Varstvo konkurence

Kriterijem pravnega standarda težko popravljive škode ne zadostijo hipotetične pritožničine navedbe, da bi ji v primeru prostovoljnega plačila administrativne sankcije pred nastopom pravnomočnosti odločbe, če bi kasneje uspela v upravnem sporu in dosegla odpravo upravnega akta, nastala finančna škoda, ki bi upravičevala izdajo začasne odredbe. Administrativna sankcija se lahko prisilno izvrši šele po pravnomočnosti odločbe, s katero je bila izrečena. V upravnem sporu izpodbijana upravna odločba ni izvršljiva, zato je ob prostovoljni izpolnitvi izključen nastanek zatrjevane škode (volenti non fit iniuria). Z izpodbijano upravno odločbo ni bilo naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od administrativne sankcije niti zanje ni podlage v zakonu.

Prvi odstavek 96. člena ZPOmK-2 izrecno določa, da se administrativna sankcija prisilno izvrši po pravnomočnosti odločbe, s katero je izrečena. Ta določba jasno razmejuje med prostovoljnim plačilom administrativne sankcije v izreku določenem roku in možnostjo prisilne izvršitve, ki je dovoljena šele po nastopu pravnomočnosti odločbe. Vložena tožba v upravnem sporu dejansko odlaga pravnomočnost izpodbijane odločbe do odločitve Upravnega sodišča o vloženi tožbi. S tem tudi ni podana dolžnost plačila administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe. Prostovoljno plačilo lahko tožnik opravi že pred pravnomočnostjo odločbe, če se za to sam odloči. Razlikovanje med prostovoljnim plačilom in prisilno izvršitvijo je pomembno tudi z vidika teka in s tem nastanka zamudnih obresti. Iz argumentacije tožnika izhaja, da bi mu z zapadlostjo administrativne sankcije (po preteku 15-dnevnega roka) začele teči zakonske zamudne obresti, ne glede na to, da prisilna izvršitev še ni možna. To pomeni, da tožnik ni popolnoma zavarovan pred pravnimi posledicami izpodbijane odločbe do nastopa pravnomočnosti le-te, saj mu zaradi določitve kratkega roka za prostovoljno plačilo grozi z

Iz odločbe o prekršku in izpodbijane sodbe izhaja stališče, da je že zakonodajalec predvidel, da sta kršitvi 43. člena in 44. člena ZPOmK-1 zelo resni kršitvi. Pritožnicama s sklicevanjem na preteklo prakso prekrškovnega organa in Okrajnega sodišča v Ljubljani v zvezi z odmero sankcij nista bili kršeni pravici iz 14. in 22. člena Ustave. Primerjava odločbe in sodb, na katere se sklicujeta, namreč pokaže, da gre za med seboj neprimerljive prekrške oziroma za neprimerljive okoliščine, v katerih je bil posamezen prekršek storjen, pritožnici pa sta podrobno analizirali zgolj višine izrečenih glob.

Tožnica ima zoper odločbo o ugotovitvi kršitve 5. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2) in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (61. člen ZPOmK-2), ki jo lahko v nadaljnjih fazah postopka izda toženka, zagotovljeno sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) (97. člen in prvi odstavek 98. člena ZPOmK-2). Odločitev toženke o ugotovitvi kršitve ZPOmK-2 oziroma PDEU je tako podvržena ustreznemu sodnemu preizkusu v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnica uveljavlja tudi zatrjevane kršitve ustavnih pravic in svoboščin ter ugovore o morebitnih nezakonitostih in protiustavnostih izvedene preiskave. Gre torej za odloženo sodno varstvo do končne odločitve toženke. Ker je tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v rednem upravnem sporu, niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje upravnega spora po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

Če toženka dokaže, da je prišlo do pretoka relevantnih informacij, tj. če konkurent namene ali prihodnje ravnanje na trgu razkrije konkurentu oziroma je ta najmanj prejemnik takega razkritja, se domneva, da so podjetja prejete informacije uporabila pri svojem, temu ustreznem ravnanju na trgu. Zato je na podjetju dokazno breme, da dokazuje, da je vzrok za usklajeno ravnanje drugje. Toženka bi lahko pretehtala vsebino in verodostojnost izpovedi I. I. šele, ko bi ga zaslišala. V nacionalnem pravu ni podlage za to, da bi se dokaz z zaslišanjem priče izvedel s tem, da se prebere njena izjava. Pisna izjava priče pride v poštev le v primeru iz tretjega odstavka 71. člena ZUP, ki določa, da lahko organ, če dovoljuje narava zadeve, prepusti povabljenemu, da do določenega dne da potrebno pisno izjavo, namesto da bi prišel osebno. Vrhovno sodišče, je že presodilo, da se mora sklepanje o vzporednem vedenju kot posledici usklajenega ravnanja vsiljevati z določeno logično nujnostjo iz dejstev, ki jih ugotovi toženka. Da bi to sklepanje lahko zgradila, mora ustrezna dejstva dovolj natančno ugotoviti, pri čemer pa med njimi ne sme biti logičnih nedoslednosti. Po drugi strani je dovo

Tožnica v tem primeru ni upravičena do uveljavljanja sodnega varstva v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. Izpodbija namreč ravnanja upravnega organa (agencije) v formaliziranem upravnem postopku, ki se konča z izdajo odločbe, zoper katero je, če posega v njen pravni položaj, dopustno sodno varstvo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 pa ni namenjen temu, da bi sodišče še pred izdajo upravnega akta presojalo, ali upravni postopek poteka zakonito in v skladu z Ustavo. Tožnica morebitno utrpljeno škodo zaradi nezakonitega ravnanja toženke, ki v okviru primarnega sodnega varstva ne bi bila sanirana, lahko uveljavlja s tožbo po 26. členu Ustave.

Iz predloga za dopustitev revizije ne izhaja, da bi predlagatelj očitek zlorabe monopolnega položaja v smislu izvršitvenega ravnanja, opredeljenega v točki (c) drugega odstavka 102. člena PDEU, na katerega se sklicuje, zasnoval, upoštevaje navedena stališča Sodišča EU. V predlogu tako ni trditev o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da tožeča stranka z očitanimi ravnanji uresničuje cilj izkrivljanja konkurence. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj očitano ravnanje lahko v okoliščinah primera povzroči izkrivljanje konkurence. Predlagatelj se s tem v zvezi tudi ni skliceval na morebitne trditve, ki bi jih podal v postopku pred sodiščem prve ali druge stopnje in so ostale v dosedanjem postopku neizčrpane. Ko je tako, Vrhovno sodišče ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije ne more odgovoriti na vprašanje, ali so vprašanja s področja prava EU, predlagana v okviru predloga za dopustitev revizije, upoštevna za odločitev v okoliščinah primera.

Privilegirana komunikacija po sodni praksi SSEU in SEU, že ves čas uživa sodno zaščito tudi v postopkih, ki jih je po uredbah vodila oziroma vodi Evropska Komisija. Komunikacija, da uživa status privilegirane komunikacije, mora biti izdelana izključno za pridobitev pravnega mnenja odvetnika v okviru uresničevanja pravic do obrambe. Pri privilegirani komunikaciji se ne ščitijo podatki, ampak odnos zaupnosti med stranko in odvetnikom, kar pomeni nujen dodatek k polnemu uresničevanju pravice do obrambe. Predmet zaščite so torej informacije, ki sta si jih stranka in odvetnik izmenjala, oziroma ki so bile pripravljene za odvetnika za namen obrambe, s katerim bi odgovarjal na konkreten očitek agencije, ki je predmet preiskave. To, da gre za pripravljalne listine, ki so nastale izključno za odvetnika pri uresničevanju pravice do obrambe, mora izhajati iz vsebine listin oziroma okoliščin zadeve, na podjetju pa je breme, da to dokaže.

ZPOmK-1 v 21. členu res določa, da Agencija za varstvo konkurence v postopku odloči brez ustne obravnave, razen če uradna oseba, ki vodi postopek, presodi, da je treba zaradi razjasnitve ali ugotovitve odločilnih dejstev opraviti ustno obravnavo. Vendar je to določbo treba razlagati v povezavi s 154. členom ZUP7, ki določa, da je treba razpisati ustno obravnavo (med drugim) vselej, kadar je treba zaslišati priče ali izvedence.

Upoštevaje vsebino drugega odstavka 66. člena ZPOmK-1, se ne sproži potreba po (subsidiarnem) sodnem varstvu, ki se po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zagotavlja (le) za primer, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo zoper posamične akte in dejanja, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Posamični oblastni akti ali dejanja, ki so lahko predmet preizkusa v upravnem sporu po drugem odstavku 66. člena ZPOmK-1, morajo pomeniti za določeno podjetje oviranje ali preprečevanje uresničevanja prostega nastopanja na trgu. Sklep Vlade o izbiri izvajalca javne službe, ki se zagotavlja v obliki javnega podjetja, nima učinka oblastnega omejevanja nastopanja podjetij na trgu, opredeljenega v drugem odstavku 64. člena ZPomK-1. Oblastni dejanji Vlade nista sklenitev in izvrševanje pogodbe. Vlada z navedenimi dejanji ni oblastno odločala o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Tožnica v tožbi ni naslovila zahtevkov zoper veljavnost Pogodbe, temveč zoper dejanje sklenitve in izvrševanja Pogodbe z očitkom njunega nedopustnega oblastnega omejujočega učinka na njeno prosto nastopanje na trgu. Za presojo o tem je stvarno pristojno upr

Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. Povedano drugače, tožnica bi izvedbo navedenih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in stranke zavrnila le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da so že dokazana dejstva, ki jih tožnica dokazuje s temi dokaznimi predlogi.

Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. Povedano drugače, tožnica bi izvedbo navedenih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in stranke zavrnila le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da so že dokazana dejstva, ki jih tožnica dokazuje s temi dokaznimi predlogi.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je že uveljavilo stališče, da je v primerih, kakršen je konkretni, vlagatelj revizije lahko tudi tožena stranka.

Sodišče je v pripravljalnem postopku na podlagi vpogleda v register Trgovskega sodišča v Zagrebu ugotovilo, da je to sodišče s sklepom Tt-... z dne 12. 10. 2022 tožnika izbrisalo iz sodnega registra. Ker tožnik zaradi izbrisa iz sodnega registra ni več pravna oseba, ne more biti stranka v postopku.

Toženka ni upoštevala vseh olajševalnih okoliščin. Tožnik namreč s sklicevanjem na epidemijo in praznike ni ugovarjal zgolj obstoju kršitve, ampak je že v dopisu z dne 8. 1. 2021 uveljavljal tudi, naj toženka to upošteva kot olajševalne okoliščine oziroma naj zaradi tega kazni za kršitev ne izreče. Epidemija Covid-19 pa je po presoji sodišča podjetjem gotovo otežila poslovanje, saj je splošno znano, da sta Vlada in Nacionalni inštitut za javno zdravje pozivala delodajalce naj odrejajo delo na domu, v takem primeru pa ni dvoma, da je bilo v podjetju prisotnih manj ljudi kot sicer, kar je motilo dotlej ustaljene delovne procese in spreminjalo delovne zadolžitve. Bližajoči prazniki so zagotovo neodvisno od volje tožnika prav tako vplivali na dolžino zamude. Toženka nadalje ni upoštevala obnašanja tožnika, ki je pred kršitvijo in po njej zaprošene podatke posredoval v zahtevanih rokih. Napako je zaznal sam in se brez dodatnega poziva sam odzval na toženkine zahteve.

Z aktom oziroma dejanjem izbire izvajalca gopodarske javne službe pomorske pilotaže, ki se je manifestirala v sprejemu sklepa z dne 27. 3. 2020, (še) ni (bilo) poseženo v tožničin pravni položaj. Takšne posledice ima šele sklenitev pogodbe o izvajanju gospodarske javne službe pomorske pilotaže na podlagi Uredbe o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže, ki pomeni konkretizacijo določb 43., 44. in 47. člena PZ, po katerih se lahko storitev pomorske pilotaže v koprskem tovornem pristanišču opravlja kot izbirna gospodarska javna služba, ki jo zagotavlja Republika Slovenija. Glede na povedano torej izpodbijano dejanje izbire oziroma sklep z dne 27. 3. 2020 nimata učinkov, podobnih učinkom posamičnih aktov iz 64. člena ZPOmK-1 (npr. odvzem pravice, sprememba pravice, poseg v pravico na drug način, vpliv na pravni položaj itd.), zato se ne moreta šteti za oblastno dejanje iz navedene zakonske določbe.

Oviranje preiskave je lahko v primeru, da podatek konkretno oziroma izrecno ni zahtevan, podano le, če je predstavnik, zaposlen v podjetju, seznanjen s predmetom oziroma z namenom preiskave. V nasprotnem primeru je lahko oviranje preiskave, ko se toženka z vprašanju obrača na zaposlene v podjetju, ki niso v celoti seznanjeni s predmetom in namenom preiskave, podano le, kolikor zaposleni na konkretno vprašanje da napačen oziroma zavajajoč odgovor. Tako je mogoče pod pojem "drugače ovirati preiskavo" iz prvega odstavka 31. člena ZPOmK-1 uvrstiti tudi dejansko stanje, ko toženka s strani zaposlenih dobi napačna oziroma zavajajoča pojasnila.

Skladno s teorijo adekvatne vzročnosti se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok štejejo samo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. V obravnavanem primeru o takšnem vzroku ni moč govoriti. Pritožba na več mestih opozarja na napačno dokazno presojo. Protispisnost pa pomeni napako pri tehničnem prenosu izpovedb oz. vsebine zapisnikov o njihovih izpovedbah. Če nasprotje ne nastane pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pri katerem se sodišče še ni vrednostno opredelilo, temveč je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč za očitek zmotne dokazne ocene.

Sodelovalna dolžnost zahteva aktivno sodelovanje podjetja pri preiskavi, kar pomeni, da mora podjetje pooblaščenim osebam dejavno pomagati pri iskanju želenih podatkov in dokumentov. Golo omogočanje dostopa do prostorov in dokumentacije ter popolno pasivnost podjetja pri iskanju želenega pa je razumeti kot zavračanje sodelovanja in s tem oviranje preiskave. Tožnik tako ni bil dolžan zgolj omogočiti dostopa do relevantne dokumentacije (in s tem prostorov), pač pa bi moral to tudi sam predložiti oziroma toženki aktivno omogočiti dostop do prostorov, v katerih se ta nahaja (v smislu usmeritve). Preiskovano podjetje mora tudi samo vedeti, kaj je relevantno za preiskavo, v smislu dokumentacije, ki jo poseduje; upoštevaje, da mu je predmet in namen preiskave znan. To izhaja že iz same narave stvari, saj toženka ne more vedeti, s katerimi dokumenti preiskovano podjetje razpolaga. Že vročitev sklepa o preiskavi, upoštevaje njegov jasno opredeljen predmet preiskave, je tožniku nalagala dolžnost, da bi toženki v okviru preiskave (samoiniciativno) predložil tudi originalne pogodbe o dobavi zemeljskega plina njegovim odjemalcem oziroma ji navedel lokacijo prostorov, kjer se te nahajaj

Sodišče je v svoji praksi že navedlo, skladno s prakso Sodišča EU, da so nekatere vrste dogovarjanj med podjetji za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic (učinkov) ni potrebno. Vendar pa ne glede na eksemplifikativno navedene primere prepovedanih omejevalnih sporazumov v drugem odstavku 6. člena ZPOmK-1 oziroma v prvem odstavku 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ni mogoče vzeti, da obstaja že kar vnaprej določen seznam dogovarjanj, za katera bi se lahko štelo, da pomenijo že sama po sebi (per se), brez konkretnejše analize, omejevanje konkurence zaradi cilja, kajti bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali st