5. člen ZGJS

Pravno razmerje med pravdnima strankama temelji na zakonu in podzakonskih predpisih, vendar je kljub temu dvostransko in odplačno, zato je tožeča stranka upravičena do plačila za storitve obvezne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v zvezi z greznicami in malimi komunalnimi čistilnimi napravami zgolj, če storitve za toženo stranko dejansko izvaja. Tožena stranka je bila z dopisom tožeče stranke obveščena o nameravani izvedbi storitve ter opozorjena na svojo obveznost omogočiti izvajalcu urejen dostop do greznice oziroma male komunalne čistilne naprave ter na posledice opustitve izpolnitve te obveznosti. Tožeča stranka je poskušala pri toženi stranki opraviti storitev, vendar črpanje blata ni bilo mogoče, ker do greznice oziroma male komunalne čistilne naprave ni bilo mogoče dostopati s tovornim vozilom. Tožeča stranka je s svojim prizadevanjem za opravo storitve izpolnila svojo dolžnost izvajanja storitev javne službe, zaradi česar je tožena stranka dolžna plačati vtoževane račune.

PZ je že v letu 2010 določil, da je pomorska pilotaža gospodarska javna služba in za izbiro načina izvajanja pooblastil Vlado. Vlada sicer vse do leta 2020 področja ni uredila, vendar je bilo razumno pričakovati, da bo ustrezen predpis prej ali slej sprejet. Tega se je navsezadnje zavedala tudi tožeča stranka, saj je (sicer brez ustrezne podlage v ZGJS) podala vlogo o zainteresiranosti. Ni sporno niti, da je bila tožeča stranka ves čas edini izvajalec pomorske pilotaže v A., pri čemer je dejavnost izvajala na podlagi pogodbe z A., dejavnost je torej izvajala kot monopolist. Po tretji alineji prvega odstavka 5. člena ZGJS Republika zagotavlja gospodarske javne službe v javnem podjetju, kadar gre za opravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba, gre pa za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno. Pri pomorski pilotaži v tovornem pristanišču A. gre nedvomno za po naravi stvari in glede na dejansko stanje monopolno dejavnost, ki jo je mogoče izvajati kot profitno. Ves čas je torej obstajala realna možnost, da Vlada kot način izvajanja GJS določi javno podjetje.

Res je v Pogodbi o dobavi pitne vode v 10.členu določba, da pogodba velja do preklica, oziroma do sporazumne razveze, vendar ob upoštevanju zakonskih določb, ki urejajo oskrbo s pitno vodo, te določbe ni mogoče razlagati na način, na kakršnega si jo razlaga tožeča stranka. Priključitev na javni vodovod ni stvar izbire uporabnika, temveč je obvezna in predvidena zaradi zakonske obveze uporabe javne dobrine. Preklic pogodbe ni možen kadarkoli in iz kateregakoli razloga temveč le takrat, ko ni v nasprotju z obvezno uporabo javnih dobrin (če se na primer opusti uporaba objektov, ki se oskrbujejo s pitno vodo, če se zamenja uporabnik in v podobnih primerih). Dobava pitne vode do odjemnega mesta zato ne pomeni protipravnega vznemirjanja lastninske pravice, temveč celo obveznost tožene stranke.

Pravno razmerje med pravdnima strankama je dvostransko in odplačno, zato je tožeča stranka upravičena do plačila za storitve obvezne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode zgolj, če storitve za toženo stranko dejansko izvaja. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča na podlagi predpisov vzpostavljeno razmerje med pravdnima strankama, ni ugotavljalo pravno pomembnega dejstva, ali je tožeča stranka za toženo stranko dejansko izvajala storitev, ki jo je zaračunala z iztoževanimi računi, čeprav je bilo med strankama dejansko izvajanje storitev sporno. V primeru, ko je med strankama dejansko izvajanje storitev javne službe sporno, ni dovolj povzemanje občinskega odloka glede vsebine storitve javne službe in pojasnjevanje izračuna višine terjatve, ampak je treba podati tudi konkretne trditve o dejansko opravljenih storitvah.

Oprave storitev odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda toženec ni prerekal, prav tako ni prerekal samega obračuna teh storitev oziroma posameznih parametrov, na katerih temelji opravljeni obračun. Toženec neupravičeno ni v celoti izpolnil svoje obveznosti plačila.

V skladu s prvim odstavkom 101. člena OZ nobena stranka sicer ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, pri čemer pa je tožeča stranka v konkretnem primeru izkazala pripravljenost sočasne izpolnitve svoje obveznosti s tem, ko je storitev praznjenja MKČN tožene stranke dejansko skušala opraviti, pri čemer ji to ni uspelo zaradi nasprotovanja tožene stranke oziroma neurejenega dostopa, ki bi ga slednja morala zagotoviti. Na podlagi navedenega je tožeča stranka zato upravičena zahtevati izpolnitev nasprotne obveznosti tožene stranke v smislu plačila za obravnavano storitev, pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki prisodilo plačilo za storitev, ki dejansko ni bila opravljena pa, ob upoštevanju okoliščine, da le-ta ni bila opravljena iz razlogov na strani tožene stranke, torej ne more biti utemeljen.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec, ki je uporabnik javnih dobrin, dolžan plačati tožniku dejansko dobavljene storitve tožnika po izdanih računi.

EZ-1 ter na njegovi podlagi sprejeti Odlok o prioritetni uporabi energentov za ogrevanje na območju MOL določata prioritetno uporabo (vrstni red) energentov. Pravica do odpovedi pogodbe je tako omejena (četrti odstavek 64. člena Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Mestne občine Ljubljana v zvezi s četrtim odstavkom 5. člena ter 4. členom Odloka), saj pridobi odjemalec pravico do odpovedi pogodbe pod pogojem, da je izpolnjena dodatna predpostavka prioritetnega vrstnega reda uporabe energentov. Z navedenimi določbami je torej določen dodatni pogoj za prenehanje obstoječega pogodbenega razmerja, ne pa tudi (zakonski) prehod pogodbenega razmerja na novega odjemalca.

Ker je za oskrbo s pitno vodo predpisana obvezna občinska gospodarska javna služba, ki je v občini urejena z odlokom in je obveznost priključitve stavbe na javni vodovod predvidena zaradi zakonske obvezne uporabe javne dobrine (vode), je priključitev na javni vodovod v naselju, kjer leži tožnikova nepremičnina, obvezna. Zato so neutemeljena zatrjevanja tožeče stranke, da je priključek na javni vodovod stvar njegove izbire in tako tudi ni podana kršitev 2. člena Ustave RS.

Odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode se izvaja kot obvezna občinska gospodarska javna služba, njeni uporabniki pa so fizične ali pravne osebe, ki so lastniki stavb ali delov stavb na območju občine in zavezanci za plačilo dajatev, povezanih z odvajanjem in čiščenjem komunalne in padavinske odpadne vode. Za izvajanje vseh storitev tožnice obstoji pravna podlaga v predstavljenih zakonskih in podzakonskih aktih, kot tudi zakonska obveznost toženca kot uporabnika in lastnika nepremičnine, da storitve in dajatve plačuje. Vsebina računov, iz katerih je razvidno, kdo jih pošilja, komu, obseg storitev, ki so zaračunane, njihova višina, in zapadlost računa, tudi po presoji pritožbenega sodišča zadošča, da se je toženec lahko seznanil s svojo zakonsko obveznostjo.

S takšnim dejanskim prestrukturiranjem višina posameznih postavk (kot jih Uredba določa kot obvezne sestavine določitve cene omrežnine) pa je tožnica ravnala v svojo korist (zviševanje najemnine) in v škodo toženke, saj je bila toženka dolžna v javnem interesu (pa tudi v interesu ostalih občin) poravnati oz. zagotavljati financiranje drugih postavk (ki jih je tožnica samovoljno zniževala oz. celo izločala). Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da si je tožena stranka razliko v najemnini prisvojila na račun tožeče stranke.

Terjatve, za katere velja enoletni zastaralni rok, so v 355. členu OZ naštete izčrpno, zato enoletnega zastaralnega roka z analogijo ni mogoče širiti na druge, četudi primerljive (občasne) terjatve.

Za odločitev organa, s katero odloči o strankini dolžnosti priključitve objekta na javno vodovodno omrežje, ni potrebna strankina zahteva, zato razlog za ničnost iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ne more biti podan.

Tožnikova obveznost priključitve objekta na javni vodovod izhaja že iz zakona, Uredba o oskrbi s pitno vodo pa možnosti priključitve veže na odvajanje in čiščenje komunalne vode, urejeno v skladu s predpisi, ki urejajo emisije snovi pri odvajanju odpadne vode in predpisi, ki urejajo odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode (prvi odstavek 11. člena). Obveznost priklopa na vodovodno omrežje torej smiselno vsebuje tudi ureditev odvajanja odpadne vode, vendar pa ta obveznost ne pomeni nove obveznosti, ki bi jo uredba določala samostojno, saj zavezancu zgolj nalaga, da mora odvajanje vode urediti v skladu s področnimi predpisi.

Uredba o oskrbi s pitno vodo v prvem odstavku 5. člena določa, da so uporabniki javne službe oskrbe s pitno vodo lastniki stavbe, dela stavbe ali gradbenega inženirskega objekta, ki je priključen na javni vodovod in se zanj zagotavlja javna služba. Za odločitev o tem, ali je toženka dolžna plačati izstavljene račune iz naslova oskrbe s pitno vodo, je torej bistveno vprašanje, ali tožnica v konkretnem primeru zagotavlja storitve javne službe oskrbe s pitno vodo in ali je toženko mogoče šteti za uporabnico javne službe. Samo vprašanje lastništva vodovoda pa na upravičenost zahtevati plačilo za opravljene storitve javne službe oskrbe s pitno vodo ne vpliva. V primerih, ko sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka (ampak slednje izhaja le iz obrazložitve), ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ampak za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe (325. do 327. člen ZPP).

Nekdaj zasebni vodovod sedaj služi opravljanju gospodarske javne službe, to je oskrbi s pitno vodo, zato gre za gospodarsko javno infrastrukturo (4. točka prvega odstavka 2. člena ZPNačrt) in posledično za javni vodovod v smislu prvega odstavka 5. člena Uredbe o oskrbi s pitno vodo. Treba je ločiti vprašanje pravice uporabe vodovoda in vprašanje plačila javne službe oskrbe s pitno vodo. Res je, da občina in tožeča stranka uporabljata vodovod zasebne vodovodne skupnosti brez ustrezne pravne podlage, vendar tožeča stranka zagotavlja storitev gospodarske javne službe, zato je tožena stranka zavezanka za njeno plačilo. Ureditev lastninsko pravnih razmerij je lahko predmet drugih, ustreznih pravnih postopkov.

Obveznost priklopa na javno komunalno omrežje je zakonska obveznost (5. člen ZGJS), za izpolnjevanje katere mora na podlagi zakona skrbeti občina. V obravnavani zadevi ni sporno, da je revident edini uporabnik in hkrati solastnik nepremičnine, ki še ni priklopljena na kanalizacijsko omrežje, saj se odpadna komunalna voda odvaja v greznico, zato obstoji zakonska obveznost priklopa. Ta zakonska obveznost priklopa, glede na okoliščine konkretnega primera, tudi ne bi bila manjša, če bi se ukrep nanašal na oba solastnika. Obveznost priklopa pa tudi po naravi stvari ni deljiva. To pomeni, da v obravnavani zadevi izpostavljeno vprašanje na revidentov pravni položaj kot inšpekcijskega zavezanca ne vpliva. O civilnopravnih razmerjih med solastniki pa z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno (inšpekcijski postopek je namenjen varstvu javnega interesa in ne urejanju pravnih položajev iz naslova solastnine). Revidentovo vprašanje zato ni pomembno pravno vprašanje, ki bi terjalo vsebinsko presojo revizije.

1) V konkretnem Odloku o določitvi enotne cene izgradnje priključka na javno fekalno kanalizacijsko omrežje je občina predpisala, da bo sama zagotovila enotno projektiranje in izgradnjo priključkov (čeprav ti niso del javne kanalizacije), strošek, vezan na financiranje izgradnje priključkov pa bo zaračunala uporabnikom, ki bodo morali v ta namen z njo skleniti pogodbo. Tak Odlok ni v skladu z zakonom, saj presega vsebino pristojnosti, ki jo ima po Zakonu o gospodarskih javnih službah in po Zakonu o varstvu okolja lokalna skupnost. V posledici tega občina tudi ne more zahtevati sklenitve pogodbe s tožencem, saj ima kontrahirna dolžnost lahko podlago le v zakonu. 2) Sodišče je povsem pravilno odklonilo uporabo Odloka, za katerega je ugotovilo, da ni skladen z zakonom, saj mora po 23. členu Zakona o ustavnem sodišču razpravljajoče sodišče prekiniti postopek in zahtevati oceno ustavnosti predpisa le v primeru, če meni, da je protiustaven zakon.

Objekt A. je bil res zgrajen kot prizidek k stanovanjski hiši B., vendar stoji na svoji nepremičnini in je v tožničini lasti, zato je tožnica kot lastnica in samostojna uporabnica storitev javne službe oskrbe s pitno vodo dolžna izvesti priključek svoje stavbe na javni vodovod.

Protipravnost je objektivni element motenja posesti in je odločilnega pomena v sporih zaradi motenja posesti, saj se posest lahko moti le z dejanji, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom in pravnemu redu oziroma z dejanji in ravnanji, za katera pravni subjekt nima pooblastila, temelječega na obstoječi pravni podlagi.