iuris
Predpis je prenehal veljati.
§ zakonZakon o preprečevanju omejevanja konkurence (uradno prečiščeno besedilo) · ZPOmK-UPB2 · ne velja od 26. 4. 2008

44. člen ZPOmK-UPB2

(Odškodninski zahtevek)

Sodna praksa: 6 odločb navaja ta člen · zadnja 13. 6. 2017Vse odločbe ↓
  • VSRS Sklep III Ips 45/2014Vrhovno sodišče RS · 2017

    Izgubljeni dobiček je razlika med utemeljeno pričakovanim dobičkom, ki bi ga družba ustvarila, če očitane kršitve ne bi bilo in ne bi bilo protikonkurenčnega oviranja razvoja oziroma delovanja trga, ter dejanskim/ustvarjenim dobičkom. Ker pa se dobiček izračuna kot razlika med prihodki in stroški, je treba pri izgubljenem dobičku opraviti računsko operacijo, s katero se od razlike med hipotetičnimi prihodki in hipotetičnimi stroški (po osnovnem scenariju "nekršitve") odšteje razlika med dejanskimi prihodki in dejanskimi stroški (po škodnem scenariju). Ustrezno izhodišče za izračun škode predstavlja tudi pristop s prikazom celotnih stroškov poslovanja ter aplikacijo ključa (odstotka), ki ponazarjala težo poslovnega segmenta VDSL v celotnem poslovanju družbe. Podrobnejša razlaga uporabljenega ključa v fazi postavljanja trditev o nastanku škode ni potrebna. Zahteva po konkretizaciji navedb o višini škode ne more iti tako daleč, da bi se od stranke zahtevala natančna opredelitev prav vsake posamezne postavke v izračunu škode, po njeni višini in podlagi. Od stranke se zahteva, da poda osnovne/izhodiščne podatke za izračun škode, presoja resničnosti takšnih podatkov ob (ko

  • VSL sklep V Cpg 678/2016Višje sodišče v Ljubljani · 2016

    Nekoliko drugačna je ureditev, če domnevni oškodovanec očita omejevanje konkurence. Očiten razlog je že v tem, da prvi odstavek 62. člena v povezavi z devetim odstavkom ZPOmK-1 izrecno in jasno določa vse predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti po temelju. Ob nekoliko drugačni ubeseditvi velja ista ugotovitev tudi za 44. člen v povezavi z 10. členom ZPomK. Pravni temelj za odgovornost tako ni v OZ, temveč kar v enem ali drugem zakonu, ki se nanaša na prepoved omejevanja konkurence. Eden ali drugi sta tudi bila pravni temelj, na katerem je tožeča stranka gradila svoj odškodninski zahtevek v prvem postopku. Pritožbeno sodišče je glede razlage 10. točke 394. člena ZPP mnenja, da mora biti preizkus, ali bi lahko bila za stranko izdana ugodnejša odločba, konkreten. To pomeni, da se morajo trditve v postopku s predlogom za obnovo postopka nanašati na tisti znak dejanskega stanu, s katerim tožeča stranka ni imela uspeha v prvem postopku. Povzetek relevantnih dejstev ni vir za nova dejstva, nove dokaze ali nov dokaz. Šele na temelju več različnih, navidez nepovezanih dejanj je mogoče napraviti sklep, da je domnevni omejevalec konkurence ravnal tako, da je z

  • VSL sodba in sklep V Cpg 1012/2015Višje sodišče v Ljubljani · 2016

    Dokler odstopnik terjatve dolžnika ne obvesti o cesiji, je položaj dolžnika enak kot v primeru, kadar se odstopnik in prejemnik izrecno dogovorita, da se naznanitev ne opravi (tiha cesija). V tem primeru je dolžnik še najprej dolžan opraviti izpolnitev cedentu. Zrcalna slika te dolžnosti dolžnika pa je v upravičenju odstopnika terjatve, da še vedno lahko uveljavlja izpolnitev obveznosti na svoj račun. Ko gre za ugotavljanje relevantnih dejstev, mora sodišče o obstoju le-teh sklepati na podlagi celovite dokazne ocene ob upoštevanju trditvene podlage in ponujenih dokazov s strani pravdnih strank. V okviru te presoje mora sodišče takšnim odločbam in analizam, ki jih je izdal organ v zakonitem postopku na podlagi zakonskih pooblastil, priznati dokazno moč javnih listin. Toženi stranki ni mogoče odvzeti pravice do izpodbijanja dejstev, ki iz tovrstne javne listine izhajajo. Večja strokovna zahtevnost vprašanj, do katerih se mora opredeliti izvedenec, ki zahteva njegov kompleksen pristop z vidika uporabe specifičnih strokovnih znanj ali metod, sama po sebi terja širšo potrebo po dodatnem zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi. To pravilo terja, da sodišče mora izvesti z

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 16. 7. 2007

Sodna praksa

6 odločb navaja ta člen · zadnja 13. 6. 2017
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–6 od 6
  • VSRS Sklep III Ips 45/2014
    Vrhovno sodišče RS · 13. 6. 2017

    Izgubljeni dobiček je razlika med utemeljeno pričakovanim dobičkom, ki bi ga družba ustvarila, če očitane kršitve ne bi bilo in ne bi bilo protikonkurenčnega oviranja razvoja oziroma delovanja trga, ter dejanskim/ustvarjenim dobičkom. Ker pa se dobiček izračuna kot razlika med prihodki in stroški, je treba pri izgubljenem dobičku opraviti računsko operacijo, s katero se od razlike med hipotetičnimi prihodki in hipotetičnimi stroški (po osnovnem scenariju "nekršitve") odšteje razlika med dejanskimi prihodki in dejanskimi stroški (po škodnem scenariju). Ustrezno izhodišče za izračun škode predstavlja tudi pristop s prikazom celotnih stroškov poslovanja ter aplikacijo ključa (odstotka), ki ponazarjala težo poslovnega segmenta VDSL v celotnem poslovanju družbe. Podrobnejša razlaga uporabljenega ključa v fazi postavljanja trditev o nastanku škode ni potrebna. Zahteva po konkretizaciji navedb o višini škode ne more iti tako daleč, da bi se od stranke zahtevala natančna opredelitev prav vsake posamezne postavke v izračunu škode, po njeni višini in podlagi. Od stranke se zahteva, da poda osnovne/izhodiščne podatke za izračun škode, presoja resničnosti takšnih podatkov ob (ko

  • VSL sklep V Cpg 678/2016
    Višje sodišče v Ljubljani · 31. 8. 2016

    Nekoliko drugačna je ureditev, če domnevni oškodovanec očita omejevanje konkurence. Očiten razlog je že v tem, da prvi odstavek 62. člena v povezavi z devetim odstavkom ZPOmK-1 izrecno in jasno določa vse predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti po temelju. Ob nekoliko drugačni ubeseditvi velja ista ugotovitev tudi za 44. člen v povezavi z 10. členom ZPomK. Pravni temelj za odgovornost tako ni v OZ, temveč kar v enem ali drugem zakonu, ki se nanaša na prepoved omejevanja konkurence. Eden ali drugi sta tudi bila pravni temelj, na katerem je tožeča stranka gradila svoj odškodninski zahtevek v prvem postopku. Pritožbeno sodišče je glede razlage 10. točke 394. člena ZPP mnenja, da mora biti preizkus, ali bi lahko bila za stranko izdana ugodnejša odločba, konkreten. To pomeni, da se morajo trditve v postopku s predlogom za obnovo postopka nanašati na tisti znak dejanskega stanu, s katerim tožeča stranka ni imela uspeha v prvem postopku. Povzetek relevantnih dejstev ni vir za nova dejstva, nove dokaze ali nov dokaz. Šele na temelju več različnih, navidez nepovezanih dejanj je mogoče napraviti sklep, da je domnevni omejevalec konkurence ravnal tako, da je z

  • VSL sodba in sklep V Cpg 1012/2015
    Višje sodišče v Ljubljani · 13. 5. 2016

    Dokler odstopnik terjatve dolžnika ne obvesti o cesiji, je položaj dolžnika enak kot v primeru, kadar se odstopnik in prejemnik izrecno dogovorita, da se naznanitev ne opravi (tiha cesija). V tem primeru je dolžnik še najprej dolžan opraviti izpolnitev cedentu. Zrcalna slika te dolžnosti dolžnika pa je v upravičenju odstopnika terjatve, da še vedno lahko uveljavlja izpolnitev obveznosti na svoj račun. Ko gre za ugotavljanje relevantnih dejstev, mora sodišče o obstoju le-teh sklepati na podlagi celovite dokazne ocene ob upoštevanju trditvene podlage in ponujenih dokazov s strani pravdnih strank. V okviru te presoje mora sodišče takšnim odločbam in analizam, ki jih je izdal organ v zakonitem postopku na podlagi zakonskih pooblastil, priznati dokazno moč javnih listin. Toženi stranki ni mogoče odvzeti pravice do izpodbijanja dejstev, ki iz tovrstne javne listine izhajajo. Večja strokovna zahtevnost vprašanj, do katerih se mora opredeliti izvedenec, ki zahteva njegov kompleksen pristop z vidika uporabe specifičnih strokovnih znanj ali metod, sama po sebi terja širšo potrebo po dodatnem zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi. To pravilo terja, da sodišče mora izvesti z

  • VSRS Sodba in sklep III Ips 111/2011
    Vrhovno sodišče RS · 25. 2. 2014

    Iz Bele knjige ne izhaja, da v primeru kršitve protimonopolnih pravil tožniku ni treba izkazati škode, temveč zgolj, da je lahko v primeru, če se strogo izvaja načelo točnega izračuna škode, določitev obsega škode izredno težka ali praktično nemogoča. Trditve tožeče stranke pa ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bilo temu tako tudi v obravnavani zadevi. Tožeča stranka je namreč podala zelo konkretne trditve o potencialnih prihodkih, vendar pa tega izračuna niti po ugovorih tožene stranke ni pojasnila.

  • VSL sodba I Cpg 708/2013
    Višje sodišče v Ljubljani · 21. 11. 2013

    Omejevanje konkurence je zakonsko prepovedano, in za kršitev zakona ni pomembno, ali je storjeno s pogodbenim, ali zunajpogodbenim ravnanjem. Pomen 216. člena ZPP je v tem, da znižuje dokazno mero zato, da ne bi bili odškodninski zahtevki neuspešni zgolj zato, ker se ne more z zadnjo gotovostjo razjasniti, koliko je ravnanje prispevalo k nastanku škode. Ugotavljanje škode po prostem preudarku pa ni prosto v tem smislu, da bi sodišče lahko povsem „čez palec“ in torej arbitrarno ocenjevalo višino škode. Ocena izgubljenega dobička mora sloneti na utemeljenih pričakovanjih. Temelje za oceno dobička mora torej odškodninski upravičenec razkriti in nosi glede tega trditveno in dokazno breme. Trditve stranke, ki so same po sebi bistvene za odločitev v zadevi sami, ne morejo biti poslovna skrivnost do takšne mere, da bi jih tožena stranka sploh ne smela izvedeti. Če bi bile, bi se toženi stranki odvzela pravice do obrambe.

  • VSL sodba in sklep I Cpg 125/2013
    Višje sodišče v Ljubljani · 28. 5. 2013

    Tožeča stranka ni nosilec pravice, ki jo s tem zahtevkom uveljavlja, kar pomeni, da ji po materialnem pravu takšno upravičenje (zahtevati od tožene stranke vključitev njenih CD-romov v I. pakete) ne pripada. Poglavitni učinek ugotovitvene odločbe Urada je, da prizadetim udeležencem na trgu olajšuje uveljavljanje morebitnih odškodninskih zahtevkov. Eventuelno bi bilo mogoče tem udeležencem priznati upravičenje do prepovednih zahtevkov (prepoved nadaljnjih kršitev bi sicer praviloma moral izreči Urad v posledici ugotovljene zlorabe), nihče od njih pa nima samostojnega tovrstnega dajatvenega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka. Delna odločba Urada ne ureja vprašanja vzročne zveze kot predpostavke civilnopravnega instituta odškodninske odgovornosti, vendar pa ga ureja v konkurenčnopravnem kontekstu. Tožeči stranki ni bilo treba dokazovati vzročne zveze med kršitvijo in zatrjevano škodo, pač pa zgolj vzročno zvezo med že ugotovljenimi protikonkurenčnimi učinki in nastalo škodo. Škoda v višini tržne vrednosti izgubljenih naročnikov je pravno priznana. Kot merilo dobička, „ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari“ se lahko