172. člen ZKP

Pritožba zagovornika, ki trdi, da je hišna preiskava zoper obdolženega T.H. nezakonita tudi zato, ker obdolženi sploh ni imensko naveden v odredbi za hišno preiskavo, je neutemeljena, saj zagovornik prezre, da je bila odredba za hišno preiskavo razen poimensko navedenih osumljencev, odrejena tudi zoper druge še neznane osumljene. Zato okoliščina kdaj je obdolženi T.H. postal osumljeni ali pred ali med samo preiskavo, ni odločilna.

Izpodbijana posamična akta sodišča sta bila izdana v okviru izvrševanja sodne funkcije in je zato že iz tega razloga stranki zagotovljeno drugo sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato (dodatno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno. Pri tem ni pravno relevantno, da tožnica ni osumljenka v kazenskem postopku. Tožnica ima namreč kot pravna oseba, pri kateri je bila opravljena hišna preiskava in zaseženi predmeti, možnost uveljavljanja pravnih sredstev po ZKP oziroma nasloviti svoje ugovore v zvezi z opravljenimi preiskovalnimi dejanji na sodišče, ki je odredbi izdalo. Kot izhaja iz tožbenega predloga, poleg odprave izpodbijanih odredb tožnica od Okrožnega sodišča, specializiranega državnega tožilstva in policije zahteva tudi vračilo v roku 3 dni vseh zaseženih predmetov in dokumentacijo, kot izhajajo iz obeh zapisnikov o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 6. 7. 2016, saj naj bi ti vsebovali tudi podatke, ki so zaupni. Sodišče se s tožnico strinja, da takega zahtevka ne more postaviti pred sodiščem splošne pristojnosti, torej v tem primeru kazenskim sodiščem, saj če bi ga lahko in če bi mu sodišče sledilo, bi to pomenilo

Glede odredb o hišni preiskavi se že v tožbi pravilno ugotavlja, da ne gre za upravna akta oziroma upravni odločbi ter da zato upravni spor po 2. členu ZUS-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev. Odredb pa po presoji sodišča tudi ni mogoče šteti za drug posamičen akt, zoper katerega ni zagotovljenega (drugega) sodnega varstva iz 4. člena ZUS-1. Odredbi je namreč izdalo in torej odločilo v zadevi sodišče, kar že samo po sebi pomeni, da je bilo tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja in da zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno oziroma zahtevano. Odločitev rednih sodišč se ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči in tam sprejetih odločitev. Določb ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe ali drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora.

Tožnik izpodbija posamični akt sodnika, izdan v okviru izvrševanja sodne funkcije. Ne samo, da zoper posamične akte sodnikov ni zagotovljen upravni spor po 2. členu ZUS-1 (3. člen ZUS-1 izrecno določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti), ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave RS tudi ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora. To, da je v zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano. Odločitev rednih sodišč se ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Prav tako ni v upravnem sporu mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic v kazenskem postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1), temveč je njihovo varstvo mogoče

V kazenskem postopku zaseženih predmetov po ustavitvi postopka ni dovoljeno zadrževati zaradi tega, ker je v teku kak drug, milejši postopek proti državljanu ali ker ima morda država kako terjatev do državljana. Če je tudi v takih postopkih mogoče zaseči predmete, morajo to odrediti organi, ki so pristojni za te postopke, in sicer po pravilih, ki so predpisani za te postopke.