je organ mnenja, da pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest po petem odstavku 101. člena ZDavP-2 more biti predmet odpisa, ker dolgovana obveznost ne izpolnjuje pogojev za predlagani odpis, bi mora organ vlogo kot neutemeljeno iz vsebinskih razlogov zavrniti, svojo odločitev pa mora tudi ustrezno pojasniti, torej navesti razloge, zaradi katerih po navedeni zakonski določbi odpis davčne obveznosti ni mogoč.

Predpis ne govori o tem, da izjema po šestem odstavku 21. člena ZG velja le, če krčitev sploh ni predvidena v prostorskem aktu, če pa je predvidena, pa naj bi bila dopustna le tedaj, če je nameravana raba v skladu s prostorskim aktom. Drži, da bo z izvedbo krčitve namenska raba v nasprotju s prostorskim načrtom, vendar jo zakon, ob pogojih iz šestega odstavka 21. člena ZG, izrecno dovoljuje. V obravnavani zadevi ni sporno, da nameravana krčitev ni v skladu s prostorskim aktom, ker namerava tožnik urediti njivsko površino in ne gozd. Toženka je zato zmotno uporabila predpis, ko je štela, da se izjema iz šestega odstavka 21. člena GZ za tako situacijo ne uporabi.

Le v primeru, če za objavljeno ponudbo sploh ne bi (bilo) podane izjave o sprejemu ponudbe predkupnega upravičenca, ki bi (v primeru izpolnjevanja pogojev po relevantnih predpisih) zagotovil uresničitev zgoraj opredeljenega javnega interesa, bi imel prodajalec možnost izbire kupca in bi se torej pravni posel s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo podvrgel tržnim zakonitostim.

Po mnenju sodišča je določbo prvega stavka desetega odstavka 47. člena ZG treba razlagati v pomenu, da tudi zakonca, ki prednostno pravico nakupa uveljavljata skupaj (s skupno izjavo o sprejemu ponudbe), štejeta kot lastnik zemljišča, ki meji na gozd, ne glede na to, v katero premoženjsko maso to zemljišče sodi, ali je skupno premoženje ali posebno premoženje enega od zakoncev.

Ker je bil sklep o izvršbi z dne 22. 5. 2019 odpravljen (s sodbo št. III U 281/2019 z dne 15. 10. 2021), je glede na ugotovljeno spremenjeno dejansko stanje treba posledično odpraviti tudi izpodbijani sklep o stroških izvršbe po drugi osebi, saj je ta s tem ostal brez podlage (prvi odstavek 291. člena ZUP). Okoliščina, da je bil sklep o izvršbi z dne 22. 5. 2019 odpravljen, zadeva pa vrnjena tožnici v ponovni postopek, na drugačno presojo sodišča ne more vplivati. Morebitna izdaja novega sklepa o izvršbi bo namreč terjala izdajo novega sklepa o stroških izvršbe po drugi osebi. Vse to pa so razlogi, da je sodišče v okoliščinah konkretne zadeve in na podlagi prej opisanih zaključkov presodilo, da spremenjeno (drugačno) dejansko stanje zahteva tudi drugačno uporabo ZUP o odmeri stroškov izvršbe po drugi osebi ter je zato na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in sklep o stroških izvršbe po drugi osebi (le) odpravilo, ni pa zadeve vrnilo v ponovni postopek, saj bi bila v opisanih okoliščinah in iz opisanih razlogov taka odločitev materialno pravno zmotna. Odločitev je sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, torej je v zadevi odločilo v

S sprejemom ponudbe je pogodba o prodaji zadevnega zemljišča sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote. Ker je prizadeta stranka v času teka roka za sprejem ponudbe obvestila upravno enoto o sprejemu ponudbe za zadevno zemljišče, se šteje, da je s trenutkom, ko je upravna enota prejela njeno izjavo o sprejemu ponudbe, pogodba med strankama sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote. Tako ponudba, dana na podlagi določb ZKZ (javna objava ponudbe), ponudnika veže ves čas do izteka roka sprejema ponudbe in ponudnik svoje vezanosti na ponudbo ne more izključiti, kadar je ponudba v roku za sprejem ponudbe tudi sprejeta. Zato tožnikov umik ponudbe po tem trenutku nima pravnih učinkov in je iz izpodbijanim akotm pravilno zavržen.

Ni sporno, da sta tako tožnik kot tudi drugi interesent za nakup zemljišča lastnika zemljišč, ki mejijo na zemljišče, ki se prodaja. To pa pomeni, da sta oba zainteresirana kupca izenačena. V takšnem primeru pa kupca določi prodajalec.

Če motenje posesti temelji na zakonu, posestnik nima posestnega varstva. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve povzelo vsebino prvega odstavka 26. člena ZG, bistveno pri tem je, da mora lastnik zemljišča dovoliti začasen prevoz lesnih asortimentov v nerastni dobi. Da bi torej lahko rekli, da motenje v obravnavanem primeru temelji na zakonu (na določbi prvega odstavka 26. člena ZG) bi morala toženca les iz gozda peljati (in ne vleči - citirano besedilo namreč ne govori o vleki, ampak prevozu!), poleg tega pa bi se prevoz moral opraviti v nerastni dobi. Pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje ugodilo tudi delu tožbenega zahtevka, ki je postavljen v nasprotju z določbo 34. člena SPZ, ki govori o obsegu sodnega varstva. Sklep v delu, ko dovoli da vzpostavitev prvotnega stanja opravi na stroške tožencev tožnik, presega dejanja, ki jih lahko sodišče odredi po navedeni določbi, ampak gre že za ravnanje, ki je del izvršilnega sredstva za dosego nadomestnega ravnanja (prvi odstavek 225. člena ZIZ). Da bo tožnik prišel do takšnega pooblastila, bo moral (če dolžnika sama ne bosta ravnala

Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko je v konkretni zadevi po ugotovitvi, da sta tako tožnik kot A. A. lastnika zemljišča, ki meji na gozd, ki ga prodaja B. B., pravilno prepustil izbiro kupca prodajalcu. Tako kot je to poudarilo Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 115/2020, pride po izčrpanju prednostnih upravičencev po 47. členu ZG v ospredje splošno načelo 3. člena Obligacijskega zakonika, po katerem udeleženci prosto urejajo svoja obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, pri čemer v predmetni zadevi odločitev B. B., da proda parc. št. 506 in del parc. št. 507, obe k. o. ..., mejašu A. A., ne nasprotuje ničemur od navedenega. Ne ZG ne noben drug predpis namreč ne določa, da bi bilo treba med dvema ali več enakovrstnimi prednostnimi upravičenci iz desetega odstavka 47. člena ZG za določitev pravice do nakupa uporabiti kakršnekoli dodatne kriterije, kot na primer tiste, ki jih v tožbi ponuja tožnik (da ima status kmeta; da so njegove – sosednje - nepremičnine del zaščitene kmetije; da ima s prodajalcem daljšo skupno mejo …).

S pozivom je prvostopenjski organ tožnico pravilno in z ustrezno vsebino dopisa pozval k izjasnitvi o namenu vloge. Iz poziva pa izhaja tudi, da tožnica z njim ni bila opozorjena na posledico, ki bo sledila, če ne bo ravnala skladno s pozivom, to je, da bo njena vloga sicer zavržena. Zato je bilo v obravnavanem primeru po presoji sodišča kršeno načelo varstva pravic stranke iz 7. člena ZUP.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali mora center za socialno delo v skladu z 248. členom Družinskega zakonika dati dovoljenje za odtujitev varovančevih kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij že pred predložitvijo ponudbe upravni enoti v skladu z 20. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih? 2. Ali odobritev predložene prodajne pogodbe med toženo stranko in konkretno določenima kupcema z odločbo št. 1221-41/2019/DOMZA/2, ki jo je izdal Center za socialno delo Osrednja Slovenija - vzhod, Enota Domžale dne 20. 3. 2019, predstavlja odobritev v smislu določb 191. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oz. dovoljenje v smislu 248. člena Družinskega zakonika za namen prodaje istih zemljišč pod istimi pogoji kateremukoli kupcu v postopku prodaje kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih in Zakona o gozdovih?

Tožnik ni lastnik ali solastnik zemljišča, ki bi mejilo na naprodaj dano zemljišče, zato so vsi njegovi ugovori o tem, da bi moral upravni organ odobriti pravni posel med njim kot kupcem in prodajalko za navedeno zemljišče, neutemeljeni.