VSRS Sodba I Ips 15444/2012

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1.000 EUR (tisoč evrov) sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je I. J. s sodbo z dne 8. 3. 2013 spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 243. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen 4 (štiri) leta zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora od dne 21. 3. 2012 od 11.55 ure dalje. Sodišče je obsojencu odvzelo tudi ves zasežen ponarejen denar in mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter sodno takso.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22. 10. 2013 pritožbo zagovornikov obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3Zoper obe navedeni pravnomočni sodbi in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 15444/2012 z dne 23. 1. 2013 o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, so zagovorniki obsojenca dne 19. 2. 2014 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker da so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Navajajo, da je bila odredba sodišča z dne 4. 5. 2012 za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izvršena v nasprotju z zakonom in bi sodišče moralo zato izločiti dokaze, pridobljene s preiskavo elektronskih naprav, saj je šlo za nedovoljen poseg v komunikacijsko zasebnost obsojenca. Po oceni zagovornikov v konkretni zadevi ni šlo za dokončano kaznivo dejanje, temveč za poskus. Navajajo, da se je prvostopenjsko sodišče oprlo na dokaze, na katere se ne bi smelo (v izpodbijani pravnomočni sodbi se je po oceni zagovornikov oprlo na izjavo osumljenca, pridobljeno s strani policije na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP brez navzočnosti zagovornika, v izpodbijanem sklepu pa na uradni zaznamek o izjavi kriminalista A. Š.) in da je sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedbo več dokazov (forenzični pregled vozila, zaslišanje notarja V. Z., priče Z. N. in detektiva H. R. ter branje časopisnih člankov). Višjemu sodišču očitajo, da se ni opredelilo do več pritožbenih trditev, da je (večkrat) zagrešilo bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravic obrambe. Predlagajo, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, in v celoti razveljavi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, podrejeno Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani ter zadevo vrne v novo odločanje, podrejeno v novo sojenje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, pred spremenjenim senatom.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je dne 20. 3. 2014 odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ne izpostavlja nobenega pomembnega pravnega vprašanja glede posega v komunikacijsko zasebnost. Po njegovi oceni je jasno, da se glede na četrti odstavek 219.a člena ZKP odredba za pregled elektronskih naprav nanaša na tiste elektronske naprave, ki bodo najdene pri hišni preiskavi, s tem pa je podana zahtevana določljivost oziroma identifikacija elektronskih naprav. Ukrep, ki ga je sodišče odredilo v točki II. svoje odredbe, to je, da upravljalca oziroma imetnika e-poštnih računov izročita podatke, ima pravno podlago v 149.b členu in 172. členu ZKP, na kar se že sama odredba sklicuje. Sodba višjega sodišča, ko govori o prvi in drugi odredbi, se povsem jasno nanaša na odredbo za hišno preiskavo in za preiskavo elektronskih naprav in drugih nosilcev elektronskih podatkov ter na odredbo istih številk izdano istega dne upravljalcema oziroma imetnikoma e-poštnih računov. Sodišče se pri sklicevanju na vsebino uradnega zaznamka o izjavi kriminalista A. Š. nanj ni oprlo, temveč je le pojasnilo pridobitev podatkov s strani tega specializiranega kriminalista. Po oceni vrhovnega državnega tožilca sodba ne temelji na vsebini uradnega zaznamka o izjavi obsojenca, dani policiji po šestem odstavku 148. člena ZKP, vendar bo Vrhovno sodišče moralo zavzeti stališče glede presoje višjega sodišča „da sodba sodišča prve stopnje ne temelji na izjavi obdolženca, temveč je sodišče to izjavo le omenilo v obrazložitvi, sodbe pa nanjo ni oprlo“. Glede nasprotovanja zahteve razlogom sodišča, s katerimi je to zavrnilo dokazne predloge za forenzični pregled obdolženčevega vozila, zaslišanje notarja V. Z., priče Z. N. in detektiva H. R. , zahteva po njegovi oceni uveljavlja dejanske okoliščine, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tudi, ko izpodbija stališča višjega sodišča glede razumevanja določb 378. in 381. člena ZKP, dokazno oceno izpovedbe H. Č., tabelarni prikaz cen za odkup zlata in dokazno oceno zagovora obsojenca. Po oceni vrhovnega državnega tožilca zahteva neutemeljeno uveljavlja, da je šlo za poskus kaznivega dejanja.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Zagovorniki so na odgovor vrhovnega državnega tožilca podali izjavo dne 2. 4. 2014, v kateri so še natančneje opredelili sporna pravna vprašanja, ki so se nanašala na zavrnitev predloga za izločitev dokazov, in glede drugih zatrjevanih kršitev ponovili navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1.

6Iz podatkov v spisu izhaja, da je Okrožno sodišče v Kopru v predkazenskem postopku zoper osumljence M. C., L. D. in I. J., osumljene napeljevanja h kaznivemu dejanju oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 ter zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1, izdalo sodno odredbo I Kpd 13171/2012 z dne 4. 5. 2012, s katero je pod točko I. A) odredilo hišno preiskavo na naslovu stalnega bivališča obsojenca ter v poslovnih in drugih prostorih družbe N. d.o.o., na naslovu ..., Šentjur, ter v prostorih, kjer se hrani dokumentacija te družbe in z njo povezanih družb K. d.d., R. d.d., ter T. d.d., zaradi zasega elektronskih naprav in drugih nosilcev elektronskih podatkov, ki so jih uporabljali vsi osumljenci. Pod točko I. B) je sodišče odredilo preiskavo elektronskih naprav in drugih podatkov tako, da se je v okviru hišne preiskave na naslovu ..., 3230 Šentjur, izvedla tudi preiskava elektronskih naprav in drugih nosilcev elektronskih podatkov ter zavarovanje in zaseg elektronskih podatkov; pod točko II. pa je odredilo upravljalcu oziroma imetniku e-poštnih računov W, E. D., s. p., da izroči podatke o datumu in uri, identifikaciji in vsebini elektronske pošte ter naslovu, s katerega je bila poslana oziroma s katerega je bila prejeta, in sicer za vso prejeto, odposlano in izbrisano elektronsko pošto z elektronskih naslovov xy, xy, xy. W je nato dne 17. 5. 2012 predložil CD z napisom „e-mail po odredbi I Kpd 13171/2012 (Kpd 148/2012)“. Policija je navedeni CD zasegla (zapisnik o zasegu na list. št. C 171), nato pa je pridobila pisno privolitev obdolženca po prvem in drugem odstavku 219.a člena ZKP za preiskavo tega CD-ja, ki se je opravila v njegovi nenavzočnosti (list. št. C 177). Pri preiskavi CD-ja je policija našla tudi podatke z drugih e-poštnih naslovov obsojenca (xy, xy), ki so se nanašali na kaznivo dejanje ponarejanja denarja, zaradi katerega je zoper obsojenca tekel predmetni kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Okrožna državna tožilka je v predmetni zadevi dne 13. 8. 2012 v spis vložila poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe PU Ljubljana, SKP, z dne 2. 7. 2012, s prilogami (povzetkom podatkov, pridobljenih ob preiskavi CD-ja), list. št. 445 – 455.

7Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej izpodbijajo sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov z dne 23. 1. 2013. Po oceni zagovornikov odredba Okrožnega sodišča v Kopru I Kpd 13171/2012 z dne 4. 5. 2012, s katero so bili pridobljeni dokazi, katerih izločitev so zagovorniki predlagali, sicer ni sama po sebi nepravilna ali v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Izvršena naj bi bila na način, ki pomeni neutemeljen poseg v komunikacijsko zasebnost obdolženca. Navajajo, da je bila odredba izdana in izvršena v nasprotju z določilom 219.a člena ZKP, drugega odstavka 37. člena Ustave in drugega odstavka 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ker v njej niso navedene elektronske naprave, ki naj se pregledajo. Preiskovalna sodnica je pregled elektronskih naprav dovolila vnaprej za vse, ki se najdejo pri istočasno odrejeni hišni preiskavi. Po oceni zagovornikov preiskovalni sodnik za napravo, za katero sploh še ne ve ali obstaja, ne more preizkusiti, ali je podana verjetnost, da vsebuje elektronske podatke, na podlagi katerih je mogoče osumljenca ali obdolženca identificirati, odkriti ali prijeti ali odkriti sledove kaznivega dejanja, ki so pomembni za kazenski postopek, ali ki jih je mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku (prvi odstavek 219.a člena ZKP).

8Verjetnost, da elektronska naprava vsebuje elektronske podatke, pomembne za kazenski postopek (prvi odstavek 219.a člena ZKP), temelji na vsebinski presoji, ki jo bo največkrat mogoče opreti oziroma črpati iz okoliščin primera, s katerimi se izkazujejo utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki so prav tako pogoji za uporabo preiskovalnega dejanja iz 219.a člena ZKP. Obstajati mora torej ena ali več okoliščin, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati o verjetnosti, da je bila v povezavi s kaznivim dejanjem, ki je predmet preiskave, za komunikacijo ali shranjevanje, ustvarjanje, iskanje podatkov, uporabljena določena elektronska naprava. Na taki podmeni temelji zakonska zahteva, da morajo biti v sodni odredbi za preiskavo elektronske naprave podani podatki, ki omogočajo identifikacijo elektronske naprave, ki se bo preiskala (prva alineja tretjega odstavka 219.a člena ZKP). Identifikacija elektronske naprave se pokaže kot posebej pomembna v primerih, ko elektronsko napravo (na primer računalnik) uporablja več ljudi (na primer v službi), saj sedmi odstavek 219.a člena ZKP določa, da mora biti preiskava elektronske naprave opravljena na način, s katerim se v najmanjši možni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci ali obdolženci. To pa se omogoči tako, da se odredi le preiskava točno določenih naprav, za katere je verjetno, da vsebujejo podatke, ki so pomembni za kazenski postopek (na primer računalnik, ki ga je uporabljal osumljeni). Obenem je potrebno tudi s čim bolj natančno opredelitvijo vsebine podatkov (v skladu s tretjo alinejo tretjega odstavka 219.a člena ZKP) smiselno dati kvalitetne usmeritve, na podlagi katerih se bo lahko iskanje podatkov omejilo na čim ožji krog oseb. V obravnavani zadevi je Okrožno sodišče v Kopru v odredbi na str. 8 obrazložilo, da je podana verjetnost, da se elektronski podatki osumljencev nahajajo na serverju navedenih gospodarskih družb na naslovu ..., Šentjur. Obenem je ugotovilo, da je podana verjetnost, da server uporabljajo tudi zaposleni teh družb. Vendar pa v odredbi za preiskavo elektronskih naprav in drugih nosilcev elektronskih podatkov (točka I. B), elektronske naprave in drugi nosilci elektronskih podatkov, ki naj bi bili preiskani, niso bili identificirani oziroma določeni, kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da gre za poslovne prostore, ki jih uporabljajo tudi drugi zaposleni. S tem ni bilo zadoščeno navedenim zakonskim zahtevam 219.a člena ZKP po identifikaciji elektronske naprave, katere pregled je bil odrejen, in je obstajala možnost, da se s preiskavo vseh najdenih elektronskih naprav poseže tudi v pravice zaposlenih. Vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti sploh niso navedli, na katere dokaze, pridobljene z izvrševanjem I. B) točke odredbe, se je sodišče v svoji sodbi oprlo. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da navedena kršitev ni substancirana v takšni meri, da bi jo Vrhovno sodišče lahko presojalo (prvi odstavek 424. člena ZKP), dokazi, katerih izločitev zagovorniki zahtevajo, so bili namreč pridobljeni z izvršitvijo II. točke odredbe.

9Po navedbah zagovornikov odredba upravljalcem za posredovanje elektronske pošte, ki jo je sodišče zapisalo pod točko II. odredbe, predstavlja kršitev procesnih jamstev komunikacijske zasebnosti po drugem odstavku 37. člena Ustave in drugem odstavku 8. člena EKČP. Odredbe upravljalcem elektronskih poštnih računov, da izročajo sodišču podatke o komunikacijskih podatkih in vsebini elektronske pošte, slovensko pravo po stališču zagovornikov ne pozna in zanjo ni nobene pravne podlage. Po mnenju zagovornikov poseg zato ne ustreza kriteriju vnaprejšnje določenosti v zakonu in kriteriju dopustnosti posega v komunikacijsko zasebnost. Sodišče bi moralo upravljalcu zaseči nosilec komunikacijskih podatkov kot komunikacijsko sredstvo po 219.a členu ZKP, nato pa naknadno dovoliti njegov pregled z obrazloženo odredbo po drugem in tretjem odstavku 219.a člena ZKP. Poleg tega elektronska naslova s končnico xy.si, iz katerih je bila pridobljena elektronska komunikacija, v odredbi upravljalcu elektronskih poštnih računov nista navedena, zato ne more biti ta akt podlaga za tovrsten poseg.

10Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi v zvezi s to uveljavljano kršitvijo niso navedli, na katere dokaze, pridobljene z izvrševanjem II. točke odredbe, se je sodišče v svoji sodbi oprlo. Zatrjujejo, da je bila z elektronskega naslova xy.si pridobljena elektronska komunikacija, ne navajajo pa, katera, in katera dejstva je sodišče na njeni podlagi ugotovilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je glede na podatke spisa policija pridobila obsojenčevo soglasje za pregled CD-ja z njegovo elektronsko pošto. Zaradi prostovoljne privolitve obsojenca je za poseg v njegovo komunikacijsko zasebnost (pregled CD-ja, na katerem so bili podatki o elektronski pošti obsojenca) izključena protipravnost tega posega. V nasprotju z mnenjem zagovornikov je zaradi obsojenčevega soglasja za pregled CD-ja po oceni Vrhovnega sodišča policija pri preiskavi CD-ja zakonito vstopila v datoteke na CD-ju, pri tem je našla tudi podatke z drugih e-poštnih naslovov obsojenca (xy, xy), ki v odredbi sodišča niso bili navedeni. Na podlagi zakonitega vstopa v datoteke je policija našla dokaze, ki so kazali na kaznivo dejanje ponarejanja denarja, in jih je po oceni Vrhovnega sodišča upravičeno zasegla (plain view doctrine). Vprašanje tako imenovane naključne najdbe elektronskih dokazov ureja tudi deveti odstavek 219.a člena ZKP, ki določa v prvem stavku, da če se pri preiskavi najdejo podatki, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, temveč kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se zasežejo tudi ti. Po oceni Vrhovnega sodišča je torej za zaseg podatkov o vsebini elektronske pošte obsojenca, ki se je nahajala v datotekah na zaseženem CD-ju, pregledanim s soglasjem obsojenca, in ki so kazali na kaznivo dejanje ponarejanja denarja, obstajala zakonita podlaga. Zato ne gre za nezakonito pridobljene dokaze in sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi ni prekršilo obsojenčeve pravice do komunikacijske zasebnosti.

11Zagovorniki navajajo, da je bila dne 4. 5. 2012 izdana le ena odredba, kasneje pa njeni neobrazloženi odpravki, namenjeni njeni realizaciji, in očitajo višjemu sodišču, da je njegova sodba nezmožna preizkusa in v nasprotju z listinami spisa, ko navaja, da sta bili tistega dne izdani dve odredbi, saj posamezne odredbe po oceni zagovornikov ni mogoče identificirati.

12Po oceni Vrhovnega sodišča so te navedbe zagovornikov neutemeljene. Višje sodišče je v 5. točki izpodbijane sodbe jasno navedlo (tudi z navedbo listovnih številk), kaj pojmuje kot prvo izdano odredbo (odredbo za opravo hišne preiskave in preiskavo elektronskih naprav in drugih nosilcev elektronskih podatkov in odredbo upravljalcem oziroma imetnikom elektronskih poštnih naslovov), ter kaj pojmuje kot posebno odredbo upravljalcema oziroma imetnikoma e-poštnih naslovov. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

13Zagovorniki očitajo sodišču višje stopnje kršitev, ki je ne konkretizirajo z navedbami, da vsebina uradnega zaznamka ni dokaz, na katerega se lahko opira sodba. Kršitev naj bi višje sodišče storilo s tem, ko je v 6. točki svoje sodbe presodilo, da je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu o tem, kaj je to elektronski naslov, in pri tem navedlo, da se je prvostopenjsko sodišče pri razlagi tega pojma sklicevalo tudi na vsebino uradnega zaznamka o izjavi specializiranega kriminalista A. Š.

14Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti s svojimi navedbami uveljavljajo kršitev drugega odstavka 18. člena ZKP in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Prvostopenjsko sodišče je s pomočjo uradnega zaznamka o razgovoru s specializiranim kriminalistom (A. Š.) z dne 17. 4. 2012 pojasnilo pojem elektronskega naslova, ni pa na ta način ugotovilo nobenih dejstev, na katere je oprlo svojo sodbo. Na dokaz, na podlagi (oziroma s pomočjo) katerega ni bilo ugotovljeno nobeno dejstvo, se sodba ne opira oziroma se niti pojmovno ne more opirati.(1) Povedano drugače, dokaz, ki sploh ni vir dejstev (čeprav je bil v dokaznem postopku izveden), ne predstavlja opore sodbe.

B-2.

15Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavljajo kršitev prvega, drugega in tretjega odstavka 243. člena v zvezi s členom 34 KZ-1 z navedbami, da je šlo za poskus kaznivega dejanja, ker je uslužbenka Banke Slovenije po prejemu 149 bankovcev v apoenih po 500 evrov s strani obsojenca takoj posumila, da je denar ponarejen, zato ga ni sprejela, le prevzela v svojo posest. S prevzemom v posest po mnenju zagovornikov do same izročitve denarja še ni prišlo in denar tudi ni bil spravljen v obtok.

16Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že presodilo,(2) da je kaznivo dejanje ponarejanja denarja po prvem odstavku 249. člena KZ s spravljanjem ponarejenega denarja v obtok dokončano, ko storilec – imetnik ponarejenega denarja, izroči drugemu ponarejeni denar kot plačilno sredstvo, s čimer ga spravi v obtok. V izpodbijani pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da je obsojenec hotel denar zamenjati v Banki Slovenije, torej ga je izročil kot plačilno sredstvo (stran 9 in 17 prvostopenjske sodbe). Kaznivo dejanje je bilo s tem, ko je obsojeni denar izročil uslužbenki Banke Slovenije, dokončano, ne glede na to, kako je ona v nadaljevanju ravnala.

17Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je prvostopenjsko sodišče v okviru primerjave zagovorov obsojenca na policiji, v fazi preiskave ter na glavni obravnavi, uporabilo izjavo, ki jo je dal na policiji, za oblikovanje zaključka, da je obsojenčev zagovor neverodostojen. S tem se je po mnenju zagovornikov sodišče oprlo na izjavo, ki jo je obsojenec dal policiji na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, taka izjava pa ni dokaz, na katerega bi se sodišče v sodbi lahko oprlo. S tem uveljavljajo kršitev tretjega odstavka 148.a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ki hkrati predstavlja tudi kršitev 22. in 29. člena Ustave.

18Prvostopenjsko sodišče je zagovor obsojenca v delu, ki se nanaša na zatrjevano prodajo zlata in menjavo denarja in pridobitev ponarejenih bankovcev v menjalnici v Zagrebu, zavrnilo kot neverodostojen (sodba prvostopenjskega sodišča, stran 9 in naslednje). Obsojeni je po ugotovitvah sodišča izhajal iz dejstva, da je na Banki Slovenije predložil 149 ponarejenih bankovcev v apoenih po 500 evrov in temu dejstvu prilagodil svoj zagovor o prodajanju zlata (14 ploščic po 50 gramov in dve ploščici po 250 gramov) in menjavi denarja v menjalnici v Zagrebu. Ob primerjavi zagovora obsojenca na policiji dne 22. 3. 2012, v preiskavi in na glavni obravnavi, je sodišče presodilo, da je obsojenec v zagovoru spreminjal razmerje med kupnino za zlato in količino menjave denarja v menjalnici, ugotovilo je tudi, da je obsojenec v preiskavi navedel ponujeno ceno za zlate ploščice v fiksnem znesku, na glavni obravnavi pa je navedel, da je bila odkupna cena zlata v menjalnici v razponu, pri čemer pa ni pojasnil, v katerem delu razpona so mu nato zlato odkupili. Te navedbe obsojenca so bile v nasprotju z ugotovljeno odkupno ceno zlata v menjalnici v Zagrebu, ki jo je sodišče ugotovilo na podlagi iztisa iz spletne strani menjalnice, ki jo je sodišču posredovala obramba (list. št. 193 ter list. št. 208 z naslednjimi podatki: šifra: 999, tip: 24 karata, cijena: 273), o enaki ceni za zlato je izpovedovala tudi priča K. Sodišče je napravilo tudi matematične izračune o višini iztržka za prodajo navedenih zlatih ploščic na dan 15. 3. 2012 in 16. 3. 2012 v menjalnici v Zagrebu ter za primerjavo v Zlatarni Celje in Moro&Kunst in na podlagi primerjave cen ugotovilo, da bi obsojenec v Zagrebu imel nižji iztržek za cca 5.000,00 evrov. Zato ni verjelo njegovemu zagovoru, da se je odpravil v Zagreb prodajat zlato zaradi ugodnejše cene zlata. Sodišče tudi ni verjelo zagovoru obsojenca, da je manjkajoči denar do vsote 75.000 evrov dvignil isti dan, kot je prodajal zlato, to je 16. 3. 2012. Sodišče je glede na podatke hrvaške policije (podatki Interpola Zagreb, da je I. J. v IKB dvignil dne 21. 1. 2012 znesek 20.000 EUR, dne 6. 2. 2012 znesek 10.000 EUR, 14. 3. 2012 znesek 10.000 EUR in 15. 3. 2012 znesek 10.000 EUR, list. št. 337) ugotovilo, da je obsojeni sukcesivno dvigoval denar, od 15. 3. 2012 pa na računu ni bilo več denarja, saj je bil saldo na obsojenčevem računu pri IKB nič.

19Zagovorniki kršitev 22. in 29. člena Ustave, ki naj bi bile storjene, niso konkretizirali, zato se je Vrhovno sodišče pri presoji uveljavljanih kršitev omejilo na vsebino navedb zagovornikov, ki so zatrjevali, da se je sodišče oprlo na izjavo, ki jo je obsojenec dal policiji na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP brez navzočnosti zagovornika, ki pa ni dokaz, na katerega bi se lahko oprlo sodišče v sodbi. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje (7. točka sodbe višjega sodišča), da je iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca razvidno, da je bil obsojenec poučen v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, torej tudi glede pravice, da si lahko vzame zagovornika. Vsako stran uradnega zaznamka je podpisal, na vsebino zapisanega ni imel pripomb, prepis oziroma kopijo uradnega zaznamka pa je tudi prejel. Višje sodišče je nato pravilno povzelo uveljavljeno stališče, da se obvestila, ki jih zbere policija od osumljenca po danem pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, iz spisa ne izloča. Ta obvestila (izjave) niso nedovoljeni dokazi, pomenijo vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi. Na takšno izjavo sodišče lahko opre presojo verodostojnosti obdolženčevih izjav, danih v različnih fazah postopka, kot je to že presodilo Vrhovno sodišče v svojih sodbah.(3)

20Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo, da je višje sodišče v svoji sodbi zagrešilo bistveno kršitev 11. točke 371. člena ZKP in 22. člena Ustave, ko je navedlo, da se prvostopenjsko sodišče na izjavo obsojenca, dano na policiji, ni oprlo, temveč jo je le omenilo. Po navedbah zagovornikov je odločilno dejstvo „ali je sodba oprta na izjavo po šestem odstavku 148. člena ZKP, ugotovljeno v nespregledljivem nasprotju z vsebino drugega odstavka, stran 11 izpodbijane prvostopne sodbe, in nikakor ne drži.“

21Vrhovno sodišče soglaša s presojo višjega sodišča (7. točka sodbe drugostopenjskega sodišča), da prvostopenjsko sodišče na podlagi navedene izjave obsojenca ni ugotovilo nobenega dejstva, temveč je opravilo primerjavo zagovorov obsojenca danih v različnih fazah postopka. Zagovorniki napačno ocenjujejo, da se sodba okrožnega sodišča opira na izjavo osumljenca iz predkazenskega postopka, s tem pa po vsebini uveljavljajo nasprotje med svojim (napačnim) stališčem, da se sodba na predmetno izjavo opira, in stališčem višjega sodišča v izpodbijani sodbi, da se ne. Vsebinsko pa to ne pomeni uveljavljanje kršitve 11. točke 371. člena ZKP in tudi ne kršitve 22. člena Ustave, temveč izpodbijanje dokazne ocene sodišča v pravnomočni sodni odločbi.

22Zagovorniki uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je višje sodišče v 14. točki svoje sodbe pri presoji dejanskega stanja v zvezi z matematičnimi izračuni, ki se nanašajo na prodajno ceno zlatih ploščic, storilo kršitev pravice do izjave v postopku. Višje sodišče je z internetnih strani pridobilo podatek, da 24 karatno zlato vsebuje 99,9 % zlata in je torej takšne čistosti, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Po oceni zagovornikov je višje sodišče s tem, ko je pred sejo senata samo brskalo po internetu in pridobivalo in ugotavljalo nova dejstva; se nanje oprlo in jih uporabilo pri odločitvi, zagovorniki pa so se z navedenim seznanili, ko so prebrali obrazložitev drugostopne sodbe, kršilo pravico do izjave v postopku, s tem pa 22., 25. in 29. člen Ustave ter 6. člen EKČP, ter tudi kršitev 11. točke 371. člena ZKP, saj takega dokaza ni mogoče preizkusiti in tako postopanje višjega sodišča ni preverljivo. Po oceni zagovornikov se je sodišče pri tem ravnanju nepravilno oprlo na četrti odstavek 377. člena ZKP, ugotovilo pa je napačno dejstvo, kar utemeljuje vpliv očitanih kršitev na odločitev sodišča.

23Prvostopenjsko sodišče je v svojih matematičnih izračunih sledilo zagovoru obsojenca, da je prodajal zlate ploščice, in v skladu s tem napravilo izračune odkupnih cen. Višje sodišče je v 7. točki svoje sodbe presojalo pritožbene navedbe, da tabelarni prikaz (matematični izračun) v sodbi sodišča prve stopnje ni pravilen, ker je sodišče prve stopnje za izračun iztržka pri postavki menjalnica Zagreb uporabilo ceno 36,26 evrov, kar je cena za 14 karatno zlato čistosti 58,5 %, ter da je menjalnica FK oglaševala ceno za odkup nakitnega zlata in ne naložbenega, ki je 99,999 % čistosti. Višje sodišče je zavrnilo pritožbene navedbe, ker so v nasprotju z izvedenimi dokazi, to je s ponudbo menjalnice FK za odkup zlata, vloženo v spis s strani obrambe, iz katere izhaja, da je bila ponujena cena za 24 karatno zlato (pod šifro 999) 273,00 kun. Izračun je bil zato po oceni višjega sodišča pravilen. Višje sodišče je z internetnih strani pridobilo še podatek, da 24 karatno zlato vsebuje 99,9 % zlata in je torej takšne čistosti, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje.

24Stopnja čistosti, to je 99,9 %, pri 24 karatnem zlatu v obliki ploščic, je notorno dejstvo, ki se ne dokazuje. Zato je navedba vložnikov, da je višje sodišče pridobilo nova dejstva s tem, ko je ugotovilo, da je stopnja čistosti 24 karatnega zlata 99,9 %, neupoštevna. Zagovorniki so s svojimi navedbami uveljavljali kršitev pravice do obrambe v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, vendar niso izkazali vpliva na zakonitost sodne odločbe, temveč kot napačen izpodbijajo zaključek sodišča v pravnomočni sodbi o čistosti 24 karatnega zlata. S tem pa zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti vsebinsko uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovorniki tudi s svojimi nadaljnjimi navedbami, da je sodišče spregledalo vse zakonitosti oblikovanja cen naložbenega zlata, izpodbijajo ugotovitev v pravnomočni sodbi, da se je ugotovljena odkupna cena zlata v menjalnici v Zagrebu nanašala na 24 karatno zlato 99,999 % čistosti, torej na zlate ploščice, ki jih je prodajal obsojenec, izpodbijajo matematični izračun ter dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje.

25Zagovorniki sodišču druge stopnje očitajo, da je zagrešilo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da so zaključki obeh sodišč, da obsojeni svoj zagovor spreminja glede dneva dviga denarja in je posledično neverodostojen, v nasprotju z vsebino njegovega zagovora, saj nikoli ni trdil, da je dvig denarja v IKB opravil 16. 3. 2012, temveč le, da je imel tistega dne posel z zlatom in menjalnico.

26Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je zagovor obsojenca v nasprotju z izvedenimi dokazi neprepričljiv in ga je obsojenec med postopkom večkrat spremenil, zaradi česar ni verjelo njegovim trditvam ne o dnevu dviga denarja niti o vsoti dvignjenega denarja in namenu dvigov oziroma kaj je z dvignjenim denarjem storil. Višje sodišče je v 15. točki svoje sodbe soglašalo s presojo prvostopnega sodišča, da je zagovor obsojenca glede časa in količine dviga denarja neverodostojen. Višje sodišče je pojasnilo, da iz obsojenčevega zagovora pred preiskovalnim sodnikom (list. št. 67 in nasl.) izhaja, da je dvignil denar na banki in opravil menjavo bankovcev in prodajo zlata v menjalnici istega dne, ter da je nato že na istem zaslišanju svoj zagovor glede datuma dviga denarja v banki spremenil. Zagovorniki s svojimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavljajo kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izpodbijajo oceno verodostojnosti obsojenčevega zagovora, kot sta jo v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno.

27Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev pravice do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), ker je sodišče predlagani dokaz za forenzični pregled obsojenčevega vozila in zaslišanje treh prič zavrnilo, ob tem pa uveljavljajo še vrsto ustavnih kršitev (22. in 25. člen ter tretjo alinejo 29. člena Ustave) ter kršitev 6. člena EKČP.

28Po ustaljeni sodni praksi sme sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (drugi odstavek 18. člena ZKP) zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

29Zagovorniki so glede zavrnitve dokaznega predloga za forenzični pregled obsojenčevega vozila uveljavljali dvojno kršitev pravice do razbremenilnega dokazovanja. Prvič, ker sodišče po oceni zagovornikov za zaključek, da so bili dokazi kontaminirani, ni imelo strokovnega znanja, ter drugič, ker odločitev sodišča temelji na vnaprejšnji dokazni oceni in nekritični oceni izpovedbe kriminalista M., ki je avto šele po štirih dneh pregledal in sledov belila takrat ni zaznal. Po mnenju zagovornikov je sodišče prve stopnje relevanten dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo.

30Prvostopenjsko sodišče je dokazni predlog za forenzični pregled vozila zavrnilo iz razloga, ker je bilo vozilo vrnjeno obsojenčevi ženi 23. 3. 2012, torej še pred podajo dokaznega predloga dne 7. 9. 2012, zato je bila možna kontaminacija dokazov ter vprašljiva verodostojnost najdenih dokazov, sodišče pa tudi sicer trditvam o polivanju belila ni verjelo, saj je imel obsojeni doma sef in ni bilo razloga, da bi 75.000 EUR gotovine prenašal s seboj v torbici na zadnjih sedežih avtomobila, še manj, da bi poleg položil belilo, kupljeno v BM (ki pa glede na poizvedbe sodišča v zatrjevani embalaži belila ni prodajalo) in ki bi se nato na vožnji od Maribora do Zreč – ne da bi obsojeni ali njegova žena zaznala njegov vonj – polivalo le po torbici z denarjem, sledov belila pa kriminalist M. ob pregledu vozila dne 23. 3. 2012 ni zaznal. Sodišče je zato ugotovilo, da belilo v vozilu ni bilo polito (stran 14 in 15 sodbe prvostopenjskega sodišča) in zagovoru obsojenca ni verjelo. Z navedbami, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlagan dokazni predlog, zagovorniki uveljavljajo kršitev pravice do izvajanja dokazov iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vpliva na zakonitost sodne odločbe pa niso izkazali. Vrhovno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da se s pregledom vozila kasneje, ko je bilo to že vrnjeno v nadaljnjo uporabo, ne more ugotavljati dejstva oziroma dokazovati trditve, da se je v vozilu belilo polilo dne 17. 3. 2012. Gre torej za neprimerno dokazno sredstvo. Tako pridobljeni dokazi ne bi mogli izkazovati stanja vozila na dan 17. 3. 2012 iz razloga, ker je bilo vozilo vrnjeno obsojenčevi ženi in je bilo v nadaljnji uporabi in se je zato stanje vozila spremenilo, in za takšno ugotovitev ni potrebno posebno strokovno mnenje. Zaključki o verodostojnosti zagovora obsojenca v zvezi s polivanjem belila in o dokazni oceni neposredno zaslišane priče M. na glavni obravnavi dne 28. 11. 2012 pa so zaključki dejanskega stanja, ki jih zagovorniki s tem izrednim pravnim sredstvom ne morejo izpodbiti. Očitana kršitev zato po oceni Vrhovnega sodišča ni podana, saj je sodišče utemeljeno in obrazloženo zavrnilo navedeni dokazni predlog (stran 6 sodbe prvostopenjskega sodišča). Višje sodišče je v 9. točki svoje sodbe sprejelo utemeljitev, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe, saj je po oceni višjega sodišča navedlo obširne razumne razloge, zato so neutemeljene navedbe zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se višje sodišče do pritožbenih navedb ni opredelilo.

31Zagovorniki navajajo, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič Z. N., detektiva H. R. in notarja V. Z. Po oceni zagovornikov je sodišče, ko je dokazni predlog za zaslišanje priče Z. N. zavrnilo, ker se je seznanilo z izjavo te priče z dne 15. 11. 2012 (da je dne 15. 3. 2012 kupil zlato v ploščicah v vrednosti 74.500 EUR s 149 bankovci v apoenih po 500,00 EUR v Zagrebu, ..., menjalnica F, za ta denar pa se je naknadno ugotovilo, da je ponarejen), in jo ocenilo kot neverodostojno in prilagojeno potrebam obrambe, naredilo vnaprejšnjo dokazno oceno, pričo bi moralo zaslišati, če je že prebralo njeno izjavo. Protispisna naj bi bila ugotovitev sodišča, da se je ta oseba pojavila od neznano kje in iz povsem neznanega razloga, saj iz podatkov spisa jasno izhaja, kako je obdolženi prišel do navedene izjave, zakaj in na kakšen način. Sodišče je zavrnilo tudi predlog za zaslišanje detektiva H. R. , ki bi po navedbah zagovornikov izpovedal o dejstvih, ki potrjujejo zagovor obsojenca, in notarja V. Z., ki bi lahko potrdil pristnost podpisa in s tem verodostojnost izjave.

32Sodišči sta obrazloženo zavrnili vse tri dokazne predloge za zaslišanje prič N., R. in Z. (prvostopenjsko sodišče na strani 12 in 13 svoje sodbe, višje sodišče v 9. točki svoje sodbe). Obe sodišči sta ocenili samoobtožujočo izjavo N., dano v času kazenskega postopka zoper obsojenca, in v kateri se popolnoma prekrivajo podatki o bankovcih (po 500 EUR) in količini ponarejenega denarja, ki naj bi ga N. izročil v menjalnici, in bankovcih in količini denarja, ki ga je obsojenec izročil na Banki Slovenije, kot povsem neverodostojno. Izjavo N. z dne 15. 11. 2012 je sodišču predložil obsojeni dne 22. 11. 2012 in ni pojasnil, kako je do navedene izjave prišel. Neutemeljena je navedba zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da naj bi z zaslišanjem detektiva R. bilo pojasnjeno, kako je detektiv prišel do overjene izjave priče N., saj iz same izjave detektiva (list. št. 675 oziroma B3) izhaja, da mu je podatke o priči N. posredovala obsojenčeva žena. Iz podatkov spisa še izhaja, da je v opombah predložene notarske listine zapis, da notar ne potrjuje resničnosti vsebine pisanja, ki ga je overil, le resničnost podpisa (list. št. 638), torej se z zaslišanjem notarja ne more ugotoviti verodostojnost same izjave N., kot je to ugotovilo že višje sodišče v 9. točki svoje sodbe. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da ni podana kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi utemeljeno in obrazloženo zavrnilo predlagane dokazne predloge. Vložnik skuša z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti prepričati s svojo različico poteka dogodkov, kot jo je obsojenec že podal v zagovoru, s tem pa po vsebini uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

33Zakonska določba četrtega odstavka 369. člena ZKP, na podlagi katere ima pritožnik v pritožbi možnost navajati nova dejstva in dokaze in izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje, ne pomeni samodejno, da mora višje sodišče v pritožbi predlagane nove dokaze tudi izvesti. Vrhovno sodišče poudarja, da mora obramba v kasnejših fazah postopka, to je v pritožbi ali celo v izrednem pravnem sredstvu, obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza oziroma njegovo uspešnost, izkazati z višjo stopnjo verjetnosti glede na ostale že izvedene in ocenjene dokaze.(4) Šele če ji to uspe, ob tem pa so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo, višje sodišče opravi obravnavo v skladu s 380. členom ZKP.

34Zagovorniki so v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje višjemu sodišču predlagali, da na podlagi četrtega odstavka 378. člena ZKP vpogleda in prebere dva časopisna članka, ki sta bila objavljena v Jutarnjem listu po izdaji prvostopne sodbe (o kazenskem postopku zoper lastnika menjalnice v Zagrebu), s čimer so izpodbijali ugotovljeno dejansko stanje in v pritožbenem postopku predlagali izvedbo novih dokazov. Po navedbah zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti višje sodišče o dokaznih predlogih obrambe, podanih v pritožbeni fazi, ni odločalo, niti se do njih ni opredelilo, ker ni opravilo obravnave po 381. členu ZKP. Višje sodišče je zato napačno uporabilo določilo četrtega odstavka 381. člena ZKP, zaradi odsotnosti razlogov storilo tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi onemogočanja izvedbe razbremenilnega dokazovanja pa je kršilo tudi 22., 25. člen in tretjo alinejo 29. člena Ustave ter tretji odstavek 6. člena EKČP.

35V konkretnem primeru Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že prvostopenjsko sodišče presodilo, da predlagani dokazi – časopisni članki, ki jih je predložila obramba v zvezi z menjalnico – niso relevantni, ker niso dokaz o tem, da naj bi menjalnica poslovala s ponarejenim denarjem, ali dokaz, da je menjalnica zatrjevanega dne ponarejeni denar izročila obdolžencu (13. stran prvostopenjske sodbe). Zato tudi eventualno branje v pritožbi predloženih novih člankov z enako tematiko, ne bi moglo vnesti dvoma v dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Ni podana kršitev pravice do obrambe, če višje sodišče ni izvedlo dokaza, za katerega je že prvostopenjsko sodišče presodilo, da ni relevanten.

36Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje izkustveno nesprejemljivo in nevestno ocenilo verodostojnost priče H. Č., lastnika menjalnice v Zagrebu, pri tem pa ni opravilo poizvedb o stanju in predmetu kazenskega postopka zoper navedeno pričo. Oporekajo zaključku drugostopenjskega sodišča, da vsebina člankov o kazenskem postopku zoper lastnika menjalnice v Zagrebu ne more omajati ocene verodostojnosti izpovedbe priče Č. ter da je njegova izpovedba v skladu z vsebino teh člankov, saj je po oceni zagovornikov izpovedba priče v nasprotju z vsebino časopisnih člankov, zato je višje sodišče zagrešilo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

37Zaslišanje priče Č., so zagovorniki sami predlagali, in priča je bila neposredno zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 8. 3. 2013 preko videokonference v navzočnosti obsojenca in njegovega takratnega zagovornika. Sodišče je izpovedbo priče Č. ocenilo v povezavi z obsojenčevim zagovorom, da naj bi prav v njegovi menjalnici prejel ponarejeni denar, ki ga je menjalnici dan prej izročil N., in zagovoru obsojenca ni verjelo. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov o vsebini hrvaškega kazenskega postopka v zvezi z menjalnico v Zagrebu, ker hrvaški postopek in časopisni članki niso dokaz o tem, da naj bi poslovalnica ponarejen denar izročila obdolžencu (stran 13 sodbe). Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorniki s svojimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti in dokaznima predlogoma o poizvedbah o hrvaškem kazenskem postopku zoper Č. in branju časopisnih člankov v zvezi z navedeno pričo, ki so bili v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazloženo zavrnjeni kot nerelevantni, vsebinsko izpodbijajo zaključke obeh sodišč o verodostojnosti izpovedbe priče Č. in zaključke sodišč o neverodostojnosti obsojenčevega zagovora. S svojimi navedbami zagovorniki podajajo svojo oceno verodostojnosti priče Č., zatrjujejo, da so časopisni članki verodostojna poročila o visoko organizirani kriminalni združbi, ki se ukvarja s ponarejanjem denarja v verigi menjalnic (Č. skupina), ki po mnenju zagovornikov potrjujejo vsebino zagovora obsojenca, z navedenim pa vsebinsko uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

38Zagovorniki uveljavljajo kršitev pravice do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), ker višje sodišče ni izvedlo v pritožbi predlaganih poizvedb o dvigih denarja in v kakšnih bankovcih so bili dvigi storjeni na obsojenčevih deviznih in kunskih računih pri IKB.

39Vrhovno sodišče je že poudarilo, da mora obdolženec v pritožbi obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza, oziroma njegovo uspešnost, izkazati z višjo stopnjo verjetnosti, glede na ostale že izvedene in ocenjene dokaze. V obravnavani zadevi je sodišče v pravnomočni sodbi glede na podatke hrvaškega Interpola ugotovilo, kdaj in v kakšnih zneskih so bili dvigi na obsojenčevem računu v IKB opravljeni, in ocenilo obsojenčev zagovor, ki se z ugotovljenimi dejstvi ni skladal, kot neverodostojen. Takšno oceno sodišča so skušali zagovorniki izpodbiti s svojim dokaznim predlogom v pritožbeni fazi o poizvedbah na obsojenčevem računu, a pri tem ne navajajo, zakaj naj ugotovljeni podatki o dvigih in stanju na obsojenčevem računu, kot jih ugotavlja sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, ne bi bili resnični. Zagovorniki s svojimi navedbami ne uveljavljajo kršitve pravice do obrambe, temveč izpodbijajo zaključke sodišč glede ugotovljenih dejstev in verodostojnosti zagovora obsojenca, s tem pa uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

40Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da se obsojeni med sojenjem ni seznanil z očitkom o njegovem kriminalnem sodelovanju s tremi indonezijskimi državljani, ki naj bi obsojencu poslali ponarejeni denar, saj se je ta teza prvostopenjskega sodišča prvič pojavila šele v razlogih sodbe; višje sodišče pa se po mnenju zagovornikov do te pritožbene navedbe ni opredelilo, s čimer je storilo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Višje sodišče tudi ni ugodilo v pritožbeni fazi danim dokaznim predlogom, da se pribavi dobavnica DHL, ki bi dokazovala, da je znašala teža ene pošiljke 125 g in so bile v njej pogodbe o transakciji s poslovnim deležem družbe N. d.o.o. med obsojencem in N. N. in da višje sodišče pridobi na RB v Mariboru podatek o datumu odprtja prehodnega računa v imenu obdolženca in družbe N. d.o.o. od z njegove strani pooblaščene odvetniške družbe K. iz Maribora in vso pripadajočo dokumentacijo, ter vso korespondenco z D. bank kot indonezijsko korespondenčno banko v Jakarti; zahtevi za varstvo zakonitosti so priložili tudi fotokopijo prevoda Pogodbe o odkupu poslovnega deleža v družbi N. d.o.o. (Share purchase agreement relating to aquisition of 99 % shares of N. d.o.o.), v zvezi s katero pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz nje ni razviden datum podpisa s strani pogodbenih strank, niti kdaj naj bi stopila v veljavo.

41Zagovorniki neutemeljeno zatrjujejo, da se je teza o sodelovanju z indonezijskimi državljani prvič pojavila šele v razlogih prvostopenjske sodbe, saj je bila obsojencu na naroku za glavno obravnavo dne 28. 11. 2012 predočena elektronska komunikacija z indonezijskimi državljani (list 645). Obsojeni je podal svoj zagovor o prodaji poslovnega deleža v družbi N., ki mu prvostopenjsko sodišče ni verjelo in je bil po oceni sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi, ter v svoji sodbi na strani 15 in naslednjih ugotovilo, da se je obsojeni z indonezijskimi državljani že dalj časa dogovarjal o pridobivanju črnih bankovcev (black USD in black EURO), njihovi količini, ceni zanje in postopku njihovega razbarvanja, da mu je N. N. 5. 2. 2012 poslal za 10,500.000,00 črnih dolarjev v štirih škatlah in večkrat tudi črne evre, in da se je zapletlo okrog plačila zanje, saj sta N. N. in A. D. obsojenca večkrat pozivala k plačilu, ta pa je preko M. V. A. D. nakazal skupno 45.500 evrov. To in pa označba black euro oziroma black USD, je po oceni sodišča tudi izključevalo v zagovoru obsojenca zatrjevano prodajo poslovnega deleža v družbi N., saj ni logično, da bi prodajalec podjetja moral kupcu plačati, obenem pa dejstvo, da naj bi obsojenec in N. N. sklenila pogodbo o prenosu poslovnega deleža, ne izključuje obstoja tudi kakšnega drugega posla (s ponarejenim denarjem). Višje sodišče se je v 20. točki svoje sodbe strinjalo s presojo izvedenih dokazov in z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča in zavrnilo v pritožbi predlagane dokaze z utemeljitvijo, da ker sodišče svojih zaključkov ni gradilo le na dobavnici DHL, je neutemeljen dokazni predlog o poizvedbah pri DHL o vrsti in teži pošiljke in nerelevanten tudi predlog o poizvedbah pri RB ter bančni korespondenci. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo dejansko stanje, ki ga zagovorniki s svojimi nerelevantnimi dokaznimi predlogi ne bi mogli izpodbiti, razlaganje dokazov na drugačen način oziroma nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa je nedovoljeno s tem izrednim pravnim sredstvom. Ob tem pa zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niti niso pojasnili, zakaj podatkov o odprtju prehodnega računa in korespondenci med bankami niso mogli pridobiti (že prej) preko Odvetniške družbe K., pooblaščene s strani obsojenca.

C.

42Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

43Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je sodišče obsojencu naložilo v plačilo sodno takso v znesku tisoč (1.000) evrov po taksni tarifi št. 7152 v zvezi s taksno tarifno št. 7115 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjsko stanje obsojenca, kot izhaja iz podatkov v spisu

.

----

(1) Sodba VS RS I Ips 252/2008 z dne 2. 7. 2009.

(2) Sodba VS RS I Ips 264/2001 z dne 16. 12. 2004.

(3) Sodba VS RS I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007, sodba VS RS I Ips 39/2011 z dne 7. 7. 2011.

(4) Sklep VS RS Kp 5/2005 z dne 2. 11. 2005.