21. člen ZG

Predpis ne govori o tem, da izjema po šestem odstavku 21. člena ZG velja le, če krčitev sploh ni predvidena v prostorskem aktu, če pa je predvidena, pa naj bi bila dopustna le tedaj, če je nameravana raba v skladu s prostorskim aktom. Drži, da bo z izvedbo krčitve namenska raba v nasprotju s prostorskim načrtom, vendar jo zakon, ob pogojih iz šestega odstavka 21. člena ZG, izrecno dovoljuje. V obravnavani zadevi ni sporno, da nameravana krčitev ni v skladu s prostorskim aktom, ker namerava tožnik urediti njivsko površino in ne gozd. Toženka je zato zmotno uporabila predpis, ko je štela, da se izjema iz šestega odstavka 21. člena GZ za tako situacijo ne uporabi.

Vse metode razlage: jezikovna, logična, sistematična, zgodovinska in namenska (funkcionalna ali teleološka) vodijo do istega sklepa. Zakon dovoljuje ograditev dela gozda le iz točno določenih razlogov in pod točno določenimi pogoji. Z drugimi besedami, ZG v prvem in tretjem odstavku 24. člena zajema vse primere, torej izčrpno našteje kdaj (in ob katerih predpostavkah) se lahko ogradi del gozda. Sodišče je zato prepričano, da se gozd lahko ogradi le in zgolj pod pogoji prvega ali tretjega odstavka 24. člena ZG. Pravila za ograditev gozda so odsev omejitve lastninske pravice na gozdovih za zagotavljanja javnega interesa ter ekološke, socialne in gospodarske funkcije gozda. Lastnik gozda je dolžan dopustiti prost dostop do svojega gozda (druga alineja prvega odstavka 5. člena ZG).

Pridobitev dovoljenja Zavoda za gozdove za krčitev gozda v kmetijske namene po četrtem odstavku 21. člena ZG lahko zahteva (samo) lastnik zadevnih nepremičnin.

Za odločanje po ZG ni odločilna katastrska kotura parcele, pač pa, ali jo kot gozd opredeljuje GGN. Območje gozda (zemljišče, ki je gozd oziroma zemljišče v zaraščanju) se določa na podlagi dejanske rabe zemljišč, po kriterijih, ki izhajajo iz ZG, ne ločeno po posameznih parcelah oziroma na meje parcel, zato je lahko ena parcela deloma gozdna, deloma ima drugo dejansko rabo. Površina 0,25 ha iz prve alineje se torej ne nanaša na eno parcelo, temveč na obseg zemljišča, ki se ga določi kot gozd in je lahko tudi na več parcelah. Ob lastniški razdrobljenosti parcel na območju Odloka TRŠ in zahtevkih za poseg v obsegu kot predlaga tožnik, bi ob neupoštevanju načela previdnosti pri ogrožanju funkcij gozda lahko prišlo do resne ogroženosti funkcij gozda tega območja, ki jih lahko zagotavlja le gozd kot celota oziroma širše območje. Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na 8. člena Odloka kot podlago za svoj zahtevek, ki se nanaša na krčitev gozda, v smislu, da je ta dovoljena kolikor se ohranja ravnovesje med naravnimi procesi in delovanjem človeka, ter da iz te določbe izhaja, da je na organu dokazno breme, da bi bilo naravno ravnovesje porušeno, kolikor bi zahtevku tožnika ugodi

Tožnik že sam v tožbi navaja (tako pa izhaja tudi iz upravnega spisa zadeve), da v predmetnem upravnem postopku ni imel statusa stranke oziroma stranskega udeleženca, saj je v njem sodeloval (zgolj) s posredovanjem mnenja, in sicer na zaprosilo prvostopenjskega organa. O izdani izpodbijani (drugostopenjski) odločbi z dne 7. 10. 2021 je bil tako obveščen šele po njeni izdaji 21. 10. 2021, in sicer s strani prvostopenjskega organa. Ker tožnik torej v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca (tega položaja v času trajanja postopka na prvi in drugi stopnji niti ni zahteval), ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1; ob tem pa ne gre niti za situacijo iz tretjega odstavka 17. člena ZUS-1. Položaja tožnika v upravnem sporu posamezniku ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnopravnih predpisov, iz katerih izhaja, kdaj ima oseba materialnopravni interes za določen izid posameznega upravnega postopka.

Relevantno dejansko stanje za odločitev v obravnavani zadevi je, da ima parcela 2350/10 k.o. ... status gozda s posebnim namenom, kar preprečuje organu izdajo dovoljenja za krčitev gozda. Odgovor na tožnikovo vprašanje, kdaj je gozd šteti za gozd s posebnim namenom je torej, ko je kot tak razglašen s predpisom lokalne skupnosti oziroma vlade. Kolikor tožnik meni, da za gozd ne gre, mora spremeniti njegovo osnovno namensko rabo pri katastrskem organu. Ob sedanjem pravnem stanju parcele, ko je parcela po stanju katastra gozd in je v Odoku MOL opredeljena kot gozd s posebnim namenom, pa organ ni mogel odločiti drugače, glede na šesti odstavek 21. člena ZG.

Ali je konkretno zemljišče gozdno zemljišče, je odvisno od opredelitve tega zemljišča, upoštevaje določbe 10. in 11. člena ZG v gozdnogospodarskem načrtu območja oziroma enote. Z zajemom zemljišč v gozdnogospodarski načrt je namreč opravljena presoja, ali so izpolnjena merila, ki jih za pojem gozda oziroma gozdnega zemljišča opredeljujejo določbe ZG.

V postopku odločanja izdaje dovoljenja za krčitev gozdov v kmetijske namene ne more biti edini pogoj ovrednotenje funkcije gozdov iz goznogospodarskih načrtov, kot je to v primeru pridobitve soglasja zavoda za graditev objektov in posege v gozd oziroma gozdni prostor po prvem odstavku 21. člena ZG. Toženka bi zato pri odločanju morala oceniti sorazmernost vpliva nameravanega posega v gozd zaradi ponovne vzpostavitve sedaj zaraščenega vinograda in pri tem upoštevati, da se v naravi vzpostavlja nekoč že obstoječe stanje poraščenosti, česar pa ni storila. Ker izpodbijana odločba razlogov o tem odločilnem dejstvu nima, je ni mogoče preizkusiti.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ ocenil, da bo ureditev strelišča, vključno z opozorilnimi znaki, bistveno ogrozila rekreacijsko funkcijo varovalnega gozda, pri čemer iz izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj organ šteje, da je tudi strelišče locirano v gozdu oziroma gozdnem prostoru, ter posledično odloča o obeh posegih (strelišču in območju varovanja), torej mimo zahtevka tožnika. Sodišče soglaša z organom, da je funkcija gozda (1. člen ZG) tudi rekreacija, ter da je predvsem v varovalnih gozdovih funkcije gozdov, kot jih določajo gozdno gozdarski načrti, treba poudarjeno varovati. Vendar je treba tudi v primeru varovalnih gozdov popolno raziskati dejansko stanje in ugotoviti realne dejavnike ogrožanja v zvezi s funkcijo, ki bi bila lahko ogrožena.

Gozd je naravno bogastvo, ki ima pomembno vlogo v zagotavljanju zdravega življenjskega okolja, in zato uživa posebno varstvo pred posegi, ki se uresničuje tudi z ustreznim nadzorom nad posegi v gozd. Za poseg, za katerega je treba pridobiti soglasje Zavoda za gozdove, se zato po presoji sodišča poleg gradnje objektov štejejo tudi drugi posegi, ki niso gradnja objektov, vendar le če so take narave, da imajo lahko vpliv na gozd in gozdni prostor, to je zlasti na rastnost sestoja ali rodovitnosti rastišča, stabilnost ali trajnost gozda oziroma ohranjanje njegove funkcije, njegov obstoj ali namen.

Ker iz ponudbe za prodajo gozdnih zemljišč izhaja, da se prodajajo skupaj – določena je ena cena za vse prodajane parcele - je organ pravilno zaključil, da sta oba sprejemnika ponudbe izkazala, da sta prednostna upravičenca do nakupa gozda v skladu z desetim odstavkom 47. člena ZG. Pogoj ponudbe, da se zemljišča prodajajo izključno skupaj, ni v nasprotju z ZG ter ZKZ oz. namenom obeh zakonov. V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa izločitvene kriterije v primeru, ko se na istem mestu, iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, pojavi več kmetov, ker gre za določbo, ki se neposredno nanaša na prejšnji odstavek (prvi odstavek 23. člena ZKZ), ki določa vrstni red predkupnih pravic pri nakupu kmetijskih zemljišč, kar ZG ureja drugače. Določba drugega odstavka 23. člena ZKZ se nanaša na konkurenco med kmeti, torej za primer, ko so sprejemniki ponudbe kot kmetje enakovredni glede na vrstni red iz prvega odstavka 23. člena ZKZ. Status kmeta pa ni pogoj v primeru prodaje gozda in status kmeta tudi ni izločitveni kriterij po ZG.

Organ bi moral pred izdajo izpodbijane odločbe (da bi ugotovil, ali so bile z gradnjo gozdne poti kršene določbe ZG), ker ni opravil poizvedb pri ZGS o morebitnem postopku za izdajo tožniku soglasja k izgradnji dostopne (gozdne) poti, sprejeti vsaj oceno v smislu pričakovanih vplivov posega v prostor na funkcije gozda (kar je podlaga za izdajo soglasja za posege v gozd v smislu tretjega odstavka 21. člena ZG). Organ pa je, ne da bi iz spisa za to izhajala dejanska podlaga, zaključil, da gre za gradnjo gozdne ceste brez soglasja ZGS. Po presoji sodišča niti glede drugega posega v gozd, gradnje gozdne poti, organ ni imel dejanske podlage za ugotovitev kršitve po prvem odstavku 21. oziroma prvem odstavku 18. člena ZG.

Tožnik je v gozdu postavil objekt, ne da bi pridobil soglasje Zavoda za gozdove Slovenije. Ker je s tem kršil določbe ZG, mu je inšpektor utemeljeno naložil, da mora iz parcele odpeljati material, iz katerega je postavljena lesena koča in ostali material, zložen v okolici koče.

Podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je tretji odstavek 21. člena ZG, po katerem soglasja za poseg v gozd ni mogoče izdati, kadar je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcije gozdov. Po isti določbi se pri presoji ogroženosti upošteva vrednotenje funkcij iz gozdnogospodarskih načrtov. Iz Gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarskega območja Postojna (2011-2020) izhaja, da čebelnjakov v gozdu ni dovoljeno postavljati, njihova postavitev je možna samo na negozdnih površinah v gozdnem prostoru in to v kmetijski in gozdnati krajini v oddaljenosti do 500 m od ureditvenega območja naselja, in sicer tako, da je omogočen direkten dostop do čebelnjaka z gozdne ali javne ceste. Navedenega pogoja pa, kakor izhaja iz upravnega spisa in zatrjevanj tožeče stranke, navedena lokacija ne izpolnjuje, čemur tožeča stranka ne ugovarja in je že iz tega razloga bilo potrebno zavrniti izdajo zahtevanega soglasja.

Za utemeljitev ugotovitve, da je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcijo gozda, je treba opraviti presojo vpliva predvidenega posega na funkcije gozda, kot so opredeljene z GGN GGE. V obravnavanem primeru pa toženka vplivov objekta, v zvezi s katerim je bila vložena zahteva za izdajo soglasja, na funkcije gozda ni presojala, temveč je bil razlog za zavrnitev zahteve predvsem stališče o potrebnih vsakodnevnih vožnjah do čebelnjaka z motornim vozilom in o negativnih vplivih teh voženj in zadrževanja ljudi. S temi stališči pa toženka ni presojala vplivov čebelnjaka na funkcije gozda, temveč vplive vožnje z motornimi vozili in prisotnosti ljudi v gozdu, kar ni predmet tožnikove zahteve.

V času postavitve ograje tožnik ni imel dovoljenja Zavoda za gozdove za poseg v gozd in gozdni prostor.

Med strankama ni sporno, da je del zemljišča predvidenega posega v GGN Gozdnogospodarske enote Ljubljana opredeljen kot gozdno zemljišče. Po drugem odstavku 1. člena ZG pa določbe tega zakona, ki se nanašajo na gozdove, veljajo tudi za "druga gozdna zemljišča", če ta zakon ne določa drugače. Katera zemljišča so gozdna v smislu ZG in katera zemljišča so gozd, je glede na določbe 10. in 11. člena tega zakona opredeljeno v GGN območja oziroma enote. Po besedilu tretjega odstavka 21. člena ZG za zavrnitev izdaje soglasja ni potrebna gotovost, da bo prišlo do nedopustnih vplivov na funkcije gozda, temveč zadostuje, da je mogoče ogrožanje teh funkcij pričakovati.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. V odločbi, s katero je zavrnjena izdaja projektnega soglasja Zavoda za gozdove Slovenije, pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Iz določb 33., 67. in 73. člena URS izhaja, da lastninska pravica ni absolutna pravica, ki bi imela le zasebno funkcijo, ampak je njeno pridobivanje in uživanje omenjeno tako z gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo lastnine, kot tudi z drugimi ustavnimi vrednotami, v tem primeru ohranjanjem naravnega bogastva (gozda) in varovanjem naravnih znamenitosti, kamor spada območje obravnavanega posega; in pravicami drugih, npr. s pravico do zdravega življenjskega okolja. Zavrnitev izdaje soglasja Zavoda za gozdove Slovenije k nameravani gradnji zato ne pomeni neustavnega in tudi ne nezakonitega posega v lastninsko pravico in s tem zatrjevanih zelo hudih posledic, zato pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Tožnik je vložil zahtevo za izdajo soglasja za postavitev manjšega „demontažnega“ objekta v tam navedeni velikosti, ki se bo uporabljal občasno kot čebelnjak, občasno pa kot lopa za shranjevanje čebelarske in gozdarske opreme in vlogi priložil dokumentacijo, iz katere je razvidna lokacija omenjenega objekta. O taki zahtevi bi moral upravni organ tudi odločiti, ne pa da je z ogledom preverjal, ali v naravi dejansko že stoječi objekt ustreza podatkom iz vloge.

Postavitev kmečke lope na predmetni gozdni parceli je po OPN sicer dopustna, vendar pa je parcela v območju Natura 2000, znotraj osrednjega območja pojavljanja velikih zveri, in po gozdnogospodarskem načrtu Jezeršek 2009-2018 na drugi stopnji s poudarjeno biotopsko in hidrološko funkcijo gozdov, da se nudi živalim prostor za preživetje ter varuje vire pitne vode in podzemne tokove. Poleg tega pa je v neposredni bližini navedene parcele urejen večji laz, ki se ga vzdržuje za potrebe divjadi, zato ima prostor poudarjeno biotopsko funkcijo na prvi stopnji. Glede na navedeno je po oceni sodišča tožena stranka utemeljeno zavrnila zahtevo za izdajo soglasja za gradnjo kmečke lope na tej parceli.