149. člen ZVO-1-UPB1

V takih zahtevnih primerih je pravilno zaključek zdravljenja opredeliti s trenutkom, ko ni več nobene strokovno utemeljene možnosti izboljšanja in je s tem tožnik tudi seznanjen. Triletni subjektivni zastaralni rok potemtakem do vložitve tožbe, še ni potekel. Postavljeni izvedenec je tudi v dopolnilnem mnenju ustrezno odgovoril na vse podane pripombe. S tem je bilo toženki v zadostni meri omogočeno učinkovito sodelovanje v postopku, njeni procesni očitki pa so pravzaprav le vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje se je glede očitka opustitve ustreznega vzdrževanja dreves pravilno oprlo na izvedenca gozdarske stroke, ki je med vzroki za nastanek škode pri tožniku kot najbolj verjetnega opredelil prav neustrezno vzdrževanje predmetnih dreves. Toženka (občina) je za predmetni drevesi ob poti na javni površini bila dolžna zagotoviti njihovo vzdrževanje. Protipravno ravnanje kot opustitev dolžne profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ) obsega ukrepe vzdrževanja dreves, kot so redno pregledovanje, čiščenje, redčenje, zmanjševanje krošnje z namenom odprave nevarnosti loma vej, ki je pri črnem topolu kot, za lom občutljivi vrsti dre

Odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode je obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja, ki jo je primarno dolžna zagotoviti občina. Ker te javne službe že po naravi stvari ni mogoče izvajati, če ni zagotovljeno kanalizacijsko omrežje in ustrezna oprema, to po presoji sodišča nedvomno pomeni, da je gradnja tega omrežja obveznost občine, torej v obravnavani zadevi tožnice.

Pravno razmerje med pravdnima strankama je dvostransko in odplačno, zato je tožeča stranka upravičena do plačila za storitve obvezne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode zgolj, če storitve za toženo stranko dejansko izvaja. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča na podlagi predpisov vzpostavljeno razmerje med pravdnima strankama, ni ugotavljalo pravno pomembnega dejstva, ali je tožeča stranka za toženo stranko dejansko izvajala storitev, ki jo je zaračunala z iztoževanimi računi, čeprav je bilo med strankama dejansko izvajanje storitev sporno. V primeru, ko je med strankama dejansko izvajanje storitev javne službe sporno, ni dovolj povzemanje občinskega odloka glede vsebine storitve javne službe in pojasnjevanje izračuna višine terjatve, ampak je treba podati tudi konkretne trditve o dejansko opravljenih storitvah.

Oskrba s pitno vodo je obvezna lokalna gospodarska javna služba, ki jo urejajo občine z odloki. Pogodbo o priključitvi na javno vodovodno omrežje pa je dolžna skleniti nosilka javne gospodarske službe.

Iz ZVO-1, ZGJS ter Odlokov ne izhaja prepoved odvajanja padavinske vode v kanalizacijo. Tožnik je ves čas postopka poudarjal, da ni tehnično izvedljivega drugačnega sistema kot je obstoječ, prav tako pa, da takšen kanalizacijski sistem namreč obstaja ves čas, torej od priključitve naprej in se tekom let ni spreminjal. Ker se toženka ni ukvarjala z ugovorom tožnika o tehnični izvedljivosti odvajanja padavinske vode glede na obstoječe stanje, dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno.

Upoštevaje v točki 21 te obrazložitve izpostavljeno tožbeno trditveno podlago in dejanske ugotovitve ter zaključke sodišča prve stopnje, se kot pravilna izkaže presoja v točki 32 obrazložitve izpodbijane odločbe, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb, iz katerih bi (ob podreditvi pod materialno pravo) bilo mogoče zaključiti, da je z domnevnim poškodovanjem oziroma uničenjem vodovoda za napajanje Občine Z. in vodovodnega priključka do bližnje farme F. ter bližnjih hiš, škoda nastala prav tožeči stranki, ne pa morebiti kateremu drugemu subjektu, oziroma ni podala trditev o dejstvih, iz katerih bi sledil zaključek, da je bilo s poškodovanjem oziroma uničenjem vodovoda in vodovodnega priključka poseženo prav v premoženjsko sfero tožeče stranke. Tožeča stranka po pravilni razlagi izpodbijane odločbe ni navedla ne dejstev ne pravnih podlag, ki jih sodišče ne pozna po uradni dolžnosti (npr. pravnih poslov), iz katerih bi sledilo, da je prav ona dolžna zagotavljati pitno vodo Občini Z. oziroma občanom Občine Z. in bližnji farmi F. ter bližnjim hišam, zaradi česar je oziroma bodo stroški popravila oziroma ponovne vzpostavitve vodovoda in priključka, ki predstavljajo navadno škodo,

Ker je tožena stranka pritožbo zoper sodbo vložila izven roka za izdajo dopolnilne sodbe iz 325. člena ZPP, njenih pritožbenih navedb, da sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke, ni mogoče šteti kot morebitni predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj je z njimi tožena stranka prepozna. Pravna podlaga za plačilo v obravnavani zadevi ni pogodbena, temveč temelji na dejstvu, da je tožena stranka lastnica nepremičnine, v zvezi s katero so nastali stroški, ki jih vtožuje tožeča stranka kot izvajalka gospodarske javne službe. Račun ni pravna podlaga za plačilo. 68. člen SPZ, ki določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Omenjena določba ne ureja zgolj notranjih razmerij med solastniki oziroma, da bi se določba nanašala le na stroške, ki nastajajo iz naslova skupnih delov in naprav, kot skuša to uveljaviti pritožba, temveč prvenstveno pove, da je za plačilo teh stroškov zavezan solastnik (in ne nemara kakšna druga oseba, npr. najemnik). Nič drugače pa ne more biti, če na nepremičnini obstoji lastninska pravica samo ene osebe, kot je to v

Ker tožničina odpadna voda iz A. nastaja v gospodarski dejavnosti predelave mleka in ne nastaja v bivalnem okolju gospodinjstev zaradi rabe vode v sanitarnih prostorih, pri kuhanju, pranju in drugih gospodinjskih opravilih, po nastanku ni podobna komunalni odpadni vodi in jo je posledično treba šteti za industrijsko odpadno vodo. Tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da njena odpadna voda, ki nastaja kot industrijska odpadna voda, izpolnjuje merila za uvrstitev pod komunalno odpadno vodo. Zato sodišče prve stopnje ni imelo trditvene in dokazne podlage, na podlagi katere bi lahko ugotavljalo izpolnjenost meril za opredelitev tožničine odpadne vode kot komunalne odpadne vode in je pravilno zaključilo, da je odpadna voda tožeče stranke industrijska odpadna voda. Ni pravilno stališče tožeče stranke v zvezi z razporeditvijo trditvenega bremena, ki ga utemeljuje z vsebino dopisovanja med strankami pred pravdo. Priznanje dejstev se lahko poda le med pravdo in pred sodiščem.

V postopku priznanja položaja stranskega udeleženca zadostuje verjetnost, da bi lahko prišlo do posega v pravni položaj te osebe, kar je prizadeta stranka po presoji sodišča izkazala. Ali se z napravo tudi nedopustno posega v pravne koristi prizadete stranke pa je predmet (nadaljnjega) meritornega odločanja.

Sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi prvostopenjski organ zaključil, da je tožnica kot izvajalka javne službe dolžna družbam za ravnanje z odpadno embalažo oddati vso embalažo, ki je zbrana kot ločeno zbrana frakcija, ne da bi, na kar s svojimi ugovori opozarja tožnica v tožbi (in kar je smiselno ugovarjala tudi v upravnem postopku), predhodno ugotovil oziroma obrazložil, kaj je v obravnavanem primeru šteti za ločeno zbrano frakcijo. Navedena okoliščina pa se v konkretnem primeru pokaže kot ključna, ker tožnica ne trdi, da nima odpadkov, pač pa, da nima ločeno zbranega odpadka s klasifikacijsko številko 15 01 01 (papirnata in kartonska embalaža).

Da javno kanalizacijsko omrežje ni zgrajeno oziroma da ni potekel rok, v katerem bi se moral tožnik priključiti na javno kanalizacijo, tožnik ne ugovarja. Zato je upravni organ pravilno ugotovil, da so stekli pogoji za obvezno priključitev na javno kanalizacijo in tožniku naložil, da pridobi soglasje za priključitev na javno kanalizacijo. Na podlagi vloge z dne 24. 12. 2015 je bil tožniku odmerjen komunalni prispevek. Naslednji korak tožnika v postopku priključitve objekta na javno kanalizacijo pa bi moral biti vložitev pisne vloge, da bi se lahko skladno s 13. členom Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Ivančna Gorica opravila priključitev objekta na javno kanalizacijo, ob pridobljenem soglasju in izpolnjenih vseh pogojih iz soglasja. Take vloge pa tožnik ni podal, zato mu je bilo to naloženo z izpodbijano odločbo.

Ker je za oskrbo s pitno vodo predpisana obvezna občinska gospodarska javna služba, ki je v občini urejena z odlokom in je obveznost priključitve stavbe na javni vodovod predvidena zaradi zakonske obvezne uporabe javne dobrine (vode), je priključitev na javni vodovod v naselju, kjer leži tožnikova nepremičnina, obvezna. Zato so neutemeljena zatrjevanja tožeče stranke, da je priključek na javni vodovod stvar njegove izbire in tako tudi ni podana kršitev 2. člena Ustave RS.

Dejstvo je, da je (večinska) sodna praksa, ki jo citira že sodišče prve stopnje (nanjo se je med sojenjem sklicevala tudi toženka), v takšnih in podobnih sporih enotna, in sicer, da pravno razmerje med pravdnima strankama res temelji na zakonu in odloku, vendar je njuno razmerje dvostransko in odplačno. To pa pomeni, da ob ugovoru zavezanca (toženke), da storitve odvoza odpadkov niso bile opravljene, (zgolj) sklicevanje tožnice na zakonske obveznosti iz ZVO -1 in obveznosti iz občinskega odloka, za odločitev v njeno korist ne zadoščajo.

S takšnim dejanskim prestrukturiranjem višina posameznih postavk (kot jih Uredba določa kot obvezne sestavine določitve cene omrežnine) pa je tožnica ravnala v svojo korist (zviševanje najemnine) in v škodo toženke, saj je bila toženka dolžna v javnem interesu (pa tudi v interesu ostalih občin) poravnati oz. zagotavljati financiranje drugih postavk (ki jih je tožnica samovoljno zniževala oz. celo izločala). Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da si je tožena stranka razliko v najemnini prisvojila na račun tožeče stranke.

Narok v postopkih v sporih majhne vrednosti ni obvezen. Izvedbo naroka morata stranki izrecno predlagati. Vsak prebivalec pripomore k nastanku komunalnih odpadkov. Občina je z zakonom zadolžena, da za odpadke poskrbi, vendar ne brezplačno. Storitve občine financirajo (tudi) njeni prebivalci.

Lokalna skupnost (občina), ki je s pogodbo urejanje in vzdrževanje javne površine prenesla na izvajalca gospodarske javne službe, zgolj zato ni prosta vseh obveznosti nasproti oškodovancu, ki izvirajo iz pomanjkljivega izvajanja obvezne občinske gospodarske javne službe (urejanja in čiščenja javnih površin). Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča (sodnik) oziroma podaja mnenje (izvedenec), ni zainteresiran za izid postopka ter da je odprt za dokaze in predloge obeh strank, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka. A čeprav dejstvo, da je sodnik predhodno že odločal v povezani zadevi, samo po sebi praviloma ne pomeni kršitve nepristranskosti, je presoja vedno odvisna od konkretnih okoliščin primera. Podobno velja tudi za izvedenca

Terjatve, za katere velja enoletni zastaralni rok, so v 355. členu OZ naštete izčrpno, zato enoletnega zastaralnega roka z analogijo ni mogoče širiti na druge, četudi primerljive (občasne) terjatve.

Iz opisane ureditve Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode jasno izhaja, da je za izdajo soglasja (ki že glede na svoj pomen (tj. soglasje kot pozitivno mnenje, odgovor glede uresničitve nečesa - SSKJ) nedvomno izključuje izdajo akta po uradni dolžnosti) potrebna vloga lastnika objekta oziroma njegovo aktivno sodelovanje. Iz že citiranih določb odloka tudi izhaja, da izvajalec odloča o priključitvi z izdajo soglasja za priključitev, ki ga lahko zavrne v primerih (med drugim), če investitor ali lastnik obstoječega objekta k vlogi za izdajo soglasja ni predložil predpisane dokumentacije (prvi odstavek 22. člena).

Zbiranje, obdelava, odvoz in odlaganje komunalnih odpadkov ter odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, pa je v skladu s 149. členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) obvezna gospodarska javna služba, ki jo zagotavlja občina. Slednja pa je tudi predpisala obvezno vključitev vseh povzročiteljev odpadkov v organiziran sistem odvažanja odpadkov in jim naložila obveznost poravnavanja stroškov.

Pritožba ima prav, ko navaja, da se lastnik nepremičnine ne more razbremeniti odgovornosti, četudi ima površino (na kateri se je zgodil škodni dogodek) v upravljanju komunala. Vendar pa to ne pomeni, da upravljalec (komunala) ne more biti odgovoren za morebitno poškodbo, do katere pride na takšni površini. Odškodninsko je lahko odgovornih več oseb, zoper katere ima v takem primeru oškodovanec možnost uveljavljati odškodninski zahtevek. Tako kot je odločitev oškodovanca, ali bo sploh uveljavljal odškodninski zahtevek, je njegova odločitev, zoper katero izmed več odgovornih oseb bo uveljavljal odškodninski zahtevek.