VSL sklep V Cpg 678/2016

I. Pritožba zoper točko I izreka prvostopenjskega sklepa se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper točko II izreka prvostopenjskega sklepa se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 4.224,25 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.544,31 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve.

1Tožeča stranka je 21. 1. 2013 predlagala obnovo postopka z opr. št. V Pg 54/2007 (opr. št. VSL: I Cpg 708/2013).

2Predlog je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

3Zaradi jasnosti bo pritožbeno sodišče najprej pojasnilo, kakšno izrazje bo uporabljalo pri povzemanju razlogov izpodbijanega sklepa. Pri povzemanju vsebine prvostopenjskega sklepa bo pritožbeno sodišče postopek, katerega obnova se zahteva, imenovalo: prvi postopek. Postopek v zvezi s predlogom za obnovo postopka pa bo imenovalo obnovitveni postopek. Agencijo za varstvo konkurence bo v nadaljevanju označevalo s kratico: AVK. Bistveni del prvostopenjskega sklepa se nanaša na dve listini, ki ju je obe izdala AVK. Prva je „Povzetek relevantnih dejstev“ z dne 20. 6. 2014. V nadaljevanju se bo označeval s kratico „PRD“. Druga listina je „Odločba št 306-23/2013-152“ z dne 2. 12. 2015 Ta se bo označevala s „Odločba AVK“.

RAZLOGI IZPODBIJANEGA SKLEPA, KI SO VODILI DO ZAVRNITVE PREDLOGA ZA OBNOVO POSTOPKA

4Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tožeča stranka svoj predlog za obnovo postopka oprla na PRD in na Odločbo AVK (oboje v prvostopenjskem sklepu, r. št. 10). Odločba AVK ni pravnomočna (prvostopenjski sklep, r. št. 23). Poleg tega je predlog za obnovo postopka oprla tudi na listino, imenovano „Strokovno mnenje“ in ga je sestavil dr. B. M. Tožeča stranka je predlog oprla na trditev, da je našla nova dejstva in nove dokaze (10. točka 394. člena ZPP).

5Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil v prvem postopku tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen že pred sodiščem prve stopnje. Takšna odločitev je bila potrjena tudi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani (prvostopenjski sklep, r. št. 11). Zoper odločitev je bila vložena revizija. O njej še ni bilo odločeno, ker je bil postopek pred VS RS prekinjen zaradi odločitve o obnovi postopka.

6Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke iz več razlogov. Ugotovitve AVK iz povzetka in Odločbe niso nova dejstva že zato, ker tožeča stranka ni navedla, katero dejstvo naj bi bilo novo in bi bilo ugotovljeno šele v enem ali drugem aktu AVK, in je takšno, da ga tožeča stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v prejšnjem pravnomočno končanem postopku. Ne gre namreč za nova dejstva, če stranka zgolj ponovi svoje trditve o dejstvih iz prvotnega postopka, ki pa jih sodišče v prvem postopku ni upoštevalo. Ugotovitve AVK iz obeh aktov ne morejo predstavljati novih dejstev zato, ker je tožeča stranka ta dejstva v prvem postopku že navajala (prvostopenjski sklep, r. št. 18).

7Povzetek AVK in Odločba AVK nista nov dokaz, ker sta oba nastala po pravnomočnosti prvega postopka. Novi dokaz je le tisti, ki je nastal do trenutka nastopa pravnomočnosti z obnovo postopka napadene odločbe (prvostopenjski sklep, r. št. 19).

8Pravna kvalifikacija ravnanj tožene stranke, ki naj bi po ugotovitvah AVK pomenila zlorabo prevladujočega položaja, ne pomeni novega dejstva ali dokaza (prvostopenjski sklep, r. št. 20).

9Sodišče ni vezano na Odločbo AVK zato, ker je tožeča stranka vložila tožbo kot samostojno tožbo še preden je AVK sploh izdala Odločbo. V času sodnega odločanja v prvem postopku pa Odločba AVK sploh še ni obstajala (prvostopenjski sklep, r. št. 22).

10Prvostopenjsko sodišče je zanikalo vezanost na Odločbo AVK še iz enega razloga. Odločba ni pravnomočna. Celo če bi Odločba že obstajala, bi sodišče nanjo ne bilo vezano, ker ni pravnomočna. Sodišče bi bilo vezano kvečjemu na pravnomočno odločbo (2. odstavek 62. člena ZVK; prvostopenjski sklep, r. št. 23 in nasl.).

11Glede na to, da je tožeča stranka vložila samostojno tožbo, mora sodišče samo presojati, ali so ravnanja tožene stranke takšna, da je bil z njimi zlorabljen prevladujoč položaj. Vendar pa se s tem vprašanjem v prvem postopku ni ukvarjalo niti prvostopenjsko, niti pritožbeno sodišče. Ugotovitve AVK se nanašajo izključno na protipravnost ravnanja tožene stranke. Okoliščina, da naj bi tožena stranka ravnala protipravno ne pomeni, da bi bila za tožečo stranko izdana ugodnejša odločba v ponovljenem postopku, ker bi morala tožeča stranka kljub temu izkazati še ostale predpostavke odškodninske odgovornosti. Med drugim bi morala dokazati tudi nastanek škode. Tega pa v prvem postopku ni izkazala in zato naknadna ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke pomeni, da za tožečo stranko ne more biti izdana ugodnejša odločba (prvostopenjski sklep, r. št. 25 do 27).

12Tožeča stranka je sicer predložila novo listino, v kateri je bila izračunana škoda. V tej listini je dr. B. M. izračunal škodo ob upoštevanju le ugotovljenih kršitvenih ravnanj. Odškodninski zahtevek tožeče stranke je bil zavrnjen zaradi tega, ker je tožeča stranka navedla le, kakšen bi bil njen hipotetični dobiček, če ne bi prišlo do domnevnih omejevalnih dejanj. Ni pa navedla, kakšen je bil njen resnični položaj. Teh pomanjkljivih navedb ne more dopolniti z novim izračunom domnevne škode (prvostopenjski sklep, r. št. 28 do 30).

PRITOŽBA TOŽEČE STRANKE

13Tožeča stranka je v svoji pritožbi navedla, da naj bi sodišče kršilo procesno pravo zato, ker ni upoštevalo njene vloge z dne 28. 1. 2016. V njej naj bi tudi postavila nove trditve in pravna naziranja. Nezakonit naj bi bil tudi dokazni sklep, ker ne vsebuje obveznih sestavin, ki jih sicer opredeljuje 287. člen ZPP.

14Pritožba opozarja na to, da naj bi PRD in Odločba navajali povsem konkretna nova dejstva, in ta dejstva naj bi tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka tudi navajala. Pritožba jih našteva (str. 11 do 14). Nanašala se naj bi na kolokacije in zavračanje poizvedb glede dostopa. Pritožnica očita prvostopenjskemu sodišču, da je spregledalo navedbo tožeče stranke, da so le nekatere ugotovitve AVK v PRD in v Odločbi novo dejstvo (str. 15 pritožbe), in te naj bi ugotovila AVK v PRD in v Odločbi (str. 17 pritožbe). Tožeča stranka meni, da odločitev v odločbi AVK, da je bila tožena stranka zlorabila prevladujoč položaj, novo dejstvo in to dejstvo mora sodišče upoštevati. Če pa naj bi tožeča stranka premalo določno zatrjevala nova dejstva, bi moralo sodišča stranko pozvati, da naj dopolni svoje navedbe.

15Napačno naj bi bilo tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da se ugotovitve AVK nanašajo le na protipravnost ravnanja tožene stranke. V resnici se nanašajo tudi na tožeči stranki nastalo škodo, vzročno zvezo in krivdo (str. 21 do 22). Povsem ločeno vprašanje naj bi bila višina škode, ki je tožeči stranki nastala zaradi zlorabe prevladujočega položaja tožene stranke. O tem bi sodišče smelo odločati šele v obnovljenem postopku (nadomestitvenem postopku). Za ugotavljanje višine škode pa je tožeča stranka predložila tudi strokovno mnenje doc. dr. B. M., ki naj bi vseboval izračun škode, ki je tožeči stranki nastala le v zvezi s kolokacijami in poizvedbami za razvezavo krajevne zanke. Izračuna pa tožeča stranka ni mogla pridobiti prej, ker prej ni imela niti PRD niti Odločbe.

16V nadaljevanju pritožba izraža še pravno mnenje, da se vezanost na odločbo AVK lahko vzpostavi tudi šele tekom obnovljenega postopka.

17V zaključnem delu pritožba tudi očita prvostopenjskemu sodišču, da ni izvedlo dokaza, ki ga je tožeča stranka predlagala. Predlagala pa je poizvedbo pri Upravnem sodišču RS, ali je bilo o po toženi stranki začetem upravnem sporu že odločeno. Napačno naj bi bilo tudi pravno stališče prvostopenjskega sodišča, da mora sodišče presojati samo, ali pomeni ravnanje tožene stranke zlorabo prevladujočega položaja (str. 25 pritožbe).

18Na koncu pritožba predlaga dodelitev zadeve drugemu sodniku.

ODGOVOR NA PRITOŽBO

19V izredno obsežnem odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritožbi nasprotovala. Meni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo 4. in 5. odstavek 286.a člena ZPP v zvezi z vlogo z dne 28. 1. 2016. Neutemeljeni in nedovoljeni naj bi bili očitki, da je sodišče dajalo več časa za sestavitev vlog toženi stranki kot tožeči stranki. Graje tožeče stranke v zvezi z dokaznim sklepom naj bi bile nedovoljene, ker niso bile podane že v okviru prvostopenjskega postopka (286.b člen ZPP). Sicer pa tožeča stranka ni niti opredeljeno navedla, v čem bi bila izpodbijani sklep drugačen, če bi bili izvedeni še kakšni drugi dokazi.

20Odgovor na pritožbo v nadaljevanju povzema navedbe tožeče stranke glede novih dejstev in dokazov in izraža svoje mnenje, da tožeča stranka ni navedla nobenih takšnih novih dejstev ali dokazov, ki bi jih brez svoje krivde ne mogla navajati že v teku prvostopenjskega postopka. Za PRD in za Odločbo izraža mnenje, da ne moreta biti niti novo dejstvo, niti nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP, ker je oboje nastalo šele izven meja pravnomočnosti sodbe v prejšnjem postopku. Navaja tudi, da PRD in Odločba ne moreta pripeljati do ugodnejše odločbe za tožečo stranko, ker se ne nanašata na škodo, zahtevek tožeče stranke v prvem postopku pa je bil zavrnjen prav zaradi tega, ker škoda ni bila izkazana. Opozarja na to, da je AVK v Odločbi ustavila postopek ugotavljanja kršitve zaradi očitka, da naj bi tožena stranka neupravičeno zavračala poizvedbe alternativnih operaterjev za vključitev razvezanega dostopa ter podatke o povpraševanju strank pri alternativnih operaterjih izkoriščala za namene direktnega trženja svojih storitev.

21PRD naj ne bi bila javna listina v smislu 224. člena ZPP, ker je zgolj procesno dejanje AVK. Odločba AVK naj tudi ne bi bila javna listina v smislu 224. člena ZPP, ker bi bilo s tem kršeno načelo enakovrednosti postopkov (prirejenosti postopkov). Civilno sodišče je po mnenju tožene stranke vezano na odločbe drugih organov, če je tako posebej predvideno. Tako pa je predvideno v 14. členu ZPP in v 2. odstavku 62. člena ZPOmK-1. Odločba AVK ni pravnomočna in česa takšnega tožeča stranka niti ni trdila. Predlagala je tudi vpogled v spis le glede tega, v kateri fazi je postopek.

22Na temelju Odločbe AVK naj ne bi mogla pripeljati do izdaje ugodnejše odločbe za tožečo stranko, ker je bil zahtevek tožeče stranke v prvem postopku zavrnjen zaradi nedokazanosti škode in zaradi tega, ker tožeča stranka ni dokazala pripravljenosti za vstop na trg s 1. 10. 2004. To navaja odgovor na pritožbo na več mestih (npr. str. 27 in nasl. in str. 33).

23Neutemeljeni naj bi bili tudi pritožbeni očitki glede opustitve upoštevanja izračuna škode doc. dr. B. M. Izvenpravdna mnenja naj bi bila po ustaljeni sodni praksi le del navedb in naj ne bi bila nov dokaz. Izračun škode doc. dr. M. upošteva tudi zavračanje poizvedb kot razlog za odškodnino, AVK pa je postopek glede tega očitka dne 2. 2. 2015 ustavila. Tožeča stranka je bila poleg tega z vhodnimi podatki, ki so navajajo v mnenju doc. dr. B. M. kot vhodni podatki seznanjena še prej, saj gre za domnevne podatke iz njenega poslovanja. Tudi mnenje doc. dr. M. je bilo predloženo že po preteku tridesetdnevnega roka (1. odstavek 396. člena ZPP). Tožena stranka ni nikoli navedla, kdaj je angažirala dr. B. M., v vsakem primeru pa prepozno, saj ji je bila Odločba vročena 4. 2. 2015.

RAZLOGI PRITOŽBENEGA SODIŠČA

24Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

25Očitno je, da je tožeča stranka oprla svoj predlog za obnovo postopka na 10. točko 394. člena ZPP. Obnova postopka je dovoljena le, če stranka izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki morajo biti takšni, da bi bila lahko na njihovem temelju izdana ugodnejša odločba. Vendar je pravica, zahtevati obnovo postopka, močno omejena z dvema vrstama dodatnih predpostavk. Stranka mora izvedeti za nova dejstva in dokaze šele po pravnomočnem končanju prvega postopka brez svoje krivde (2. odstavek 395. člena ZPP) in pa v 396. členu ZPP določenih rokih.

26Pritožba ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, na katere listine se opira predlog za obnovo postopka in tudi ne izpodbija ugotovitev o vodenju prvega postopka. Ne izpodbija niti ugotovitev prvostopenjskega sodišča o razlogih za zavrnitev njenega zahtevka v prvem postopku.

27Za razumevanje odločitve pritožbenega sodišča bo pritožbeno sodišče najprej povzelo bistveno vsebino prvega postopka. Pojasnilo bo tudi materialnopravni temelj za odločitev v prvem postopku, to je tistem, katerega obnovo je zahtevala tožeča stranka.

28V prvem postopku je tožeča stranka postavila vrsto trditev o precej različnih ravnanjih, s katerimi naj bi tožena stranka omejevala konkurenco. Različna sorodna domnevna kršitvena dejanja je združila v t. i. sklope ravnanj. Pet takšnih sklopov primeroma našteva tudi pritožba (str. 10 in opomba pod črto 8), in sicer kršitev rokov za odpravo napak, kršitev dostopa do kolokacij, kršitev neupravičenega zavračanja poizvedb za razvezo krajevne zanke, izpad električne energije, nestroškovno naravnanost cen RUO. Skupno različnim ravnanjem naj bi bilo, da naj bi tožena stranka zlorabila svoj prevladujoči položaj. Za vsa različna ravnanja skupaj je zahtevala odškodnino, in sicer izključno za premoženjsko škodo (sodba VSL, I Cpg 708/2013, r. št. 6 do 8). Postavila je le en sam zahtevek za vsa dejanja skupaj, ki naj bi pomenila omejevanje konkurence. Le o tem zahtevku je bilo odločeno.

29S svojim zahtevkom ni uspela iz razlogov, ki jih je povzelo že prvostopenjsko sodišče, in v tej odločbi tudi pritožbeno sodišče. Najprej prvostopenjsko sodišče, nato še drugostopenjsko sta bila enotno mnenja, da tožeča stranka ni uspela dokazati višine škode. Podrobnosti glede tega so povzete tudi v sodbi VSL opr. št. I Cpg 708/2013 v r. št. 30, 32, 35 in 36.

30Prvostopenjski sklep, pritožba in odgovor na pritožbo izražajo vsak svoje mnenje o tem, kaj pomeni protipravnost v tej zadevi. Razhajajo se tudi glede vprašanja, kaj je škoda.

31Protipravnost je sicer koncept, poznan iz pravne literature, in ga nobena od v tej zadevi uporabljivih zakonskih določb niti ne omenja. Ne glede na to pa je očitno bil ta pojem pomemben tako za prvostopenjsko sodišče, kot tudi za za pritožbo. Predvsem pa je pomemben tudi v zvezi z opredelitvijo pomena Odločbe AVK.

32Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju najprej pojasnilo svoje stališče glede tega, kaj bi pravzaprav protipravnost v tej zadevi lahko bila, še preden bo v nadaljevanju podrobneje obrazložilo svojo odločitev glede konkretnih pritožbenih očitkov.

33Pri vsakem odločanju o odškodninskem zahtevku je treba razlikovati med odločitvijo o obstoju odgovornosti („odločitev o temelju“, odločitev o obstoju civilnega delikta) in odločitvijo o odškodnini (odločitev o odškodninskem zahtevku v pravem pomenu te besede). Odločanje o civilnem deliktnem zahtevku je torej dvodelno. Odločiti je treba o temelju, in o odškodnini. O odškodnini se praviloma odloča le, če je podana odgovornost po temelju.

34Takšno razlikovanje temelji že na ureditvi OZ. V 131. členu OZ je namreč, če gre za premoženjsko škodo, urejen pravni temelj za morebitno odgovornost. Odgovornost obstaja le, če je prizadeto premoženje, to se pravi, da je kršena kakšna pravica, ki varuje premoženje.

35V 164. členu OZ in naslednjih so urejene podrobnosti glede povrnitve premoženjske škode. Urejene so zgolj podrobnosti glede odškodnine.

36Nekoliko drugačna je ureditev, če domnevni oškodovanec očita omejevanje konkurence. Očiten razlog je že v tem, da 1. odstavek 62. člena v povezavi s 9. odstavkom ZPOmK-1 izrecno in jasno določa vse predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti po temelju. Ob nekoliko drugačni ubeseditvi velja ista ugotovitev tudi za 44. člen v povezavi s 10. členom ZPomK. Pravni temelj za odgovornost tako ni v OZ, temveč kar v enem ali drugem zakonu, ki se nanaša na prepoved omejevanja konkurence. Eden ali drugi sta tudi bila pravni temelj, na katerem je tožeča stranka gradila svoj odškodninski zahtevek v prvem postopku.

37Posledica takšne ureditve je, da OZ ureja le še odmero odškodnine Tega namreč noben od prej navedenih na omejevanje konkurence nanašajočih se zakonov ne ureja, temveč oba glede tega, in zgolj glede tega, odkazujeta na uporabo OZ. Če bi bilo torej ugotovljeno ravnanje, ki pomeni zlorabo prevladujočega položaja, potem bi se presoja, ali prisoditi odškodnino in koliko, oprla na 164. člen in naslednje OZ. Pri tem mora sodišče presoditi, ali je domnevni oškodovanec sploh zahteval takšno odškodnino, kot jo glede na OZ lahko (gl. zlasti 164. člen OZ). Seveda mora sodišče odločiti tudi o višini odškodnine. V tem okviru mora presoditi, ali je med ravnanjem domnevnega oškodovanca in v zahtevku zatrjevanim obsegom škode sploh podana vzročna zveza. Povedano drugače, sodišče mora presoditi, ali je zahtevek tožeče stranke utemeljen tudi po višini. Če ni, ga zavrne delno ali v celoti.

38Nobenega smisla nima, spustiti se v morebiti izredno obsežno dokazovanje obstoja kršitvenih dejanj domnevnega omejevalca konkurence, če domnevni oškodovanec sploh ni postavil dovolj trditev o tem, kakšna škoda mu je nastala. Nobenega smisla nima zato, ker domnevni oškodovanec v takšnem primeru ne bo prejel prisojene odškodnine, celo če okoliščine primera kažejo na to, da je prevladujoči položaj res obstajal in da je bil tudi zlorabljen. Toliko bolj to velja v primeru, če okoliščine primera ne kažejo na zlorabo prevladujočega položaja.

39Tožeča stranka je v prvem postopku s svojih zahtevkom propadla prav zato, ker ni niti na ravni trditev postavila dovolj trdnih temeljev za odločitev o višini zahtevka, celo niti toliko ne, da bi bilo mogoče škodo oceniti. O ostalih predpostavkah, ki bi morale biti vse podane, da bi bilo ugodeno zahtevku tožeče stranke, obe sodbi nista niti odločali.

40Protipravno je pač vsako dejanje, ki pomeni kršitev katere od določb prava omejevanja konkurence. Vendar je ključno za odločitev v tej zadevi nekaj drugega. Zloraba prevladujočega ravnanja je abstrakten pravni pojem, ki ga je potrebno šele napolniti z vsebino, podobno kot na primer „nemoralnost“ ali „vestnost in poštenje“. Pogosto, nemara tudi praviloma, je šele iz različnih dejanj mogoče sklepati, ali je bilo ravnanje domnevnega omejevalca konkurence takšno, da je sploh pomenilo zlorabo prevladujočega položaja. Šele na temelju več različnih, navidez nepovezanih dejanj je mogoče napraviti sklep, da je domnevni omejevalec konkurence ravnal tako, da je zlorabil prevladujoči položaj. Več dejanj skupaj vzeto pomenijo eno ravnanje zlorabe prevladujočega položaja. Ali je takšen sklep iz več dejanj sploh mogoče napraviti, je že stvar pravnega sklepanja: subsumpcije različnih dejanj pod zelo abstraktno pravno normo „zlorabe prevladujočega položaja“.

41Tožeča stranka v prvem postopku ni trdila, da je obstajalo le eno samo dejanje omejevanja konkurence, temveč jih je zatrjevala celo vrsto. Skupaj naj bi pomenila ravnanje zlorabe prevladujočega položaja.

42Predpostavke za to, da bi bil podan odškodninski zahtevek bi torej bile, da so bila različna dejanja tožene stranke takšna, da so povzročila zlorabo prevladujočega položaja (ki naj bi ga imela tožena stranka) in da je tožena stranka ravnala krivdno. Če bi bile podane te predpostavke, potem bi sodišče vsaj praviloma moralo odločati še o odškodnini.

43Obstoj škode same kot takšne niti ni predpostavka za odločitev o odgovornosti po temelju v zadevah, ki se nanašajo na omejevanje konkurence. Je pa obstoj škode predpostavka za odmero odškodnine in torej tudi za končni uspeh z odškodninskim zahtevkom. Domnevni oškodovanec mora dokazati, da mu je nastala škoda prav zaradi zlorabe prevladujočega položaja, vzročno zvezo med zlorabo prevladujočega položaja in zatrjevano višino škode. Če mu to ne uspe, s svojim zahtevkom ne bo uspel.

44V zvezi s protipravnostjo celotnega ravnanja pa je pomembno nekaj drugega. V sporih, v katerih stranka zahteva odškodnino zaradi zlorabe prevladujočega položaja, lahko pravzaprav isto dejansko stanje preiskuje (27. člen in naslednji ZPOmK-1) in o njem izda odločbo tudi AVK. Takšna odločba se nanaša na ugotovitev – ali pa neugotovitev – obstoja kršitve (2. odstavek 62. člena ZPOmK-1). Nanaša se torej izključno na posamezna (konkretna) dejanja osebe s prevladujočim položajem, na vzročno zvezo in na presojo o morebitni protipravnosti ravnanja, saj ZPOmK-1 na navedenem mestu jasno omenja „kršitve“, torej protipravna ravnanja. Odločba AVK se nanaša, nekoliko poenostavljeno povedano, na protipravnost ravnanja. To velja tudi za v tej zadevi predloženo (konkretno) Odločbo. Z vsemi ostalimi predpostavkami, potrebnimi za odločitev o odškodninskem zahtevku se takšna odločba niti ne ukvarja; zapisano velja tudi za v tem obnovitvenem postopku predloženo Odločbo AVK.

I. ZATRJEVANA NOVA DEJSTVA IN DOKAZI NE MOREJO PRIPELJATI DO UGODNEJŠE ODLOČBE

45Pravica zahtevati obnovo postopka je močno omejena: nova dejstva ali novi dokazi morajo biti takšni, da bi bila za tožečo stranko lahko izdana ugodnejša odločba.

46Pritožbeno sodišče je glede razlage 10. točke 394. člena ZPP mnenja, da mora biti preizkus, ali bi lahko bila za stranko izdana ugodnejša odločba, konkreten. To pomeni, da se morajo trditve v postopku s predlogom za obnovo postopka nanašati na tisti znak dejanskega stanu, s katerim tožeča stranka ni imela uspeha v prvem postopku. Če se nanašajo na kakšen drug znak dejanskega stanu, ki za izid prvega postopka ni imel nobenega pomena, se obnove postopka ne sme dovoliti, saj ne more vplivati na izid postopka, četudi je del dejanskega stanu katere od uporabljenih norm. Takšno ravnanje nalaga sodišču ne nazadnje 1. odstavek 11. člena ZPP (načelo gospodarnosti postopanja).

47Tožeča stranka torej ne more uspeti s predlogom za obnovo postopka v tistem delu, v katerem postavlja različne trditve glede protipravnih ravnanj tožene stranke. Te in le te so bile predmet obeh aktov AVK, seveda še zlasti Odločbe AVK. Trditve glede posameznih dejanj (s katerimi naj bi se omejevala konkurenca) namreč niso imele za odločitev v prvem postopku nobenega pomena, kot je pritožbeno sodišče v tej obrazložitvi že pojasnilo. Tako je odločilo tudi prvostopenjsko sodišče, ki ni glede tega storilo nobene od očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Če je bila presoja v prvem postopku glede tega nepravilna, bo napako lahko odpravilo VS RS v okviru revizijskega postopka, ne more pa se odpravljati v okviru obnovitvenega postopka.

48Obnove postopka tudi ni mogoče opreti na listino, imenovano „Strokovno mnenje“ in ga je sestavil dr. B. M. Ta listina je nastala po zadnjem naroku za glavno obravnavo v prvem postopku, in sicer šele, ko je bil postopek za obnovo že v polnem teku. Predložena je bila šele z vlogo z dne 30. 11. 2015. Po svoji vsebini pomeni nov izračun domnevne škode. Takšen izračun pa ne more odpraviti temeljne pomanjkljivosti vodenja prvega postopka, namreč pomanjkljivih trditev ne glede višine odškodnine z ozirom na posamezna dejanja, temveč glede samega resničnega premoženjskega stanja tožeče stranke (gl. r. št. 30, 32, 35 in 36 sodbe VSL I Cpg 708/2013). Naknadnih trditev glede resničnega premoženjskega stanja tožeča stranka ne more več postaviti. Gre namreč za trditve, ki bi jih lahko bila postavila v prvostopenjskem postopku, in jih kljub opozorilom sodišča in tožene stranke ni postavila (glej navedeno sodbo, r. št. 40 do 42). 2. odstavek 395. člena ZPP namreč ne dopušča zatrjevanja dejstev, ki bi jih tožeča lahko zatrjevala, pa je njihovo zatrjevanje opustila zaradi lastnega slabega vodenja postopka. Dopušča le postavljanje v prvem postopku opuščenih trditev, če je zanje izvedela po končanju prvega postopka brez svoje krivde, ne tistih, za katere je vedela, ali bi lahko vedela, vendar jih ni uporabila.

49Predložena listina poleg tega ni dokaz. Namen dokaza je zaznavanje določenih okoliščin (Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana 1961, str. 347, pod 3). Izračun škode doc. dr. B. M. že zato ne more biti dokaz, ker ne omogoča zaznavanja okoliščin, ki so nastale v zvezi z višino škode. Tožeča stranka bi namreč morala navajati razloge, zaradi kateri bi izračun škode, ki je nastal mnogo let potem, ko je že bilo zaključeno obdobje, za katerega je zahtevala odškodnino, lahko pomenil spoznavni vir glede višine škode glede že zdavnaj minulih dogodkov. Takšnih trditev pa ni podala.

50Nedopustno pa bi bilo upoštevanje izračuna škode doc. dr. B. M. tudi kot navedbe novih dejstev. Tožeča stranka je uveljavljala svoj zahtevek kot zahtevek zaradi enega dejanja zlorabe prevladujočega položaja. Glede tega je navajala povsem konkretna dejstva o višini škode že v prvem postopku. Te je razdelila na več sklopov (kot je bilo v tem sklepu že navedeno), in jih še v pritožbi zgolj primeroma navaja pet.

51Če bi tožeča stranka lahko v postopku za obnovo zatrjevala, da ji je škoda nastala zgolj zaradi dveh vrst ravnanj tožene stranke (v zvezi s kolokacijami in poizvedbami), in višino svojega zahtevka oprla izključno na ti dve vrsti ravnanj, bi to pomenilo spremembo dejanskega temelja, na katerem temelji njen odškodninski zahtevek. Predpostavljala bi namreč, da obstaja vzročna zveza izključno med tema dvema vrstama ravnanj in nastalo škodo samo iz teh dveh dejanj, česar prej tako ni trdila. To pa je po zaključeni glavni obravnavi v prvem postopku seveda nedopustno. Če bi sodišče upoštevalo izračun škode doc. dr. B. M., bi torej dejansko lahko celo nedopustno pomagalo tožeči stranki pri odpravi pomanjkljivosti pri trditvah glede višine škode, kot je menilo že prvostopenjsko sodišče in bi to pripeljalo do prikrite naknadne spremembe dejanske podlage tožbe.

II. NEVEZANOST CIVILNEGA SODIŠČA NA ODLOČITVE AVK ZARADI NEPRAVNOMOČNOSTI

52Tožeča stranka je predložila dve listini, ki ju je obe sestavila AVK. Prva in starejša listina je PRD (z dne 20. 6. 2014), druga je Odločba AVK (z dne 2. 2. 2015).

53PRD sam po sebi še ni bil odločba. V PRD so zgolj ugotovitve o dejstvih in dokazih, pomembnih za odločitev (1. odstavek 36. člena ZPOmK-1). Te ugotovitve so zgolj začasnega značaja, saj mora AVK strankam dati na razpolago še primeren rok, da se izjavijo o njih. Na PRD AVK ni vezana in lahko spremeni ugotovitve (Bratina v: Grilc [urednik]: Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) s komentarjem, Ljubljana 2009, kom. k 36. členu, pod 2 [str. 370]). Šele z odločbo o kršitvi AVK uporabi dokazna sredstva in ugotovi dejstva, ter opravi dokazno presojo (1. odstavek 37. člena ZPOmK-1). Zato je lahko kvečjemu v odločbi o kršitvi ugotovljeno za stranko novo dejstvo, ali pa je v njej naveden novi dokaz. Zaradi svojega začasnega značaja PRD tudi ne more biti predmet samostojnega izpodbijanja v upravnem sporu (Bratina v: Grilc [urednik]: Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) s komentarjem, Ljubljana 2009, kom. k 36. členu, pod 3 [str. 370 in 371]). V nadaljevanju zato pritožbeno sodišče ne bo obravnavalo PRD kot morebiten vir za nova dejstva, nove dokaze ali kot nov dokaz. To je lahko kvečjemu Odločba.

541. stavek 2. odstavka 62. člena ZPOmK-1 je jasen glede vezanosti civilnega sodišča na odločbe AVK. Civilno sodišče je vezano le na pravnomočno odločbo in le glede ugotovitve obstoja kršitve. Vezano je torej glede obstoja posameznih konkurenčnoomejevalnih dejanj in glede pravne presoje, da ravnanja pomenijo kršitev.

55AVK ne odloča niti o krivdi, niti o morebitni škodi, ne glede na to, da so lahko zaradi omejevanja konkurence prizadete osebe udeležene v upravnem postopku. Odločba AVK je zato sama po sebi premalo, da bi lahko civilno sodišče odločilo o odškodninskem zahtevku. V njej namreč ni odločeno o vseh predpostavkah zahtevka za povrnitev škode.

56Pravnomočna je odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu. Če se odločba izpodbija v upravnem sporu, postane pravnomočna tedaj, ko postane pravnomočna sodna odločba, s katero je bilo odločeno o njeni zakonitosti (1. in 3. odstavek 225. člena ZUP).

57Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je tožena stranka začela z upravnim sporom zoper Odločbo AVK. Začel se je lahko kvečjemu po izdaji Odločbe (z dne 2. 2. 2015), in njeni vročitvi. Tožena stranka je trdila in dokazala, da upravni spor 2. 12. 2015 še ni bil končan. Da bi bil upravni spor že končan do konca prvostopenjskega postopka, ni trdila celo niti tožeča stranka, sicer pa tudi tožena stranke ne. Za pritožbeno sodišče torej takšen spor ni pravnomočno končan.

58Neutemeljena je pritožba, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni poizvedlo, ali je upravni spor glede Odločbe AVK že končan (pritožba, str. 24). Tožeča stranka niti v pritožbi ne trdi, da je že končan. Le predpostavlja, da je to mogoče in da je Odločba AVK pravnomočna (gl. str. 24 pritožbe, 3. odstavek). Prav tako tožeča stranka ne trdi, da je vsaj v okviru prvostopenjskega postopka trdila, da je upravni spor že končan.

59Očitek je neutemeljen iz več medsebojno neodvisnih razlogov. Tožeča stranka je šele v pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2016 sploh predlagala poizvedbo, ali je o tožbi že bilo odločeno. Izrazila je domnevo, da je o zadevi „že lahko bilo odločeno“, in predlagala poizvedbo, v kateri fazi je postopek (pripravljalna vloga, str. 10). Ker je sodišče vezano le na pravnomočne sodbe, bi torej za prvostopenjsko ali katerokoli drugo sodišče bilo odločilno le dejstvo, da je odločba AVK postala pravnomočna. Tega dejstva pa tožeča stranka ni zatrjevala. Vsak drugačen podatek o fazi postopka (razen tega), je za odločitev civilnega sodišča seveda povsem nepomemben. Prvostopenjsko sodišče je zato v vsakem primeru ravnalo prav, ker takšnega dokaza ni izvedlo.

60Sodba v upravnem sporu je sama po sebi listina. Če bi z njo prišlo do pravnomočnosti odločbe AVK, je to dejstvo, ki je nedvomno ugodno za tožečo stranko. To tožeča stranka trdi ves čas obnovitvenega postopka. Ker je tako, je bila sama tožeča stranka tista, ki je nosila dokazno breme za nastop pravnomočnosti in bi temu bremenu lahko zadostila s predložitvijo sodbe iz upravnega spora (1. odstavek 226. člena ZPP). Če bi tega ne mogla storiti iz razlogov po 3. odstavku 226. člena ZPP, bi to morala določno trditi in bi se moralo to izkazati tudi za resnično. Šele ob izpolnitvi teh predpostavk bi si moralo prvostopenjsko sodišče v obnovitvenem postopku samo priskrbeti sodbo iz upravnega spora. Da bi tožeča stranka trdila že v prvostopenjskem (obnovitvenem) postopku, da si v upravnem sporu izdane sodbe ne bi mogla priskrbeti, tožeča stranka niti v pritožbi ne trdi. Prvostopenjsko sodišče je torej ravnalo povsem prav, da takšnemu dokaznemu predlogu ni sledilo.

61Da bi tožeča stranka ne mogla predložiti takšne listine, glede na določbe 3. črtice 16. člena in 19. člen ZUS-1, je tudi sicer nerazumljivo. Odločba AVK je bila namreč izdana v njeno neposredno korist, odprava pa bi pomenila neposredno škodo med drugim tudi za tožečo stranko.

62Ali lahko takšna vezanost na pravnomočno odločbo AVK nastopi tudi, če se je pravdni postopek začel pred izdajo odločbe AVK, pušča pritožbeno sodišče odprto. Na to vprašanje mu ni treba odgovoriti, saj odločba AVK še ni pravnomočna.

63Sodišče v obnovitvenem postopku ne more upoštevati nepravnomočne odločbe AVK niti kot javne listine o dejstvih (224. člen ZPP). Če bi ravnalo tako, bi ravnalo v nasprotju s 2. odstavkom 62. člena ZVK; vezano bi bilo na nepravnomočno odločbo. Poleg tega na splošno velja, da sodišče ne more biti vezano na upravno odločbo (izraženo v listini), dokler ta ne postane pravnomočna, posebej še, če je, kot v tej zadevi, še v teku preizkus pravilnosti izdaje takšne listine. V nasprotnem primeru bi bilo sodišče prisiljeno vzeti za resnično in pravilno tisto, kar se bo v nadaljevanju lahko še izkazalo kot neresnično ali nepravilno. Morebitne napake pri ugotavljanju dejstev zaradi nepravilne nepravnomočne odločbe, zapisane v listini, pa bi moralo potem sodišče odpravljati enkrat v nadaljevanju postopka, če bi bilo to sploh še mogoče. Takšnega ravnanje ne bi bilo mogoče razumno utemeljiti.

64Tako se izkaže za pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi bilo sodišče v pravdnem postopku v tej konkretni zadevi dolžno samostojno presojati vse predpostavke glede obstoja civilnega delikta (predpostavke po 2. odstavku 62. člena v povezavi s 6. in 9. členom ZPOmK-1 in po 44. členu v povezavi s 5. in 10 členom ZPOmK; glede stališča gl. tudi prvostopenjski sklep, r. št. 22).

65Zakaj tega ni storilo in tega niti ni bilo treba storiti, je že bilo pojasnjeno.

66Sodišče torej ne sme upoštevati nobenih ugotovitev, ki se nahajajo v nepravnomočni odločbi AVK in tudi ne pravnih sklepov iz takšne odločbe.

III. NEVEZANOST CIVILNEGA SODIŠČA NA ODLOČBO AVK ZARADI TEGA, KER NI BILA IZDANA DO KONCA PRVEGA PRVOSTOPENJSKEGA POSTOPKA

67Sodna praksa in literatura ne dopuščata obnove postopka v širokem obsegu. Dejstva in dokazi, ki jih stranka v obnovitvenem postopku predlaga kot nova, morajo obstajati že do konca prvega postopka, t. j. postopka, ki se naj bi obnovil (tako Ude v Ude/Galič (redaktorja): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, kom. k 394. členu ZPP, r. št. 22 (= str. 593 z navedbo sodne prakse v opombi pod črto 1774).

68Nova torej dejstva in dokazi v objektivnem smislu niti ne smejo biti. Na njih je relativno novo le to, da predlagatelj za obnovo postopka zanje ni vedel, čeprav so obstajali; izvedeti je moral zanje torej šele po končanju prvega postopka (gl. začetni del 10. točke 394. člena ZPP: „če stranka zve ...“).

69Da Odločba AVK ni bila izdana do takrat, je tožeča stranka trdila sama, in se torej Odločba AVK ne more upoštevati tudi iz tega razloga.

IV. OSTALE OČITANE PROCESNE KRŠITVE

70Prvostopenjsko sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka z neupoštevanjem vloge z dne 28. 1. 2016. Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa je razvidno, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vloge v celoti. Obrazložilo je to sicer na dveh mestih: v r. št. 8 na splošno, in v r. št. 30 še enkrat, kolikor se je nanašala na izračun škode doc. dr. B. M.

71Pritožba ima sicer nedvomno prav, da lahko stranka ves čas postopka izraža svoja pravna mnenja. Sodišče tega praviloma ne sme omejiti, ne glede na to, da ponovno izražanje že prej izraženega pravnega mnenja ali izražanje pravnega mnenja tik pred narokom v resnici ogrozi hitrost postopanja sodišča. Pritožba ima tudi lahko prav s svojimi trditvami, da zaradi izrednega obsega pripravljalne vloge nasprotne stranke, ki jo naj bi prejela 11. 1. 2016 (119 strani in 1200 listov prilog) sama ni mogla odgovoriti na takšno vlogo pred 28. 1. 2016. Vendar pa tožeča stranka v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo, da je prav zaradi tega in v tej zadevi bila izdana vsebinsko nepravilna odločba. Enako pomembno je še nekaj drugega, namreč namen pritožbe je tudi zagotoviti pravilno uporabo prava; kršitve procesnega in materialnega prava so namreč pritožbeni razlog. Tožeča stranka je imela v pritožbi izraziti svoje pravno mnenje in je s tem lahko dosegla odpravo morebitnih prikrajšanj, ki bi jih bila lahko utrpela zaradi opustitve upoštevanja njene vloge z dne 28. 1. 2016. Celo če je bila storjena kršitev določb pravdnega postopka, ta torej ni bila bistvena in ni bila neodpravljiva.

72Pritožbeno sodišče pa ne razume, kakšna je povezava med domnevno ves čas prvostopenjskega postopka trajajočim pomanjkanjem časa za pripravo različnih vlog na strani tožeče stranke v teku skoraj celotnega leta 2015 (str. 4 in 5 pritožbe), in zadnjo vlogo, ki jo je poskusila predložiti sodišču šele v letu 2016, in še to kot odgovor na vlogo tožene stranke, prav tako prejeto šele v letu 2016. Če naj bi bila tožeča stranka neenakopravno obravnavana v letu 2015, potem je morala biti posledica takšnega ravnanja toliko konkretna, da je sedaj prikrajšana s prvostopenjskim sklepom. Takšnih konkretnih očitkov pa tožeča stranka v svoji pritožbi v zvezi z vlogami v letu 2015 ne navaja. Pavšalni očitki diskriminacije pa seveda niso razlog, ki bi vodil do uspeha v pritožbenem postopku.

73Prav tako ni prvostopenjsko sodišče storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka s svojim dokaznim sklepom. Celo pritožba sama navaja, za katere listine je prvostopenjsko sodišče navedlo, da jih bo vpogledalo, torej je več kot dovolj konkretno opredelilo listine. Da ostalih pač ne bo vpogledalo, je prvostopenjsko sodišče tudi jasno naznanilo. Ni pa navedlo, zakaj je zavrnilo izvedbo drugih dokazov. Takšna kršitev bi lahko bila bistvena, če bi bilo zaradi tega bistveno zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tega pa v zvezi z dokaznim sklepom tožeča stranka v svoji pritožbi niti ne očita.

74Prvostopenjsko sodišče tudi ni storilo nobene procesne kršitve, ker ni upoštevalo domnevnih novih dejstev, ki naj bi bila ugotovljena v Odločbi AVK. Tožeča stranka je domnevna nova dejstva pregledno naštela na straneh 11 do 14. Ali so te trditve res v celoti nove, ali pa jih je tožeča stranka že navajala v teku prvostopenjskega postopka, niti ni pomembno. Teh dejstev prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo zato, ker ne temeljijo na pravnomočni odločbi AVK (2. odstavek 62. člena ZPOmK-1). Poleg tega se ne nanašajo na škodo, torej tudi konkretno ne morejo voditi do izdaje ugodnejše odločbe.

75Postransko je, da je tožeča stranka med domnevnimi novimi dejstvi navajala tudi pravna sklepanja. Kot primer pritožbeno sodišče navaja domnevno ugotovitev, da so bili roki za vzpostavitev kolokacije dejansko izvedljivi (pritožba, str. 11, gre za prvo navedeno domnevno novo dejstvo). Sodišče je sicer lahko na pravno odločitev, torej tudi na pravno presojo AVK, vezano, kolikor to določa 2. odstavek 62. člena ZPOmK-1. Najprej pa mora takšna odločba postati pravnomočna, kot je že bilo obrazloženo (2. odstavek 62. člena ZPOmK-1). Ker ni postala pravnomočna, na pravno presojo ni vezano.

76Ker je pritožbeno sodišče potrdilo prvostopenjski sklep, temeljna predpostavka za dodelitev zadeve drugemu sodniku, to pa je razveljavitev prvostopenjskega sklepa, ni podana (356. člen ZPP). Zadeva zato ni bila dodeljena drugemu sodniku.

V. ODLOČITEV O STROŠKIH PRVO- IN DRUGOSTOPENJSKEGA POSTOPKA

77Pač pa ima pritožba tožeče stranke prav, da je nepravilna odločitev o stroških prvostopenjskega postopka.

78Prvi postopek se je pred prvostopenjskim sodiščem začel v letu 2007. Takrat še ni veljal ZOdvT, ki je bil sprejet v letu 2008. Za postopke, začete na prvi stopnji pred uveljavitvijo ZOdvT, je 1. odstavek 41. člena ZOdvT določal, da se nagrade in izdatki določijo v tem postopku in „v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi po doslej veljavni Odvetniški tarifi.“ Torej se uporabi Odvetniška tarifa iz leta 2003 (OdvT) tudi za obnovo postopka.

79Nima pa prav pritožba, da tožena stranka zaradi predložitve napačnega stroškovnika ni upravičena do sploh nikakršne povrnitve stroškov. Tožena stranka je namreč pravno sicer nepravilno, zneskovno pa vendarle opredelila svoje zahtevke za povrnitev stroškov. Ker sodišče na predlagani pravni temelj ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP), je napačna navedba pravnega temelja neškodljiva.

80Tožena stranka je zahtevala povrnitev nagrade za postopek in za narok, ter povrnitev materialnih stroškov v višini 20,00 EUR.

81Iz njene opredelitve nagrade za postopek je mogoče ugotoviti, da je smiselno zahtevala nagrado odgovor na predlog za obnovo postopka. Glede na tar. št. 21 III in tar. št. 18 I OdvT je upravičena do nagrade v višini 4.500 OT. Zahtevala je tudi nagrado za postopek, torej je upravičena do nagrade za zastopanje na naroku, in sicer v višini 3.000 OT (tar. št. 20 I OT). Skupaj je torej upravičena do nagrade v višini 3.442,50 EUR.

82Poleg tega je upravičena tudi do povrnitve stroškov glede na 2. odstavek 13. člena OdvT v višini 85 OT, vendar po višini navzgor omejeno na 20,00 EUR. Tožena stranka bi sicer lahko zahtevala 39,01 EUR, ker pa je zahtevala le 20,00 EUR, je upravičena do vseh zahtevanih 20,00 EUR.

83Tožeča stranka mora toženi stranki poleg tega povrniti tudi DDV od vsote prej navedenih zneskov. Skupaj mora torej povrniti le 4.224,25 EUR in ne 152.457,50 EUR.

84Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je uspela s pritožbo le glede stroškov postopka, v glavni stvari ni bila uspešna. Zato mora nositi stroške pritožbenega postopka sama (1. odstavek 154. člena ZPP).

85Tožena stranka je upravičena do stroškov odgovora na pritožbo. Ti znašajo 4.500 OT kot nagrada za odgovor na pritožbo, kar znaša v denarju 2.065,50 EUR. Tožena stranka je zahtevala še povrnitev materialnih stroškov v višini 20,00 EUR. Glede na to, da bi po že prej navedeni tarifni številki zahtevala še več od tega, je upravičena do povrnitve vseh 20,00 EUR. Poleg tega je upravičena tudi do povrnitve DDV. Tožeča stranka ji mora torej povrniti skupaj 2.544,31 EUR.

86Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe. Enako velja tudi za znesek, ki ga tožeča stranka dolguje toženi stranki kot nadomestilo za stroške prvostopenjskega postopka.