128. člen ZFPPIPP

Pritožbena pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo) je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Pravni interes za pritožbo ima oseba, katere pravni položaj bi se, v kolikor bi s pritožbo uspela, izboljšal. Ker pa je sodišče prve stopnje sklep z dne 8. 8. 2025 razveljavilo že samo, s sklepom z dne 11. 8. 2025, pritožnik boljšega položaja s pritožbo zoper sklep z dne 8. 8. 2025 ne more doseči.

Ker je pravočasnost pravnega sredstva procesna predpostavka, ki jo sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja še pred njegovim vsebinskim obravnavanjem, dolžnik ne more doseči vsebinske presoje sklepa, zoper katerega se je prepozno pritožil.

Sklep o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic se ne vroča, ampak se objavi, saj niti ZFPPIPP niti drug zakon ne določa, da bi se ta sklep strankam postopka vročal.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-151/2024-14 z dne 20. 3. 2025 odločilo, da sta tretji in četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP v neskladju z Ustavo, saj so družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo prikrajšani za pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka. Odločilo je, da imajo te osebe pravico, da vložijo pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, kadar je bil predlog za začetek stečajnega postopka vložen pod pogoji iz 38. člena ZFPPIPP.

Iz stečajnega spisa izhaja, da je sklep o začetku stečajnega postopka nad naknadno najdenim premoženjem izbrisane družbe postal pravnomočen (najkasneje) 5. 9. 2022, saj zoper njega do tega dne (15 dni od vročitve sklepa družbenici po njenem pooblaščencu, odvetniški pisarni A. in po objavi na portalu Ajpes) ni bilo pritožbe. Po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka se v pravilnost tega sklepa ni več mogoče spuščati. To, kar je pravnomočno odločeno, se šteje za resnično (res iudicata pro veritate accipitur). Na pravnomočno sodno odločbo so sodišča vezana in jo morajo upoštevati kot pravilno in zakonito. V četrtem odstavku 122. člena ZFPPIPP je določena neizpodbojna domneva, da velja in nasprotni dokaz ni dovoljen, da se je stranka postopka zaradi insolventnosti ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe, vloge druge stranke v tem postopku ali drugega pravnega dejanja iz prvega odstavka tega člena s potekom osmih dni po objavi tega pravnega dejanja. Namen zakonodajalca je, da so stečajni postopki hitri in ekonomični, zaradi česar ZFPPIPP vsebuje razne institute, ki omogočajo pospešitev postopka. Tak je tudi namen instituta objave pisanj v postopkih zaradi

Pritožnik navaja, da v primerih, ko sodišče prve stopnje sprejme odločitev na podlagi kontradiktorno izvedenega postopka, izdaja nadomestnega sklepa, s katerim se odloči vsebinsko povsem drugače kot s prvim sklepom, ni dopustna. Vendar pa v danem primeru sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom kontradiktornega postopka ni izvajalo. Tudi z izpodbijanim sklepom ni sprejelo vsebinske odločitve, saj je le na podlagi izmenjave vlog, ki sta jih vložila družbenica in dolžnik, presodilo, da je za vsebinsko presojo obstoja dolžnikove (in)solventnosti potrebno izvesti kontradiktorni postopek. Družbenica je namreč predložila dokaze, s katerimi je utemeljevala trditev, da dolžnik ni insolventen. To pa je narekovalo razveljavitev sklepa o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom in nadaljevanje postopka pred sodiščem prve stopnje. Enako odločitev bi sprejelo pritožbeno sodišče, v kolikor bi odločalo o pritožbi družbenice.

Upravitelju je po ZFPPIPP dana pravica do pritožbe le tedaj, kadar gre za odločitev sodišča, ki zadeva njega osebno in posega v njegove pravice ter njegov pravni položaj.

Pritožnica utemeljeno opozarja na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Kot izhaja iz dokumentacije v spisu, je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo zgolj na podlagi dolžnikove pritožbe in se pri tem oprlo na dolžnikove trditve v pritožbi, ne da bi jo vročalo v odgovor upnici, ki je vlagateljica ugovora proti odpustu obveznosti. Skladno z določbami 405. člena ZFPPIPP bi namreč morala biti vlagateljici ugovora tekom postopka o ugovoru zoper odpust obveznosti vsa pisanja vročena osebno. Ker ji pritožba ni bila vročena (oziroma ji je bila vročena šele po izdaji izpodbijanega sklepa, kar pa ne more sanirati kršitve), je bila pritožnici kršena pravica do izjave v postopku, saj se o pritožbi ni mogla izreči pred izdajo izpodbijanega sklepa.

ZFPPIPP le v izjemnih primerih družbeniku daje položaj stranke v postopku. To je le v fazi predhodnega postopka, ko sodišče odloča o predlogu za začetek stečajnega postopka. V tej zadevi gre za nadaljnji glavni postopek in za preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o danem soglasju za plačilo stroškov postopka. Ker pritožnik ni stranka stečajnega postopka, zakon pa ne daje družbeniku pravice do pritožbe zoper sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka, njegova pritožba ni dovoljena.

ZFPPIPP le v izjemnih primerih družbeniku daje položaj stranke v postopku. To je le v fazi predhodnega postopka, ko sodišče odloča o predlogu za začetek stečajnega postopka. V tej zadevi gre za nadaljnji glavni postopek in za preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o danem soglasju za plačilo stroškov postopka. Ker pritožnik ni stranka stečajnega postopka, zakon pa ne daje družbeniku pravice do pritožbe zoper sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka, njegova pritožba ni dovoljena.

Upravitelj za sklenitev take sodne poravnave potrebuje soglasje stečajnega sodišča, ki ga pridobi, če izkaže, da je sklenitev sodne poravnave v korist stečajne mase in s tem upnikov. Vsekakor pa je tudi nujno, da stečajno sodišče opravi vsaj osnovno presojo utemeljenosti zahtevka, o katerem naj bi se sklenila sodna poravnava. Po stališču višjega sodišča sme sodišče prve stopnje ob izdaji nadomestnega sklepa izdati sklep z vsebino oziroma učinki, kot če bi o njem odločalo višje sodišče. Izdaja nadomestnega sklepa bi bila nedopustna le, če bi sodišče prve stopnje spoznalo, da je pritožba le delno utemeljena. Zakonsko določilo pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje ob izdaji nadomestnega sklepa ob vsebinski presoji navedb upnika ne bi smelo sprejeti sklepa z enako vsebino izreka kot prvič, do česar pripelje presoja dodatnih navedb in odprava morebitnih drugih pomanjkljivosti prvega sklepa. Ker je bilo šele v letu 2019 pravnomočno razsojeno o ničnosti, je lahko šele takrat upnik pridobil pravico do vračila tega, kar naj bi prejel in je v skladu s prvim odstavkom 336. člena OZ lahko začelo teči zastaranje. V smislu druge povedi drugega odstavka 87. člena OZ gre

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 2. 2021 imenovalo upniški odbor ločitvenih upnikov v sestavi: 1. Y., S. a. r. l., 2. E., d. o. o., 3. Banka, d. d., in 4. D., d. d. Na pritožbo upnika E. in v zvezi z vlogo upravitelja oziroma dolžnika je izdalo popravni sklep, ki je po vsebini nadomestni sklep v smislu drugega odstavka 128. člena ZFPPIPP, s katerim je upnika D., d. d., izločilo iz upniškega odbora ločitvenih upnikov kot povezano osebo. Zato je predmet pritožbenega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom lahko le odločitev v zvezi z (ne)imenovanjem upnika D., d. d., za člana upniškega odbora. Pravnomočnost odločitve sodišča o preostalih članih upniškega odbora preprečuje možnost, da bi sodišče o istem vprašanju ponovno odločalo v sodnem postopku (razen v primeru razrešitve imenovanih članov upniškega odbora po 81. členu ZFPPIPP). Ker se pritožba dolžnika ne nanaša na (ne)imenovanje upnika D., d. d., za člana upniškega odbora, ni dovoljena. Na sklep o imenovanju upniškega odbora z dne 10. 2. 2021 se namreč dolžnik ni pritožil.

Glede pritožbenih navedb o dolžnikovi zlorabi inštituta odpusta obveznosti jih v tej fazi postopka, ko sodišče po poteku preizkusnega obdobja v skladu z določbo 407. člena ZFPPIPP odloča o odpustu, sodišče ne more (več) presojati, saj bi jih moral upnik navajati v ugovornem postopku v skladu z določbami 403. in 407. člena ZFPPIPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno povedalo, zakaj je prišlo do zamika s preizkusom terjatev. Poleg zdržanja rokov za prijavo terjatev zaradi ukrepov zaradi Covid-19 je sodišče s sklepom, na katerega se je upravitelj utemeljeno zanesel, odložilo preizkus terjatev. Če se je kasneje izkazalo, da sklep ni bil pravilen, to še ne pomeni, da je upravitelj s kasneje sestavljenim osnovnim seznamom preizkušenih terjatev kršil dolžno skrbnost.

Višje sodišče ugotavlja, da je pritožbo vložila družba A. d. o. o., ki pa v času vložitve pritožbe (20. 12. 2019) ni bila izločitvena upnica stečajnega dolžnika. Prijavo izločitvene pravice je vložila 7. 12. 2020, kar je precej časa po izteku roka za njeno prijavo. Za to, da bi tisti, ki meni, da ima izločitveno pravico, pridobil pravico opravljati procesna dejanja v glavnem postopku (v tem primeru vložiti pritožbo proti sklepu o prodaji premoženja), bi moral pred tem prijaviti izločitveno pravico. Šele s tem bi pridobil procesno legitimacijo za vložitev pritožbe. Ob vložitvi pritožbe pritožnica ni bila stranka tega stečajnega postopka niti ni imela na podlagi kakšnega drugega zakona pravice do vložitve pritožbe zoper izpodbijani sklep. Ker je pritožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice, je ta nedovoljena in jo je, ker tega na podlagi prvega odstavka 128. člena ZFPPIPP ni storilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče zavrglo.

Časovna točka, od katere je odvisna procesna legitimacija pridobitelja terjatve v postopku zaradi insolventnosti je upraviteljeva seznanitev s prenosom terjatve.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča o dopustnosti pritožbe zoper sklep o prodaji le upnikom stečajnega dolžnika, ne pa tudi dolžniku, s sklicevanjem na prvi odstavek 344. člena ZFPPIPP. Ustavno sodišče RS se je namreč že v odločbi Up-949/12 z dne 10. 10. 2013 opredelilo do smiselne uporabe prvega odstavka 344. člena ZFPPIPP, ki velja za stečajni postopek nad pravno osebo. Neprimernost smiselneuporabe navedene določbe tudi v postopku osebnega stečaja je temeljilo na ugotovitvi, da ZFPPIPP praviloma dovoljuje pravico do pritožbe, da je dolžnik stranka postopka osebnega stečaja in da je njegov položaj na splošno (ne le glede pravice do pritožbe) podoben položaju osebno odgovornega družbenika, ne pa stečajnemu dolžniku v stečajnem postopku nad pravno osebo, saj ta ni stranka tega postopka. Zapoved smiselne uporabe kot urejevano načelo in pomembno pravnotehnično sredstvo urejanja družbenih razmerij pa predpostavlja, da sta si urejeni in neurejeni položaj v bistvenem podobna. Če pa si primerjana položaja nista v bistvenem podobna, pravnega pravila, ki ureja določen položaj, ni mogoče uporabiti za drug (neurejen) položaj, saj takšna uporaba pravila ne bi

Formalni preizkus pravilnosti predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave obsega preizkus, ali so podatki, ki jih predlagatelj navaja v poročilu o finančnem položaju in poslovanju in načrt finančnega prestrukturiranja, skladni vsaj sami s seboj.

Višje sodišče ugotavlja, da je pritožbo vložil oče stečajnega dolžnika, ki ni stranka tega stečajnega postopka niti nima na podlagi kakšnega drugega zakona pravice do vložitve pritožbe zoper izpodbijani sklep. Ker je torej pritožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice, je ta nedovoljena in jo je, ker tega na podlagi prvega odstavka 128. člena ZFPPIPP ni storilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče zavrglo.

Sodišče prve stopnje je odločitev, da ne izda upravitelju soglasja za plačilo stroškov opravljenih odvetniških storitev utemeljilo na dveh dejanskih podlagah. Pojasnilo je, da okrajno sodišče teh stroškov stečajnemu dolžniku ni priznalo kot nujno potrebnih stroškov za odločitev v postopku zavarovanja terjatev in še, da bi lahko v izogib stroškom za odvetniške storitve upravitelj sam odgovoril na dopolnitev ugovora zoper izdani sklep o zavarovanju (tem bolj, ker je tudi sam odvetnik). S tem je presodilo, da ne gre za opravila iz sedmega odstavka 103. člena ZFPPIPP. Posledično to pomeni, da gre za opravila, ki so vključena v upraviteljevo nagrado. S tem pa je smiselno upravitelju naložilo, da te stroške krije sam v breme svojih nagrad. S to odločitvijo je poseglo v pravice in dolžnosti upravitelja, ne pa izvajalca, ki je delo opravil namesto upravitelja. Pooblaščena odvetniška družba iz naslova pooblastilnega razmerja s stečajnim dolžnikom ne pridobi v stečajnem postopku, ki se vodi nad dolžnikom, ki je pravna oseba, niti statusa stranke niti organa tega postopka. Zato niti kot stranka, niti kot organ postopka nima procesne legitimacije za vložitev pritožbe zoper sklep steča