231. člen ZFPPIPP

Upnik, ki v namen poplačila svoje terjatve predlaga začetek stečajnega postopka tudi v primeru, ko za to niso izpolnjeni pogoji, prevzame riziko plačila stroškov postopka. Nobenega razumnega razloga zato ni najti za razlago, da mora dolžnik sam nositi stroške postopka tudi v primeru, ko upnik s svojim predlogom ne uspe.

Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je predlog prvega upnika za začetek stečaja nad dolžnikom zavrnilo, čeprav je z istim sklepom nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Predloga prvega in drugega upnika v konkretnem primeru nista enaka le glede zahtevka, temveč je enaka tudi terjatev, na katero se opirata in na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka. Gre za isto odškodninsko terjatev zoper dolžnika, ki je bila pravnomočno prisojena prvemu upniku, ki jo je tudi uveljavljal v predlogu za začetek stečaja (v celotnem znesku), nato pa je nanjo (v polovičnem znesku) enak predlog oprl še drugi upnik, ki je to terjatev med predhodnim postopkom plačal prvemu upniku kot solidarni zavezanec v izvršbi. Dolžnikova zaveza s tem plačilom ni prenehala; obveznost, ki jo je imel prej do prvega upnika, ima sedaj (v polovični vrednosti) do drugega upnika. V opisanih okoliščinah je sodišče prve stopnje sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pravilno oprlo na verjetno izkazano odškodninsko terjatev, ki je ob uvedbi postopka pripadala prvemu upniku, ob začetku postopka pa drugemu upniku. Ker je na tej podlagi izreklo pravno posledico, ki u

Fiduciarni lastnik je poln lastnik, ima le obligacijskopravno zavezo vrniti stvar ob izpolnitvi razveznega pogoja. Zaradi pogodbene obveze mora fiduciar sopogodbeniku (fiduciantu) omogočiti, da uresniči svoja upravičenja glede poslovnega deleža, pri čemer se je sodna praksa že izrekla, da to velja le, če so izpolnjeni posebni pogoji, to je pogodbeni ali pa tudi zakonski pogoji. Med njimi so tudi pravila 10.a člena ZGD-1 o tem, kdo ne more postati družbenik. Ne glede na fiduciarno naravo dogovorov z v sodni register vpisanimi imetniki 100 % poslovnega deleža, so ti veljavno formalno pravno pridobili lastninsko pravico na poslovnem deležu, kar velja tudi za predlagatelja. Morebitna obligacijska zaveza imetnika 100 % poslovnega deleža dolžnika za povratno prodajo poslovnega deleža pritožniku ali tretji osebi, ki jo on določi, še ne pomeni, da predlagatelj v trenutku vložitve predloga za začetek stečajnega postopka ni stvarnopravni lastnik poslovnega deleža.

Družbenik dolžnika, ki je družba z omejeno odgovornostjo v procesnem položaju, kjer je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom in je bil tudi izdan izpodbijani sklep, ni stranka postopka in zato nima procesne legitimacije za vložitev te pritožbe. Zato pritožba družbenika ni dovoljena. Z Odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-151/24-14, z dne 20. 3. 2025, je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta tretji in četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP v neskladju z Ustavo. Ta ugotovitev se nanaša le na pravni položaj, kadar je predlog za začetek stečajnega postopka vložil dolžnik sam pod pogoji iz 38. člena ZFPPIPP v družbi z omejeno odgovornostjo in le takrat lahko pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka vloži družbenik stečajnega dolžnika.

ZFPPIPP upnikove legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nikjer izrecno ne omejuje na denarne terjatve. Določbe ZFPPIPP je pravilno razlagati tako, da je začetek stečajnega postopka upravičen predlagati tudi upnik nedenarne terjatve. Bistveno je le, da terjatev neposredno vpliva na obseg stečajne mase, saj se le takšne nedenarne terjatve pretvorijo v denarne. Prav taka je terjatev prve upnice za opravo storitve (gradbenih del za preprečitev posedanja zemljišča), ki po naravi stvari zahteva denarna sredstva. Tudi sicer ni najti utemeljenega razloga za stališče, da upnik nedenarne terjatve, ki jo sicer lahko prijavi v stečaju, ne bi mogel predlagati začetka tega postopka (tako kot upnik denarne terjatve). Insolventen dolžnik ne more izpolnjevati ne denarnih ne nedenarnih dajatvenih in storitvenih terjatev, ki zahtevajo denarna sredstva. Stečaj je zato namenjen vsem upnikom takšnih terjatev, ki so z vidika dolžnikove izpolnitve v enakem položaju in morajo biti ob njegovi insolventnosti obravnavni enako. Pretvorbo nedenarnih terjatev v denarne osmišlja prav zahteva po enakem obravnavanju upnikov. Razlaga, ki upniku nedenarne terjatve omogoča uveljavite

Pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na tretjo alinejo 2. točke 58. člena ZFPPIPP, po kateri upravičenje upnika opravljati procesna dejanja v glavnem stečajnem postopku preneha, če vse terjatve, ki jih v njem uveljavlja, prenehajo, ker so bile plačane. Če to velja glede zgoraj navedene predlagateljice, je s tem upravičenja za opravljanje nadaljnjih dejanj v tem postopku izgubila ona, vendar začetek stečajnega postopka, ki je sprožil številne pravne posledice (gl. oddelek 5.3 ZFPPIPP), ni več v njenih rokah.

V postopku zaradi insolventnosti, ki je bil začet na predlog dolžnice oziroma njenega zakonitega zastopnika, prokurist za dolžnico ni upravičen opravljati procesnih dejanj.

A. A. z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost ni bila odvzeta, ampak omejena. In sicer na način, da ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso (1. točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP). Pri takšnem razpolaganju je njegov zakoniti zastopnik stečajni upravitelj (drugi odstavek 97. člena ZFPPIPP). Položaj in pristojnosti, ki jih izvaja kot direktor dolžnika, pa ne predstavljajo razpolaganj, na katere se nanaša navedena omejitev poslovne sposobnosti. A. A. namreč kot poslovodja (direktor) vodi posle dolžnika in ga zastopa (prvi odstavek 515. člena ZGD-1). Gre za njegovo zaposlitev oziroma funkcijo, pri kateri ga postopek osebnega stečaja ne more omejevati. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi postopka osebnega stečaja nad direktorjem, zastopanje dolžnika prevzel njegov stečajni upravitelj.

Za presojo aktivne legitimacije upnika je pomembno stanje verjetno izkazane terjatve, s katero upnik izkazuje svojo aktivno legitimacijo, to dejstvo pa mora obstajati ves čas postopka. Če dolžnik po vložitvi predloga terjatev plača, upnik ne izgubi aktivne legitimacije, če verjetno izkaže tudi druge terjatve do dolžnika, in to ne glede na to, ali so te terjatve dospele pozneje. Za presojo je ključen / presečen trenutek zaključek naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, to pa pomeni, da je ključno vprašanje, ali so ob zaključku naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom izpolnjeni zakonski pogoji, torej verjetno izkazana terjatev ter zamuda s plačilom te terjatve več kot dva meseca.

Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o dejstvih, ki so pomembna za ugotovitev aktivne legitimacije predlagatelja oziroma za izpodbijanje le-te.

Glede na določili četrtega odstavka 235. člena in četrtega odstavka 234. člena ZFPPIPP družbenik dolžnika ne more izpodbijati obstoja upnikove terjatve, izpodbija lahko le domnevno insolventnost.

Dejstvo obstoja terjatve mora obstajati ves čas postopka. V kolikor se ugotovi, da terjatev ne obstaja več (ker je na primer plačana), to predstavlja oviro za vsebinsko odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka. V tej zadevi na dan, ko je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom (torej 3. 2. 2023), upnikova terjatev iz naslova stroškov, prisojenih z izvršilnim naslovom - sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, ni več obstajala, saj je bila plačana 27. 1. 2023. Stečajnega postopka ni dopustno začeti na podlagi ugotovitve obstoja upnikove terjatve v smislu 3. točke 231. člena ZFPPIPP, ki je v stečajnem postopku ne bi bilo mogoče več uveljavljati zaradi njenega neobstoja, zato je potrebno upoštevati le terjatve, ki obstajajo na dan odločanja sodišča prve stopnje.

V sodni praksi je bilo že oblikovano stališče, da je prekinitev predhodnega stečajnega postopka sicer primerna, vendar mora sodišče upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Vseeno je prekinitev stečajnega postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja prej izjema kot pravilo in po oceni sodišča druge stopnje terja predhodno prognozo trajanja in kompleksnosti matičnega postopka. Sicer mora sodišče v predhodnem stečajnem postopku o relevantnih vprašanjih samo odločiti s potrebnim dokaznim standardom na podlagi stanja v spisu. Na eni strani je treba upoštevati načelo ekonomičnosti postopka, ki govori proti podvajanju izvedbe dokazov tako v stečajnem kot v pravdnem postopku, na drugi strani pa načelo hitrosti postopka. V konkretnem primeru je izvršilni postopek šele v fazi razveljavitve sklepa o izvršbi in torej v pravdnem postopku še ni bilo opravljeno niti eno procesno dejanje. Že zato glede na fazo pravdnega postopka, ti razlogi narekujejo sodišču, da v stečajnem postopku ob upoštevanju načela hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP, ki v konkretnem primeru prevlada nad načelom ekonomičnosti postopka, ugotovi, na podlagi trditev in dokazov predlagatelja in dolžnika v pr

Upnik obstoj svoje terjatve zoper dolžnika dokazuje s pravnomočno sodbo. Gre torej za judikatno terjatev, glede katere ne more biti dvoma o njenem obstoju. O predhodnem vprašanju obstoja odškodninske obveznosti dolžnika je bilo tako na matičnem področju že odločeno z učinki pravnomočnosti. Kadar se pri odločanju o kakšnem drugem zahtevku vprašanje, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, pojavi kot predhodno, je sodišče na pravnomočno odločbo vezano. Sodišče o tem vprašanju ne sme znova odločati, temveč mora prejšnjo sodbo vzeti za podlago svoje odločitve.

Predlog za začetek stečajnega postopka je upravičen vložiti upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (3. točka 231. člena ZFPPIPP). S tem upnik izkaže, da ima pravno korist od vodenja stečajnega postopka nad dolžnikom. Takšne pravne koristi upnik v danem primeru ni izkazal, saj ni verjetno izkazal obstoja terjatev do dolžnika, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje.

Ker je predlagateljica svoj predlog za začetek stečajnega postopka umaknila, je sodišče ob smiselni uporabi načela koncentracije iz 227. člena ZFPPIPP o vlogah pritožnikov pravilno odločalo kot o predlogih za začetek stečajnega postopka. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da pomeni položitev zavarovane terjatve v okviru postopka s predhodno odredbo plačilo oziroma izpolnitev obveznosti v kakršnikoli obliki. Zavarovanje s predhodno odredbo je le ena od oblik zavarovanja, kakor je tudi le oblika zavarovanja položitev zavarovane terjatve z obrestmi in stroški. Taka položitev denarnih sredstev v nobenem primeru (še) ne more predstavljati plačila obveznosti. Predmet meritornega odločanja v predhodnem stečajnem postopku je presoja, ali je dolžnik insolventen.

Drugotožena stranka je vložila predmetno pritožbo v zadevi, v kateri je sodišče odločilo v individualnem delovnem sporu med tožečo stranko in prvotoženo stranko in tožbo zoper prvotoženo stranko zavrglo. Individualni delovni spor, ki se je vodil pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. Pd 158/2019 je tekel med tožečo stranko in štirimi toženimi strankami, ki so bile vse navadne sospornice po določbi 195. člena ZPP. O tožbenih zahtevkih zoper štiri tožene stranke je bilo odločeno različno s sodbo in sklepom Pd 158/2019 in nato s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 624/2020, torej ne gre za procesno situacijo po 196. členu ZPP. Ker torej drugotožena stranka vlaga pritožbo o odločitvi, v kateri ni pravdna stranka, je bilo potrebno njeno pritožbo zavreči na podlagi določbe prvega odstavka 351. člena ZPP, ker tega ni storil že predsednik senata sodišča prve stopnje na podlagi določbe 343. člena ZPP.

V obravnavanem primeru je upnica v predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zatrjevala, da je dolžnik postal trajneje nelikviden. Ta položaj je utemeljevala na dejstvu, da dolžnik po pravnomočnosti sklepa o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine niti v 60. dneh od pravnomočnosti sklepa o izvršbi, niti do vložitve predloga za začetek stečajnega postopka, ni uspel v celoti iz premoženja poravnati svojih obveznosti, ki izhajajo iz sklepa o izvršbi ter da tudi nima odprtega niti enega bančnega računa pri ponudnikih bančnih storitev v Republiki Sloveniji. Nesporno je torej, da je upnica zatrjevala položaj trajnejše nelikvidnosti dolžnika. Dolžnik je v ugovoru trdil, da ni insolventen. V zvezi s trditvami in dokazi o domnevi trajnejše nelikvidnosti je trdil, da ima odprt transakcijski račun pri banki v Italiji, kar izhaja tudi iz priloženega izpisa iz Poslovnega registra Slovenije. Upnica je na ugovor odgovorila, da okoliščina, da ima dolžnik odprt transakcijski račun v Italiji, še ne pomeni, da ni trajneje nelikviden. Dolžnikov očitek, da upnica z izvršbo ni posegla na denarna sredstva dolžnika v državi članici EU, je zanikala. Navedla je, da je na podlagi D

Čeprav pritožbeno sodišče drugače kot nižje sodišče presoja, da je odvetnikovo ravnanje protipravno, da torej ni pokazal v prvotni pravdi skrbnosti, ki se pričakuje od kvalificiranega pooblaščenca, je zavrnitev zahtevka pravilna, saj se je strinjati z zaključkom nižjega sodišča, da tožnik s tožbo, tudi če bi bila v delu, kjer je zahteval plačilo zneskov iz naslova plač, regresa, božičnice, odškodnine zaradi konkurenčne klavzule in odpravnine, pravočasno vložena na delovno sodišče, ne bi uspel. Odvetnikova odškodninska odgovornost predstavlja posebno vrsto civilnopravne odgovornosti, ki se rešuje v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti ter po pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo. Kot lex specialis pravno podlago dopolnjujejo pravila Zakona o odvetništvu, Statuta Odvetniške zbornice Slovenije in Kodeksa poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije. OZ civilno odgovornost za škodo, ki jo odvetnik povzroči stranki pri svojem delu, ureja po pogodbenem temelju (mandat), osrednje vprašanje njegove odgovornosti pa je standard dolžne skrbnosti. Odvetnik praviloma ne prevzame obveznosti za uspeh; njegova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dos

Določba 190. člena ZPP ureja materialno upravičenje strank, medtem ko peti odstavek 239. člena ZFPPIPP določa le upnikovo procesno legitimacijo za predlog za začetek stečajnega postopka. Le-ta je po 3. točki 231. člena ZFPPIPP izkazana, če je upnikova terjatev do dolžnika verjetna in da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca, kar vse predstavlja procesno predpostavko za vodenje postopka.