243. člen KZ-1

Ni vseeno, na kakšen način se obdolžencu prepreči razpolaganje s predmeti ali z denarjem; v konkretnem primeru bi ob podanem utemeljenem sumu na izvršitev kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 odvzem denarja moral biti izveden po postopku, ki je predviden za odvzem oziroma zavarovanje premoženjske koristi. Če gotovine ni mogoče neposredno povezati z nobenim kaznivim dejanjem, se ta brez pravilno izpeljanega postopka ne sme zaseči in hraniti več let zgolj zato, ker je oseba osumljena oziroma obdolžena več kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

Če sta bili vlogi sostorilca pri izvršitvi kaznivega dejanja enakovredni, je izkustveno in razumno sklepati, da sta bila premoženjsko obogatena v enakih delih. Pri odvzemu premoženjske koristi ni podlage za uveljavitev solidarne odgovornosti sostorilca niti ne naložitev plačila celotne koristi le enemu od sostorilcev.

S tem, ko pa obdolženec v fazi preiskave ni bil navzoč pri zaslišanju prič, zaradi česar jim ni mogel zastavljati vprašanj, pa ni mogoče šteti za izkazano, da bi s tem bil utemeljen sum omajan do te mere, da osnovni pogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora ne bi bil podan. Za zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti tudi ni potrebno, da bi sodišče v obrazložitvi določno opredelilo, v odnosu do koga naj bi obstajala ponovitvena nevarnost, kot neutemeljeno pričakuje zagovornik obdolženega B. B., zlasti ko gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za zelo širok krog potencialnih posrednih oškodovancev.

Izvršitvena oblika očitanega kaznivega dejanja "proizvodnja" vključuje izdelovanje in gojenje prepovedane droge v večjem obsegu za nadaljnjo prodajo, saj pomeni produciranje večje količine določene snovi. Vendar je zakonski znak "proizvodnja" izpolnjen celo v primeru, ko se obtožencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, če se ugotovi tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da predelava konoplje ni bila namenjena samo obtoženčevi lastni uporabi. Mora biti takšno, da se pri njem ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obsojenčevi lastni uporabi. Enako velja glede izvršitvene oblike "zaradi prodaje hranil". Negotovost glede končnega rezultata v zvezi z zakonskim znakom "proizvajal" ne vpliva na njegovo izpolnjenost, saj je inkriminirana sama proizvodnja, torej že postopek pridobivanja prepovedane droge.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, pri tem pa je izpovedbe prič A. A., B. B. in C. C. pravilno ocenilo ter v sodbi utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, da je obdolženec natakarici ponudil ponarejen bankovec in da ga je prepoznala kot ponarejenega ter ga zavrnila, temveč da je mogoče zaključiti le, da je sicer izrazil namero, da plača zapitek z bankovcem za 500,00 EUR, a ga je natakarica zavrnila, še preden je bankovec sploh videla, zato ker mu ni mogla vrniti presežka, obdolženec pa naj bi, kot je povedala priča A. A., takoj za tem dal na mizo drobiž in z njim plačal naročeno pijačo. Slednja je na glavni obravnavi, enako kot v preiskavi, povedala, da ji je obdolženec zgolj rekel, da ji bo plačal z bankovcem za 500,00 EUR, a bankovca ni videla, in tudi iz izpovedb prič B. B. in C. C. ter drugih izvedenih dokazov ni mogoče z gotovostjo, ki je potrebna za obsodilno sodbo, zaključiti, da ni bilo tako, priča A. A. pa je tudi zanikala, da se obdolženca boji. Sodišče prve stopnje je obdolženca v dvomu utemeljeno oprostilo obtožbe in ravnalo pravilno, ko je navedeni predmet vzelo.

Izvajanja pritožbe v smeri, da obdolženi pri tem ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da je bankovec, ki ga je izročil trgovki A. A. ponarejen, je sodišče prve stopnje preizkusilo tudi na način, da se je na glavni obravnavi samo prepričalo, da inkriminirani bankovec od pravega 200,00 evrskega bankovca odstopa že na prvi pogled. Z ugotovitvami, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je prvostopno sodišče vsa odločilna dejstva med seboj pravilno povezalo in posledično sprejelo povsem utemeljeni pravni in dejanski zaključek. Kaznivo dejanje je bilo namreč s tem, ko je obdolženi denar izročil prodajalki Trgovine S. dokončano ne glede na to, kako je A. A. v nadaljevanju ravnala. Okoliščina, ali je naprava inkriminirani bankovec zaznala s piskom ali ne, zatorej sploh ni merodajna. Tudi Vrhovno sodišče RS je v svojih odločbah že presodilo, da je kaznivo dejanje ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1 z izvršitveno obliko spravljanja ponarejenega denarja v obtok dokončano, ko storilec - imetnik ponarejenega denarja drugemu izroči ponarejeni denar kot plačilno sredstvo, s čimer ga spravi v obtok. Posledično pritožniki drugačne presoje obdolženčevega ravnanja ne morej

Sodišče lahko priznanje krivde sprejme le, če dokazi in podatki v spisu ne dopuščajo prav nobenega dvoma o tem, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu ga očita obtožba. Opis bankovca, kot je naveden v opisu kaznivega dejanja, in okoliščini, da je bil potiskan le po eni strani ter ga je natakarica takoj prepoznala, so zahtevali razjasnitev dejanskega stanja očitanega kaznivega dejanja ter presojo očitka iz obtožbe po izvedenem dokaznem postopku, ob tem pa oceno, ali gre v obravnavanem primeru za poskus kaznivega dejanja po 34. členu KZ-1, za neprimeren poskus po 35. členu KZ-1, ali pa obdolženec, glede na izgled ponarejenega bankovca kot (ne)primernega sredstva oziroma absolutno neprimernega sredstva za storitev kaznivega dejanja, tega, kot trdi pritožba, ni storil.

Tako se v pogojni obsodbi obtoženemu D. L. določeni kazni devet mesecev zapora in preizkusni dobi dveh let ter v preizkusni dobi enega leta, določeni v pogojni obsodbi izrečeni obtoženemu Ž. P., po presoji pritožbenega sodišča, v zadostni meri odraža teža kaznivega dejanja, prav tako pa tudi v pritožbi izpostavljena stopnja krivde obeh obtožencev. Zato je sodišče druge stopnje prepričano, da bosta obtožencema izrečeni kazenski sankciji zadostili vsem smotrom kazenskopravnega varstva. Tako niso podani razlogi za spremembo izpodbijane sodbe v škodo obtožencev.

Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje obdolženemu M.P. izreklo prestrogo kazen glede na ustaljeno sodno prakso, pri tem pa zagovornik sodne prakse, na katero se sklicuje, ne navaja. V tem delu je njegova pritožba neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti.

Obdolžencu se očita, da naj bi spremenjeni pravi denar spravil v obtok, kar po oceni sodišča prve stopnje ni izvršitvena oblika kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče ni sledilo. Skladno s pravkar navedeno zakonsko določbo, stori kaznivo dejanje ponarejanja denarja kdor ponaredi denar, da bi ga spravil v obtok kot pravega, ali kdor spremeni pravi denar, da bi ga spravil v obtok, ali kdor tak ponarejeni denar spravi v obtok. Pritrditi velja zato višji državni tožilki, ki v pritožbi utemeljeno opozarja na tri izvršitvene oblike kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1, med katerimi je tudi spravljanje spremenjenega pravega denarja v obtok.

Pritrditi pa je potrebno pritožniku, da je sodišče prve stopnje dalo pretiran poudarek, v izpodbijani sodbi povsem nasplošno navedenemu obtoženčevemu obnašanju med kazenskim postopkom, ki naj bi kazalo na njegov nespoštljiv odnos do sodišča, pravosodnega sistema, pravosodnih institucij in v njih zaposlenih uradnih oseb. Glede na to je sodišče druge stopnje, ob sicer, po sodišču prve stopnje ustreznem vrednotenju ostalih obteževalnih okoliščin, obtoženemu J. V., za obravnavano kaznivo dejanje določeno kazen, znižalo na eno leto in deset mesecev zapora. Temu ustrezno pa je znižalo tudi višino izrečene enotne kazni in sicer na tri leta in osem mesecev zapora.

Oba obdolženca sta dejanje zanikala, njuna zagovora pa prvostopno sodišče z izvedenimi dokazi ni moglo ovreči s potrebno gotovostjo. Pri tem se je prvostopno sodišče oprlo na izpovedbo prič D.K., M.Z., Š.Š., E.M. in B.B., v katere izpovedbe utemeljeno ni dvomilo. Navedene priče so ponarejene bankovce videli, prav tako si jih je na glavni obravnavni pogledal tudi senat. Tako sta priči D.K. in Š.Š. izpovedala, da je v obravnavanem primeru šlo za bankovce, ki so bili za laika kvalitetno ponarejeni. Da ponarejeni bankovci po velikosti ne odstopajo od pravega 50,00 EUR bankovca, se je na glavni obravnavi prepričalo tudi prvostopno sodišče samo. Da gre dejansko s stališča laika za dobre ponaredke, je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo tudi na podlagi poročila PU Murska Sobota SKP z dne 22. 1. 2016, iz katerega je razvidno, da so bili 50,00 EUR bankovci z identičnimi serijskimi številkami kot v obravnavanem primeru v drugih primerih v različnih krajih vnovčeni celo na banki in na pošti in to ne samo enkrat, kar izkazuje, da tisti, ki jih je vnovčil, dejansko ni vedel, da gre za ponaredke, sicer jih gotovo ne bi vnovčeval na banki oziroma na pošti. Spregledati tudi ni okoliščine,

Ker je obtoženec kaznivo dejanje ponarejanja denarja po prvem odstavku 243 člena KZ-1 storil z dvema različnima izvršitvenima oblikama v različnih časovnih okvirih in ker ni v dejstvenem opisu konkretizacije iz prvega odstavka 54. člena KZ-1, ravnanja obtoženca ni mogoče opredeliti niti kot eno kaznivo dejanje, pa tudi ne kot nadaljevano kaznivo dejanje.

S smiselno uporabo določb ZKP, ki se nanašajo na sporazum o priznanju krivde (450.b člen ZKP), se okoliščine v zvezi z odvzemom premoženjske koristi ugotavljajo na naroku za izrek kazenske sankcije tudi v primeru priznanja krivde.

Obramba mora v kasnejših fazah postopka, to je v pritožbi ali celo v izrednem pravnem sredstvu, obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza oziroma njegovo uspešnost, izkazati z višjo stopnjo verjetnosti glede na ostale že izvedene in ocenjene dokaze. Obsojenec je hotel denar zamenjati v Banki Slovenije, torej ga je izročil kot plačilno sredstvo. Kaznivo dejanje je bilo s tem, ko je obsojeni denar izročil uslužbenki Banke Slovenije, dokončano, ne glede na to, kako je ona v nadaljevanju ravnala.