53. člen ZGJS

Tožena stranka, za katero zakon predvideva odgovornost za redno vzdrževanje javnih cest, da je zagotovljena varna uporaba (15. člen ZCes-1), pri čemer se obveznost razteza tudi na njene sestavne dele (prvi odstavek 8. člena ZCes-1), se ni razbremenila svoje subsidiarne odškodninske odgovornosti zaradi ugotovljenega neskrbnega vzdrževanja. Za tožnico, ki izvajalca vzdrževanja ni poznala in je lahko upravičeno domnevala, da je to Občina Laško, kot tudi, da prenosa ni bilo (toženka je šele na prvem naroku podala ugovor pasivne legitimacije), bi drugačno, s pritožbo uveljavljano ravnanje predstavljalo nesorazmerno breme, ki ga od nje v danih okoliščinah ni moč zahtevati; v tem smislu je potrebno razumeti stališče o subsidiarni odgovornosti v II Ips 702/2008 z dne 17. 11. 2011, v skladu s katerim odgovornost koncedenta nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od izvajalca v razumnem roku ni dobil odgovora oz. je ta zahtevek zavrnil.

Prav tako ne drži, da (na splošno) o odškodninski odgovornosti koncesionarja (tretjim osebam) ni mogoče sklepati na podlagi določb ZGJS. V 51. členu ZGJS je namreč predpisana odgovornost koncesionarja za škodo, povzročeno s strani njegovih zaposlenih uporabnikom ali drugim osebam. Da je za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar (uporabnikom ali drugim osebam) primarno odgovoren prav slednji, pa izhaja tudi iz 53. člena ZGJS, ki sicer predpisuje subsidiarno odgovornost koncedenta za takšno škodo. Glede na pravkar povedano pritožba ne more biti uspešna (niti) s sklicevanjem na stališča VSL, zavzeta v sodbi II Cp 540/2008 z dne 1. 10. 2008, bistvo katerih je, da na koncesionarja z ZGJS ni prenešeno nobeno dolžnostno ravnanje, ureditev medsebojnega razmerja (v koncesijski pogodbi) v zvezi z morebitno škodo pa da ne more ustanavljati neposredne odškodninske odgovornosti koncesionarja napram tretjim osebam. Vrhovno sodišče RS je že v sklepu II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009 zavzelo stališče, da ZGJS in Obligacijski zakonik dajeta dovolj podlage za sklep, da je neposredna odgovornost izvajalca rednega vzdrževanja cest v razmerju do

Lokalna skupnost (občina), ki je s pogodbo urejanje in vzdrževanje javne površine prenesla na izvajalca gospodarske javne službe, zgolj zato ni prosta vseh obveznosti nasproti oškodovancu, ki izvirajo iz pomanjkljivega izvajanja obvezne občinske gospodarske javne službe (urejanja in čiščenja javnih površin). Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča (sodnik) oziroma podaja mnenje (izvedenec), ni zainteresiran za izid postopka ter da je odprt za dokaze in predloge obeh strank, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka. A čeprav dejstvo, da je sodnik predhodno že odločal v povezani zadevi, samo po sebi praviloma ne pomeni kršitve nepristranskosti, je presoja vedno odvisna od konkretnih okoliščin primera. Podobno velja tudi za izvedenca

Zahteva, da pri pregledu ceste opazi vsako suho vejo na katerikoli višini nad cestiščem, bi bila do vzdrževalca cest pretirano stroga. Od vzdrževalca cest je mogoče zahtevati le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak, in tisto, kar sodi v okvir (življenjsko) razumnega pričakovanja.

Subsidiarna odgovornost koncedenta za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam (53. člen Zakona o gospodarskih javnih službah), nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od koncesionarja v razumnem roku ni dobil odgovora oziroma je ta zahtevek delno ali v celoti zavrnil. Predhodno neuspešno uveljavljanje odškodnine od koncesionarja je del dejanske podlage tožbenega zahtevka zoper koncedenta, zato sodi v trditveno breme tožeče stranke.

Čeprav je zavarovanec druge toženke navzven nastopal kot koncesionar, je druga toženka tožnici, na katero se je ta pred pravdo obrnila z odškodninskim zahtevkom, odgovorila, da Pogodba za vzdrževanje ulic, pločnikov in trgov v A., sklenjena med Javnimi službami A., d. o. o., in Komunalnim podjetjem A., d. d., izvajalca (zavarovanca druge toženke) ne zavezuje k vzdrževanju spornega stopnišča. Zato ni pretirano in nesorazmerno od tožnice zahtevati, da se v takem položaju s pisnim odškodninskim zahtevkom obrne na koncesionarja.

V primeru, ko je urejanje in čiščenje javnih površin dano v koncesijo, je občina kot koncedent v skladu s 53. členom ZGJS odgovorna subsidiarno za škodo, ki jo pri izvajanju koncesionirane gospodarske službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti. Po prepričanju sodišča druge stopnje opustitev čiščenja snega in ledu vzpostavlja odškodninsko odgovornost zavarovanke toženke le, če je bila v okoliščinah konkretnega primera dolžna poskrbeti za čiščenje določene javne površine.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni konkretiziral nedopustnega ravnanja drugo toženke. Iz tožbenih trditev izhaja zaključek, da je neznani izvajalec del bodisi v letu 2002 bodisi v letu 2003 ob tožnikovi hiši poškodoval povezavo med peskolovom in cestno kanalizacijo ter mu na ta način povzročil škodo. Vendar pa tožnik zmotno meni, da predstavlja odsotnost drugo toženkinega soglasja za konkretni poseg v občinsko cesto njeno protipravno opustitev. Odsotnost soglasja za konkretni poseg še ne pomeni, da je drugo toženka ravnala v nasprotju s pravom.

Ker je občina v okviru skrbi za varno stanje cest dolžna poskrbeti za zaščito pred padanjem kamenja na cestišče, vzdrževalec ceste pa je odklonil zahtevka, je podana njena odgovornost za škodo, nastalo na vozilu zaradi kamenja, ki je priletel na cestišče pred vozilo.

Pravilni so zaključki o podani krivdni odgovornosti upravljalca javne površine – zavarovanca druge toženke - stranskega intervenienta, ki je bil s profesionalno skrbnostjo dolžan izvajati vzdrževanje javne površine, katero predstavljajo tudi stopnice, na katerih je prišlo do škodnega dogodka.

Občina ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba (čiščenje javnih površin), prisilno prevaliti na posameznike, to je lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih. Po Zakonu o gospodarskih javnih službah (53. člen) ne more uporavljalec ceste s sklenitvijo pogodbe s koncesionarjem, biti prost vseh obveznosti nasproti odškodovancu. Gre za zakonito poroštvo koncendenta. Dolžnosti upravljalca ceste niso izčrpane s podelitvijo koncesije, saj mora izvajati nadzor in posledično dajati navodila za delo koncesionarju. Vsak izmed zahtevkov iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode je samostojen in lahko zastara posebej. Tako je teorija in sodna praksa že večkrat izrekla, da prične teči zastaranje za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti tedaj, ko je zdravljenje končano oziroma ko je obseg škode stabiliziran. Za zahtevek iz naslova prestanih fizičnih bolečin, ko so prenehale te bolečine oziroma ko je zdravljenje končano in ko se je stabiliziralo oškodovančevo zdravstveno stanje. Pri skaženosti teče zastaranje od takrat, ko je postalo gotovo, da se skaženost ne da več niti odstraniti niti zmanjšati. Zastaranje odškodninskega zahtevka iz prestanega strahu

Revizija je dopuščena glede pravilnosti stališča pritožbenega sodišča o pomanjkljivi trditveni podlagi za utemeljitev pasivne stvarne legitimacije občine za škodo, nastalo tožnici na javni površini.

Subsidiarna odgovornost koncedenta za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam (53. člen ZGJS) nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od koncesionarja v razumnem roku ni dobil odgovora oziroma je ta zahtevek delno ali v celoti zavrnil. Predhodno neuspešno uveljavljanje odškodnine od koncesionarja je del dejanske podlage tožbenega zahtevka zoper koncedenta, zato sodi v trditveno breme tožeče stranke.

Izvajanje vzdrževanja občinskih cest bi občina lahko prepustila opremljenemu koncesionarju, ki bi nato za primer nerednega opravljanja storitev in škode občanom neposlovno odškodninsko odgovarjal. Po določbi 163. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/01-97/07) namreč tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Občino bi v skladu s 53. členom Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/93) bremenila subsidiarna odškodninska odgovornost.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je podana stvarna legitimacija izvajalca gospodarske javne službe v zvezi z odškodninskim zahtevkom, ki temelji na opustitvi njegovega dolžnostnega ravnanja.

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest.

Omejitev iz 1. odstavka 458. člena ZPP velja tudi v primeru, če izdana prvostopenjska sodba ne vsebuje popolnega pravnega pouka, v katerem bi sodišči stranki opozorilo na omejitev. Navedena opustitev strankam namreč ni mogla povzročiti nobenih škodljivih posledic. Odgovornost subsidiarnega zavezanca po splošnih obligacijskih pravilih nastopi takoj, ko primarni zavezanec izpolnitev odkloni in se nikakor ne zahteva, da bi moral upravičenec najprej poskušati iztožiti terjatev od primarnega zavezanca. Pristavka v 53. členu ZGJS „če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti“ ni mogoče razumeti tako, da lahko koncendent z učinkom za tretje svojo odgovornost za škodo prenese na koncesionarja.

Pojem subsidiarne odškodninske odgovornosti, ki je nejasen pravni pojem, je treba razlagati v skladu z načelom varstva oškodovanca na eni strani in v skladu s primarno odgovornostjo občine za varno stanje cest na drugi strani.

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest. Ni mogoče govoriti o prenosu ali celo izključitvi zakonite odškodninske odgovornosti tožene stranke (koncedenta), temelječi na opustitvah dolžnosti, ki jih prav (in edino) toženi stranki nalagajo splošna in abstraktna pravna pravila. Morebiten pogodbeni prenos te odškodninske odgovornosti bi torej učinkoval le v razmerju med koncedentom in koncesionarjem, ne pa v razmerju do tretjih (oškodovancev). Kadar se tožbeni zahtevek nanaša na nepremoženjsko škodo, lahko smrt tožnika pomeni prenehanje aktivne stvarne (ad causam) legitimacije le, če do tega pride znotraj časovnih meja pravnomočnosti (do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje).

Stališče sodišča druge stopnje, da zgolj položaj oziroma vloga prvotoženke kot upravljavca državnih cest ne more biti podlaga za sklep o kakršnikoli njeni odgovornosti, je glede na zakonito poroštvo koncedenta za obveznosti koncesionarja, določeno v 53. členu Zakona o gospodarskih javnih službah, materialnopravno zmotno.