17. člen ZG

V obravnavanem primeru je bilo predmetno drevo visoko 16 do 18 metrov in je lahko padlo na lokalno cesto, četudi je ležalo 11,05 m od roba lokalne ceste oziroma 1,05 metra izven njenega 10 metrskega varovalnega pasu ter je tako nedvomno ogrožalo tudi lokalno cesto in promet na njej, zaradi česar bi tretje toženka morala poskrbeti za njegovo odstranitev.

Toženka utemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Skladno z novejšo sodno prakso delavec v sporih o prenehanju delovnega razmerja po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 ne more zahtevati ugotovitve nezakonitosti odpovedi, ampak le, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oziroma ne preneha), kar je predmet odločitve v II. točki izreka. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo ter zavrglo tožbo v tem delu zahtevka (prvi odstavek 351. člena ZPP).

Pri nadzorstvu gre za vse ukrepe, ki jih je treba izvesti, da se prepreči prekršek, torej tudi za dajanje ustreznih navodil. Da je bila seznanitev z vsemi informacijami, potrebnimi za izvedbo naročenega dela, dolžnost prav vodje obrata, ne more biti dvoma. Uvedba v delo namreč predpostavlja obveščanje o vseh okoliščinah, v katerih se izvaja delo. Prekrškovni organ je zato vodjo obrata pravilno štel za odgovorno osebo. Iz izreka izhaja, v čem je bila opustitev odgovorne osebe. Že s tem, da bi izvajalce opozoril, da niso vsa označena drevesa predmet dogovorjenega dela, bi lahko storilec preprečil nedovoljeno sečnjo. Ker je torej do prekrška prišlo zaradi njegove opustitve (iz izreka odločbe izhaja vzročna zveza med opustitvijo in prekrškom) je bilo v odločbi dovolj argumentirano, zakaj je opustitev dolžnega nadzorstva v konkretnem primeru po moči in učinku enaka neposredni izvršitvi prekrška.

Ne iz 17. člena ZG, ne iz drugih določb veljavnih predpisov, ne izhajajo izrecne omejitve za opravljanje predmetnih gojitvenih in varstvenih del. To pomeni, da skladnosti odločbe z navedeno zakonsko normo ni mogoče presoditi zgolj na podlagi primerjave vsebine te odločbe z normo, temveč je to mogoče šele na podlagi strokovne ocene ustreznosti rokov, ki so z odločbo določeni za izvedbo konkretnih opravil. Toženka je tako oceno opravila, svoje ugotovitve prepričljivo obrazložila in se pri tem sklicevala tudi na strokovno literaturo. Zato tožnik zgolj z zatrjevanjem o tem, katero obdobje je „najprimernejše“ za izvedbo predmetnih del in pavšalnim sklicevanjem na ˝javno dostopne podatke˝ po presoji sodišča ni uspel utemeljiti ne dvoma v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, ne v pravilno uporabo materialnega zakona. Vsebine gozdnogojitvenega načrta ni mogoče šteti med ˝dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev v zadevi˝, kot očitno meni tožnik, temveč gre za pravni akt. Pri sprejemanju tega akta je po določbah Pravilnika o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih predpisana udeležba lastnikov gozdov, s tem pa tudi njihova seznanitev z vsebino tega akta,

Iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, da bi pred izdajo odločbe prvostopni organ tožnika seznanil z nameravano izdajo odločbe v vsakem posamičnem primeru in mu dal možnost izjave pred njeno izdajo, s čimer je kršil načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP oziroma 146. člena ZUP. Organ bi tudi moral podlago za uvedbo postopkov po uradni dolžnosti v izpodbijanih odločbah obrazložiti v smislu uporabe 126. člena ZUP.

Iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, da bi pred izdajo odločbe prvostopni organ tožnika seznanil z nameravano izdajo odločbe v vsakem posamičnem primeru in mu dal možnost izjave pred njeno izdajo, s čimer je kršil načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP oziroma 146. člena ZUP. Podlago za uvedbo postopkov po uradni dolžnosti bi moral organ v izpodbijanih odločbah obrazložiti v smislu uporabe 126. člena ZUP.

Kadar odločbo izda po skrajšanem postopku, mora organ v obrazložitvi odločbe navesti, na določbo katere točke prvega odstavka 144. člena ZUP opira vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka ter obrazložiti, kako je določbo uporabil. Podlago za uvedbo postopkov po uradni dolžnosti bi moral organ v izpodbijanih odločbah obrazložiti v smislu uporabe določbe 126. člena ZUP.

Iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, da bi pred izdajo odločbe prvostopni organ tožnika seznanil z nameravano izdajo odločbe v vsakem posamičnem primeru in mu dal možnost izjave pred njeno izdajo, s čimer je kršil načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP oziroma 146. člena ZUP.

Iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, da bi pred izdajo odločbe prvostopni organ tožnika seznanil z nameravano izdajo odločbe v vsakem posamičnem primeru in mu dal možnost izjave pred njeno izdajo, s čimer je kršil načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP oziroma 146. člena ZUP. Po presoji sodišča pogoji za izdajo izpodbijanih odločb po skrajšanem postopku po 144. členu ZUP niso bili izpolnjeni.

Iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, da bi pred izdajo odločbe prvostopni organ tožnika seznanil z nameravano izdajo odločbe v vsakem posamičnem primeru in mu dal možnost izjave pred njeno izdajo, s čimer je kršil načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP oziroma 146. člena ZUP. Po presoji sodišča pogoji za izdajo izpodbijanih odločb po skrajšanem postopku po 144. členu ZUP niso bili izpolnjeni.

V obravnavani zadevi gre za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Revident, ki ima status kmeta, med postopkom ni dokazal, da je šlo v vseh primerih prodaje lesa za les, ki je izviral iz gozdov, katerih lastnik je, in da torej pri sredstvih, ki jih je prejel, ne gre za dohodke, od katerih se davek (razen preko katastrskega dohodka) ne plača in jih kot takšnih ni mogoče upoštevati (kot vira sredstev) pri izračunu davčne osnove. Ugovor, da je bilo revidentu s tem, ko v postopku ni bil imenovan neodvisni izvedenec, onemogočeno dokazovanje, po mnenju Vrhovnega sodišča ni utemeljen. Količina dejansko posekanega lesa se namreč ni ugotavljala le z odločbami ZGS (ki res kažejo le na to, koliko lesa je revident posekal v skladu z dovoljenjem in ne tega, koliko ga je dejansko posekal), ampak je bil dokazni postopek v večji meri dopolnjen z mnenji strokovnjakov, ki jih je predložil revident, ogledi ZGS, odgovori na poizvedbe, poizvedbami pri kupcih in z drugimi dokazi.

Tožnik ima prav, da se glede na predložena dokazila, ki izkazujejo drugačno lastninsko stanje kot zemljiška knjiga, prvostopenjski organ ne bi smel opreti zgolj na podatek zemljiške knjige. Vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, so v enakem položaju ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Odločba se izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje upravne odločbe, zato se mora tudi aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku.

Koliko znaša delež vsakega posameznega solidarnega dolžnika, odloči sodišče glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja.

Upravni organ se je pravilno oprl na tiste baze podatkov, ki so za ugotovitev vrste rabe zemljišč odločujoče, tj. na prostorski plan in na katastrske podatke iz časov odločanja. Ker je gozdarski inšpektor ugotovil, da je tožnik opravil posege na gozdnih parcelah, ki so po gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote ... nahajajo v oddelku 47, v katerem po ugotovitvah gozdarskega inšpektorja v letu 2011 ni bila načrtovana gradnja vlak, je podan zakonski dejanski stan iz petega odstavka 37. člena ZG, ker tožnik ni imel odločbe o odobritvi poseka dreves, pa je izpolnjen zakonski dejanski stan iz četrte alinee prvega odstavka 17. člena ZG. Ob teh materialnopravnih določbah in na podlagi 32. člena ZIN je gozdarski inšpektor lahko izdal izpodbijano odločbo.

Tožniki zmotno menijo, da ni šlo za poseg v gozdne parcele, ker se kot vrsta rabe spornih parcel v katastru vodi katastrska kultura travnik in so kot take tudi vrisane v GERK. Po namenski rabi, ki je odločujoča za opredelitev rabe parcel, in jo določajo prostorski akti.

Iz 1. odstavka 23. člena ZG izhaja, da mora lastnik gozda obnoviti gozd, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo. Rok za obnovo gozda določi Zavod za gozdove Slovenije z odločbo v upravnem postopku. Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da so bila izvedena dela nujna za vzdrževanje gozda, preostali del gozda pa naj bi bil posekan že leta 2000, zaradi česar naj bi zadevo v tem delu zastarala. V konkretnem primeru namreč niso predvideni zastaralni roki in sklicevanje na to, da naj bi naložena obveznost zastarala, nima podlage.

Tožbeni ugovor, da za izdajo izpodbijane odločbe Zavod za gozdove Slovenije ni pristojen, ker pri predmetni parceli ne gre za gozd, ni utemeljen. Ne glede na to, da se je z odločbo za to parcelo z odločbo ugotovila nova vrsta rabe in sicer pašnik, je bilo v postopku ugotovljeno, da je po stanju gozdnogospodarskega in gozdnogojitvenega načrta zadevnega območja navedena parcela delno gozd. Da je ta parcela delno gozd, pa izhaja tudi iz lokacijske informacije. Iz 1. odstavka 23. člena ZG izhaja, da mora lastnik gozda obnoviti gozd, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo.