VSRS Sodba X Ips 39/2023

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 559,98 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Obravnavana zadeva se nanaša na določitev vrstnega reda predkupnih upravičencev pri nakupu gozda po drugem stavku desetega odstavka 47. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG), in sicer, ali je gozd v smislu prve alineje prvega odstavka 2. člena ZG katero koli zemljišče v velikosti 0,25 ha, ki je vsaj v določenem delu po dejanski rabi gozdno zemljišče, kot trdi revidentka, ali pa mora biti zemljišče, ki je v lasti sprejemnika ponudbe za nakup gozdnih zemljišč in v zvezi s katerim ta uveljavlja obstoj predkupne pravice po tej določbi ZG, najmanj v površini 0,25 ha dejansko poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja, ki lahko doseže višino najmanj 5 metrov, kakršno je stališče Upravnega sodišča v izpodbijani sodbi.

Dejanski okvir obravnavane zadeve

2Na podlagi objavljene ponudbe za nakup treh gozdnih zemljišč prodajalca A. A. (v nadaljevanju druga stranka z interesom) sta ponudbo sprejela tožnik in B. B. (v nadaljevanju prva stranka z interesom) ter pri prvostopenjskem upravnem organu pravočasno vložila vlogo za odobritev pravnega posla. Niti tožnikova parcela niti parcela prve stranke z interesom, na katero vsak od njiju opira svojo predkupno pravico, z nobeno izmed parcel, ki so predmet zadevnega pravnega posla, ne meji oziroma ni bil mejaš v času sprejema ponudbe. Parcela prve stranke z interesom št. 1400, k.o. ..., na katero opira svojo predkupno pravico, meri 2.953 m2, pri čemer je 18,5 % gozda in 81,5 % kmetijskega zemljišča. Tožnikova parcela št. 398, k.o. ..., na katero opira svojo predkupno pravico, pa meri 12.103 m2 in je v celoti gozdna. Parcela št. 1400, k.o. ... leži bistveno bližje gozdnim zemljiščem, ki se prodajajo, kot parcela št. 398, k.o. ...

Dosedanji potek postopka

3Upravna enota Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z odločbo št. 330-28/2021-8 z dne 29. 1. 2021 odločila, da se odobri pravni posel z gozdnim zemljiščem parc. št. 1439/1, 1439/2 in 1438, vse k.o. ..., ki sta ga z dnem sprejema ponudbe 15. 12. 2020 z odložnim pogojem te odobritve za ceno 2.500,00 EUR sklenila druga stranka z interesom kot prodajalec in prva stranka z interesom kot kupec; zavrnila pa je tožnikovo vlogo za odobritev tega pravnega posla. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Upravna organa obeh stopenj sta navedla, da ZG določa le pogoj, da je stranka lastnik gozda, ki je bližje gozdu, ki se prodaja. Tako sta zaključila, da zadostuje lastništvo gozda, ki je lahko evidentiran kot samostojna parcela ali pa kot del neke druge parcele, ki jo sestavljajo različne vrste rabe.

4Tožnik je zoper odločitev upravnega organa vložil tožbo, ki ji je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, odločbo prvostopenjskega upravnega organa odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Zavzelo je stališče, da je pri ugotavljanju prednostne pravice po drugem stavku desetega odstavka 47. člena ZG merodajna okoliščina obseg poraščenosti zemljišča z gozdnim drevjem, pri čemer zakonodajalec določa najnižjo površino poraščenosti pri 0,25 ha.

Postopek pred Vrhovnim sodiščem

5Na predlog toženke je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 374/2022-3 z dne 23. 8. 2023 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali se pri ugotavljanju predkupne pravice na podlagi drugega stavka desetega odstavka 47. člena ZG, tj. ko prednostno pravico uveljavlja drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja, predkupna pravica prizna le, če parcela tega drugega lastnika, na katero opira svojo predkupno pravico, izpolnjuje definicijo "gozda" iz prve alineje prvega odstavka 2. člena ZG, torej da meri vsaj 0,25 ha površine, porasle z gozdnim drevjem v obliki sestoja, ki lahko doseže višino najmanj 5 metrov?

6Zoper izpodbijano sodbo je toženka (v nadaljevanju revidentka) na podlagi navedenega sklepa o dopustitvi revizije vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). V njej predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka; podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

7Tožnik v odgovoru na revizijo zavrača revidentkine navedbe in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

K I. točki izreka

8Revizija ni utemeljena.

9Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve upravnih organov in Upravnega sodišča, povezane z dopuščenim pravnim vprašanjem, na katere je Vrhovno sodišče vezano (85. člen ZUS-1).

Bistvo revizijskih navedb

10V reviziji revidentka navaja, da je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi zmotno razlagalo 2. člen ZG tako, da naj bi bila merodajna okoliščina pri ugotavljanju prednostne pravice po drugem stavku desetega odstavka 47. člena ZG obseg poraščenosti zemljišča (po mnenju revidentke Upravno sodišče ta izraz razume kot zemljiško parcelo) z gozdnim drevjem, pri čemer zakonodajalec določa najnižjo površino poraščenosti pri 0,25 ha. Sklicujoč se na zgodovinsko razlago prve alineje prvega odstavka in četrtega odstavka 2. člena ZG meni, da 2. člen ZG v prvi alineji prvega odstavka dodatno določa najmanjšo možno površino, ko je (še) mogoče govoriti o gozdu, in sicer 0,25 ha, a ta površina ni vezana na posamezno zemljiško parcelo, temveč na zemljišče in sestoj kot tak. Tako revidentka vztraja pri svojem stališču, da je na območjih, kjer je z gozdnogospodarskim načrtom določen gozd, povsem nepomembno, kako velika je posamezna zemljiška parcela, če se ta nahaja na širšem območju, poraslim z gozdnim drevjem v obliki sestoja, ki lahko doseže višino najmanj 5 metrov in ima površino najmanj 0,25 ha.

11Nasprotno pa tožnik v odgovoru na revizijo trdi, da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, saj je edino pravilno, da se pri ugotavljanju predkupne pravice pri prodaji oziroma nakupu gozdne parcele ta prizna, če zemljiška parcela izpolnjuje definicijo "gozda" iz prve alineje prvega odstavka 2. člena ZG - torej da meri vsaj 0,25 ha površine in da je porasla z gozdnim drevjem v obliki sestoja, ki lahko doseže višino najmanj 5 metrov. Izpostavlja, da opredelitev gozda, ki je vezana na zemljiško parcelo in s tem na konkretnega lastnika, zagotavlja pravno varnost lastnikom gozdnih parcel oziroma zemljišč v takih postopkih. V pravnem prometu in pri uveljavljanju predkupne pravice po ZG se namreč vedno prodaja in kupuje gozd kot zemljiška parcela in ne kot neko neopredeljeno zemljišče, ki bi lahko bilo tudi v lasti številnih lastnikov.

Presoja v zvezi z dopuščenim vprašanjem

12Srž obravnavanega revizijskega odločanja je, ali se predkupna pravica pri nakupu gozda po drugem stavku desetega odstavka 47. člena ZG prizna le, če zemljišče "drugega lastnika", na katerega ta opira svojo predkupno pravico, predstavlja "gozd" po določbi prve alineje prvega odstavka 2. člena ZG.

13Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da se z ZG ureja varstvo, gojenje, izkoriščanje in raba gozdov ter razpolaganje z gozdovi kot naravnim bogastvom s ciljem, da se zagotovijo trajnostno sonaravno ter večnamensko gospodarjenje v skladu z načeli varstva okolja in naravnih vrednot, trajno in optimalno delovanje gozdov kot ekosistema ter uresničevanje njihovih funkcij.¹ Funkcije gozdov so ekološke: varovanje gozdnih zemljišč in sestojev, hidrološka funkcija ohranjanja biotske raznovrstnosti ter klimatska funkcija; socialne: zaščitna funkcija - varovanje objektov, rekreacijska, turistična, poučna, raziskovalna, higiensko - zdravstvena funkcija, funkcija varovanja naravnih vrednot, funkcija varovanja kulturne dediščine, obrambna ter estetska funkcija; proizvodne: lesnoproizvodna funkcija, pridobivanje drugih gozdnih dobrin ter lovnogospodarska funkcija.² ZG tako z namenom varstva gozdov kot naravnega bogastva določa izvrševanje lastninske pravice na gozdovih tako, da je zagotovljena njihova ekološka, socialna in proizvodna funkcija.³

14Podlago za gospodarjenje z gozdovi predstavljajo nacionalni gozdni program in načrti za gospodarjenje z gozdovi, s katerimi se zagotavljajo: - ohranitev ali vzpostavitev naravne sestave gozdnih življenjskih združb in krepitev vsestranske odpornosti gozdov; - gospodarjenje z gozdovi, ki ohranja vse funkcije gozdov in temelji na uspešnem naravnem obnavljanju sestojev; - ustrezno izkoriščanje gozdnih rastišč v skladu z naravnim razvojem gozdnih življenjskih združb; - medsebojna usklajenost gojenja gozdov, pridobivanja lesa ter drugih gozdnih dobrin.⁴

15Iz predstavljene zakonske ureditve varstva gozdov kot naravnega bogastva ter Programa razvoja gozdov v Sloveniji⁵ in Resolucije o nacionalnem gozdnem programu⁶ jasno izhaja bistveni namen te ureditve - raba oziroma gospodarjenje z gozdovi in razpolaganje z njimi na način varovanja okolja in naravnih vrednot ter trajnega in optimalnega delovanja gozdov kot ekosistema, ob jasni naravnanosti k spodbujanju lastniške koncentracije gozdnih zemljišč, ki izhaja iz povzete določbe 47. člena ZG, in sicer z ukrepom predkupne pravice države in lokalne skupnosti ter mejašev oziroma lastnikov gozda, ki je najbližje gozdu, ki se prodaja. Navedeno je v skladu s 70. členom Ustave RS, ki je namenjen varstvu naravnih bogastev. S tem namenom varstva gozdov pred negospodarnim ravnanjem z njimi je zakonodajalec uredil izvrševanje lastninske pravice na gozdovih in v tem sklopu med drugim predpisal način gospodarjenja z njimi, pa tudi predkupno pravico pri prometu z gozdovi.

16Promet z gozdovi celovito ureja 47. člen ZG, ki zaradi zagotavljanja trajnega in optimalnega delovanja gozdov v prvem, drugem in tretjem odstavku kot prednostne upravičence pri nakupu gozdov, z določenimi omejitvami, določa Republiko Slovenijo, lokalno skupnost in pravno osebo, ki gospodari z gozdovi v lasti Republike Slovenije. V desetem odstavku kot naslednjega prednostnega upravičenca določa lastnika, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja,⁷ kot zadnjega prednostnega upravičenca pa drugi stavek tega odstavka določa drugega lastnika, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. Iz jezikovne razlage drugega stavka desetega odstavka 47. člena ZG izhaja, da gre za prednostne upravičence, ki so lastniki gozda.

17Gozd, gozdno zemljišče in gozdni prostor pa so opredeljeni v 2. členu in prvi točki 3. člena ZG. Iz teh določb izhaja, da je opredelitev gozda oziroma gozdnega prostora vsebinska, saj se kot gozd šteje le zemljišče, ki izpolnjuje določene fizične lastnosti oziroma, ki je v določeni funkcionalni povezanosti z gozdom. Skladno s prvo alinejo prvega odstavka 2. člena ZG je gozd zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja, ki lahko doseže višino najmanj 5 metrov in ima površino najmanj 0,25 hektarja. Pri čemer po četrtem odstavku te določbe gozd oziroma drugo gozdno zemljišče po tem zakonu niso posamično gozdno drevje, skupine gozdnega drevja na površini do 0,25 hektarja, drevoredi, parki in plantaže gozdnega drevja. Že iz navedenih opredelitev gozda je jasno razvidno, da je relevantna dejanska in ne namenska raba zemljišča.

18Po presoji Vrhovnega sodišča je tako že na podlagi jezikovne razlage drugega stavka desetega odstavka 47. člena ZG "lastnik gozda" lastnik zemljišča, ki izpolnjuje kriterije za gozd, kot jih opredeljuje prvi odstavek 2. člena tega zakona. Pri čemer se površina 0,25 ha iz prve alineje te določbe ne nanaša na eno zemljiško parcelo, temveč na obseg zemljišča, ki je lahko tudi na več zemljiških parcelah, ki pa morajo biti v lasti iste osebe, torej kupca.

19Iz povedanega sledi, da je odgovor na revizijsko vprašanje pozitiven. Pri ugotavljanju predkupne pravice na podlagi drugega stavka desetega odstavka 47. člena ZG, to je ko prednostno pravico uveljavlja drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja, sta za priznanje predkupne pravice pravno pomembni okoliščini le lastništvo zemljišča, na katero ta opira svojo predkupno pravico (to pomeni ena ali več zemljiških parcel), ki izpolnjuje definicijo gozda iz prvega odstavka 2. člena ZG in njihova oddaljenost od gozda, ki se prodaja.

Presoja v obravnavani zadevi

20Glede na gornjo razlago določbe drugega stavka desetega odstavka 47. člena ZG se pokaže, da je nosilno stališče Upravnega sodišča v izpodbijani sodbi, to je, da je merodajna okoliščina pri ugotavljanju prednostne pravice po tej določbi obseg poraščenosti zemljišča z gozdnim drevjem, pri čemer zakonodajalec določa najnižjo površino poraščenosti pri 0,25 ha, pravilno. Iz tega izhaja, da drugega stavka desetega odstavka 47. člena ZG ni mogoče razlagati tako, kot ga razlaga revidentka, in sicer da je povsem nepomembno, kako velika je posamezna zemljiška parcela, če se ta nahaja na širšem območju, poraslim z gozdnim drevjem v obliki sestoja, ki lahko doseže višino najmanj 5 metrov in ima površino najmanj 0,25 ha. Taka razlaga bi presegla jasno zakonsko določbo.

21Vrhovno sodišče se sicer pridružuje stališču revidentke, da pojma "zemljišče" iz 2. člena ZG ni mogoče enačiti s pojmom "zemljiška parcela", saj za to v ZG, ob upoštevanju namena tega zakona, ki je, kot prej pojasnjeno, v varstvu gozdov, ni podlage, vendar poudarja, da enačenje teh dveh pojmov iz izpodbijane sodbe izrecno ne izhaja. Iz dejstva, da sta oba sprejemnika ponudbe svojo predkupno pravico v tem upravnem postopku odobritve pravnega posla uveljavljala na podlagi ene zemljiške parcele, namreč še ni mogoče sklepati, da je Upravno sodišče pojem zemljiške parcele enačilo s pojmom zemljišče iz 2. člena ZG.

22Upravno sodišče je sicer kot podporni argument svojemu stališču v izpodbijani sodbi navedlo določbo prve alineje šestega odstavka 47. člena ZG, ki določa le pogoje za delitev zemljiških parcel, ki so gozd in so manjše od 5 ha, zato za obravnavani primer ni uporabljiva.

23Glede na obrazloženo in ker ostale revizijske navedbe ne morejo vplivati na odločitev, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

24Odločitev o revizijskih stroških tožnika temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker revidentka z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške odgovora nanjo. Te je Vrhovno sodišče odmerilo skladno s priloženim stroškovnikom in ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR.

25Tako je tožniku priznalo 750 točk za odgovor na revizijo (5. točka tar. št. 34), ter 2 % od skupne vrednosti storitve za materialne stroške v višini 15 točk (11. člen OT), skupaj 459,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 559,98 EUR.

26Ni pa tožniku priznalo priglašenih stroškov za pregled listin in posvet s stranko, saj ne gre za samostojni storitvi in so ti stroški vsebovani v stroških za sestavo odgovora na revizijo.

27Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

Glasovanje

Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

¹ Prvi odstavek 1. člena ZG.
² 5. točka 3. člena ZG.
³ Prvi odstavek 5. člena ZG.
⁴ Prvi in drugi odstavek 6. člena ZG.
⁵ Glej: poglavje I Programa razvoja gozdov v Sloveniji (UL RS, št. 14/96).
⁶ Glej: poglavje 1 Resolucije o nacionalnem gozdnem programu (UL RS, št. 111/07).
⁷ Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 115/2020 z dne 13. 6. 2022, točka 10 obrazložitve.