129. člen ZFPPIPP

Upnik, ki v namen poplačila svoje terjatve predlaga začetek stečajnega postopka tudi v primeru, ko za to niso izpolnjeni pogoji, prevzame riziko plačila stroškov postopka. Nobenega razumnega razloga zato ni najti za razlago, da mora dolžnik sam nositi stroške postopka tudi v primeru, ko upnik s svojim predlogom ne uspe.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške upnika odmeriti na podlagi 158. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, ker je upnik predlog za stečaj nad dolžnikom umaknil, preden se je začel postopek zaradi insolventnosti.

Nobenega razumnega razloga ni najti za razlago, po kateri bi pravica do vračila sodne takse po tretjem odstavku 36. člena ZST-1 veljala za stranke v vseh sodnih postopkih, razen za stranke insolvenčnih postopkov. Namen tretjega odstavka 36. člena ZST-1 je vzpostavitev mehanizma, ki stranki (kateregakoli) sodnega postopka omogoča, da se s pravnimi sredstvi zoperstavi morebitni nepravilni odločitvi sodišča, ob tem pa ne trpi finančnih posledic, v kolikor je njena pritožba utemeljena oziroma ji pritožbeno sodišče pritrdi.

Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika Utemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnik nima več statusa stranke v postopku. Iz listinske dokumentacije in dosedanjega dogajanja v obravnavanem postopku prisilne poravnave izhaja, da ni sporno, da so sodišče (in vsi udeleženci postopka) seznanjeni s tem, da je pritožnik vse svoje terjatve prenesel na upnika A. d.o.o., ki je svoje na novo pridobljene procesne pravice tudi uporabljal, glasoval o prisilni poravnavi ter konvertiral del svojih na novo pridobljenih sredstev v delnice dolžnika. A. d.o.o. je torej stopil v procesni položaj pritožnika v celoti. ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena namreč določa, da če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi proc

Dejanska in pravna presoja (ne) utemeljenosti prijavljene upnikove terjatve v smislu 20. člena ZFPPIPP mora biti enaka, ko upravitelj terjatve preizkuša, kar se izrazi v končnem seznamu preizkušenih terjatev, kot pri presoji podlage za odmero nadomestila za njihov preizkus. Pri opravljanju odvetniških storitev gre za različno dejansko podlago odvetniškega zastopanja. Odvetnik praviloma z isto stranko sklene eno mandatno pogodbo, za katero nato opravlja različne vrste odvetniških storitev. Posamezno delo odvetnika, obračunano v računu, je odvisno od vsakega primera posebej in ustreza pojmu terjatve po 20. členu ZFPPIPP. Zato ima vsaka terjatev dokazana z računom svojo dejansko podlago. Slednje pa pomeni, da je upravitelj moral preizkusiti vsako od 20 raznovrstnih terjatev in se za vsako od njih odločiti, ali jo priznava ali prereka. Že zaradi pravne narave opravljanja odvetniškega dela, ki temelji na s stranko sklenjeni mandatni pogodbi, je pojmovno pravna podlaga zahtevka za plačilo opravljene odvetniške storitve vedno enaka.

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Nujno je ugotoviti natančne zneske, ki predstavljajo sredstva rezervnega sklada, saj v tem primeru gre za pravice izločitvenih upnikov do sredstev rezervnega sklada. Glede pritožbenih izvajanj, da iz ugotavljanja analize izvršb ne bo imela koristi stečajna masa, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri stečajnem postopku ne gre za to, da imajo korist samo nekateri upniki, pač pa sta bistveni načeli stečajnega postopka, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (46. člen ZFPPIPP) in da je treba postopek zaradi insolventnosti voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov (47. člen ZFPPIPP). To pa niso le ločitveni upniki, pač pa tudi navadni, prednostni in izločitveni upniki. Prav ima upraviteljica, ko navede, da je treba ravnati v skladu s Stanovanjskim zakonom, da se sredstva rezervnega sklada prenesejo na novega upravnika (61. člen SZ-1). Drugačno ravnanje namreč pomeni prekršek, ki bi ga moral v nasprotnem primeru kriti dolžnik. Tako ne držijo pavšalne navedbe upnika, da gre za zgolj stroške za stečajno maso in tudi ni sprejemljiv njegov predlog, da

ZFPPIPP z določilom 129. člena ureja obračun stroškov upnika sam in v celoti, zaradi česar ni mogoče uporabiti pravil pravdnega postopka glede teh stroškov. Upnik ne glede na uspeh sam nosi svoje stroške, ki so mu nastali v postopku zaradi insolventnosti.

Sklep o začetku postopka zaradi insolventnosti spada med sklepe, izdane v predhodnem postopku zaradi insolventnosti, zato imajo procesno legitimacijo za pritožbo proti temu sklepu tisti, ki imajo položaj stranke predhodnega postopka. Če so dediči prevzeli (sprejeli) dediščino, premoženjske pravice, katerih imetnik je bil zapustnik ob svoji smrti (zapuščina), ne preidejo v stečajno maso v stečaju zapuščine, saj so njihovi imetniki že postali dediči, ki so sprejeli dediščino. A v takem primeru vključuje stečajna masa obligacijske (denarne) terjatve zapustnikovih upnikov do dedičev na podlagi njihove odgovornosti za zapustnikove obveznosti po 142. členu ZD in denarna plačila, ki jih upravitelj izterja od zapustnikovih dedičev z uveljavitvijo teh terjatev. Zato zaradi enakega obravnavanja vseh zapustnikov upnikov z začetkom stečaja zapuščine preneha pravica posameznega upnika uveljavljati svojo terjatev (neposredno) od posameznega zapustnikovega dediča in hkrati nastane pravica zapuščine (stečajne mase kot premoženja z omejeno pravno subjektiviteto), ki jo v imenu stečajne mase uveljavlja upravitelj, od zapustnikovih dedičev zahtevati plačilo teh terjatev. Da bi morali b

Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev o soglasju k ustanovitvi pogodbene pravice v korist najemnika utemeljilo predvsem na interesu krajevne skupnosti, da kasneje odkupi lovski dom, ki bi v prihodnje služil kot "javno dobro", pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi sodišča prve stopnje niso zadostni in dovolj konkretni, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Na podlagi navedb v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zato ne more odgovoriti pritožniku, ali bo imel najemnik lovskega doma tudi pravico kupiti lovski dom. Navedeno dejstvo je za odločitev o ustanovitvi pogodbene predkupne pravice odločilno, saj je mogoče predkupno pravico ustanoviti v stečajnem postopku le v korist osebe, ki lahko pridobi lastninsko pravico na predmetu prodaje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pozove upraviteljico, da predlog ustrezno dopolni in po potrebi zahteva tudi pisno izjavo zakonitega zastopnika najemnika o nameri, da bo lovski dom tudi kupil in da za to ne obstaja nobena ovira. Pri odločitvi o predlogu ustanovitve pogodbene predkupne pravice v korist konkretne krajevne skupnosti naj prav tako upošteva ustrezne določbe Statuta Mestne občine in se opredeli do informacije steč

Morebitno nestrinjanje z načinom prodaje in izklicno ceno, vse določeno v sklepu o dodatni prodaji z dne 2. 10. 2018, bi torej upnik lahko uveljavljal s pravnim sredstvom zoper ta sklep. Neupoštevno je zato v tej fazi postopka pritožbeno stališče, da pri prodaji nepremičnega premoženja niso bile upoštevane tržne razmere v Sloveniji, ker se je v drugi polovici leta 2018 bistveno povečalo povpraševanje za nakup nepremičnin.

Sodišče prve stopnje ni odstopilo od veljavne sodne prakse in je na razumljiv način pojasnilo, zakaj upnik s svojimi argumenti ne more biti uspešen. Pri tem se je z vsemi njegovimi argumenti seznanilo, jih obravnavalo ter se do njih opredelilo. Sodišče prve stopnje se je do vsakega od očitkov opredelilo in navedlo, katere šteje kot neutemeljene, katere kot neizkazane, katere kot neodločilne in katere kot tiste, o katerih je sodišče prve stopnje že odločalo, ko je obravnavalo prvi upnikov ugovor proti odpustu obveznosti in ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti. Sodišče prve stopnje ni kršilo temeljnih človekovih pravic niti pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakonodajalec ne bi smel različno urejati položajev posameznih pravnih subjektov, pač pa, da mora za razlikovanje obstajati razumen razlog. Bistveno enake primere mora torej obravnavati enako. Upnik in dolžnica nista v enakem položaju, saj je dolžnica v postopku osebnega stečaja in mesečno prejema le znesek denarnih sredstev, določen v 102. členu ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom ZFPPIPP. In ker stroški, nastali v zvezi z ugovorom proti odpustu obvezn

Zakon upniku daje pravico do ugovora proti odpustu obveznosti, in s tem možnost, da si zagotovi vsaj delno poplačilo svoje terjatve, v kolikor je ugovor utemeljen. V kolikor njegov ugovor ni utemeljen, pa to pomeni, da je upnik stroške dolžnici povzročil neutemeljeno. V takšnem primeru je določba prvega odstavka 154. člena ZPP nedvomno smiselno uporabljiva. Uporaba 154. člena ZPP ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom in ne predstavlja kršitve ustavnih pravic iz 14., 22. in 25. člena Ustave RS, saj upnik in dolžnica, glede na to, da je ta v postopku osebnega stečaja, nista v enakem položaju

Sodišče prve stopnje v postopku izdaje soglasja k uresničitvi odstopne pravice ne odloča v kontradiktornem postopku, temveč le presoja, ali je upraviteljev predlog utemeljen. Zaradi tega lahko povsem nadzoruje potek časa in s tem spoštovanje trimesečnega roka za izdajo soglasja. Po oceni višjega sodišča je (skoraj) nemogoče, da bi sodišče prve stopnje (ki ga je vrhovno sodišče zavezalo k izvedbi kontradiktornega postopka v zvezi z izdajo soglasja in sicer za ugotovitev spornega dejstva, ali je bila podana ustna odstopna izjava), takšen postopek izvedlo v roku, kot ga navaja pritožnik, pri tem pa hkrati upoštevalo pravila in roke, ki jih določa ZPP (izmenjava vlog in odgovorov nanje, razpis naroka za obravnavanje predloga, zaslišanja strank in prič ...). Pri izvedbi kontradiktornega postopka čas trajanja postopka namreč ni odvisen le od ravnanja sodišča, temveč tudi od drugih udeležencev. Že sama izvedba takšnega postopka bi tako lahko povzročila, da sodišče prve stopnje o izdaji soglasja ne bi moglo odločiti (po pritožnikovem mnenju) pravočasno, višje sodišče pa je prepričano, da bi vrhovno sodišče, če bi stalo na pritožnikovem stališču, na nov tek prekluzivnega roka v svoji odl

Zaradi specifične narave stečajnega postopka sicer res ni mogoče določiti, katera stranka je v tem postopku uspela, kot je to mogoče storiti v pravdnem postopku, vendar to ni ovira, da se ne bi glede dolžnikovih stroškov insolvenčnega postopka smiselno uporabile določbe ZPP o stroških pravdnega postopka (prim. prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Sodna praksa je že zavzela stališče, da upnik, ki v namen poplačila svoje terjatve predlaga začetek stečajnega postopka tudi v primeru, ko za to niso izpolnjeni pogoji, prevzame riziko plačila stroškov postopka.

Priznanje pravnega učinka tuje sodne odločbe predpostavlja, da gre za odločbe, ki so izdane zoper določeno osebo, ki ji je zato treba dati možnost, da sodeluje v postopku priznanja (96. člen ZMZPP). Zoper določeno osebo je odločba izdana tedaj, če ji nalaga kakšno obveznost. Sklep Trgovskega sodišča v Osijeku ne nalaga nobenih obveznosti (in niti ne podeljuje nobenih pravic) nasprotnima udeležencema, saj v postopku prisilne poravnave sploh nista sodelovala.

Odpust obveznosti (med drugim) ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR (primerjaj 1. točko četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Po citiranem zakonskem določilu odpust obveznosti ni dovoljen, če gre za dolžnika, ki ni ravnal vestno in pošteno. Vprašanje, ali gre za zlorabo pravice do odpusta obveznosti, je dejansko vprašanje, ki ga mora na konkretizirani ravni zatrjevati upnik. Dokazovanje zlorabe je olajšano s tem, da je oprto na zakonske domneve iz četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, v katerem so navedeni najbolj tipični primeri zlorab. Domneva olajšuje dokazovanje (zlorabe postopka odpusta obveznosti). Takšna (dejanska) domneva se (ko so dokazane predpostavke domneve, tako imenovana domnevna baza) vzame za podlago sodne odločbe brez dokaza, ne pa kot dokazana. Domneva je izpodbojna, zato je mogoče izpodbijati dejansko stanje, ki ga ustvarja domneva, in dokazovati

Pri določbi tretjega odstavka 57. člena ZFPPIPP je pomembno, da je upravitelj obveščen in da mu je prenos terjatve dokazan, ni pa pomembno, ali je do te informacije prišel s posredovanjem sodišča. V primeru, da je listina sestavljena v tujem jeziku, ima upravitelj možnost, da zahteva prevod, in to neposredno od upnika (kot na primer pri prenosu terjatve) ali pa preko sodišča (predvsem ko gre za preizkus prijave terjatve). V obravnavani zadevi je potrebno uporabiti spremenjeni 399. člen ZFPPIPP, saj sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti (tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP-G). O odpustu obveznosti se namreč odloči šele z izdajo sklepa o odpustu obveznosti. Glede na določbo prvega odstavka 407. člena ZFPPPP in prvega odstavka 409. člena ZFPPIPP je sklep o odpustu obveznosti konstitutivne narave – do odpusta obveznosti pride šele s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti in šele takrat preneha upnikova pravica sodno uveljaviti plačilo terjatve, na katero učinkuje odpust obveznosti in ki ni bila plačana v postopku osebnega stečaja. Z novelo ZFPPIPP-G torej ni prišlo do retroaktivnosti uporabe novih zakonskih določb. Vendar pa spremenjena zakonska določila t

Pristop k napolnjevanju vsebine standarda „sorazmernosti med prevzetimi obveznostmi in lastnim premoženjskim položajem“ terja pravo mero, saj bi v nasprotnem izničili institut odpusta obveznosti. Njegov namen je predvsem zaščititi upnike, ki so bile žrtve dolžnikovega lahkomiselnega, špekulativnega ali neodgovornega ravnanja, ne pa preprečiti dolžniku vsakršnega prevzemanja obveznosti. Pri ugovornem razlogu „da bi dolžnik glede na premoženjski položaj lahko v celoti izpolnil svoje obveznosti“ ni mogoče pričakovati, da bo dolžnik svoje obveznosti servisiral iz dohodkov od nezakonitih dejavnosti oziroma dejavnosti, ki jo opravlja na črno. Načelo uspeha (154. člen ZPP) pri odločanju o stroških ugovornega postopka zoper odpust obveznosti ni smiselno uporabljivo in tudi ne primerno. Takšna razlaga, po kateri so upniki v primeru neuspeha z ugovorom dolžni povrniti dolžniku stroške, svoje pa v primeru uspeha nosijo sami, pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom. Zakon (354. in 355. člen ZFPPIPP) določa, da stroški stečajnega dolžnika v postopkih zaradi insolventnosti bremenijo stečajno maso.

Sodišče prve stopnje je o stroških odločilo na dolžnikovo zahtevo, o čemer mora odločiti v razumnem roku in nima podlage, da bi z odločitvijo čakalo na pravnomočnost predhodnega sklepa o glavni stvari.