22. člen ZG

Glede na to, da tožnik razpolaga z dvema odločbama, od katerih mora po eni obnoviti gozd, po drugi pa mu je na delno isti površini dovoljeno, da gozd izkrči, sodišče zaključuje, da v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Iz odločb upravnih organov in iz spisa ni razvidno kako, na kateri pravni podlagi je upravni organ izbral metodo in instrumente, s katerimi je določil meje in površino. Organ, ki odloča mora obrazložiti uporabo pravil (določb predpisa), na podlagi katerih se je način obnove gozda določil in sicer tako, da stranka lahko vse navedeno preveri na podlagi same obrazložitve. Če podzakonski akti, kot je obravnavani gozdnogojitveni načrt, niso uradno javno objavljeni, jih je treba priložiti odločbi oz. stranko poučiti, kje jih najde ali ji kako drugače omogočiti, da se z njihovo vsebino seznani.

Izpodbijana odločba nima razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo. Še zlasti nima razlogov obrazložitev v delu, ki se nanaša na opis razhajanja med številom posekanih dreves in številom in vrsto dreves, ki morajo biti na novo posajene, še manj pa je obrazloženo, zakaj je odrejena posaditev posamezne vrste listavcev in zakaj ni upoštevan odstotek območja glede na odstotek drevesne sestave gozda na predmetnem območju.

Če s sklepom o dovolitvi izvršbe ni odločeno oziroma poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožnika, tak sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. ZG za zaključevanje o tem, da je bil izveden (nedovoljen) posek v gozd, ne zahteva ugotovitev okoliščin o ugotavljanju škode na biosistemu oziroma o ugotavljanju posega v funkcije gozda. Dejanska raba ni pomembna, temveč se določbe ZG, torej tudi o obveznosti lastnika, da obnovi na golo posekan gozd, uporabljajo za gozd, kot je opredeljen v 2. členu ZG.

Ker iz ponudbe za prodajo gozdnih zemljišč izhaja, da se prodajajo skupaj – določena je ena cena za vse prodajane parcele - je organ pravilno zaključil, da sta oba sprejemnika ponudbe izkazala, da sta prednostna upravičenca do nakupa gozda v skladu z desetim odstavkom 47. člena ZG. Pogoj ponudbe, da se zemljišča prodajajo izključno skupaj, ni v nasprotju z ZG ter ZKZ oz. namenom obeh zakonov. V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa izločitvene kriterije v primeru, ko se na istem mestu, iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, pojavi več kmetov, ker gre za določbo, ki se neposredno nanaša na prejšnji odstavek (prvi odstavek 23. člena ZKZ), ki določa vrstni red predkupnih pravic pri nakupu kmetijskih zemljišč, kar ZG ureja drugače. Določba drugega odstavka 23. člena ZKZ se nanaša na konkurenco med kmeti, torej za primer, ko so sprejemniki ponudbe kot kmetje enakovredni glede na vrstni red iz prvega odstavka 23. člena ZKZ. Status kmeta pa ni pogoj v primeru prodaje gozda in status kmeta tudi ni izločitveni kriterij po ZG.

Organ je odločitev oprl na 23. člen ZG. Po prvem odstavku tega člena mora obnoviti gozd, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo, lastnik gozda. Tožbene navedbe, da očitanega goloseka tožnik ni izvedel sam, so tako neutemeljene; po citirani zakonski določbi se namreč obnovo gozda naloži lastniku zemljišča, na katerem je bil izveden golosek (ne glede na morebitnega drugega povzročitelja). Določbe ZG, torej tudi o obveznosti lastnika, da obnovi na golo posekan gozd, se uporabljajo za gozd, kot je opredeljen v tem zakonu (2. člen ZG), če gre torej za zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem ter ki obsega kot najmanjšo površino 0,25 ha (ter tako dejanska raba, ki je podatek zemljiškega katastra, ni pomembna).

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica 26. 2. 2010 vložila vlogo za odstranitev grmičevja in dreves malih dimenzij za ureditev njive na delu parc. št. 1137. Vendar pa je Zavod za gozdove z odločbo z dne 22. 4. 2010 odločil, da se ji krčitev gozda na sporni parceli ne dovoli. Glede na takšno odločitev Zavoda za gozdove ter ob upoštevanju določb ZG je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožnici skladno z opredelitvami v prostorskih aktih občine ter v Gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote 2010-2019 za odd. 219, po katerih je izkrčena površina na sporni parc. št. 1137 opredeljena kot gozd, z izpodbijano odločbo naložil izvedbo obnove le-tega.

Ker se zemljišče, kjer je krčitev gozda predvidena, nahaja v območju, ki je po osnovni namenski rabi opredeljeno kot območje gozdov in ker je bil na obravnavanem zemljišču že izveden nelegalni poseg v prostor, za katerega tožnik ni dobil soglasja prvostopenjskega organa po prvem odstavku 21. člena ZG, iz same vloge oziroma njene dopolnitve pa izhaja, da tožnik načrtuje obnovo opustošenega gozda na tem zemljišču in ne krčitve gozda v kmetijske namene, je prvostopenjski organ sprejel pravilen zaključek, da tožniku na podlagi njegove vloge in glede na določbe ZG dovoljenja ne izda.

Tožniki zmotno menijo, da ni šlo za poseg v gozdne parcele, ker se kot vrsta rabe spornih parcel v katastru vodi katastrska kultura travnik in so kot take tudi vrisane v GERK. Po namenski rabi, ki je odločujoča za opredelitev rabe parcel, in jo določajo prostorski akti.