59. člen ZGJS

Pravno razmerje med pravdnima strankama je dvostransko in odplačno, zato je tožeča stranka upravičena do plačila za storitve obvezne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode zgolj, če storitve za toženo stranko dejansko izvaja. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča na podlagi predpisov vzpostavljeno razmerje med pravdnima strankama, ni ugotavljalo pravno pomembnega dejstva, ali je tožeča stranka za toženo stranko dejansko izvajala storitev, ki jo je zaračunala z iztoževanimi računi, čeprav je bilo med strankama dejansko izvajanje storitev sporno. V primeru, ko je med strankama dejansko izvajanje storitev javne službe sporno, ni dovolj povzemanje občinskega odloka glede vsebine storitve javne službe in pojasnjevanje izračuna višine terjatve, ampak je treba podati tudi konkretne trditve o dejansko opravljenih storitvah.

Obveznost plačila za storitve obvezne gospodarske javne službe nima pogodbene podlage, temveč temelji na zakonu in podzakonskih predpisih, ki določajo, da je zavezanec za plačilo uporabnik storitev obvezne gospodarske javne službe. Drži sicer, da se je upravnik s Pogodbo kot porok in plačnik zavezal plačati za storitve, ki jih tožeča stranka izvaja kot gospodarsko javno službo, vendar pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da to dejstvo povzroči, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za plačilo vtoževanih storitev. Tožena stranka je pasivno legitimirana za plačilo vtoževanih storitev že na podlagi predpisov o obveznih gospodarskih javnih službah.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec, ki je uporabnik javnih dobrin, dolžan plačati tožniku dejansko dobavljene storitve tožnika po izdanih računi.

Pravice in obveznosti uporabnikov gospodarske javne službe predpiše lokalna skupnost z odlokom (četrta alineja 7. člena ZGJS), zato je s sklepom Sveta ustanoviteljev javnih podjetij naložena obveznost pisnega sporočanja podatkov neupoštevna. Nesporno je, da je tožeča stranka storitve, katerih plačilo vtožuje od toženca, ves čas opravljala. Plačilo opravljenih storitev javne službe v roku, določenem na računu, je z Odlokom predpisana obveznost uporabnika. Ker ni nobenega pravnega temelja, da za opravljeno storitev toženec tožeči stranki ne bi nič plačal, bi bil, če bi sodišče zaradi izračuna plačila v nasprotju z Odlokom zavrnilo tožbeni zahtevek, neupravičeno obogaten na škodo tožeče stranke (drugi odstavek 190. člena OZ). Trditveno in dokazno breme, da bi bil dolžan za opravljene storitve plačati manj, kot vtožuje tožeča stranka, je na tožencu. Toženec tega bremena ni zmogel.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali se ničnost sklepa sveta ustanoviteljic, ki deluje v okviru javnega podjetja, uveljavlja le zoper javno podjetje ali morajo biti v postopek kot stranke vključene tudi občine članice sveta ustanoviteljic.

Bistvena razlika med ustanoviteljskimi in kapitalskimi upravičenji je v tem, da ima prva v celoti vsaka občina (ki jih lahko izvršuje preko Sveta županov), druga pa ima občina kot lastnik v razmerju s svojim poslovnim deležem v d.o.o. Ustanoviteljske pravice ima vsaka občina v celoti. Načeloma jih morajo župani na svetu ustanoviteljev sprejemati s soglasjem, kar brez vsakršnih pogojev velja za določanje posebnih pogojev za izvajanje dejavnosti ter zagotavljanje in uporabo javnih dobrin kot tudi odločanje o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin. V teh primerih gre za regulatorna upravičenja občin glede upravljanja gospodarskih javnih služb na svojem območju in tovrstne odločitve imajo naravo predpisa lokalne skupnosti.

Noben od zakonov in podzakonskih aktov ne določa, na kakšen način posamezna občina določi velikost zabojnika za mešane komunalne odpadke, niti ne konkretne metode, kako se stroški izvajanja javne službe zbiranja komunalnih odpadkov zaračunajo uporabnikom. Odlok torej ni v neskladju z zakoni in podzakonskimi akti, na katere se sklicuje toženec.

Občina sicer lahko predpise iz svoje pristojnosti izda brez izrecnega napotila v zakonu, a ti ne smejo biti v nasprotju z zakoni. V obravnavanem primeru je občina z opredelitvijo pojma uporabnika obvezne javne gospodarske službe presegla okvire zakona. Podzakonski predpis sicer lahko ureja način izvrševanja pravic in obveznosti ter podrobneje določa vsebino teh pravic in obveznosti, pri čemer nujno interpretira zakon v določenem obsegu. Vendar pri svojem normiranju ne sme zoževati zakonskih pravic

Nekdaj zasebni vodovod sedaj služi opravljanju gospodarske javne službe, to je oskrbi s pitno vodo, zato gre za gospodarsko javno infrastrukturo (4. točka prvega odstavka 2. člena ZPNačrt) in posledično za javni vodovod v smislu prvega odstavka 5. člena Uredbe o oskrbi s pitno vodo. Treba je ločiti vprašanje pravice uporabe vodovoda in vprašanje plačila javne službe oskrbe s pitno vodo. Res je, da občina in tožeča stranka uporabljata vodovod zasebne vodovodne skupnosti brez ustrezne pravne podlage, vendar tožeča stranka zagotavlja storitev gospodarske javne službe, zato je tožena stranka zavezanka za njeno plačilo. Ureditev lastninsko pravnih razmerij je lahko predmet drugih, ustreznih pravnih postopkov.

Ker ni bil sklenjen tripartitni sporazum za plačilo porabljene vode, je tožena stranka dolžna plačati ceno za porabljeno vodo.

V 6. členu Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja je določeno, da izvajalec za preteklo obračunsko obdobje ugotovi razliko med potrjeno ceno in obračunsko ceno opravljenih storitev. Ugotovljena razlika med potrjeno ceno in obračunsko ceno se v elaboratu upošteva pri izračunu predračunske cene za naslednje obdobje. Če obravnavana razlika presega 10 % od potrjene cene, mora izvajalec elaborat poslati pristojnim občinskim organom, ki morajo začeti postopek potrjevanja cene. Gre za to, da se z višjo ceno v naslednjem obračunskem obdobju pokrije razlika (izguba), ki je izvajalcu nastala v preteklem obračunskem obdobju iz razloga, ker so bili stroški iz naslova opravljanja javne gospodarske službe višji od prihodkov iz tega naslova, upoštevaje ob tem relevantno 10 % razliko.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta sporna sklepa Občinskega sveta Občine predpisa oziroma splošna akta, ki bi kot taka morala biti objavljena v Uradnih objavah Občine, in je pravilno zaključilo, da nista začela veljati, ker nista bila ustrezno objavljena. V primeru, ko cena neke storitve obvezne gospodarske javne službe v določenem obdobju ni veljavno določena, gre za nepopravljivo oviro pri iztoževanju plačila te storitve po tej ceni, četudi je bila storitev opravljena. S sklicevanjem na neupravičeno obogatitev ali z ekonomskimi izračuni oz. drugačnim dokazovanjem vrednosti storitve bi občine oz. od njih ustanovljene pravne osebe lahko obšle obveznost objave splošnih aktov in bi dejansko dosegle veljavnost neveljavnih predpisov.

Tožbo zaradi molka organa je dopustno vložiti le, kadar se njegova neaktivnost nanaša na upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Vprašanje cene storitve in preko nje vprašanje plačila, ki ga koncesionar lahko pričakuje zaradi izvajanja koncesionirane javne službe, ter s tem povezane obveznosti občine so predmet pogodbenega urejanja. To pa pomeni, da lahko izvajalec (koncesionar) svoj interes po spremenjeni ceni izvajanja storitve uresniči (zaščiti) le preko določb koncesijske pogodbe oziroma lahko zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja koncedenta (npr. ker je opustil izvedbo postopka potrjevanja cene), torej v pravdnem postopku.

1) V konkretnem Odloku o določitvi enotne cene izgradnje priključka na javno fekalno kanalizacijsko omrežje je občina predpisala, da bo sama zagotovila enotno projektiranje in izgradnjo priključkov (čeprav ti niso del javne kanalizacije), strošek, vezan na financiranje izgradnje priključkov pa bo zaračunala uporabnikom, ki bodo morali v ta namen z njo skleniti pogodbo. Tak Odlok ni v skladu z zakonom, saj presega vsebino pristojnosti, ki jo ima po Zakonu o gospodarskih javnih službah in po Zakonu o varstvu okolja lokalna skupnost. V posledici tega občina tudi ne more zahtevati sklenitve pogodbe s tožencem, saj ima kontrahirna dolžnost lahko podlago le v zakonu. 2) Sodišče je povsem pravilno odklonilo uporabo Odloka, za katerega je ugotovilo, da ni skladen z zakonom, saj mora po 23. členu Zakona o ustavnem sodišču razpravljajoče sodišče prekiniti postopek in zahtevati oceno ustavnosti predpisa le v primeru, če meni, da je protiustaven zakon.

Obveznost iztoževane terjatve iz naslova plačila stroškov zbiranja, odvoza in odlaganja odpadkov ni stroga obligacijsko-pravna obveznost (v smislu plačevanja dejanskih stroškov tožeče stranke v zvezi z zbiranjem, odvozom in odlaganjem odpadkov), temveč gre za javnopravno obveznost, ki je naložena toženi stranki (glede na registriran sedež) kot (potencialni) povzročiteljici komunalnih odpadkov.

Ločevanje med dvema razmerjema. Eno obstoja med plačnikom okoljske dajatve - tožečo stranko in službo, ki določa in pobira okoljsko dajatev, drugo razmerje pa med tožečo stranko kot plačnikom in neposrednim zavezancem za okoljsko dajatev in tožencem kot uporabnikom storitev javne službe v navedeni smeri kot posrednim, a končnim zavezancem za plačilo okoljske dajatve. V prvem primeru pride v poštev pristojnost carinske službe po določbah davčnih predpisov in predpisov o carinski službi, kar vse se odvija po pravilih o upravnem postopku in ne sodi v sodno pristojnost. Na drugo razmerje, ki je predmet obravnavanega spora, se določbe 5. člena sedanje Uredbe, ki napotujejo na uporabo davčnih in carinskih predpisov, ne nanašajo. Drugi odstavek 11. člena sedaj veljavne Uredbe določa, da za zavezanca za komunalno odpadno vodo okoljsko dajatev izračunava, zaračunava in plačuje izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode, zaradi česar se da že po gramatikalni razlagi sklepati, da je zaračunavanje tistega, kar je bilo vplačano v korist zavezanca za plačilo te okoljske dajatve, prepuščeno plačniku te okoljske dajatve, prav tako pa tudi izra

Prispevek, ki ga je dolžan plačati lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ni bil odmerjen na podlagi predpisov, ki urejajo komunalni prispevek. To pomeni, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane določbe napačno uporabljen zakon in s tem tudi podzakonski predpis.

Cene posameznih komunalnih proizvodov in storitev se lahko obračunavajo samo v skladu z določenim merilom, ne pa pavšalno. Pavšalni znesek cene storitve odvoza smeti, ki ga je tožeča stranka obračunala tožencu zato, ker ni prijavil števila članov svojega gospodinjstva, ne predstavlja ustreznega merila za določitev cene te storitve v skladu s prejšnjo in tudi sedaj veljavno zakonsko ureditvijo tega področja.