VSK Sodba Cpg 74/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici v za pritožbo spornem delu zavrnilo tožbeni zahtevek na prepoved vznemirjanja in opustitev poseganja v lastninsko pravico tožnika na odjemnem mestu št. 980885 in na vodovodnem omrežju, vgrajenem v izreku naštetih nepremičninah. Prav tako je sodišče zavrnilo zahtevek na opustitev enakega vznemirjanja v bodoče. Predmet pravde je uporaba vodovodnega omrežja na območju kompleksa A. Sodišče je ugotovilo, da gre za interno vodovodno omrežje v lasti tožeče stranke, ki ga tožena stranka ne uporablja. Glede odjemnega mesta pa je ugotovilo, da tožena stranka dovaja vodo do tega mesta, vendar ne gre za protipravni poseg, saj temelji na predpisih, ki urejajo gospodarsko javno službo oskrbe s pitno vodo. Tožeča stranka je sicer odpovedala pogodbo, sklenjeno s toženo stranko, vendar taka odpoved ni možna in bi predstavljala pretiran poseg v ustavne pravice lastnikov nepremičnin znotraj kompleksa.

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka z obsežno pritožbo in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj na območju kompleksa ne obstaja interna vodovodna napeljava, temveč gre za zasebno vodovodno omrežje v lasti tožnika, ki ga toženec uporablja v javno korist. Ne drži, da naj toženec ne bi uporabljal te vodovodne napeljave in da naj bi bil tožnik tisti, ki zagotavlja oskrbo s pitno vodo uporabnikom v kompleksu. Sodišče je napačno uporabilo predpise, ki urejajo oskrbo s pitno vodo v večstanovanjskih stavbah. Namesto tega bi moralo uporabiti predpise o urejanju prostora, ki omogočajo omejitev lastninske pravice na nepremičninah ter tudi ureditev oskrbe s pitno vodo na pogodbenem razmerju. Ker toženec pogodbeno ureditev odklanja, bi moralo sodišče ugotoviti, da toženec uporablja lastnino tožnika brez pravne podlage. Prav tako je napačno uporabilo ustavne odločbe o pravici do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude, namesto določb pogodbe o dobavi pitne vode in vzdrževanju vodovodnega priključka. Sodišče je zagrešilo tudi nekaj absolutnih bistvenih kršitev postopka, saj se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da prevzemanje tveganja vodnih izgub pomeni protipravno dejanje, o odpovedi pogodbe o dobavi pitne vode in o vzdrževanju odjemnega mesta (v zvezi s tem je podano tudi nasprotje v razlogih sodbe).

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Vztraja, da je tožba tudi sicer nesklepčna.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zadevi, svoje zaključke je prepričljivo obrazložilo, da jih je mogoče preizkusiti. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6V predmetni zadevi gre za negatorno tožbo po določbi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tožnik mora v taki tožbi dokazati, da ima lastninsko pravico na stvari in da ga toženec v njegovi pravici protipravno vznemirja, pri tem pa mu ni vzel posesti stvari. Tožeča stranka je trdila, da je lastnica odjemnega mesta za vodovod št. 980885 (priključka) in vodovodnega omrežja, ki vodi od tega odjemnega mesta do nepremičnin na območju kompleksa A. V postopku ni bilo nič od tega sporno. Tožena stranka dovaja pitno vodo na odjemno mesto kljub temu, da je tožeča stranka odpovedala pogodbo o dobavi pitne vode in na ta način vznemirja lastninsko pravico tožeče stranke. Ker tožena stranka s pitno vodo dejansko oskrbuje lastnike nepremičnin v kompleksu A. in pri tem uporablja vodovodno napeljavo v lasti tožeče stranke, naj bi s tem vznemirjala tudi lastninsko pravico tožeče stranke na vodovodu. Tožeča stranka je namreč odpovedala tudi pogodbe z lastniki nepremičnin o uporabi infrastrukture.

7Oskrba s pitno vodo je obvezna javna služba, pri čemer je tudi uporaba javnih dobrin obvezna (5. člen Zakona o gospodarskih javnih službah, v nadaljevanju ZGJS). V posledici pa je zelo omejena pogodbena svoboda strank pri sklepanju pogodb o dobavi pitne vode. Res je v Pogodbi o dobavi pitne vode (priloga B2) v 10. členu določba, da pogodba velja do preklica, oziroma do sporazumne razveze, vendar ob upoštevanju zakonskih določb, ki urejajo oskrbo s pitno vodo, te določbe ni mogoče razlagati na način, na kakršnega si jo razlaga tožeča stranka. Priključitev na javni vodovod ni stvar izbire uporabnika, temveč je obvezna in predvidena zaradi zakonske obveze uporabe javne dobrine¹. Preklic pogodbe ni možen kadarkoli in iz kateregakoli razloga, temveč le takrat, ko ni v nasprotju z obvezno uporabo javnih dobrin (če se na primer opusti uporaba objektov, ki se oskrbujejo s pitno vodo, če se zamenja uporabnik in v podobnih primerih). Dobava pitne vode do odjemnega mesta zato ne pomeni protipravnega vznemirjanja lastninske pravice, temveč celo obveznost tožene stranke.

8V predmetni zadevi gre za specifično situacijo, ki je posledica prodaje nepremičnin na območju prej enotnega kompleksa A. (ki je bil v lasti enega lastnika). Oskrba s pitno vodo je bila na območju kompleksa urejena na način, da je tožena stranka pripeljala pitno vodo do odjemnega mesta v lasti takratnega A., od tam naprej pa je lastnik nepremičnin speljal interno napeljavo do posameznih stavb na območju kompleksa. V tem smislu je šlo za interno napeljavo². Tak položaj v Uredbi o pitni vodi ni posebej urejen, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo analogijo z večstanovanjskimi stavbami v lasti več etažnih lastnikov, saj je ta položaj najbližje položaju v predmetni zadevi. Po prodaji posameznih nepremičnin je namreč pravni prednik tožeče stranke s kupci sklepal pogodbe (taka pogodba je v prilogi B8 in naslednjih), iz katerih je izhajalo, da bodo kupci uporabljali interno vodovodno napeljavo v lasti prodajalca in zato plačevali za uporabo infrastrukture in za porabljeno pitno vodo (v ta namen so bili vgrajeni odštevalni števci). Povedano pomeni, da tožena stranka nikoli ni bila v pogodbenem razmerju z lastniki nepremičnin. Dejstvo, da se objekti oskrbujejo s pitno vodo preko internega omrežja, pa ne pomeni, da v lastninsko pravico tožeče stranke posega tožena stranka, ki zgolj izvaja svojo zakonsko dolžnost dobave pitne vode do odjemnega mesta.

9Ker torej tožeča stranka ni izkazala, da bi tožena stranka protipravno vznemirjala njeno lastninsko pravico, je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da bi bilo treba stanje urediti na način, da se tudi upravljanje internega omrežja prenese na toženo stranko in na ta način zagotovi neposredna oskrba s pitno vodo do posameznih nepremičnin, vendar to presega domet tega postopka. Zato je za ta postopek nerelevantno sklicevanje na predpise o urejanju prostora, ki omogočajo omejitev lastninske pravice na nepremičninah. Podobno velja tudi za vprašanje izgub vode, pri katerem gre kvečjemu za razmerje med tožečo stranko in lastniki nepremičnin v kompleksu.

10Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti potrebne pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

¹ Primerjaj sodbo Upravnega sodišča II U 258/2019
² Ne pa za zasebni vodovod. Za zasebni vodovod (lastno oskrbo s pitno vodo) gre, če na območju ni javnega vodovoda in se uporabnik oskrbuje s pitno vodo iz lastnega zajetja.