74. člen URS

Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je toženka v času podaje odpovedi oziroma v času odpovednega roka na delovnem mestu sestavljalec zaposlovala druge delavce, zaključek sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi ni v nasprotju z njegovimi ugotovitvami o zmanjšanem obsegu poslovanja, temveč predstavlja njihovo pravilno materialnopravno presojo. Dejstvo, da se tožnik ni prijavljal na razpisana delovna mesta pri toženki, samo po sebi še ne dokazuje odsotnosti interesa za vrnitev na delo. Še manj pa predstavlja okoliščino, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. Enako velja za pritožbene navedbe o kasnejših poslovnih in organizacijskih spremembah pri toženki. Te okoliščine same po sebi ne dokazujejo, da reintegracija tožnika ni več mogoča. Toženka tudi ni uspela izkazati, da bi reorganizacija proizvodnje ali uvedba novih proizvodnih programov povzročili prenehanje potrebe po delu na delovnem mestu "sestavljalec".

Dlje časa trajajoče, nepretrgane vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke (zaporedoma s strani dveh različnih družb IPS), ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko. Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela odgovornost toženke ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska. Toženka tožniku odgovarja kot dejanska delodajalka za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, čeprav se mu za čas formalne zaposlitve pri IPS družbah ne more priznati delovnega razmerja pri toženki.

Pri priznanju denarne socialne pomoči, zaradi narave pravice, ne zadostuje zgolj prizadevanje za izboljšanje materialnega položaja, to se mora v določenem obdobju tudi odraziti. Status samozaposlene osebe sam po sebi ne izključuje upravičenosti do DSP, vendar neuspeh dejavnosti ne pomeni nadaljnje avtomatične upravičenosti do DSP, saj se pri upravičenosti preverjajo dejanski dohodki in premoženje. Pri presoji je skladno z 28. členom ZSVarPre ključno, da oseba ni sama povzročila slabega materialnega položaja, kar vključuje neupravičeno zavračanje ali izogibanje zaposlitvi ali aktivnostim zaposlitev.

Pri presoji načina napotitve delavca k uporabniku je treba izhajati iz prvega odstavka 1. člena v povezavi z opredelitvijo pojmov v 3. členu Direktive (agencija za zagotavljanje začasnega dela; delavec, zaposlen pri tej agenciji; podjetje uporabnik; napotitev), iz katerih je razvidno, da mora napotitev ostati po naravi začasna (prim. tudi C-681/18 sodišča EU idr.). Ali z drugimi besedami: delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Napotitev se lahko nanaša le na začasno delo agencijskega delavca pri posameznem uporabniku, zato poslovni razlog ne more biti zakonito utemeljen le z dejstvom, da je prenehala možnost napotovanja delavca k točno določenemu uporabniku.

Ne glede na formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. je bila dejanski delodajalec tožnika ves čas toženka, vendar mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženki. Za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja s toženko, ko je bil tožnik brezposeln in kasneje upokojen, pa ni ovire za priznanje delovnega razmerja pri njej.

Tristransko razmerje med strankami kljub njegovi drugačni formalni opredelitvi in dejstvu, da je prva toženka izpolnjevala predpisane pogoje za posredovanje delovne sile, objektivno gledano ni imelo značilnosti začasne napotitve tožnika kot agencijskega delavca na delo k drugi toženki. Takšna zloraba predstavlja tudi kršitev temeljnih načel obligacijskega in delovnega razmerja (načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic iz 5. in 7. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1), ki ne more uživati varstva. Obenem gre za poseg v ustavno pravico delavca do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS). Opredelitev prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke bi bila ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljala začasno delo pri uporabnikih. Ker ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka. S takšno sankcijo je obenem smiselno zadoščeno še enemu namenu Direktive, ki je v spodbujanju dostopa agencijskih delavcev do stalne zaposlitve v podjetju upor

Toženka projektno delo neutemeljeno šteje za začasno povečan obseg dela. Glede na to, da ZDR-1 v 11. alineji prvega odstavka 55. člena pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, določa kot poseben pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, začasno povečan obseg dela pa v 3. alineji prvega odstavka 55. člena ZDR-1, ni mogoče projektno organiziranega dela uvrstiti pod začasno povečan obseg dela. Ker je tožnik opravljal projektno delo v zgoraj navedenem obsegu, v pogodbi pa je bil kot razlog za zaposlitev določen začasno povečan obseg dela, zaradi česar je pogodba nezakonita, ni odločilna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da mora razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 54. členom ZDR-1 obstajati v času sklenitve pogodbe in ne more biti vezan na nek bodoč, sicer pričakovan, a vendarle ne povsem gotov dogodek.

Plačilo za poslovno uspešnost je kolektivno nagrajevanje praviloma vseh delavcev pri delodajalcu, odvisno od doseženih poslovnih ciljev, tržnih razmer itd., ne pa od individualne količine ali kakovosti opravljenega dela. To pomeni, da so (z vidika pravice do plačila za poslovno uspešnost) v primerljivem položaju vsi delavci, ki so v določenem letu pri delodajalcu zaposleni in vključeni v sistem nagrajevanja, ne glede na to, ali so bili del leta v bolniškem staležu ali ne. Delodajalec mora tudi pri plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo glede na osebne okoliščine. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: da je toženec pri izplačilu poslovne uspešnosti za sporna leta dosledno izhajal iz kriterija prisotnosti na delu; da se bolniška odsotnost ni štela kot prisotnost, kar je pomenilo nižji znesek poslovne uspešnosti za delavce, ki so bili bolniško odsotni; razlog odsotnosti je bila bolezen, o kateri odločajo pristojni zdravniki in na katero delavec ne more vplivati. Znižanje plačila za poslovno uspešnost zaradi bolniške odsotnosti je diskriminatorno, ker gre za osebno okoliščino, na katero delavec nima vpliva, delavci, ki so bili bolni

Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan. Iz sodbe SEU C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.

Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan. Iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.

Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan. Iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.

Ker pa opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan. Pri tem pa iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je določba drugega stavka prvega odstavka 99. člena ZDoh-2, na podlagi katere je davčni organ zavezanki odmeril davek od dobička iz kapitala od odsvojitve poslovnega deleža na podlagi odplačne pogodbe ob upoštevanju primerljive tržne cene kapitala ob odsvojitvi namesto ob upoštevanju ob odsvojitvi pogodbeno določene in dejansko prejete kupnine za odsvojen poslovni delež, ki je bila enaka vrednosti kapitala ob pridobitvi (tj. vplačanemu osnovnemu vložku), tako da zavezanka dobička, ki bi se odrazil v ekonomskem povečanju njenega dohodka, ni ustvarila, neskladna z načelom enakosti, načelom davčne pravičnosti in enakomerne porazdelitve davčnih bremen iz 14. člena Ustave in je bilo nedopustno poseženo v zavezankino pravico do zasebne lastnine iz 33. člena in 67. člena Ustave, pravico do splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave in pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave?"

ZMed določa način uresničevanja v 40. členu Ustave RS zagotovljene pravice posameznika do odgovora na objavljeno informacijo. Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnika zavrnilo po 1. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka, v kolikor se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba.

Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo zlorabljeno. Njegova dejanska delodajalka je bila toženka, pri čemer formalna pogodba o zaposlitvi nima prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. Z delovnim razmerjem tožnika pri družbi A. d. o. o.je bilo prikrito delovno razmerje s toženko. Na zlorabo kaže tudi nepretrgana, več kot desetletna vključitev tožnika v organiziran delovni proces toženke, ki je ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela.

V skladu z jasno in ustaljeno sodno prakso je v danem primeru določba šestega odstavka 62. člana ZDR-1 in s tem subsidiarna odgovornost toženke presežena ter izenačena z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Poslovni model toženke z družbo A. je pomenil obid zakona, ki ne kaže le navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, ampak kaže na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja toženke na škodo delavcev družbe A., pri čemer je tožnik na tak način delal od leta 2014 do 2019, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela. Če je tak poslovni model sodno ugotovljen, je njegove posledice možno sanirati le na način, da odgovornost toženke ni le klasično odškodninska, temveč je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Tožnik je v zvezi z višino tožbenega zahtevka podal ključne trditve, ki so tudi dovolj določne. Tožnik je prav tako predložil dokaze, ki jih je imel na voljo, predlagal postavitev izvedenca finančne stroke ter predložitev dokazov s strani toženke. Upoštevati je treba, da mu vsi podatki v zvezi z višino plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja niti niso mogli biti znani, saj s tože

Zaposleni pri pravni osebi zasebnega prava ne ravna protipravno, če upošteva veljaven prisilni podzakonski predpis, tudi če bi bilo pozneje presojeno, da je bil predpis protiustaven.