143. člen ZFPPIPP

Zgolj dejstvo, da ima upnik A. največji delež pri glasovanju ne more pomeniti, da zaradi tega prisilna poravnava ne bo dosegla svojega namena. Največji upnik (ki ima največji delež svojih terjatev v skupnem znesku vseh terjatev) ima namreč lahko le največji interes, da prisilna poravnava uspe in se na ta način poplača v največji možni meri oziroma bolje kot v stečajnem postopku. Je pa res, da je prisilna poravnava institut insolventnega prava, pri čemer se prisila v tem postopku izkazuje v tem, da učinkuje taka prisilna poravnava tudi na tista pravna razmerja (terjatve), katerih upniki niso podali soglasja k nastopu njenih učinkov. V skladu z določbo 205. člena ZFPPIPP glasujejo o prisilni poravnavi vsi upniki po zakonsko določenem postopku, prisilna poravnava pa je sprejeta, če za njeno sprejetje glasujejo upniki, katerih skupni ponderirani zneski terjatev so najmanj enaki 6/10 zneska osnove iz tretjega odstavka 201. člena tega zakona to je vsota ponderiranih zneskov vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev upnikov v postopku prisilne poravnave. Največji upniki imajo torej največji vpliv na sprejem prisilne poravnave. Ker učinkuje tako sprejeta prisilna poravnava praviloma

Ni relevantno, ali bi bili za predlagano poenostavljeno prisiljeno poravnavo pripravljeni glasovati še drugi upniki iz posodobljenega seznama terjatev, saj je bila kvota za sprejem poenostavljene prisilne poravnave že dosežena, poenostavljena prisilna poravnava pa skladno s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP učinkuje za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev, torej tudi za terjatve tistih upnikov iz tega seznama, ki za poenostavljeno prisilno poravnavo niso glasovali. Z izpodbijanim sklepom je torej dolžnik dosegel pravno varstvo, ki ga je zasledoval skladno z 221.f členom ZFPPIPP vloženo zahtevo za potrditev poenostavljene prisilne poravnave. S pritožbo torej zase boljšega izida pritožbenega postopka ne more izposlovati, zato mu je treba odreči pravni interes za pritožbo.

Kot zavarovana terjatev v insolvenčnem postopku se šteje zgolj tista terjatev upnika, ki je zavarovana s pravico do prednostnega plačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice. Med ločitvene pravice zato spadata, na primer, zastavna pravica, kot tudi pravica fiduciarja pri prenosu lastninske pravice v zavarovanje. Navedeno pomeni, da druga sredstva zavarovanja (npr. menica, ček), ki ne ustvarjajo pravice upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov iz istega premoženja, upniku, v skladu z določbami ZFPPIPP, ne dajejo ločitvene pravice. Zastavna pravica služi zavarovanju ene ali več terjatev in pooblašča zastavnega upnika, ki mu terjatev ob zapadlosti ni izpolnjena, da se poplača iz vrednosti zastavljenega objekta. Poplačilna pravica zastavnega upnika poleg glavnice zajema tudi obresti in stroške in ima prednost pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Upnik lahko zahteva od sodišča prodajo zastavljene nepremičnine in poplačilo terjatve iz prejete kupnine s hipotekarno tožbo, lahko pa od realnega dolžnika, ki je hkrati osebni dolžnik, zahteva plačilo terjatve z dajatveno tožbo. Dolžnik klj

Ker v postopku poenostavljene prisilne poravnave ugovorni postopek po 172. členu ZFPPIPP ni predviden, imajo upniki možnost tudi v pritožbi zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave uveljavljati trditve o zlorabi pravic. Namen izkaza, da ima terjatev, za katero učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, temelj v obligacijsko pravnem razmerju, je bil med drugim v preprečevanju zlorab postopka poenostavljene prisilne poravnave. Upravičeno je zato sodišče prve stopnje pri presoji obstoja zatrjevane zlorabe upoštevalo navedeni namen, vendar pri tem zmotno trditveno in dokazno breme prevalilo na dolžnika. Dolžnik je namreč s predložitvijo (delno zakrite) Pogodbe o odstopu terjatve najmanj s stopnjo verjetnosti izkazal pravni temelj obstoja terjatve upnika. Iz Pogodbe z delno zakrito vsebino namreč izhaja, da je upnik dolžniku odstopil terjatev, za kar se mu je dolžnik zavezal plačati znesek v višini sporne terjatve upnika. Poleg tega je sodišču prve stopnje predložil tudi Pogodbo z v celoti razkrito vsebino in sodišču predlagal, kako naj postopa, da bo lahko uresničil pravico (in dolžnost v razmerju do njegovega sopogodbenika) do varovanja poslovne skrivnosti.<

Določbe ZFPPIPP o prisilni poravnavi se za postopek poenostavljene prisilne poravnave smiselno uporabljajo tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev. Predlog za začetek prisilne poravnave mora vsebovati tudi načrt finančnega prestrukturiranja, ta pa mora vsebovati predlog prisilne poravnave, ki mora vsebovati tudi opis in skupni znesek prednostnih terjatev in skupni znesek zavarovanih terjatev ter navedbo, da za imetnike prednostnih in zavarovanih terjatev prisilna poravnava, če bo potrjena, ne bo učinkovala. Dolžnik je z navedbo upnikove terjatve v predlogu za začetek prisilne poravnave le izpolnil zakonsko obveznost glede vsebine predloga, ni pa s tem dosegel učinkovanja prisilne poravnave na upnikovo zavarovano terjatev. Če je za uspešno finančno prestrukturiranje treba prestrukturirati tudi zavarovane terjatve, mora načrt finančnega prestrukturiranja vsebovati tudi opozorilo, da je soglasje imetnikov teh zavarovanih terjatev za njihovo prestrukturiranje nujen pogoj uspešnega finančnega prestrukturiranja. Navedbo s takšno vsebino je dolžnik v predlogu sicer podal, vendar pa upnik soglasja, da poenosta

Vloga sodišča prve stopnje je po vložitvi zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave za potrditev omejena zgolj na preizkus, ali so zahtevi priložene zgoraj navedene listine, ali je bila zahteva vložena v predvidenem zakonskem roku, ali je dosežena večina, potrebna za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave ter ali so predložene listine in predlagana prisilna poravnava v skladu z zakonom. Tudi pritožbeni preizkus je omejen zgolj na presojo, ali so bili izpolnjeni pogoji za potrditev poenostavljene prisilne poravnave in ali so bile spoštovane procesne zakonske določbe (tiste, katerih kršitev uveljavlja pritožnik in tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) ter ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Ugovora proti vodenju prisilne poravnave v smislu, da insolventni dolžnik svoje obveznosti lahko izpolni v krajših rokih, kot jih ponuja s predlogom prisilne poravnave, kot ga imajo upniki v postopku redne prisilne poravnave (prim. 2. točka 172. člena ZFPPIPP), upniki v postopku poenostavljene prisilne poravnave nimajo.

Ker postopek prisilne poravnave na zavarovane terjatve nima učinka, se s potrditvijo prisilne poravnave ne spremenita niti višina niti dospelost teh terjatev. Dolžnik je svoje obveznosti glede plačila zavarovanih terjatev dolžan izpolniti v rokih, ki so določeni v osnovnem obligacijskem razmerju, iz katerega zavarovane terjatve izhajajo, sicer je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti. Odlog, določen v sklepu o potrditvi prisilne poravnave, za te obveznosti ne velja. Zamuda pri izpolnitvi dolžnikove obveznosti ni odvisna od tega, ali je upnik zastavno pravico, ki jo lahko prisilno uveljavi, že uveljavil ali ne. Določba tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP nima učinka na dospelost zavarovane terjatve. Namen tega določila je, da so upniki, ki so v enakem položaju do dolžnika obravnavani enako, kar zadeva poplačilo njihovih terjatev. Citirano določilo zato pride v poštev šele v primeru, ko je že opravljeno poplačilo ločitvenih upnikov iz zastavljenega premoženja, ki je predmet zastavne pravice, za tisti del terjatve, ki po poplačilu iz zastavljenega premoženja ostane nepoplačan. Zamude, ki predstavlja dejanski stan domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 1

ZFPPIPP ne omejuje ponudbe za zmanjšanje plačila, na upnikih pa je odločitev, ali bodo tako ponudbo sprejeli. Odločitev je bila sprejeta z veliko večino (97,685 % ponderiranih zneskov terjatev upnikov navadnih terjatev), s tem pa je prisilna poravnava postala prisilna tudi za upnike, ki take odločitve ne podpirajo. Dejstva, da bi dolžnik lahko terjatve poplačal v večjem deležu ali krajšem roku, je treba uveljavljati z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave. Upnik bi lahko uspešno uveljavil le razloge, ki se nanašajo na potrditev prisilne poravnave, torej v zvezi z dejstvi, ki jih je sodišče prve stopnje ugotavljalo v izpodbijanem sklepu.

Likvidacijski načrt, ki niti ni z zakonom predviden dokument, ne zavezuje sodišča, da bi že dospele terjatve upnikov obravnavalo kot nedospele oz. kot takšne, ki bodo zapadle šele čez 5 let. Zaradi tega prijava terjatev v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnica te terjatve ne bi mogla uveljavljati v sodnem sporu in pri tem zahtevati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Dolžnik je med ukrepi finančnega prestrukturiranja predvidel tudi dogovor z ločitvenimi upniki o znižanju obrestne mere in s tem o znižanju terjatev teh upnikov, vendar s tem ločitvenim upnikom ni podal predloga za sklenitev prisilne poravnave v nasprotju s 143. členom ZFPPIPP, ki izrecno določa, da je predlog prisilne poravnave ponudba dolžnika upnikom, da pristanejo na zmanjšanje svojih navadnih terjatev oziroma odložitev rokov za njihovo poplačilo. Dolžnik je namreč odlog in zmanjšanje poplačila terjatev ločitvenih upnikov predvidel zgolj za potrebe izvedbe načrta finančnega prestrukturiranja dolžnika, tak ukrep pa v času veljavnosti ZFPPIPP, ki se uporablja glede na čas začetka postopka prisilne poravnave zoper dolžnika, ni bil prepovedan.

Likvidacijski upravitelj tožene stranke je likvidacijski načrt izdelal v njegovem zaključku zapisal, da je likvidacijski načrt narejen strokovno, vestno, s poudarkom na zagotavljanju maksimalne varnosti upnikov in v teamu sodelavcev ter, da vsem upnikom daje jasen odgovor, da bodo vse priznane terjatve 100 % poplačane v obdobju petih let. Vendar pa takšen zaključek likvidacijskega načrta, ki niti ni z zakonom predviden dokument, v ničemer ne zavezuje sodišča, da bi že dospele terjatve upnikov obravnavalo kot nedospele oz. kot takšne, ki bo bodo zapadle šele čez 5 let (verjetno 5 let od izdelave likvidacijskega načrta). Zaradi navedenega prijava terjatve v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnik te terjatve uveljavlja v sodnem sporu in pri tem zahteva zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti vsake posamezne terjatve.

S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da ločitvena pravica ni verjetno izkazana, ni odločilo, da je zato terjatev navadna terjatev. Četudi vrednost zavarovanja ne dosega višine terjatve, njegove terjatve za del zneska, ki presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, ni mogoče upoštevati kot nezavarovane, torej kot navadne terjatve, v kolikor tako ni bila prijavljena in izkazana. Upnik, ki ni pravočasno vložil ugovora zoper dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev, s pritožbo ne more več izpodbijati pravilnosti podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev.

Upnik v postopku prisilne poravnave lahko kadarkoli umakne svojo prijavo terjatve ali njen del, insolventni dolžnik pa mu tega ne more preprečiti in bi bilo kaj takega tudi nedopustno. Smiselna uporaba ZPP za obravnavani primer narekuje tako ravnanje, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa – če upnik umakne svojo prijavo terjatve ali njen del, se postopek preizkusa ustavi.

Navkljub razlikam med razpolagalno in poslovno sposobnostjo gre v konkretnem primeru za položaj, primerljiv s tistim, ko želi posel skleniti poslovno povsem nesposobna oseba. Izražena je le volja ene stranke, saj prava razpolagalna upravičenka - tožeča stranka - svoje volje ni izrazila. Teorija in praksa sprejemata stališče, da v takšnem primeru do sklenitve posla sploh ne pride; gre za neobstoječ pravni posel oziroma za 'neposel'. Razpolagalni pravni posel, ki ga sklene razpolagalno nesposobna oseba, po sami naravi stvari nima učinkov - pravica se v svoji pripadnosti in/ali obsegu zaradi takšnega posla ne bo spremenila. In prav v tej lastnosti se konkretni primer bistveno razlikuje od neveljavnih (torej ničnih in izpodbojnih) poslov, ki na pravnoposlovnem področju učinkujejo, čeprav ne ravno tako, kot sta si to stranki zamislili. Še najmanj stičnih točk ima neposel z izpodbojno pogodbo, ki učinkuje, vse dokler ni izpodbita, in vedno lahko konvalidira. Bližje je nični pogodbi, ki pa ji OZ vendarle pripisuje določene pravnoposlovne učinke (86. - 91. čl. OZ). Tu obravnavani sporazum o zavarovanju pa ne more učinkovati niti na tak način, zato je bil ničnostni zahtevek navkljub napa