VSL Sodba II Cpg 371/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je tožeči stranki v roku 8 dni dolžna povrniti 186,66 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo v plačilo 389,28 EUR z obrestno posledico od v I. točki izreka navedenih glavnic in stroške pravdnega postopka.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila toženka in priglasila stroške pritožbenega postopka. Tožnica je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožnica v tej zadevi vtožuje plačilo zbiranja, odvoza in deponiranja komunalnih odpadkov v obdobju od junija 2023 do vključno februarja 2024 za dve toženkini odjemni mesti. A. A., ki mu je tožnica storitve do takrat zaračunavala kot fizični osebi, se je 11. 6. 2019 pri tožnici prijavil kot nosilec gospodinjstva, ki ga bo uporabljal kot "vikendaš." Tožnica je ob izvajanju nadzora ugotovila, da je lastnica nepremičnin z odjemnimi mesti toženka, ki stanovanja oddaja v najem, zato je obračun popravila na toženko kot lastnico odjemnih mest.

5V postopku je bilo sporno, ali je tožnica zavezanca za plačilo komunalnih storitev upravičeno zamenjala oziroma kdo je zavezanec za plačilo in ali so bile storitve dejansko opravljene. Glede na nesporno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ob uporabi Odloka Mestne občine Koper¹ o ravnanju s komunalnimi odpadki (v nadaljevanju: Odlok) tožbenemu zahtevku ugodilo.

6Toženka nasprotuje stališču izpodbijane sodbe, da se sodišču prve stopnje ni treba izreči glede neskladnosti določil Pravilnika z določili zakonodaje EU, Odlokom in temeljnimi principi na področju javne gospodarske infrastrukture, vendar za to ne pojasni nobenih razlogov. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da vprašanje sorazmernosti med količino opravljenega odvoza komunalnih odpadkov in višine plačila za opravljene storitve za odločitev ni bilo bistveno, kar je bil razlog, da se sodišče prve stopnje do vprašanja skladnosti četrtega odstavka 49. člena Odloka in Pravilnika z 22. členom ustave ni opredelilo.

7Pritožnica ne navaja razlogov, zakaj bi zgornje vprašanje za odločitev v zadevi vendarle bilo pomembno. Zgolj pavšalno namreč trdi, da Pravilnik ni jasen, nerazumljiv pa da je tudi sistem tarifiranja in obračunavanja, določen v Pravilniku. Sodišče prve stopnje pa se do vprašanj, ki za odločitev v zadevi niso pravno pomembna, ni dolžno opredeljevati in so ti pritožbeni očitki neutemeljeni. Pritožba nadalje ne pojasni niti, zakaj bi bila praksa tožnice, da določa količino odpadkov in nalaga obveznosti sporna in v čem je arbitrarna. Pritožba pa bi morala vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi sodišča prve stopnje, torej natančno in preverljivo pojasniti, kateri zaključki sodišča prve stopnje so napačni in zakaj, ne pa zgolj ponavljati trditev brez povezave z razlogi izpodbijane odločbe. Zato toženec ne more uspeti s povsem pavšalnim naštevanjem domnevnih kršitev ustave in zakonov, povsem splošno mnenje je brez konkretiziranih očitkov, zato nanj višje sodišče ne bo odgovarjalo.

8Glede na to so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene trditve o tem, ali bi moral upravni organ odstopiti od uporabe podzakonskega akta (ki naj bi bil diskriminatoren in v neskladju z ustavo) ali ne, zato se tudi do teh višje sodišče ne bo opredeljevalo. Nepojasnjen pa je ostal tudi pritožbeni očitek, da Odloka v tem delu (katerem, ni povedano) ni mogoče aplicirati na predmetno dejansko stanje, v kolikor pa se ga, to pomeni neupravičeno kršenje pravic toženke, predvsem ustavne pravice enakega vrstva pravic iz 22. člena ustave in prepovedi diskriminacije.

9S pritožbenimi trditvami o tem, kdo v glavnini uporablja apartmaje, glede katerih tožnica vtožuje plačilo, toženka izpodbija dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, kar v tem pritožbenem postopku ni dovoljeno. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti, kot je ta,² se namreč lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je zato vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Posledično ni odgovarjalo niti na pritožbene trditve, da je materialnopravno zmotno, da bi toženka morala plačevati kot pravna oseba, če je na nepremičnini prijavljen A. A. kot fizična oseba. Že sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da glede na ugotovljeno dejansko stanje A. A. ne more doseči, da se storitve za odjemni mesti, katerih lastnica je toženka, obračunavajo po merilih za uporabnike, ki so fizične osebe. S tem se višje sodišče strinja in pravilnih materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje ne bo ponavljalo, ampak se v celoti sklicuje nanje.

10Ker je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka ne glede na to, da s tožnico ni sklenila pogodbe, zavezana plačevati storitve tožnici že na podlagi obračuna, ki ga ta izda na podlagi Odloka in Pravilnika (saj je razmerje med strankama nastalo že na podlagi Odloka), je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnica ni bila dolžna predložiti vseh računov ali druge podlage, na katerih zahtevek temelji. Izdani računi, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, niso temelj vtoževane terjatve in dejstvo, da naj bi zadostoval že izpis konto kartic, kar izpostavlja pritožnica, za odločitev v zadevi ni pravno pomembno. Ker je temelj tožničine terjatve sodišče prve stopnje pravilno in izčrpno pojasnilo (prim. 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je A. A. pogodbo sklenil, toženka pa nikoli. Dolžnost tožnice kot izvajalke je obnavljati podatke o uporabnikih na posameznem naslovu in jih, kot določa Odlok, na podlagi ugotovitev svojih pristojnih služb tudi spremeniti, da ustrezajo dejanskemu stanju.

11Zakaj ni jasno, kaj naj bi toženka sploh plačevala, pritožnica ni pojasnila. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je priložitev verodostojnih listin potrebna zato, ker brez njih ni mogoče preveriti, kako je tožnica vtoževane zneske obračunala. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je tožnica toženki mesečno posredovala račune na naslov, kot je naveden v AJPES in da je toženka vtoževane račune prejela.

12Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika v odgovoru na pritožbo in določil Odvetniške tarife - OT je višje sodišče tožnici priznalo 250 točk za vložitev odgovora na pritožbo in 5 točk materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), skupno 255 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna toženka tožnici povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka.

14O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

¹ Uradni list RS 106/2012 z dne 28. 12. 2012, v nadaljevanju: Odlok. Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo tudi Pravilnik o tarifnem sistemu za obračun storitev javnih služb ravnanja s komunalnimi odpadki, Uradni list RS 111/2013 z dne 27. 12. 2013, v nadaljevanju: Pravilnik.
² Spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.