23. člen ZG

Glede na to, da tožnik razpolaga z dvema odločbama, od katerih mora po eni obnoviti gozd, po drugi pa mu je na delno isti površini dovoljeno, da gozd izkrči, sodišče zaključuje, da v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Iz odločb upravnih organov in iz spisa ni razvidno kako, na kateri pravni podlagi je upravni organ izbral metodo in instrumente, s katerimi je določil meje in površino. Organ, ki odloča mora obrazložiti uporabo pravil (določb predpisa), na podlagi katerih se je način obnove gozda določil in sicer tako, da stranka lahko vse navedeno preveri na podlagi same obrazložitve. Če podzakonski akti, kot je obravnavani gozdnogojitveni načrt, niso uradno javno objavljeni, jih je treba priložiti odločbi oz. stranko poučiti, kje jih najde ali ji kako drugače omogočiti, da se z njihovo vsebino seznani.

Izpodbijana odločba nima razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo. Še zlasti nima razlogov obrazložitev v delu, ki se nanaša na opis razhajanja med številom posekanih dreves in številom in vrsto dreves, ki morajo biti na novo posajene, še manj pa je obrazloženo, zakaj je odrejena posaditev posamezne vrste listavcev in zakaj ni upoštevan odstotek območja glede na odstotek drevesne sestave gozda na predmetnem območju.

Tožnik utemeljeno ugovarja, da je prvostopni organ zagrešil bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko mu pred izdajo odločbe ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ob oceni, da je podana kršitev načela zaslišanja stranke, pa se sodišče tudi strinja, da je posledično nezmožen preizkus izpodbijane odločitve, zlasti v delu, ko tožnik ugovarja (in kar je njegov poglavitni ugovor ves čas postopka in tudi sedaj v upravnem sporu), da je parc. št. 1214 kupil kot njivo (in kar naj bi izhajalo iz prostorskih aktov), organ pa navaja, da je iz prostorskih aktov Občine Š. razvidno, da je za zgornji del parc. št. 1214 določena namenska raba ''Gozdna zemljišča'' in da je iz grafičnega dela razvidno, da je taka raba določena na izkrčeni površini.

Izpodbijana odločba nima razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev. Obrazložitev namreč ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih je tožeča stranka sprejela odločitev za obnovo gozda na površini 0,72 ha. To, da je tožeča stranka zaprosila za krčitev 0,72 ha gozda, še ne pomeni, da je bila krčitev v tem obsegu tudi izvedena.

Izpodbijana odločitev, s katero je bilo tožeči stranki naložena obnova gozda tudi na parceli, ki ni v njeni lasti, je nezakonita in izdana v nasprotju z določbo 23. člena ZG.

Če s sklepom o dovolitvi izvršbe ni odločeno oziroma poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožnika, tak sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. ZG za zaključevanje o tem, da je bil izveden (nedovoljen) posek v gozd, ne zahteva ugotovitev okoliščin o ugotavljanju škode na biosistemu oziroma o ugotavljanju posega v funkcije gozda. Dejanska raba ni pomembna, temveč se določbe ZG, torej tudi o obveznosti lastnika, da obnovi na golo posekan gozd, uporabljajo za gozd, kot je opredeljen v 2. členu ZG.

Organ je odločitev oprl na 23. člen ZG. Po prvem odstavku tega člena mora obnoviti gozd, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo, lastnik gozda. Tožbene navedbe, da očitanega goloseka tožnik ni izvedel sam, so tako neutemeljene; po citirani zakonski določbi se namreč obnovo gozda naloži lastniku zemljišča, na katerem je bil izveden golosek (ne glede na morebitnega drugega povzročitelja). Določbe ZG, torej tudi o obveznosti lastnika, da obnovi na golo posekan gozd, se uporabljajo za gozd, kot je opredeljen v tem zakonu (2. člen ZG), če gre torej za zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem ter ki obsega kot najmanjšo površino 0,25 ha (ter tako dejanska raba, ki je podatek zemljiškega katastra, ni pomembna).

Obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje razlogov, ki so narekovali sprejeto odločitev, in sicer obnovo gozda na površini 0,68 ha ter način izvedbe obnove gozda – to je količino, starost in drevesno vrsto sadik, zato je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, zaradi česar se je ne da preizkusiti.

S tem, ko je bila ugotovljena izvršljivost odločbe o izvedbi obnove gozda in dovoljena njena izvršba, določen dodatni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti ter odločeno, da jo bo sicer izvršil usposobljen izvajalec, prvostopenjski organ namreč ni odločal o tožnikovi obveznosti (niti o njegovi pravici ali pravni koristi). Gre le za odločitev o prisilni izvršitvi odločbe, po tem, ko tožnik z odločbo naložene obveznosti ni izvršil prostovoljno sam. Sklepi o dovolitvi izvršbe upravne odločbe (po drugi osebi) niso ne akti iz 2. člena ZUS-1 (razen če bi bil v posameznem primeru ugotovljen poseg z aktom v tožnikov pravni položaj) in ne akti iz drugega odstavka 5. člena tega zakona.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica 26. 2. 2010 vložila vlogo za odstranitev grmičevja in dreves malih dimenzij za ureditev njive na delu parc. št. 1137. Vendar pa je Zavod za gozdove z odločbo z dne 22. 4. 2010 odločil, da se ji krčitev gozda na sporni parceli ne dovoli. Glede na takšno odločitev Zavoda za gozdove ter ob upoštevanju določb ZG je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožnici skladno z opredelitvami v prostorskih aktih občine ter v Gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote 2010-2019 za odd. 219, po katerih je izkrčena površina na sporni parc. št. 1137 opredeljena kot gozd, z izpodbijano odločbo naložil izvedbo obnove le-tega.

Tožniki zmotno menijo, da ni šlo za poseg v gozdne parcele, ker se kot vrsta rabe spornih parcel v katastru vodi katastrska kultura travnik in so kot take tudi vrisane v GERK. Po namenski rabi, ki je odločujoča za opredelitev rabe parcel, in jo določajo prostorski akti.

Iz 1. odstavka 23. člena ZG izhaja, da mora lastnik gozda obnoviti gozd, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo. Rok za obnovo gozda določi Zavod za gozdove Slovenije z odločbo v upravnem postopku. Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da so bila izvedena dela nujna za vzdrževanje gozda, preostali del gozda pa naj bi bil posekan že leta 2000, zaradi česar naj bi zadevo v tem delu zastarala. V konkretnem primeru namreč niso predvideni zastaralni roki in sklicevanje na to, da naj bi naložena obveznost zastarala, nima podlage.

Tožbeni ugovor, da za izdajo izpodbijane odločbe Zavod za gozdove Slovenije ni pristojen, ker pri predmetni parceli ne gre za gozd, ni utemeljen. Ne glede na to, da se je z odločbo za to parcelo z odločbo ugotovila nova vrsta rabe in sicer pašnik, je bilo v postopku ugotovljeno, da je po stanju gozdnogospodarskega in gozdnogojitvenega načrta zadevnega območja navedena parcela delno gozd. Da je ta parcela delno gozd, pa izhaja tudi iz lokacijske informacije. Iz 1. odstavka 23. člena ZG izhaja, da mora lastnik gozda obnoviti gozd, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo.

Za izrek ukrepa lastniku gozda na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o gozdovih je relevantna ugotovitev, da je prišlo do opustošenja gozda oziroma do poseka na golo.

Po 1. odstavku 23. člena ZG mora lastnik gozda obnoviti gozd, ki je bil opustošen in v nasprotju s predpisi posekan na golo. Rok za obnovo gozda določi zavod z odločbo v upravnem postopku; na podlagi citirane določbe je prvostopni organ zakonito izdal sporno prvostopno odločbo, s katero je tožnikom naložil, da morajo obvezno obnoviti gozd, ki je bil posekan na golo. Tožniki za sporen poseg v ta prostor niso imeli nobenega ustreznega dovoljenja, niti takega dovoljenja niso mogli pridobiti glede na dejstvo, da gre za zeleni pas in zaščiteno gozdno območje.