VSL sklep III Cpg 1756/2015

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da:

se začne stečajni postopek nad dolžnikom T. d. o. o., matična številka: 000, davčna številka: 000

II. Za upraviteljico se imenuje D. Č.

III. Upraviteljica opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku preko pravno organizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s temi podatki: odvetniška družba ... d. o. o., matična številka: 000.

IV. Stranke postopka same nosijo svoje stroške tega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje in dosedanji postopek

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (proc. dej. 207) predlog za začetek stečajnega postopka zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2Zoper sklep so se upniki, ki so predlagali začetek stečajnega postopka, pritožili iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da nad dolžnikom začne stečajni postopek oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (proc. dej. 213).

3Pritožba je bila v odgovor vročena dolžniku in dolžnikovim družbenikom, ki so nanjo odgovorili in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglasili so pritožbene stroške (proc. dej.).

4Upniki so 21. 5. 2014 vložili predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom (proc. dej. 1). V predlogu so navajali, da imajo na podlagi kreditne pogodbe, ki je bila sklenjena dne 16. 4. 2007, do dolžnika zapadle terjatve v skupni višini 107.962.895,75 EUR, s plačilom katerih dolžnik zamuja za več kot dva meseca. S kreditno pogodbo je bilo dogovorjeno, da bo dolžnik kredit v višini 120.000.000,00 EUR vrnil v 14 enakih zaporednih polletnih obrokih v znesku 8.571.428,57 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 1. 11. 2009, zadnji pa 1. 5. 2016. Navedene terjatve so zavarovane. Upniki in dolžnik so sklenili več sporazumov o zavarovanju terjatev v notarskem zapisu, s katerimi so bile ustanovljene neposestne zastavne pravice na opremi, optičnem omrežju, licencah in hipoteke na dolžnikovih nepremičninah. Nad dolžnikom je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. St 29/2011 z dne 28. 11. 2011 potrjena prisilna poravnava. Upniki so zaradi izterjave svojih terjatev predlagali izvršilne postopke, ki zaradi dolžnikovega oviranja še niso končani. Zaradi dolžnikovega neplačevanja se s potekom časa izpostavljenost upnikov do dolžnika veča, vrednost ustanovljenih zavarovanj pa niža. Glede na vse navedeno so upniki predlagali začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

5Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 9. 2014 nad dolžnikom začelo stečajni postopek na podlagi domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP (proc. dej. 43).

6Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom Cst 485/2014 z dne 29. 10. 2014 prej navedeni sklep o začetku stečaja razveljavilo (proc. dej. 93). Postavilo se je na stališče, da je zamudo v smislu druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP dolžniku mogoče očitati le v primeru, če bi dolžnik premoženje, obremenjeno z ločitveno pravico prodal, pa ločitvenih upnikov iz kupnine ne bi poplačal. Ker ima ločitveni upnik glede na sklenjeno prisilno poravnavo prednostno poplačilno pravico le iz tistega premoženja dolžnika, na katerem ima ločitveno pravico, je v fazi postopka, ko še ni prišlo do prodaje zastavljenega premoženja, plačilo iz drugih sredstev dolžnika izključeno, saj bi lahko prišlo do neutemeljenega privilegiranja teh upnikov. Ker v obravnavanem primeru upniki niso dokazali dolžnikove zamude pri izpolnitvi obveznosti do ločitvenih upnikov, je zaključilo, da so pritožniki (dolžnik in njegovi družbeniki) uspeli izpodbiti domnevno bazo iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

7Okrožno sodišče v Ljubljani je v novem postopku s sklepom St 2340/2014 z dne 22. 6. 2015 predlog za začetek postopka nad dolžnikom zavrnilo (proc. dej. 207). Presodilo je, da upniki niso uspeli dokazati obstoja nobene od domnev, na katere so se v postopku sklicevali.

8O pritožbi upnikov proti sklepu o zavrnitvi predloga za začetek stečajnega postopka je Višje sodišče v Ljubljani odločilo s sklepom Cst 456/2015 z dne 5. 8. 2015 (proc. dej. 220). Njihovi pritožbi je ugodilo in začelo stečajni postopek nad dolžnikom. Zavzelo je stališče, da je treba druge ukrepe finančnega prestrukturiranja ovrednotiti kot celoto in oceniti ali se večina njih izvaja tako, da se dosežejo finančni učinki, ki so predvideni v projekciji poslovanja, kot jo je predvidel dolžnik s spremenjenim načrtom finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju sNFP). Ker dolžnik, celo ob upoštevanju enoletnega zamika, dosega 11% manj prihodkov kot jih je načrtoval in zaostajanje pri doseganju kazalcev uspešnosti poslovanja družbe EBIT in EBITDA iz leta v leto narašča, je presodilo, da je izpolnjen dejanski stan domneve iz tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

9V zvezi z domnevo iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP pa je zavzelo drugačno materialnopravno stališče, kot je bilo zavzeto v zgoraj navedenem sklepu istega sodišča Cst 485/2014. Postavilo se je na stališče, da se s potrjeno prisilno poravnavo obveznost plačila zavarovanih terjatev ni spremenila, ne glede dospelosti, ne glede višine. Ker v obravnavanem primeru dolžnik po potrditvi prisilne poravnave ločitvenim upnikom ni poravnal niti tistih terjatev, ki jih je sam opredelil kot zavarovane z ločitveno pravico, je s tem podana domneva insolventnosti iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, katere dolžnik ni uspel izpodbiti.

10Družbenik dolžnika G. d. o. o., je zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 456/2015 z dne 5. 8. 2015 vložil ustavno pritožbo.

11Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. Up-653/15-176 z dne 5.11.2015 prej citirani sklep Višjega sodišča v Ljubljani o začetku stečajnega postopka razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje zaradi kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave, ker pritožba upnikov ni bila vročena v odgovor dolžnikovim družbenikom, ki imajo položaj stranke v postopku na drugi stopnji. Sodišču druge stopnje je naložilo, naj v novem postopku kršitev 22. člena Ustave odpravi tako, da bo pritožnici in drugim dolžnikovim družbenicam dalo pravico, da odgovorijo na pritožbo predlagateljic stečajnega postopka. V nadaljevanju postopka je bila pritožba vročena v odgovor dolžnikovim družbenikom G. d. o. o., C. d. o. o., in F. d. o. o., (proc. dej. št. 217, št. 1055, št. 1056 in št. 1058).

12Pritožbeno sodišče je v novem postopku pritožbi upnikov ugodilo iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju.

13Zaradi obsežnih navedb strank, je pritožbeno sodišče odgovorilo le na navedbe strank, ki so za odločitev o pritožbi bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Povzetek pritožbenih navedb

14Sodišče prve stopnje je storilo kršitev postopka, ker je izvedenki ekonomsko finančne stroke naložilo, naj odgovori na vprašanji, ali je projekcija rezultatov poslovanja sestavni del drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja in ali je podana domneva insolventnosti dolžnika po tretji alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Drugi ukrepi finančnega prestrukturiranja predstavljajo pravni standard, katerega vsebina je sicer odvisna od ekonomsko finančnih ugotovitev, a zaključka o njegovi izpolnitvi namesto sodišča ne more podati izvedenec.

15Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedeno domnevo tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je sledilo ugotovitvam izvedenke, da naj posamezni ukrepi finančnega prestrukturiranja, določeni v sNFP, ne bi imeli merljivih ekonomskih učinkov in da projekcije rezultatov poslovanja ne sodijo v okvir drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi dejstvo, da je prišlo do osemmesečnega zamika potrditve prisilne poravnave, vplivalo na presojo zamude pri izvajanju ukrepov finančnega prestrukturiranja, saj so bili ukrepi v sNFP določeni rokovno, povsem neodvisno od datuma potrditve prisilne poravnave.

16Izvedenka je tudi napačno ocenila, da 10% odstopanje od plana navzdol ne predstavlja pomembnega odstopanja, saj gre za ločnico med poslovanjem z dobičkom in poslovanjem z izgubo. Ker se zaostanek za planom iz leta v leto povečuje, to kaže, da dolžnik ne sledi načrtu finančnega prestrukturiranja. Absolutna sprememba finančnih kazalnikov na bolje pa še ne pomeni, da je družba solventna, saj bi to bila le ob pogoju, da kazalniki tesno sledijo planu prisilne poravnave.

17Materialnopravno zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje da ni podana domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Predmet prisilne poravnave s stališča dolžnika niso le ukrepi prisilnega prestrukturiranja terjatev, ampak vse dolžnikove obveznosti. Ker so bile v obravnavanem postopku predmet pravnomočno potrjene prisilne poravnave nad dolžnikom samo navadne terjatve, je ob pravilni materialnopravni presoji dolžnik s plačilom zavarovanih terjatev, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave, v zamudi, ki traja več kot dva meseca. Ker se s potrditvijo prisilne poravnave dospelost zavarovanih terjatev ni spremenila, je stvar dolžnika, da predvidi ustrezne likvidne vire za poplačilo zavarovanih terjatev ob njihovi dospelosti. Šele z uveljavitvijo zastavne pravice postane znano, v kakšnem obsegu lahko upnik doseže prednostno poplačilo zavarovane terjatve, do takrat pa terjatev v celotni višini obstaja potencialno kot zavarovana terjatev. Zato dolžnik s plačilom zavarovane terjatve iz drugih virov ločitvenih upnikov ne privilegira neutemeljeno.

18Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da je zastavna pravica pravna možnost in zato ne obstaja obveznost zastavnega upnika, da jo uveljavi, hkrati pa zaradi tega, ker jo uresniči, ne more priti v slabši položaj. Po mnenju upnikov je prav to razlog, da je več kot dvomesečna zamuda s plačilom zavarovanih terjatev določena kot samostojna podstat domneve trajnejše nelikvidnosti. Že zato je stališče, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče, da naj bi bila šele z novelo ZFPPIPP-F osmišljena določba druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, pravno zmotno.

19Upniki še navajajo, da je v obravnavanem primeru izpolnjen tudi dejanski stan domneve insolventnosti po prvi alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Njihove terjatve so ob podaji predloga za začetek stečajnega postopka znašale že 116.994,309,07 EUR, po objavljenem letnem poročilu dolžnika za leto 2013 pa vsota obveznosti dolžnika znaša 159.644.104,00 EUR (terjatve upnikov do dolžnika predstavljajo več kot 20% zneska vseh dolžnikovih obveznosti).

Povzetek odgovorov na pritožbo

- glede domneve insolventnosti po tretji alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP

20Dolžnik navaja, da sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanji izvedenki ni zagrešilo očitanih kršitev, saj so upniki v deveti pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2015 umaknili dokazne predloge za zaslišanje izvedenke in angažiranje novega izvedenca in predlagali, naj sodišče odloči na podlagi izdelanega izvedenskega mnenja. Do prekoračitve vloge izvedenca v postopku ni prišlo, saj je v primeru, kadar je za subsumpcijo dejstev pod pravno normo potrebno posebno strokovno znanje, dopustno izvesti vsebinsko konkretizacijo pravne norme z izvedbo dokaza z izvedencem.

21Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi kar se tiče upoštevanja zamika zaključka postopka prisilne poravnave pri presoji pravočasnosti izvedbe drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja. Pravilno je tudi stališče, da projekcija rezultatov poslovanja ni sestavni del drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja. Domneva obsega le druge ukrepe finančnega prestrukturiranja, kot so ti predvideni v 4. točki prvega odstavka 145. člena ZFPPIPP in so navedeni na straneh 31-34 sNFP. Ker učinki drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja niso opredeljeni kot element domneve, je učinek takega ukrepa lahko samo rezulat prizadevanja, ne pa uspeha. Pomembno je predvsem, da se pri poslovanju dolžnika EBIT in EBITDA iz leta v leto izboljšujeta in je dolžnik v letu 2014 dosegal čisti poslovni izid v višini 372.891,00 EUR.

22Interpretacija posledic neizvedbe drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, kot velja po sprejeti noveli ZFPPIPP-E, v obravnavanem primeru ni dopustna, saj ob potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom ti ukrepi niso imeli takšnega pomena, kot jih imajo po sprejeti noveli ZFPPIPP-E, retroaktivna uporaba zakona pa je prepovedana.

- glede domneve insolventnosti po drugi alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP

23Dolžnik pritrjuje materialnopravnemu stališču Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu Cst 485/2014 in navaja, da ne zamuja s plačilom obveznosti do ločitvenih upnikov, saj vse do zaključka postopka prodaje zastavljenega premoženja ni znano, v kakšni višini bodo ločitveni upniki poplačani z uresničitvijo ločitvene pravice. Temu stališču pritrjuje tudi sodna praksa(1).

24Po mnenju dolžnika je zakonsko prestrukturiranje zavarovanih terjatev nujen pogoj za uporabo domneve iz druge alineje 2. točke drugega dostavka 14. člena ZFPPIPP. Iz citirane določbe ni mogoče razbrati začetnega datuma nastanka zamude s plačilom obveznosti do ločitvenih upnikov, če pred tem ni bilo izvedeno prestrukturiranje zavarovanih terjatev.

25Družbeniki poudarjajo, da je treba pri presoji učinkov prisilne poravnave pazljivo interpretirati učinek osnovnega pravila iz prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP in upoštevati, da se v skladu s tretjim odstavkom 213. člena ZFPPIPP za nezavarovani del vsake sicer zavarovane terjatve razteza tudi učinek prisilne poravnave. Če ločitveni upnik z realizacijo zavarovanja ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana, na neplačani del te terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava. To posledično pomeni, da ima ločitveni upnik pravico do plačila celotne zavarovane terjatve samo v delu, v katerem je ta glede na predmet zavarovanja tudi zavarovana. Za podzavarovani del terjatve pa veljajo enaka pravila, kot veljajo za nezavarovane terjatve. Pravnomočno potrjena prisilna poravnava ločitvenemu upniku omejuje možnost izbire, da bo do poplačila svoje terjatve prišel bodisi z realizacijo zastavne pravice, bodisi z izvršbo na drugo premoženje dolžnika. Ločitveni upnik mora v primeru prisilne poravnave najprej izkoristiti svojo ločitveno pravico in se iz nje poplačati.

26Zato domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP velja le za tisti del terjatve, ki ga ni mogoče poplačati iz zastavljene stvari in za katero velja, na podlagi tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP, učinek prisilne poravnave. Ta domneva ima torej enak namen, kot domneva iz prve alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Obe se nanašata na izpolnitev obveznosti na katere učinkuje prisilna poravnava, pri čemer je učinek po prvi alineji neposreden, po drugi pa posreden in pride v poštev, če se upnik iz prodaje predmeta zavarovanja ni mogel poplačati v celoti in ne prej.

27Drugačna razlaga bi po trditvah odgovora na pritožbo izničila namen prisilne poravnave, saj bi omogočila, da bi ločitveni upnik z relativno nizkim zneskom terjatve, ki ne bi bila v celoti poplačana iz predmeta zavarovanja, povzročil stečaj dolžnika. To pa bi pomenilo nesorazmeren poseg v upravičenja ostalih upnikov. Pravnomočno potrjena prisilna poravnava učinkuje za zavarovane terjatve ločitvenih upnikov le na podzavarovani del teh terjatev. Če bi imeli pravico sprožiti začetek stečajnega postopka nad takšnim dolžnikom tudi ločitveni upniki, s sklicevanjem na zavarovani del njihovih terjatev, bi s tem kot tretja oseba posegli v pravnomočno razsojeno zadevo, v pričakovana upravičenja in pridobljene pravice navadnih upnikov oziroma že sklenjeno pogodbo. Najbolj bi bili prikrajšani tisti upniki, ki so pristali na konverzijo terjatev v kapital in bi v posledici stečaja ostali praznih rok, medtem ko bi vsem ostalim upnikom pripadlo delno poplačilo iz stečajne mase. Treba je dosledno upoštevati načelo enakega obravnavanja upnikov in ločitvenim upnikom priznati privilegiran pravni položaj samo v obsegu, ki ga zagotavlja ločitvena pravica.

- res iudicata

28Sodišče prve stopnje bi moralo pri ponovni obravnavi glede domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP slediti že sprejeti odločitvi iz sklepa Cst 485/2014 z dne 29. 10. 2014. S tem, ko je sodišče druge stopnje v navedenem sklepu navedlo, da omenjena postavka ni podana in da je bila v okviru pritožbenega postopka uspešno izpodbita, je o njej pravnomočno razsojeno.

- solventnost dolžnika

29Sodišče se z vprašanjem, ali je zaradi obstoja domnevne baze dolžnica res trajneje nelikvidna, do sedaj sploh še ni ukvarjalo. Ker pa gre za izpodbojno domnevo, bi se ob pravilni materialnopravni razlagi moralo, saj so družbeniki trditve v tej smeri podali že v pritožbi proti prvemu sklepu o začetku stečajnega postopka. Iz mnenja dr. N. Z. izhaja, da je dolžnik solventen. Slednje izhaja tudi iz mnenja izvedenke V. V. To sta potrdila tudi dr. H. H. in dr. I. I., ki sta na podlagi podatkov zadnjega letnega poročila ugotovila, da je dolžnik trajneje likviden, na presečne datume v letu 2014 in 2015. Posledično je tudi v primeru, da bi sodišče štelo, da je kakšna izmed domnev insolventnosti podana, dolžnik s prej navedenimi mnenji, ki jih povzema v trditveno podlago, dokazal, da je solventen.

- pravni interes in procesna legitimacija upnikov

30Upniki v delu, v katerem imajo terjatve zavarovane, niso v ugodnejšem položaju zaradi uvedbe stečajnega postopka, saj poplačilo lahko dosežejo v izvršilnem postopku. Zato pravnega interesa za uvedbo stečaja ne izkazujejo. Aktivna legitimacija upnikov v delu, v katerem so njihove terjatve zavarovane, ni podana, ker domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP velja le za tisti del terjatve, ki je ni mogoče poplačati z ločitveno pravico. Tudi za del terjatev, ki se poplačajo kot navadne terjatve, aktivna legitimacija upnikov za vodenje postopka ni podana, saj je predlog vložen šest let pred rokom za poplačilo.

- kršitev 155. in 2. člena Ustave RS, poseg v pridobljene pravice iz 33. in 74. člena Ustave

31Za presojo insolventnosti dolžnika v obravnavani zadevi sodišče ne bi smelo uporabiti domnev iz druge in tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj sta bili uveljavljeni šele po potrditvi prisilne poravnave.

32Uporaba navedenih domnev bi pomenila spremembo zakonskega okvira sklepanja prisilne poravnave in pogojev, pod katerimi so upniki z več kot 75% večino pristali na prisilno poravnavo. Sodišče bi brez zakonske in ustavne podlage poseglo v pridobljene pravice vseh upnikov, ki so sodelovali pri potrditvi prisilne poravnave. To se še posebej jasno izkaže ob upoštevanju dejstva, da je bila možnost prestrukturiranja zavarovanih terjatev uvedena šele z novelo ZFPPIPP-F. Ker prestrukturiranje zavarovanih terjatev v obravnavanem primeru ni bilo predmet prisilne poravnave, je treba upoštevati načelo enake obravnave upnikov in se lahko domneva uporabi le glede neizpolnitve tistega dela zavarovane terjatve, ki je ostala nepoplačana iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, saj za ta del terjatve nastopi učinek prisilnega prestrukturiranja terjatve (tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP). Za retroaktivno učinkovanje pa bi šlo, če bi se domneva enako uporabljala za vse zavarovane terjatve in se pri tistih, ki niso del finančnega prestrukturiranja, ne bi upoštevali določbi 213. in 214. člena ZFPPIPP. Iz zakonodajnega gradiva v postopku sprejemanja novele ZFPPIPP-E je jasno razvidno, da namen zakonodajalca ni bil, da bi se novi določbi uporabljali za nazaj, tako, da bi učinkovali tudi na pravnomočno potrjene prisilne poravnave, ki so bile potrjene pred uveljavitvijo te novele.

33Z uporabo domnev se v konkretnem primeru posega v pridobljene pravice družbenikov, ki so kot upniki sodelovali pri potrditvi prisilne poravnave. Temeljna med njimi je pričakovana pravica do poplačila njihovih terjatev v višini, na način in pod pogoji, ki izhajajo iz sklenjene in potrjene prisilne poravnave. Upniki zato utemeljeno pričakujejo, da zakonodajalec v ta zakonski okvir ne bo posegal tako, da bo določal nova pravila, ki bodo omogočala prenehanje izvrševanja prisilne poravnave in začetek stečajnega postopka mimo tistih pravil, ki so veljala v času sklenitve prisilne poravnave in na katerih je temeljil pristanek upnikov za njeno sklenitev. Navedena pridobljena pravica upnika je po vsebini pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Hkrati pa je poseženo tudi v pravico do pogodbene svobode kot dela svobode podjetništva iz 74. člena Ustave, saj je ustavno varstvo lastnine povezano s svobodo gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Ker so obstajali pogoji za pridobivanje dobička na podlagi deleža v družbi v skladu s sklenjeno prisilno poravnavo, katere izvajanje bi zagotovilo nadaljevanje poslovanja dolžnikovega podjema, gre tudi za poseg v ta vidik lastninske pravice družbenikov.

34Celo izhajajoč iz domneve, da naj bi bila takšna retroaktivna zakonska ureditev v korist upnikov in s tem v javno korist, taka korist še ne zadostuje za ustavnost retroaktivne zakonske ureditve. ZFPPIPP v prehodnih in končnih določbah ne predvideva povratnega učinka te določbe, niti ni izkazan javni interes za retroaktivnost, zato navedena razlaga predstavlja tudi poseg v načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Poseganje v pravne položaje za naprej je omejeno z načelom zaupanja v pravo.

35Domneve, ki naj bi upnikom olajšale položaj, dolžnikom nad katerimi je bila pravnomočno potrjena prisilna poravnava otežujejo pravni položaj na podlagi dejstev, ki so se zgodila v preteklosti, ko ti niso mogli vedeti, da bodo nekoč pravno pomembna. Olajšanje položaja upnikov bi lahko bil ustavno dopusten cilj za spremembo za naprej, ne pa tudi uveljavitev te spremembe za nazaj. Zakonodajalec v zakonodajnem gradivu ni utemeljil, katera je tista javna korist, ki terja povratno učinkovanje pravne norme, tako ni najti posebne utemeljitve javne koristi za povratno učinkovanje izpodbijane zakonske določbe. Zato v obravnavanem primeru ne obstoji ustavno dopusten cilj za retroaktivni poseg v zvezi z dolžnikom, nad katerim je bila potrjena prisilna poravnava pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-E.

36Družbeniki podredno višjemu sodišču predlagajo prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti določb druge in tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP Ustavnemu sodišču oziroma izdajo interpretativne odločbe, s katero naj se izloči neustavna interpretacija domneve, ki bi omogočala uporabo te domneve za pravne položaje za zavarovani del terjatve, na katerega potrjena prisilna poravnava ne učinkuje.

K odločitvi o pritožbi

37Sodišče ni dolžno posebej odgovoriti na vsak razlog stranke. Odgovoriti pa mora na strankina temeljna pravna mnenja, če so dovolj argumentirana, če niso očitno neutemeljena in če za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna.(2) Ni potrebno, da je odgovor na razloge izrecen, če je iz drugih delov obrazložitve razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.(3)

38Na pravna naziranja strank sodišče ni vezano. Prav tako tudi ne na materialno pravna stališča, ki jih je sodišče zavzelo v prejšnjih postopkih. Enotna sodna praksa se v zvezi z razlago domnev insolventnosti iz novele ZFPPIPP-E še ni in tudi ni mogla izoblikovati, saj gre za razmeroma novo določilo.

39Nasprotujoča in neenotna stališča sodišča in udeležencev postopka v obravnavani zadevi pa v izogib očitku arbitrarnosti, na katerega opozarjajo dolžnikovi družbeniki, terjajo podrobnejšo argumentacijo sprejete odločitve.

- glede domneve insolventnosti po drugi alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP

40Na podlagi domneve velja, da je trajnejše nelikviden 1/ dolžnik nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil končan s pravnomočno potrditvijo, 2/ če za več kot dva meseca zamuja 3/ s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave.

- o obveznostih do ločitvenih upnikov pri dolžniku, nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave in zamuda

41Ločitveni upniki so upniki, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo terjatve, zavarovane z ločitveno pravico (drugi odstavek 19. člena ZFPPIPP). Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (1. odstavek 19. člena ZFPPIPP). Zavarovana terjatev je terjatev upnika, ki je zavarovana z ločitveno pravico (tretji odstavek 20. člena ZFPPIPP). Obveznosti do ločitvenih upnikov so torej obveznosti, ki so zavarovane z ločitveno pravico.

42Upniki v predlogu za začetek stečaja navajajo, da imajo do dolžnika terjatve iz naslova kreditnih pogodb, ki so zavarovane z zastavno pravico na stvareh, pravicah in nepremičninah dolžnika na podlagi več sporazumov o zavarovanju terjatev. Obstoj upnikovih terjatev in navedenih sporazumov o zavarovanju terjatev med strankami postopka ni sporen.

43Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila z zastavno pravico zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti skupaj z obrestmi in stroški poplača iz vrednosti zastavljenega premoženja pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika)(4).

44Zastavna pravica je omejena stvarna pravica na določeni tuji stvari ali pravici, ki služi zavarovanju ene ali več določenih terjatev in pooblašča zastavnega upnika, da se za to terjatev, če mu ni pravočasno izpolnjena, poplača iz vrednosti zastavljenega objekta. Zastavna pravica ne more biti sama sebi namen, temveč je njen namen zavarovanje terjatve. Iz tega izhaja, da ni samostojna, temveč je v svojem obstoju vezana na obstoj zavarovane terjatve.(5) Zastavna pravica nastane le, če obstaja zavarovana terjatev in če ta preneha, preneha tudi zastavna pravica (prvi odstavek 137. člena ZFPPIPP). Obstoj zastavne pravice je torej v celoti vezan na obstoj terjatve, ki je z zastavno pravico zavarovana. Stvarne pravice so absolutne in posameznikom ne nalagajo pozitivnih ravnanj. Stvarne pravice nimajo lastnosti dospelosti.

45ZFPPIPP terjatev opredeljuje kot pravico upnika od dolžnika zahtevati izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev (prvi odstavek 20. člena ZFPPIPP). Terjatev je hkrati pravica upnika in obveznost dolžnika. Dospelost terjatve je tisti časovni trenutek, v katerem upnik pridobi upravičenje od dolžnika zahtevati izpolnitev. Če dolžnik do tega trenutka svoje obveznosti ne izpolni, pride v zamudo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika)(6).

46Vsaka obligacijska pravica (terjatev), je sestavljena iz dveh upravičenj: 1/ materialnopravnega upravičenja, na podlagi katerega ima upnik v obligacijskem razmerju od dolžnika v tem razmerju pravico zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti in 2/ pravovarstvenega zahtevka, na podlagi katerega lahko upnik, čigar obligacijska pravica je bila kršena, uveljavlja zahtevo po sodnem varstvu.

47Zamuda je stanje, ki nastane, če dolžnik v obligacijskem razmerju ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, to je v trenutku njene zapadlosti. Predpostavki dolžnikove zamude sta zapadlost obveznosti in neizpolnitev na strani dolžnika. Z nastopom zamude dolžnikova obveznost izpolnitve ne preneha, upnik lahko še naprej od dolžnika zahteva izpolnitev. Obenem z izpolnitvenim zahtevkom pa lahko upnik začne uresničevati prednostne poplačilne pravice iz naslova zavarovanja.

48S predlogom za prisilno poravnavo dolžnik upnikom predlaga, da pristanejo na zmanjšanje svojih navadnih terjatev in odložitev rokov za njihovo plačilo (prvi odstavek 143. člena ZFPPIPP). Pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave je izvršilni naslov za prisilno izterjavo navadnih terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi proti dolžniku (tretji odstavek 215. člena ZFPPIPP). S potrditvijo prisilne poravnave zaradi zmanjšanja in odložitve obveznosti, delno preneha upnikov pravovarstveni zahtevek za sodno uveljavljanje navadne terjatve v višjem deležu, kot izhaja iz pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave (prvi odstavka 214. člena ZFPPIPP).

49Materialnopravno upravičenje, ki ga vsebuje navadna terjatev, pa s pravnomočnostjo sklepa o prisilni poravnavi ne preneha. Morebitna prostovoljna dolžnikova izpolnitev take obveznosti v delu, v katerem je pravovarstveni zahtevek prenehal, ne bi imela značilnosti neupravičene obogatitve, saj materialnopravni temelj za izpolnitev te obveznosti še vedno obstaja (tretji odstavek 214. člena ZFPPIPP).

50Po posebnem pravilu, določenem v prvi točki prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve, glede katerih je bila ločitvena pravica pridobljena pred začetkom prisilne poravnave.

51Da na zavarovane terjatve postopek prisilne poravnave nima učinka, izhaja tudi iz drugih določil ZFPPIPP. Prvi odstavek 143. člena določa, da je predlog prisilne poravnave ponudba dolžnika upnikom, da pristanejo na zmanjšanje svojih navadnih terjatev. Drugi odstavek 160. člena določa, da začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje na zavarovane terjatev. Upnik tudi nima pravice glasovati o prisilni poravnavi glede zavarovane terjatve (1. točka tretjega odstavka 200. člena ZFPPIPP)(7). Prav zato, ker je dolžnikova ponudba za sklenitev prisilne poravnave naslovljena samo na navadne upnike, ločitveni upniki v postopku prisilne poravnave nimajo pravice sodelovati.

52Ker postopek prisilne poravnave na zavarovane terjatve nima učinka, se s potrditvijo prisilne poravnave ne spremenita niti višina, niti dospelost teh terjatev. Dolžnik je svoje obveznosti glede plačila zavarovanih terjatev dolžan izpolniti v rokih, ki so določeni v osnovnem obligacijskem razmerju, iz katerega zavarovane terjatve izhajajo, sicer je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti. Odlog, določen v sklepu o potrditvi prisilne poravnave, za te obveznosti ne velja. Ker ima ločitveni upnik pravico do poplačila svoje zavarovane terjatve iz zastavljenega premoženja, je v primeru, da vrednost zastavljenega premoženja zadošča za poplačilo terjatve z obrestmi in stroški, celotno plačilo zavarovane terjatve zagotovljeno mimo prisilne poravnave s prodajo zastavljenega premoženja.

- podzavarovane terjatve

53Drugačen pa je položaj v primeru, ko vrednost zastavljenega premoženja ne zadošča za poplačilo upnikove terjatve. V tem primeru se odpre vprašanje, kakšni so učinki potrjene prisilne poravnave na podzavarovano terjatev in kdaj nastopijo.

54Tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP določa, da če ločitveni upnik z uresničitvijo ločitvene pravice ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico, za neplačani del te terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava.

55Družbeniki menijo, da je treba pri podzavarovanih terjatvah pravilo iz tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP razlagati tako, da prisilna poravnava nima učinka le na tisti del zavarovane terjatve, ki ustreza vrednosti, ki se jo pridobi z realizacijo ločitvene pravice, v preostalem delu, pa se na takšno terjatev razteza učinek prisilne poravnave. Zato se domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP ne more nanašati na tisti del zavarovane terjatve ločitvenega upnika, v katerem se mora ta poskušati poplačati na podlagi ločitvene pravice. Zato domneva velja le za tisti del terjatve, ki je ni mogoče poplačati z ločitveno pravico in za katero velja na podlagi tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP splošni učinek prisilne poravnave. Ta domneva ima zato enak pomen kot domneva iz 1. alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Le v tem delu je možno, da dolžnik zamuja z izpolnitvijo obveznosti, na katere učinkuje prisilna poravnava, pri čemer je učinek na obveznosti, ki so del prisilne poravnave neposreden, na obveznosti iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP pa posreden in pride v poštev, če se upnik z uresničitvijo ločitvene pravice ni mogel poplačati.

56Pomanjkljivost navedene razlage pritožbeno sodišče vidi v tem, da ne pojasni, kdaj in kako pride do prestrukturiranja upnikove terjatve, ki je podzavarovana, oziroma kdaj nastopijo omenjeni učinki razdelitve terjatve na dva dela. Pri tem je treba upoštevati, da prestrukturiranja zavarovanih terjatev do novele ZFPPIPP-F zakon ni urejal. Šele navedena novela je prestrukturiranje zavarovanih terjatev določila kot prostovoljni oziroma prisilni ukrep finančnega prestrukturiranja in s tem v zvezi določila vrsto pravil za tovrstno prestrukturiranje. Prisilna poravnava nad dolžnikom pa je bila potrjena pred tem.

57Stališča družbenikov o neučinkovanju prisilne poravnave na zavarovani del terjatve in o učinkovanju na navadni del terjatve, ni mogoče razlagati drugače, kot da za zavarovano terjatev že od potrditve prisilne poravnave velja, da je razdeljena na dva dela. Taka razlaga pa ni skladna z določbami ZFPPIPP, ki so veljale v času sklenitve prisilne poravnave nad dolžnikom in je v nasprotju s splošnimi značilnostmi institucij obveznosti in zastavne pravice. Obveznost oziroma terjatev izhaja iz obligacijskega razmerja in je taka kot je, preneha pa le z izpolnitvijo ali na podlagi zakona. Dolžnik je primarno dolžan izpolniti svojo obveznost tako kot se glasi, saj je upnik svojo obveznost iz dvostranske obveznostne pogodbe dolžniku že izpolnil. Ločitvena pravica pa je le pravica do poplačila terjatve iz zastavljenega premoženja, ki jo ima upnik na voljo, če dolžnik svoje obveznosti ne izpolni. Določba tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP nima učinka na dospelost zavarovane terjatve. Namen tega določila je, da so upniki, ki so v enakem položaju do dolžnika obravnavani enako, kar zadeva poplačilo njihovih terjatev. Citirano določilo zato pride v poštev šele v primeru, ko je že opravljeno poplačilo ločitvenih upnikov iz zastavljenega premoženja, ki je predmet zastavne pravice, za tisti del terjatve, ki po poplačilu iz zastavljenega premoženja ostane nepoplačan.

58Ker se s potrditvijo prisilne poravnave vsebina obligacijskega razmerja, katerega predmet je zavarovana terjatev, ne spremeni, dolžnik pride v zamudo (oziroma v njej ostane) glede plačila zavarovane terjatve v trenutku oziroma ob času, ki izhaja iz navedenega obligacijskega razmerja. Zamuda pri izpolnitvi dolžnikove obveznosti ni odvisna od tega, ali je upnik zastavno pravico, ki jo lahko prisilno uveljavi, že uveljavil ali ne. Pravilno je zato stališče upnikov, da zavarovana terjatev obstaja v celotni višini kot zavarovana terjatev do trenutka uveljavitve zastavne pravice na premoženju, ki je njen predmet.

59Prestrukturiranje zavarovanih terjatev je bilo do novele ZFPPIPP-F možno le na podlagi prostovoljnega dogovora z ločitvenim upnikom. Šele novela ZFPPIPP-F je določila obvezen okvir za prestrukturiranje zavarovanih terjatev. Vendar tudi po noveli ZFPPIPP-F do prestrukturiranja zavarovanih terjatev ne pride kar po samem zakonu. Gre le za možnost, ki je na voljo dolžniku in ločitvenim upnikom, ki o prisilni poravnavi glasujejo. Prostovoljno prestrukturiranje zavarovanih terjatev učinkuje samo na terjatve, imetniki katerih soglašajo z njihovim prestrukturiranjem. Do prestrukturiranja zavarovanih terjatev pri prostovoljnem prestrukturiranju pride na podlagi pogodbe z ločitvenimi upniki. Pri prisilnem prestrukturiranju (to velja le za velike in srednje družbe) je dovoljeno terjatve prestrukturirati tako, da se odloži njihova dospelost oziroma zniža obrestna mera (1. točka prvega odstavka 221.n člena ZFPPIPP). Pravnomočna potrditev prisilne poravnave, v katero so vključene zavarovane terjatve, ima za posledico, da se zavarovana terjatev razdeli na novo zavarovano terjatev v višini, ki je enaka zaščitni vrednosti zavarovanja, ocenjeni po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave in na novo navadno terjatev. Ločitveni upniki glede prestrukturiranja zavarovanih terjatev glasujejo ločeno od navadnih upnikov. Če potrebna večina pri glasovanju ni dosežena, je prisilna poravnava sprejeta brez dodatnega ukrepa prestrukturiranja zavarovanih terjatev s preoblikovanjem ločitvenih pravic.

60Tudi v primeru prisilnega prestrukturiranja terjatev po noveli ZFPPIPP-F do spremembe dospelosti zavarovanih terjatev ne pride, če prisilna poravnava v razredu ločitvenih upnikov ni izglasovana, pri prostovoljnem prestrukturiranju pa mora dolžnik z upniki skleniti pogodbo z ustrezno vsebino, ki dospelost zavarovanih terjatev odloži.

61V primeru, da bi določila 213. člena ZFPPIPP razlagali tako, kot navajajo družbeniki, bi taka razlaga pripeljala do neenakopravnega obravnavanja tistih ločitvenih upnikov, katerih terjatve so podzavarovane, saj ti upniki nimajo pravice glasovati o prisilni poravnavi, niti uveljavljati pravnih sredstev, v razmerju do navadnih upnikov, ki ta upravičenja v postopku prisilne poravnave imajo. Vsak upnik navadne terjatve ima pravico terjatev v postopku prisilne poravnave prijaviti, z njo glasovati in prisilni poravnavi nasprotovati, če z njo ne soglaša. Upniki zavarovanih terjatev teh pravic nimajo. Prisilna poravnava bi zanje veljala, ne da bi imeli možnost v postopku sodelovati. Glede na voljo navadnih upnikov, pa bi se v nedoločenem delu spremenila zapadlost in višina terjatev ločitvenih upnikov v delu, v katerem so njihove terjatve podzavarovane. Na ta način bi bili ločitveni upniki v slabšem položaju kot navadni upniki. Takšna razlaga citiranih določil je v nasprotju z načelom enakopravnega obravnavanja upnikov. Poleg tega je nelogično, da bi zakon popolnoma enako situacijo iste domneve urejal dvakrat, enkrat v prvi alineji neposredno in nato še v drugi alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP posredno.

62Stališče, da je treba zamudo z izpolnitvijo obligacijske pravice upnika ločiti od zamude pri načinu poplačila ločitvenega upnika, ki je pravica upnika, da se poplača po unovčenju dolžnikovega premoženja, na katerem ima upnik ločitveno pravico ter ta zamuda nastane le, če bi dolžnik premoženje obremenjeno z ločitveno pravico sam prodal, pa ločitvenega upnika iz kupnine ne bi poplačal, je zmotno.

63Jezikovni pomen, ki ga ponuja ta razlaga, nima opore v besedilu, ki je predmet razlage. Zamuda s plačilom obveznosti ne more biti zamuda z načinom plačila obveznosti. Način plačila ni časovno opredeljeni pojem. Bistvo zamude pa je ravno v njenem časovnem elementu, saj je zamuda stanje, ki nastopi v določenem časovnem trenutku, če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti. Res je, da je zaradi učinkov prisilne poravnave pravovarstveni zahtevek ločitvenega upnika, da prisilno doseže poplačilo zavarovane terjatve, v primeru, če je vrednost zastavljenega premoženja manjša od vrednosti terjatve, delno okrnjen. Ločitveni upnik dolžnika ne more prisiliti, naj zavarovano terjatev poplača iz svojih tekočih prilivov. Vendar pa to ne pomeni, da dolžniku zapadle zavarovane terjatve ni treba plačati in da je ne sme poplačati. Zavarovana terjatev se zaradi potrjene prisilne poravnave ne spremeni v naturalno terjatev in tudi ne preneha. Šele z uveljavitvijo zastavne pravice pride do delnega poplačila zavarovane terjatve in s tem do delnega prenehanja zavarovane terjatve. Do takrat pa terjatev obstaja kot zavarovana terjatev. Če terjatev, na katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, ni bila niti delno izpolnjena, lahko upnik v stečajnem postopku uveljavlja celoten znesek svoje terjatve, ki bi ga lahko sodno uveljavljal, če prisilna poravnava ne bi bila potrjena (četrti odstavek 218. člena ZFPPIPP).

64Glede na navedeno zamude, ki predstavlja dejanski stan domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za zamudo pri izpolnitvi obveznosti, kot je določena v obveznostnem razmerju med upnikom in dolžnikom. Domneva je izpolnjena, če dolžnik zavarovanih terjatev, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave, ločitvenemu upniku ne plača in zamuda s plačilom traja več kot dva meseca od zapadlosti terjatev.

65Zmotno je tudi stališče, da je domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP novele ZFPPIPP-E osmišljena šele z novelo ZFPPIPP-F, ki omogoča prestrukturiranje zavarovanih terjatev. Novela ZFPPIPP-E se je začela uporabljati 15 dni po objavi v Uradnem listu RS, to je 14. 6. 2013. Z novelo ZFPPIPP-F, ki se je začela uporabljati 7. 12. 2013 določbe 14. člena ZFPPIPP niso bile spremenjene ali dopolnjene. Tudi sicer je taka razlaga nelogična, saj so v primeru uspešnega prestrukturiranja zavarovanih terjatev po noveli ZFPPIPP-F le te del potrjene prisilne poravnave. Zato v tem primeru pride v poštev že prva alineja 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki se nanaša „na plačilo obveznosti iz potrjene prisilne poravnave“ in posebna določba za zavarovane terjatve v drugi alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP ne bi bila potrebna in smiselna. Logična sistematična razlaga navedenih zakonskih domnev pripelje do zaključka, da je domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP prišla tako po noveli ZFPPIPP-E kot po noveli ZFPPIPP-F v poštev le v primeru, če prisilno prestrukturiranje zavarovanih terjatev ni predmet prisilne poravnave. Gre za dve različni situaciji, ki se med seboj vsebinsko razlikujeta in obravnavata posebej.

66Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču upnikov, da je treba tudi pri razlagi domneve iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP izhajati iz namena prisilne poravnave. Ta je v tem, da dolžnik z izvedbo ukrepov prestrukturiranja znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, kar pomeni, da je sposoben ob dospelosti plačati vse svoje terjatve, tako navadne, kot tudi zavarovane. Ker se s potrditvijo prisilne poravnave dospelost zavarovanih terjatev ne spremeni (razen če je prestrukturiranje zavarovanih terjatev izglasovano v prisilni poravnavi), je stvar dolžnika, da v okviru finančnega prestrukturiranja predvidi ustrezne vire za poplačilo zavarovanih terjatev ob njihovi dospelosti. Pri tem je treba izhajati iz splošnih značilnosti obveznostnega razmerja. Upnik je tisti, ki je že izpolnil svojo obveznost iz obligacijskega razmerja. V obravnavanem primeru so upniki dolžniku posodili denarna sredstva. Dolžnik pa svoje obveznosti do upnikov ni izpolnil, zato ga zadenejo sankcije neizpolnitve.

67Plačilo zavarovane terjatve iz drugih virov, ne le iz zastavljenega premoženja, samo po sebi še ne pomeni neutemeljenega privilegiranja ločitvenih upnikov na račun upnikov, ki imajo navadne terjatve. Navadni upniki so soglašali, da bodo njihove terjatve plačane, kot je določeno s potrjeno prisilno poravnavo. Ločitveni upniki v postopku prisilne poravnave niso sodelovali. V sNFR je dolžnik sam predvidel poplačilo ločitvenih upnikov v višini več kot 55.000.000,00 EUR. ZFPPIPP dopušča tudi možnost, da dolžnik upniku prostovoljno plača terjatev v višjem znesku od zneska, določenega s potrjeno prisilno poravnavo. V tem primeru dolžnik nima pravice zahtevati vračila po pravilu o neopravičeni obogatitvi (tretji odstavek 214. člena ZFPPIPP). Do privilegiranja ločitvenih upnikov v razmerju do navadnih upnikov pa ne more priti, saj tako plačilo v primeru začetka stečajnega postopka nad dolžnikom ne izključuje pravice izpodbijati dolžnikova pravna dejanja v stečajnem postopku (četrti odstavek 214. člena ZFPPIPP). Če do začetka stečajnega postopka nad dolžnikom ne pride, pa do priviligiranja ločitvenih upnikov sploh ne more priti.

- kršitev 155., 2., 33. in 74. člena Ustave

68Družbeniki navajajo, da je uporaba domneve po 2. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP v neskladju s prepovedjo retroaktivnosti iz 155. člena Ustave, z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave, pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, kolikor se nanaša na prisilne poravnave, ki so bile sklenjene pred začetkom veljavnosti ZFPPIPP-E.

69Ker so že v času, ko je bila prisilna poravnava sklenjena, obstajale zavarovane obveznosti, ki so sedaj podlaga za začetek stečajnega postopka, je po mnenju družbenikov retroaktivnost očitna. V primeru uporabe te domneve za pred začetkom veljavnosti novele ZFPPIPP-E pravnomočne potrjene prisilne poravnave, je za nazaj spremenjen okvir sklepanja in potrjevanja prisilne poravnave in s tem pogoji, pod katerimi so upniki na prisilno poravnavo pristali. S tem je poseženo v pridobljene pravice družbenika kot upnika, ki je sodeloval pri potrditvi prisilne poravnave. Temeljna med temi pravicami je pričakovana pravica do poplačila terjatev v višini, na način in pod pogoji, ki izhajajo iz sklenjene in potrjene prisilne poravnave. Upniki utemeljeno pričakujejo, da se bo prisilna poravnava izvajala v zakonskem okviru, ki je veljal v času njene sklenitve in da zakonodajalec v ta zakonski okvir ne bo posegal tako, da bo določal nova pravila, ki bodo omogočala prenehanje izvrševanja prisilne poravnave mimo tistih, ki so veljala v času sklenitve prisilne poravna.

70Navedeno stališče družbenikov ne upošteva dejstva, da so dolžnikovi upniki lahko že pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-E v primeru insolventnosti dolžnika, ne glede na sklenjeno prisilno poravnavo, kadarkoli po potrditvi prisilne poravnave predlagali začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. S potrditvijo prisilne poravnave so navadni upniki le pristali na zmanjšanje in odložitev izpolnitve dolžnikovih obveznosti in pridobili izvršilni naslov za svoje terjatve, ki so nastale na podlagi veljavno sklenjenih obligacijskih razmerij z dolžnikom (tretji odstavek 215. člena ZFPPIPP).

71Domneve iz 14. člena ZFPPIPP upnikom le olajšujejo položaj pri predlaganju začetka stečajnega postopka. Na podlagi splošnih pravil o trditvenem in dokaznem bremenu je upnik, ki predlaga začetek stečajnega postopka, tisti, ki mora dokazati insolventnost dolžnika. Zaradi pravne domneve trajnejše nelikvidnosti, pa je na dolžnika prevaljeno breme izpodbijanja domnevne baze oziroma dejstva insolventnosti. Če upniki dokažejo obstoj domnevne baze oziroma dejstev, ki jih ta domneva določa, se domneva, da je dolžnik insolventen. Dolžnik pa se začetku stečajnega postopka lahko uspešno izogne, če dokaže, da domnevana dejstva ne obstojijo ali, da kljub obstoju domnevne baze pri dolžniku ni nastopilo stanje insolventnosti. Z določitvijo novih domnev z novelo ZFPPIPP-E je prišlo le do drugačne razdelitve dokaznega bremena med predlagatelji postopka in insolventnim dolžnikom glede dejstva insolventnosti.

72Na domneve insolventnosti se lahko sklicuje vsak dolžnikov upnik. Prav vsakemu od upnikov insolventnega dolžnika je nova domneva olajšala položaj dokazovanja dolžnikove insolventnosti. Že zato je zmotno stališče družbenikov, da se je z uveljavitvijo domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP položaj navadnih upnikov, ki so sklenili prisilno poravnavo pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-E, poslabšal in je zaradi uveljavitve novele prišlo do posega v pridobljene pravice upnikov. Če podjetje postane insolventno, pridejo v ospredje interesi upnikov za poplačilo terjatev v kar največjem deležu. Vsak upnik lahko predlaga začetek stečaja, če meni, da bo poplačilo vseh dolžnikovih upnikov ugodnejše v primeru stečajnega postopka, v katerem morajo biti upniki enakopravno obravnavani. Interesi dolžnika oziroma lastnikov podjetja, ki so usmerjeni v pridobivanje dobička, pa so v primeru insolventnosti sekundarnega pomena.

73Domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP na materialnopravno naravo oziroma okvir sklenjene prisilne poravnave nima nobenega vpliva. Domneva v zvezi s prej sklenjeno prisilno poravnavo niti dolžniku niti upnikom ne nalaga nobenih obveznosti in pravnega položaja upnikov in dolžnika iz že sklenjene prisilne poravnave ne določa drugače ali otežuje za nazaj. Prav tako tudi ne spreminja položaja upnikov ali dolžnika tako, da pravna razmerja iz prisilne poravnave spreminja za nazaj glede predlaganega začetka stečaja. V obravnavanem primeru zato ne gre za retroaktivno uporabo zakona za nazaj, saj ne gre za poseg v pravni položaj dolžnika in upnikov, ki so sklenili prisilno poravnavo z učinkom za nazaj.

74Položaj upnikov in dolžnika, ki so pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-E sklenili prisilno poravnavo, se z uveljavitvijo novele ni spremenil. Razlog za začetek stečajnega postopka je bil pred in po noveli enak, to je insolventnost oziroma trajnejša nelikvidnost dolžnika. Tudi brez novele bi upniki lahko z zatrjevanjem istih dejstev predlagali začetek stečajnega postopka. Domneva insolventnosti ne učinkuje za nazaj, ampak za naprej, saj velja za stečajne postopke, ki se začnejo po uveljavitvi novele(8). Predmet domnevne baze navedene domneve so dejstva, ki so nastopila po potrditvi prisilne poravnave, oziroma po začetku veljavnosti novele. Zamudo s plačilom terjatev upniki zatrjujejo na dan vložitve predloga za stečaj.

75V obravnavanem primeru so terjatve upnikov, ki so jih navedli v predlogu za začetek stečaja delno dospele v plačilo po sklenitvi prisilne poravnave in po uveljavitvi novele (5 od 14 obrokov kredita pred sklenitvijo prisilne poravnave, 9 obrokov kredita po sklenitvi prisilne poravnave).

76Ustava v 155. členu prepoveduje povratno veljavnost zakonov. Vendar pa ne preprečuje, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice ali pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom, zlasti načelu varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave, kot enemu od temeljnih načel pravne države(9).

77Določba druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP ni v neskladju z načelom zaupanja v pravo. Da je bila sprememba zakona nujna za zaščito interesov upnikov insolventnih dolžnikov, izhaja iz predloga zakona. Predlagatelj je nove domneve zaradi insolventnosti določil zato, da bi upnikom olajšal položaj glede predlaganja začetka stečaja v primeru neizpolnjevanja obveznosti po pravnomočnosti prisilne poravnave(10), s ciljem izboljšanja položaja vseh upnikov v insolvenčnih postopkih, ob upoštevanju načela enakega obravnavanja upnikov in zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (46. in 47. člen ZFPPIPP). Pri navedeni spremembi gre le za smiselno dopolnitev že obstoječih pravil, s ciljem olajšati položaj vseh upnikov pri uresničevanju temeljnih načel zakona. Ker je interes upnikov v primeru insolventnosti brez dvoma pred interesom in položajem dolžnika in njegovih lastnikov, je navedena dopolnitev zakona z določitvijo novih domnev insolventnosti nedvomno v javnem interesu in v obravnavanem primeru ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo.

78Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje družbenika, da so imeli dolžnik in njegovi družbeniki po ZFPPIPP, veljavnem v času potrditve prisilne poravnave, upravičeno pravno pričakovanje, da bo njihova pravica do nadaljnjega obstoja podjema varovana pred nastopom novih domnev insolventnosti in da bo položaj dolžnika varovan pred določitvijo novih domnev, ki veljajo le za naprej, od uveljavitve novele dalje. Morebitno prikrajšanje sedanjih družbenikov dolžnika, ki so pristali na konverzijo terjatev v deleže in v dolžnika vložili denarna sredstva, nima prednosti pred interesi upnikov, da dosežejo poplačilo svojih terjatev.

79Po oceni pritožbenega sodišče glede na zgoraj navedeno, očitki dolžnika in družbenikov v smeri kršitve ustavnih pravic iz 2., 155., 33. in 74. člena Ustave v primeru uporabe za prisilne poravnave potrjene pred novelo ZFPPIPP-E, niso utemeljeni.

- o obstoju domneve v obravnavanem primeru

80Nad dolžnikom je bila potrjena prisilna poravnava v zadevi St 29/2011 dne 28. 11. 2011. Predmet te prisilne poravnave je bilo prestrukturiranje navadnih terjatev. Upniki so dokazali, da imajo do dolžnika zavarovane terjatve v višini najmanj 107.962.895,75 EUR, ki so nastale pred sklenitvijo prisilne poravnave in zapadle v plačilo v polletnih obrokih od 1. 11. 2009 dalje, dolžnik pa teh terjatev upnikom niti ob zapadlosti, niti kasneje ni plačal. Pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka je zapadlo že devet obrokov kredita po 8.571.428,57 EUR. Upniki niti delno niso bili poplačani iz zastavljenega premoženja.

81Dolžnik je nedvomno v zamudi s plačilom zapadlih obrokov kredita po kreditni pogodbi sklenjeni z upniki 16. 4. 2007 od datumov zapadlosti posameznih obrokov dalje. Zamuda pri plačilu posameznih obrokov kredita, za vse obroke kredita, ki so zapadli v plačilo do vložitve predloga za začetek stečaja, traja več kot dva meseca. Dolžnik je v sNFP predvidel, da bodo terjatve do ločitvenih upnikov v višini več kot 55.000.000 EUR poplačane do konca leta 2014.

82Glede na vse navedeno ni nobenega dvoma, da so upniki dokazali dejanski stan domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

- res iudicata

83Neutemeljeno je stališče dolžnika in družbenic, da je bilo o vprašanju obstoja domneve po drugi alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP pravnomočno odločeno že s sklepom Cst 485/2014, s katerim je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom. Tak sklep je le formalno pravnomočen. Sklep vsebinsko pomeni le odločitev o teku postopka, ki se bo nadaljeval tako, da bo sodišče o glavni stvari odločilo znova. Ker o zahtevku oziroma predlogu še ni odločeno, ta sklep nima učinka materialne pravnomočnosti. Materialnopravna stališča, ki jih v takem sklepu zavzame pritožbeno sodišče, pa niso obvezujoča ne za sodišče prve stopnje, ne za pritožbeno sodišče.

- o pravnem interesu in legitimaciji upnikov

84Vsak upnik, tudi ločitveni upnik, ima pravico, da predlaga začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, če verjetno izkaže, da ima do dolžnika terjatev, s plačilom katere dolžnik zamuje več kot dva meseca (3. točka prvega odstavka 231. člena ZFPPIPP). Upravičenje upnika, da vloži predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, predstavlja eno od oblik pravno dopustnega varovanja upnika v razmerju do dolžnika, ki ne poravna svoje obveznosti(11).

- o insolventnosti dolžnika

85Dolžnik se predlogu za stečaj lahko uspešno upre, če dokaže, da kljub obstoju dejanskega stanja domneve, pri dolžniku ni nastopilo stanje insolventnosti.

86Družbenika C. d. o. o., Kranj in F. d. o. o., sta v pritožbi proti sklepu o začetku stečajnega postopka prvostopenjskega sodišča opr. št. St 2340/2014 z dne 16.9.2014 zatrjevala, da dolžnik ni insolventen v smislu 14. člena ZFPPIPP. Pri tem sta se sklicevala na trditve v mnenju izvedenke dr. N. Z. z dne 28. 9. 2014 (v nadaljevanju mnenje). Tudi v odgovoru na pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za začetek stečajnega postopka je družbenik C. d. o. o., zatrjeval, da je dolžnik kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, ker tekoče posluje pozitivno. Navajal je, da je kratkoročni koeficient dolžnika 1,09, da dolžnik v zadnjih treh letih ni imel blokiranega transakcijskega računa, da njegov plačilni indeks v oktobru 2015 znaša 81 in da razpolaga na dan 18.12.2015 z več kot 1,5 milijona sredstev na računu. Skliceval se je še na mnenje dr. I. I., ki je na podlagi analize poslovanja dolžnika v letih 2014 in 2015 ugotovil, da je dolžnik kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Smiselno enako sta v odgovorih na pritožbo zatrjevala tudi G. d. o . o., in dolžnik, ki sta se prav tako sklicevala na ugotovitve izvedencev dr. N. Z., dr. I. I. in dr. H. H.

87Zmotno je stališče upnikov, da so dolžnikovi družbeniki glede navedb o neobstoju insolventnosti dolžnika s pritožbenimi navedbami prekludirani, ker bi lahko kot upniki dolžnika prijavili udeležbo v predhodnem stečajnem postopku pred sodiščem prve stopnje. ZFPPIPP družbenikom dolžnika daje izrecno pravico do pritožbe proti sklepu o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 242. člena ZFPPIPP). Ker dolžnikovi družbeniki v predhodnem stečajnem postopku niso udeleženi, v pritožbi proti sklepu o začetku stečajnega postopka lahko navajajo dejstva in dokaze glede (in)solventnosti dolžnika.

88Iz mnenja, ki so ga dolžnik in družbeniki povzeli v trditveno podlago, izhaja, da je izvedenka mnenje izdelala ob predpostavki točnih analitičnih evidenc ter točnosti izjav poslovodstva in s perspektive družbenika (stran 8 in 9 mnenja).

89Izvedenka je na podlagi tabele, ki so jo pripravile strokovne službe dolžnika, ugotovila, da je imel dolžnik na dan 31. 12. 2013 za 1.474.464 EUR zapadlih obveznosti starejših od 60 dni, na dan 31. 8. 2014 pa 921.992 EUR zapadlih obveznosti starejših od 60 dni. Vse obveznosti so iz tekočega poslovanja. V tabeli je navedeno, da dolžnik zapadlih obveznosti do ločitvenih upnikov ne izkazuje, oziroma so te na prej navedena datuma enake nič (Tabela 2: Pregled zapadlih obveznosti nad 60 dni na dan 31. 12. 2013 in 31. 08. 2014, stran 13 mnenja). Iz Tabele 1: Prikaz kritične meje za zapadle obveznosti starejše od dveh mesecev na strani 13 mnenja nadalje izhaja, da dolžnik izkazuje v letu 2013 22.164.314 EUR kratkoročnih obveznosti in 137.479.790 EUR dolgoročnih obveznosti.

90Obveznosti do ločitvenih upnikov niso bile predmet prisilne poravnave, zato, so trditve v mnenju, da te obveznosti znašajo nič, oziroma da družba ne izkazuje kratkoročnih obveznosti do ločitvenih upnikov, zmotne. Dolžnik je predvidel poplačilo teh obveznosti (v znesku 55.117.528 EUR) v letu 2014 (stran 14 in 42 sNFP).

91Glede na navedeno so v Tabeli 1 in na strani 13 mnenja nepravilno prikazane obveznosti do ločitvenih upnikov kot dolgoročne in nezapadle. Slovenski računovodski standard 9.10. (v nadaljevanju SRS) določa, da se dolgoročni dolgovi, ki so že zapadli v plačilo (a še niso poravnani), in dolgoročni dolgovi, ki bodo zapadli v plačilo v letu dni, v bilanci stanja izkazujejo kot kratkoročni dolgovi. Pravilno stanje na dan 31.12.2013 in 31. 08. 2014 je izkazovanje 81.224.124 EUR dolgoročnih obveznosti in 79.419.980 EUR kratkoročnih obveznosti, od katerih je 56.255.666 EUR zapadlih terjatev do ločitvenih upnikov.

92Družbeniki solventnost dolžnika dokazujejo tudi z analizo uspešnosti uresničevanja sNFP (prvi odstavek stran 17 izvedenskega mnenja), na podlagi analize konkurenčnosti in analize uspešnosti tekočega poslovanja. Izvedensko mnenje zaključi, da je dolžnik plačilno sposoben tudi z vidika celostne analize plačilne sposobnosti (upoštevanje 12. člena ZFPPIPP), kar temelji na realistično dosegljivih prihodnjih denarnih tokovih družbe, tako da bodo njeni upniki poplačani skladno s sNFP (stran 52 mnenja).

93Prikazani analiza konkurenčnosti in analiza uspešnosti temeljita na podatkih o dejanskem tekočem poslovanju dolžnika, nikjer pa ni upoštevano, da bi dolžnik moral poplačati zapadle obveznosti do ločitvenih upnikov.

94V zvezi s tem je v mnenju v poglavju B. Postopek uresničevanja ločitvenih pravic delno ločitvenega upnika sindikata bank (stran 29 - 31) navedeno, da dolžnik s tožbo na ugotovitev neobstoja zastavnih pravic izpodbija veljavno ustanovitev zastavnih pravic na vseh premičninah – optičnih omrežjih in opremi, izjema so le zastavne pravice, ustanovljene na treh nepremičninah dolžnika, katerih skupna ocenjena vrednost je 440.750,00 EUR. Ali bodo nepremičnine prodane, pa bo znano šele ob prodaji tega premoženja, takrat bo tudi znano koliko znaša nezavarovani del terjatve, ki ga mora dolžnik plačati upnikom kot navadno terjatev. Zaradi nezaključenega pravdnega postopka navedeno v mnenju ni upoštevano v sklopu presoje dolgoročne plačilne sposobnosti dolžnika, temveč mnenje upošteva predpostavke veljavnosti določil v sklopu zapisanega v sNFP.

95Ob predpostavki iz katere izhaja mnenje, to je, da bi bili ločitveni upniki poplačani po določilih sNFP, bi bilo zaradi prodaje zastavljenega optičnega omrežja do konca leta 2014 tekoče poslovanje družbe obremenjeno s izgubo zastavljenega optičnega omrežja, ki je podlaga za pridobivanje prihodkov družbe. Kako bi to posledično vplivalo na spremembo financiranja tekočega poslovanja in doseganje poslovnega izida, mnenje ne pojasni.

96Iz projekcije bodočih denarnih tokov je tako v optimističnem, kot tudi v pesimističnem scenariju, predvideno, da se v letu 2014 proda zastavljeno premoženje (v višini 56.255.912 EUR), ki v naravi predstavlja optično omrežje. Navedeno je, da ima prodaja premoženja in poplačilo ločitvenih upnikov iz izkupička nevtralen vpliv na izkaz denarnih tokov v letu 2014. Vendar v mnenju ni nikjer navedeno, kako naj bi dolžnik nadomestil osnovno premoženje za pridobivanje prihodkov in kakšen vpliv ima ta okoliščina na denarne tokove, saj bo moral dolžnik za pridobivanje načrtovanih prihodkov to premoženje nadomestiti z najemom optičnega omrežja. O tem, kakšni naj bi bili stroški najema tudi v sNFP ni nobenih navedb.

97Iz mnenja pa nadalje izhaja, da je malo verjetno poplačilo ločitvenih upnikov iz zastavljenega premoženja v višini 56.255.666 EUR (Tabela 6, stran 44 mnenja), ker ni verjetnosti za vnovčenje zastavne pravice na omrežju, obstaja pa možnost vnovčitve dela opreme in nepremičnin v skupni vrednosti manj kot 1 milijon EUR (stvarno jamstvo banke J.).

98To pomeni, da dolžnik sam predvideva, da bi bili v preostalem delu ločitveni upniki izenačeni z navadnimi upniki in bi bila preostala obveznost (55.255.666 EUR) poplačana v višini 44%, torej v višini 24.312.493,04 EUR, do 24. 02. 2021. V projekciji denarnih tokov, ki jo je izvedenka predstavila na strani 46, Tabela 8 izhaja, da bi bilo po optimističnem scenariju preostalih denarnih tokov za poplačilo 50.514.506 EUR, kar pomeni, da bi dolžnik prej navedeni znesek ločitvenim upnikom lahko poplačal do 24. 02.2021. Po konservativnem scenariju na strani 47 pa bi bilo sredstev za poplačilo teh terjatev premalo.

99Tudi predvidena rast prihodkov, ki jo načrtuje dolžnik, in je povzeta po sNFP, ni realna, ob upoštevanju dejstva, da je že v obdobju 2011 do 2014 dejansko stanje po ugotovitvah sodne izvedenke V. V. za več kot 11 % odstopalo od načrtovanega po sNFP.

100Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da projekcije izkazov denarnih tokov, po obeh scenarijih ne odražajo spremenjenih pogojev poslovanja v zvezi s poplačilom ločitvenim upnikom s prodajo zastavljenega premoženja v sNFP predvideni višini 56.255.912 EUR, niti v višini 44% navedenega zneska in izhajajo iz napačne predpostavke, da dolžnik nima kratkoročnih obveznosti do ločitvenih upnikov. Zato so trditve dolžnika in družbenikov o plačilni sposobnosti dolžnika z vidika celostne analize plačilne sposobnosti nesklepčne. Dolžnik in družbeniki glede na navedeno v mnenju niso podali zadostnih trditev, ki bi izkazovale solventnost dolžnika.

- sklep

101Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno soglaša z zaključkom sklepa Cst 456/2015 z dne 5. 8. 2015, da je predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnikov ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se začne stečajni postopek nad dolžnikom (128. člen ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in 3. točko 365. člena ZPP in prvi odstavek 242. člen ZFPPIPP).

102S sklepom o začetku postopka je pritožbeno sodišče imenovalo upraviteljico, ki je bila v postopku že imenovana s sklepom o začetku stečajnega postopka z dne 16. 9. 2014 (prvi odstavek 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 116. člena ZFPPIPP).

103Odločitev o stroških postopka temelji na določilih drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Upniki sam nosijo svoje stroške postopka, ker vsak upnik sam pokriva svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti (129. člen ZFPPIPP). Dolžnik in družbeniki sami nosijo stroške postopka po načelu uspeha v postopku (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------

Op. št. (1): Sklep Višjega sodišča v Celju II Ip 292/2013 z dne 20. 6. 2013, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1341/2013 z dne 12. 3. 2013.

Op. št. (2): 9. točka obrazložitve odločbe US RS, opr. št. Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001.

Op. št. (3): 9. točka obrazložitve odločbe US RS, opr. št. Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točka obrazložitve sklepa US RS opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003).

Op. št. (4): Stvarnopravni zakonik (SPZ), Uradni list RS, št. 87/2002.

Op. št. (5): M. Juhart in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 597.

Op. št. (6): Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list RS, št. 83/2001

Op. št. (7): Tako sklep VSL Cst 151/2013, z dne 15. 4. 2013 in sklep VSL III Cpg 219/2010 z dne 17. 3. 2010.

Op. št. (8): Novela je začela veljati 15. junija 2013 po splošnem določilu 77. člena ZFPPIPP-E.

Op. št. (9): Primerjaj 14. točko obrazložitve odločbe US RS U-I 39/98 z dne 23. september 1998.

Op. št. (10): Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP-E, nujni postopek, EPA 1135-VI, Poročevalec DZ z dne 23.4.2013.

Op. št. (11): Primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 245/2015 z dne 23. 4. 2015 in Cst378/2015 z dne 24. 6. 2015.